VSL sodba in sklep I Cp 2969/2011

Jedro

Navidezna pogodba po prvem odstavku 50. člena OZ nima pravnega učinka. Toženec se zato ne more upirati svoji pasivni legitimaciji v tej pravdi.

Brez dvoma je predmet obveznosti določljiv, zato ni razlogov za ničnost takšnega dogovora, upoštevaje drugi odstavek 34. člena OZ. Končno je bil navedeni sporazum že pretežno izpolnjen, zato tudi iz tega razloga njegove ničnosti po drugem odstavku 90. člena OZ ne bi bilo mogoče uveljavljati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih mora toženec plačati tožnici, zniža za 753,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne ter se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

III. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je potem, ko je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 8.157,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zneska 2.712,20 EUR za čas od 4.6.2009 do plačila in od zneska 5.438,40 EUR za čas od 7.6.2010 do plačila) ter ji povrniti 1.830,12 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se je pravočasno pritožil. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi moralo postopek v tej pravdi prekiniti do odločitve o zahtevku zaradi ugotovitve ničnosti notarskega zapisa z dne 15.11.2002, ki ga obravnava Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi P 1877/2010-I med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je bilo o navedeni pravdi obveščeno, zato je izpodbijana odločitev preuranjena. Sicer pa bi moralo po uradni dolžnosti paziti na ničnost pravnega posla. Gre za odločilno dejstvo, o katerem izpodbijana sodba nima razlogov. Toženec ni lastnik spornega stanovanja in ga ne oddaja v najem. Zaradi pravne nezmožnosti pridobivanja najemnine je prenehala toženčeva obveznost iz notarskega zapisa. Sodišče bi moralo ugotoviti za vsak mesec posebej, kolikšna je bila dejansko dosežena najemnina. Samo tak znesek bi lahko služil kot osnova za izračun toženčeve obveznosti. V notarskem zapisu višina obveznosti ni bila določena in ker tudi ni določljiva, je to eden od zatrjevanih ničnostnih razlogov. Sodišče ni ugotavljalo višine dejanske najemnine od 1.1.2009 dalje, ko je ta zaradi izvajanja adaptacij znašala največ 200,00 EUR mesečno. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je bila najemnina tudi v navedenem obdobju 680,00 EUR mesečno. Enako velja za ugotovitev sodišča, da so predložene najemne pogodbe za ta čas nične. Sodba o tem nima razlogov. Ker toženec ni bil več lastnik stanovanja, niti ga ni oddajal v najem in prejemal najemnine zanj, tožnici ničesar ne dolguje. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, ker je tožnici priznalo stroške po stroškovniku za vsak narok posebej, kar nasprotuje odvetniški tarifi.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena le glede odločitve o stroških postopka, sicer pa ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev. Izpodbijana sodba vsebuje izčrpne razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodišče pa se je v sodbi jasno in obrazloženo opredelilo tudi do vseh toženčevih ugovorov. Ne gre torej za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Pri sestavi sodbe ni prišlo do nobene napake ali pomanjkljivosti, pravilno pa je povzeta tudi vsebina izvedenih dokazov, zato ne gre niti za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa toženec z očitkom o domnevni protispisnosti sodbe v resnici meri na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, vendar tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

6. Sodišče prve stopnje je do zaključka, da je najemnina v spornem obdobju znašala 680,00 EUR mesečno, prišlo po skrbni in celoviti oceni vseh izvedenih dokazov, zlasti pa se je o tem dejstvu lahko prepričalo po zaslišanju priče N.L.. Pritožbena trditev, da sodišče o tem ni izvajalo dokazov, nasprotuje vsebini zapisnikov o glavni obravnavi, iz katerih je razviden potek dokaznega postopka. Odveč je pritožbeno vztrajanje, da je bil najem prve tri mesece v letu 2009 zaradi adaptacije brezplačen. Tožencu tega dejstva tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati. Sicer pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj toženčevim trditvam ne verjame. Razumno je obrazložilo tudi svojo presojo, da so najemne pogodbe, ki jih je predložil toženec, nične. Utemeljilo jo je z ugotovitvijo, da gre za navidezne pogodbe, tej ugotovitvi pa toženec v pritožbi niti ne oporeka. Dejstvo, da so bile pogodbe predložene pristojnemu organu zaradi odmere davka, ne more vplivati na njihovo pravno veljavnost, zato ni relevantno.

7. Ugotovitve izpodbijane sodbe, da je darilna pogodba, s katero je toženec prenesel lastninsko pravico na spornem stanovanju na svojo ženo, v resnici navidezna in da jo je toženec sklenil zato, da bi se izognil izpolnitvi svoje obveznosti iz sporazuma z dne 15.11.2002 do tožnice, toženec v pritožbi ne izpodbija. Toliko prepričljivejša je zato dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je toženec tudi po sklenitvi darilne pogodbe v aprilu 2009 še prejemal najemnino za sporno stanovanje. Toženec se torej ne more uspešno sklicevati, da ni več lastnik stanovanja in da je s tem njegova obveznost do tožnice prenehala. Navidezna pogodba namreč po prvem odstavku 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nima pravnega učinka. Toženec se zato ne more upirati svoji pasivni legitimaciji v tej pravdi. Sicer pa je sodišče prve stopnje toženčevo obveznost za čas od vključno aprila 2009 dalje utemeljilo tudi z njegovo odškodninsko odgovornostjo zaradi zlorabe pravic po 7. členu OZ, čemur toženec v pritožbi niti ne oporeka.

8. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na delno ničnost sporazuma z dne 15.11.2002. Toženec niti ne pove, kateri del sporazuma naj bi bil ničen. Res je, da dogovor, po katerem je tožnica upravičena do 2/3 mesečne najemnine za oddano stanovanje, ni popolnoma določen, saj ni navedena višina najemnine. Brez dvoma pa je predmet obveznosti določljiv, zato ni razlogov za ničnost takšnega dogovora, upoštevaje drugi odstavek 34. člena OZ. Končno je bil navedeni sporazum že pretežno izpolnjen, zato tudi iz tega razloga njegove ničnosti po drugem odstavku 90. člena OZ ne bi bilo mogoče uveljavljati, kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

9. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prekiniti postopek, je napačno. Po 13. členu ZPP namreč lahko sodišče samo reši predhodno vprašanje. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo. Sicer pa toženec ni pojasnil, kako naj bi presoja zatrjevane ničnosti sporazuma z dne 15.11.2002, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje samo, ne da bi čakalo na izid druge pravde o tem vprašanju, lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Potemtakem ne gre niti za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10. Toženec se je izrecno pritožil tudi zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe, vendar svoje pritožbe v tem delu ni z ničimer obrazložil. Uradni pritožbeni preizkus je pokazal, da je bilo o spremembi tožbe odločeno v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP, zato ni razlogov za dvom o zakonitosti izpodbijanega sklepa.

11. Utemeljeno pa toženec nasprotuje izreku o stroških postopka. Nagrada za narok po tar. št. 3102 Odvetniške tarife pripada tožnici za vse naroke skupaj in ne za vsak posamezen narok. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izrek o stroških postopka v izpodbijani sodbi ustrezno spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP. Upoštevaje vrednost spornega predmeta znaša nagrada za narok 349,20 EUR. K temu je treba prišteti še 378,30 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), 20 % DDV in 180,00 EUR sodne takse za tožbo. Skupaj torej toženec na račun stroškov prvostopenjskega postopka dolguje tožnici 1.077,00 EUR oziroma 753,12 EUR manj, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. V preostalem delu je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo in sklep potrdilo v skladu s 353. členom ZPP in 2. točko 365. člena istega zakona, saj pritožbeni razlogi niso podani.

13. V pritožbenem postopku je stroške priglasila samo tožnica, ki pa s svojim odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Stroški zanj torej niso bili potrebni, zato tožnica, upoštevaje 155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona, do njihovega povračila ni upravičena.

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 590/96
• VSL sklep I Cp 3226/2009
• VSL sklep I Cp 2852/2013