VSL sodba II Cp 3535/2011

Jedro

Okoliščina, da se je kasneje izkazalo, da je tožnik dobil le lažje poškodbe, ne vpliva na intenziteto primarnega strahu ob napadu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških (IV. točka izreka) spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je toženec dolžan plačati tožniku, zniža na 326,42 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačilo odškodnine v znesku 3.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2008 (I. točka izreka), pravdni postopek v delu glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ustavilo (II. točka izreka), v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter tožencu naložilo plačilo stroškov tožnika v znesku 2.423,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku dosodi nižjo odškodnino za nepremoženjsko škodo in nižje pravdne stroške oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po njegovem prepričanju je sodišče prve stopnje tožniku priznalo bistveno previsoko odškodnino za telesne bolečine in strah. Sklicuje se na izvedensko mnenje dr. A. B. in poudarja, da je tožnik zdravljenje zaključil zgolj z enim pregledom pri zdravniku, to je 28. 6. 2006. Tudi intenzivnost bolečin ni bila tolikšna, da bi tožnika opravičevala do višine odškodnine, kot mu jo je priznalo sodišče prve stopnje. Oba izvedenca medicinske stroke, tako dr. A. B. kot dr. D. B. V., sta potrdila, da poškodbe z dne 21. 6. 2006 niso vplivale na tožnikovo zdravstveno stanje v povezavi s prejšnjimi poškodbami in boleznimi. Tožnikovih poškodb ni mogoče opredeliti niti kot lahke telesne poškodbe, kot je to zaključil izvedenec dr. A. B.. Priznana odškodnina pa tudi ni v skladu s izoblikovano pravno prakso. Bistveno previsoka je odškodnina za strah, ki ni bil takšne intenzivnosti in trajanja, ki bi tožnika opravičeval do odškodnine 800,00 EUR. Če bi ga bilo res tako strah glede napada, utrpelih poškodb in zdravja, kot je to izpovedoval, bi si takoj po napadu poiskal zdravniško pomoč, ne pa šele dva dni kasneje, 23. 6. 2006. Tudi osebno zdravnico bi obiskal prej. Napačen je zaključek sodišča, da je tožnik šele na zadnjem pregledu ugotovil naravo in obseg poškodb, saj je bilo vse ugotovljeno že pri prvem pregledu v urgentni službi Zdravstvenega doma Krško. Sodišče pretirava v oceni, da je tožnik trpel strah za svoje življenje, saj je iz mnenja sodnih izvedencev medicinske stroke razvidno, da je utrpel zelo lahke telesne poškodbe, napadel pa ga tudi ni z nobeno stvarjo, s katero se lahko telo huje poškoduje. Srednje intenziven strah ob napadu je trajal le 15 minut, sekundarni strah zaradi poškodb pa je bil kratkotrajen in manjše intenzitete, in je vprašanje, če se lahko govori o njem kot pravno priznani škodi. Tudi odškodnina iz naslova okrnitve svobode in osebnostne pravice v višini 1.500,00 EUR je bistveno previsoka. Njegovo ravnanje tožniku ni povzročilo take osebne prizadetosti in psihične potrtosti, da bi bil upravičen do dosojene odškodnine, saj ni iskal nobene zdravniške pomoči in tudi ni predložil nobenega dokaza, ki bi potrdil njegove navedbe. Napačen je zaključek sodišča, da je poznal tožnikove psihične in fizične sposobnosti, saj je povedal, da pri njem ni zaznal težav in drugačnosti. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev, saj ni podlage za upoštevanje uspeha po temelju in po višini. Sodišče prve stopnje v zvezi s temeljem zahtevka ni izvajalo dokazov (o temelju je odločalo že kazensko sodišče). Ob pravilnem upoštevanju uspeha po višini, bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati 32%, njemu pa 68% potrebnih stroškov.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik se zoper odločitev ni pritožil, toženec pa izpodbija pravilnost prisojene višine odškodnine (zavzema se za nižjo odškodnino za nematerialno škodo) in stroškovno odločitev. Predmet pritožbenega preizkusa je bila odločitev sodišča prve stopnje v I. točki in IV. točki izreka.

Toženec pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja obrazloženo, kršitev, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno prisodilo višino nematerialne škode in ni podlage za nižjo odškodnino, kot se zavzema toženec. Pravnorelevantna dejstva za odmero odškodnine za nematerialno škodo po višini, po posameznih postavkah, ki jih povzema sodišče prve stopnje, kažejo, da je odškodnina, ki jo je priznalo sodišče, primerna in ustrezno upošteva vse kriterije 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno upoštevalo individualne okoliščine primera, odškodnina pa je tudi primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi(1). Prisojena odškodnina predstavlja 2,3 povprečne plače v času sojenja pred sodiščem prve stopnje, kar je v okviru primerljivih odškodnin za „zelo lahke primere“ po Fisherju.

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin priznalo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih tožnik ne izpodbija, da je tožnik, ko ga je toženec pretepal, dobil več udarnin po različnih delih telesa, odrgnin po desnem zgornjem in spodnjem udu, da je trpel bolečine srednje intenzivnosti en teden, manjše intenzivnosti pa še največ 10 dni, da mu tuja pomoč ni bila potrebna, da je bilo zdravljenje zaključeno s pregledom dne 28. 6. 2006, doma pa je trajalo še največ en teden po tem pregledu in da so za krajše prehodno obdobje poškodbe poslabšale dotedanje tožnikovo zdravstveno stanje (zaradi nastanka poškodb kot sprožiteljev so se lahko povečali migrenski glavoboli), po oceni sodišča druge stopnje tožnika upravičujejo do odškodnine, kot mu jo je priznalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno upoštevalo, da zdravljenje poškodb ni terjalo daljšega zdravljenja, zato toženec pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na to, da je tožnik poiskal zdravniško pomoč šele dva dni po škodnem dogodku in da je bil le enkrat pri svoji osebni zdravnici. Res je, kot navaja toženec v pritožbi, da je bilo mnenje izvedencev, da poškodbe 21. 6. 2006 niso vplivale na tožnikovo zdravstveno stanje v povezavi z njegovi prejšnjimi poškodbami in boleznimi, vendar pa je sodišče tako mnenje pri odločitvi upoštevalo (8. stran obrazložitve sodbe), zato ni razumljivo čemu toženec nasprotuje.

Pri odmeri odškodnine za strah, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku priznalo v višini 800,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tako subjektivne kot objektivne okoliščine primera. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno verjelo, da je doživljal intenziven strah za življenje, ki je trajal ves čas toženčevega napada, kakšnih 15 minut. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Krškem K 1737/2006 z dne 28. 1. 2008 je bilo ugotovljeno, da je toženec tožnika spodnesel, da je padel po tleh in na tleh ležečega davil, ga zgrabil za levo roko in mu jo močno potegnil na hrbet, ga s kolenom brcal v ledveni predel hrbtenice, ga z roko udaril po vratu ter ga vrgel ob vrata, pri čemer je z glavo udaril ob pohištvo. Opisano toženčevo ravnanje je pri tožniku nedvomno lahko sprožilo strah za življenje, čeprav ga, kot trdi pritožnik, toženec ni napadel z nobeno stvarjo, s katero se lahko telo huje poškoduje. Ob tem ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je tožnik še intenzivneje doživljal strah glede na prejšnje poškodbe in bolezni. Petnajstminutno trajanje dogodka, ki ga je tožnik ocenil kot „neskončnost“, tudi ni le kratkotrajno, kot prikazuje pritožnik. Dejstvo, da ni takoj po napadu poiskal zdravniške pomoči, ne pomeni, da ob napadu ni doživljal tako intenzivnega strahu, kot mu ga je priznalo sodišče prve stopnje. Tudi okoliščina, da se je kasneje izkazalo, da je tožnik dobil le lažje poškodbe, ne vpliva na intenziteto primarnega strahu ob napadu. Že intenzivnost in trajanje primarnega strahu, po oceni sodišča druge stopnje, upravičuje tožnika do odškodnine, kot mu jo je priznalo sodišče prve stopnje. Potemtakem ni pomembno, ali bi sekundarni strah glede na kratkotrajnost in manjšo intenziteto, predstavljal pravno priznano škodo ali ne, kar izpostavlja toženec v pritožbi. Odškodnina za strah je namreč enotna kategorija, ki pa jo je sodna praksa razdelila na primarni strah (strah ob dogodku) in pa sekundarni strah (strah za izid zdravljenja).

Neutemeljeno se toženec zavzema tudi za nižjo odškodnino iz naslova okrnitve svobode in osebnostne pravice, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo v višini 1.500,00 EUR. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v skladu s 179. členom OZ pravilno upoštevalo vse okoliščine primera. Toženec je posegel v nedotakljivost tožnikovega stanovanja (36. člen Ustave RS) in spoštovanje njegove osebnosti (34. člen Ustave RS, 35. člen Ustave RS). Prišel je na njegov dom, ga verbalno napadel, nepovabljen vstopil v njegove stanovanjske prostore in ga fizično napadel, ga naganjal v sobo, zaklenil vhodna vrata v stanovanjsko hišo in jih nato odklenil ter zapustil kraj. Upravičeno je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da ga je tako ravnanje osebno prizadelo in psihično potrlo, še zlasti, ker se mu toženec tudi ni opravičil ali mu na kakšen drug način pokazal kritični odnos do obravnavanega dogodka. Dejstvo, da zaradi osebne prizadetosti in psihične potrtosti ni iskal zdravniške pomoči, pa ni okoliščina, ki bi vplivala na višino odškodnine. Tudi če bi držale pritožnikove trditve, da ni bil seznanjen s tožnikovimi psihičnimi in fizičnimi sposobnostmi (glede na bližino njunih prebivališč in vedenje toženca, da je tožnik že v mladosti imel nesrečo, ki mu je, po ugotovitvah izvedencev v predmetnem postopku, pustila posledice, sodišče druge stopnje v to dvomi), pa način toženčevega ravnanja (po tožniku je skakal, ga davil in brcal), s katerim je zlomil tožnikov upor, in trajanje tožnikove nemoči (petnajst minut) upravičuje tožnika do prisojene višine odškodnine.

Toženec pa utemeljeno graja stroškovno odločitev, saj ni podlage za priznavanje ločenega uspeha po temelju in višini, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Res je, da določba drugega odstavka 154. člena ZPP omogoča, da se pri odločanju o uspehu upoštevajo „vse okoliščine primera“, vendar pa v predmetni zadevi, kot pravilno navaja toženec, v zvezi s temeljem sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov. Obstoj temelja je ugotovilo na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe (5. stran obrazložitve sodbe), zato bi moralo upoštevati le uspeh tožeče stranke po višini in je drugačna odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Ob neprerekani odmeri pravdnih stroškov, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje (potrebni pravdni stroški tožeče stranke 4.520,22 EUR, potrebni pravdni stroški tožene stranke 1.647,13 EUR), tožniku glede na 32% uspeh pripada 1.446,47 EUR, tožencu pa glede na 68% uspeh 1.120,05 EUR in je po medsebojnem pobotanju toženec tožniku dolžan plačati le še 326,42 EUR pravdnih stroškov in ne 2.423,33 EUR, kot je prisodilo sodišče prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo in stroškovno odločitev (III. točka izreka) ustrezno spremenilo, v preostalem delu pa je njegovo pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem ugodilnem delu (I. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP). Ker je tožnik uspel le s postransko terjatvijo, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, in je odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 378/2007, II Ips 1259/2008, II Dor 160/2010, II Ips 130/2008, II Ips 447/2009, II Ips 575/2007.

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 510/2012
• VSC Sodba in sklep Cp 412/2022
• VSL sodba I Cp 2644/2011