VSL sodba II Cp 3658/2011

Jedro

Funkcija pravične denarne odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo ni v reparaciji prizadetosti v oškodovančevi osebni sferi, ampak v tem, da oškodovancu zbudi občutek moralnega zadoščenja, pri čemer je pri odmeri potrebno paziti tudi na objektivno pogojenost višine odškodnine, to je pomen prizadete dobrine ter na to, da konkretni znesek pravične denarne odškodnine ustreza družbenemu vrednotenju.

Čeprav je palec res del telesa, ki se vsakodnevno uporablja, pa ne spada med vitalne dele telesa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 22.8.2011 s sklepom odločilo, da se umik tožbe za plačilo zneska 3.500,00 EUR vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi ter z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 500,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 3.500,00 EUR za čas od 29. 4. 2010 do 15. 7. 2010 ter od zneska 500,00 EUR za čas od 29. 4. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. V presežku do zahtevanih 2.500,00 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi za čas od 29. 4. 2010 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati še odškodnino v višini 2.500,00 EUR, zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 29. 4. 2010 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 3.500,00 EUR za čas od 29. 4. 2010 dalje do 15. 7. 2010 ter naloži toženi stranki v povrnitev vse pravdne stroške tožeče stranke, odmerjene po sodišču, vključno s stroški pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je tožnik zahteval iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja in po njem odškodnino v višini 1.250,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je odločilo, da je iz tega naslova upravičen le do odškodnine v višini 900,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo zgolj del navedb tožnika (npr. sedanje bolečine v palcu ob vseh močnejših gibih in prijemih, če se s palcem kam zatakne), del nevšečnosti, ki jih je trpel tožnik, je izpustilo (kopeli v topli vodi, masaže palca, šivanje rane v lokalni anasteziji, antitetanično in antibiotično zaščito), spregledalo pa je tudi navedbo tožnika, da ima poškodovani prst večkrat mravljinčast. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo in navedbe v tožbi niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi, se štejejo vsa ta dejstva za priznana, zato je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo. Glede odškodnine za pretrpljeni strah je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 500,00 EUR od zahtevanih 1.000,00 EUR, s čimer je po pritožnikovem mnenju zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožnik trpel precej dolgotrajen sekundarni strah. Zdravljenje je namreč trajalo relativno dolgo, poleg tega gre za poškodbo prsta kot enega pomembnejših in občutljivejših delov telesa, ki se uporablja vsakodnevno praktično ves čas. Sodišče prve stopnje je tožniku od zahtevanih 3.750,00 EUR odškodnine iz naslova trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosodilo zgolj 2.600,00 EUR. Tožnik v pritožbi v zvezi s tem primarno poudarja, da je v tožbi obširno navedel, da pogosto dela 10-12 ur, da je delo terensko in redno vključuje dvigovanje zelo težkih predmetov, da težje kot pred nesrečo uporablja različna orodja, zato je pri svojem delu manj uspešen, učinkovit in ga opravlja počasneje. Težave tudi ima pri enostavnih delih, kot je pisanje, zavezovanje čevljev, oblačenje in slačenje, uporaba jedilnega pribora, pri pospravljanju in pomivanju posode, delu z gospodinjskimi aparati, manjših hišnih popravilih, vožnji avtomobila, prst v mrzli vodi pomodri, pogosto pa se z njim zatakne ob različne predmete. Obseg poškodovanega palca je za 0,8 cm večji kot na levi roki, upogiba ga lahko samo do 30 stopinj (na levi roki do 75 stopinj), palec desne roke je za 4 mm krajši kot na levi roki, vrh jagodice je bolj špičast, ležišče nohta je močno deformirano in iz njega raste močno deformiran, neraven noht. Vseh teh težav sodišče prve stopnje ni ugotovilo in jih ni upoštevalo, predloženi dokazi te navedbe potrjujejo, tožena stranka pa jih je priznala s tem, ko ni odgovorila na tožbo. Sodišče prve stopnje je tudi tukaj nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožnik na tem mestu opozarja, da se je sodišče pri odškodnini iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti oprlo na predloženi dokaz – mnenje izvedenca medicinske stroke, ki ji pri tožniku ugotovil 6 % invalidnost in iz tega izhaja, da je bila odškodnina prenizko odmerjena. Ugotovljeno stopnjo invalidnosti je potrebno upoštevati tudi pri naravi dela tožnika. Tožnik meni, da bi bil glede na stopnjo invalidnosti upravičen celo do višje odškodnine, kot jo je zahteval, saj je v tožbi postavil iz previdnosti nižji zahtevek, če bi tekom postopka postavljeni izvedenec ugotovil nižjo stopnjo invalidnosti. Zato je sodišče pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik v pritožbi zaključuje, da višina celotne zahtevane odškodnine ni v nasprotju s predlaganimi dokazi, ampak jo ti upravičujejo. S tem ko tožena stranka ni odgovorila na tožbo, je očitno ocenila, da je tožnik upravičen do odškodnine, ki jo je zahteval s tožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje najprej poudarja, da zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (II. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sistem izdaje zamudne sodbe temelji na domnevi, da toženec priznava tožnikove trditve, na katere ta opira zahtevek. Vendar to še ne pomeni zaključka, kot izhaja iz pritožbenih navedb, da je tožnikovemu zahtevku avtomatsko v celoti ugodeno. Sodišče prve stopnje mora namreč v skladu z materialnim pravom presoditi utemeljenost zahtevka, v tem primeru je moralo sodišče prve stopnje zahtevek tožnika presoditi z vidika 179. člena Obligacijskega zakona (OZ), ki daje podlago za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Funkcija pravične denarne odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo ni v reparaciji prizadetosti v oškodovančevi osebni sferi, ampak v tem, da oškodovancu zbudi občutek moralnega zadoščenja, pri čemer je pri odmeri potrebno paziti tudi na objektivno pogojenost višine odškodnine, to je pomen prizadete dobrine ter na to, da konkretni znesek pravične denarne odškodnine ustreza družbenemu vrednotenju. Sodišče druge stopnje je pri presoji, ali je sodišče prve stopnje odmerilo pravično denarno odškodnino za posamezno postavko nematerialne škode, upoštevalo navedena splošna pravila, kot tudi dejstva, za katera tožnik v tožbi trdi, da jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker jih ni navedlo v obrazložitvi.

5. Glede nepremoženjske škode za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti tožnika sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bila odškodnina iz tega naslova s strani sodišča prve stopnje odmerjena skladno s stopnjo bolečin in nevšečnosti ter namenom in naravo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče je pri tej presoji upoštevalo vse pritožbene navedbe o tem, katerih nevšečnosti sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tudi upoštevaje v pritožbi izpostavljene nevšečnosti je bila odškodnina iz tega naslova pravično odmerjena in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Mravljinčavost prsta, ki je pri tožniku prisotna še sedaj, pa je sodišče upoštevalo pri prisoji odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

6. Zahtevani znesek odškodnine iz naslova nepremoženjske škode za pretrpljeni strah po oceni sodišča druge stopnje s stopnjo intenzivnosti tožnikovega strahu in njegovim trajanjem ni utemeljen in je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da gre tožniku iz tega naslova nižja odškodnina od zahtevane. Pritožba navaja, da je tožnik trpel intenziven sekundarni strah zaradi relativno dolgega zdravljenja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnikova odsotnost z dela znašala skupno 47 dni, kar ob upoštevanju dejstva, da pri tožniku ni bilo potrebno izvesti nobenega operativnega posega (zgolj šivanje rane v lokalni anasteziji) ne opravičuje višje odškodnine za prestani sekundarni strah od prisojene. Čeprav je palec res del telesa, ki se vsakodnevno uporablja, pa ne spada med vitalne dele telesa.

7. Čeprav se obrazložitev sodišča prve stopnje glede odškodnine iz naslova trajnega zmanjšanja življenskih aktivnosti opira samo na mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je pri tožniku ugotovil podano 6 % invalidnost in se ne opredeljuje izrecno do tožbenih navedb, ki jih tožnik ponovno izpostavlja v pritožbi, sodišče druge stopnje ocenjuje, da so tudi te v tožbi in pritožbi posamično naštete težave, ki so posledica tožnikove poškodbe, pravilno upoštevane v dosojenem znesku odškodnine iz tega naslova. Težave, ki jih tožnik trpi kot posledico poškodovanega palca desne roke, ga res vsakodnevno ovirajo pri izvrševanju delovnih in drugih obveznosti, vendar ne dosegajo takšne intenzitete, da bi tožnika pri opravljanju teh del (v celoti) onemogočale in tako upravičevale zvišanje prisojene odškodnine. Zgolj dejstvo, da jih sodišče prve stopnje v obrazložitvi te odškodninske postavke ni izrecno navedlo, ni razlog za zvišanje prisojene odškodnine. Tudi upoštevaje v pritožbi zatrjevane težave je odškodnina iz tega naslova po oceni pritožbenega sodišča odmerjena skladno s pogoji določenimi v 179. členu OZ. Pritožnikova navedba, da bi bil glede na ugotovljeno stopnjo invalidnosti upravičen celo do višjega zneska odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot je bil postavljen tožbeni zahtevek, je za sodišče druge stopnje nerelevantna, saj je določitev višine tožbenega zahtevka odvisna od volje in presoje tožnika, sodišče mora paziti le, da odloči v mejah postavljenega zahtevka.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 340/2018
• VSL Sodba in sklep II Cp 1836/2021
• VSM Sodba I Cp 211/2022