VSL sodba II Cp 3257/2011

Jedro

V pojem dejanja oškodovanca, ki lahko pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, sodi le tako ravnanje, ki je popolnoma zunaj sfere objektivno odgovornega. Tožnik ni padel zaradi vinjenosti. Prav tako ni padel zaradi neprimerne vožnje ali neprimernega zaviranja kot samostojnega vzroka izven sfere delovanja avtomobila kot nevarne stvari. Spontane reakcije oškodovanca na nevaren položaj, ki ga je izzvalo nevarno delovanje motornega vozila, do katere je prišlo v konkretnem primeru, zato ni mogoče upoštevati kot ravnanja oškodovanca iz drugega odstavka 153. člena OZ.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku v prometni nezgodi dne 8.10.2004 na C., ko je kot kolesar padel zaradi zadetja ob rob pločnika, ki ga je povzročil zavarovanec toženke R. Z. s premikom z osebnim vozilom znamke Opel Omega, ko je zelo hitro pripeljal na izključevalni pas in zelo hitro ustavil vozilo.

2.Zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izreku odločilo o dejstvih, moralo pa bi odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tako ni jasno, ali je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Iz izpovedi R. Z., L. G. in uradnega zaznamka policije z dne 8.10.2004 izhaja, da voznik osebnega vozila ni zadel tožnika in ga ni stiskal proti robu kolesarske steze. Priča R. Z. je izpovedal enako kot v prijavi škodnega primera, torej da je vozil po zunanjem pasu C., da ni zapeljal pred kolesarja, da mu ni sekal poti, da ga ni oviral pri vožnji in da ni zapeljal na kolesarsko stezo. Ker je že pred ustavljanjem s strani policistov videl tožnika na kolesarski stezi in torej vozil hitreje kot kolesar in bil precej pred njim na kraju, kjer so ustavljali policisti, mu ni mogel križati poti. Priča R. Z. je tudi izpovedal, da je tožnik s kolesom odpeljal naravnost naprej in da je nemogoče, da bi se tožnik naprej odpeljal po levi strani, kot je neprepričljivo izpovedal tožnik, saj bi v tem primeru moral sam zapeljati vzvratno in naprej na C.. Ker voznik osebnega vozila ni ustavil na kolesarski stezi, temveč na voznem pasu za zavijanje v desno, ni ogrožal tožnika kot kolesarja na kolesarski stezi. Sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti tožnikovi izpovedi o tem, kako je do padca prišlo - da je prihajajoči avtomobil, ki ga je zagledal na levi strani, začutil kot nevarnost, na katero je odreagiral z zaviranjem in umikanjem, kar je povzročilo padec čez robnik. Tožnik je zainteresiran za izid postopka, voznik osebnega vozila in policistka, ki je razumela in potrdila, da se policistom nič ne očita, pa sta neodvisni priči. Tožnik je tudi spreminjal trditve glede poteka prometne nesreče. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik pred seboj videl policijsko kontrolo z radarjem, ki je ustavljala prehitrega voznika, da je videl policistko z lučko in je najprej pomisli, da ustavljajo njega, ter da je potem, ko je videl policistko, ki je tekla na cesto, pogledal na levo, ker je pričakoval, da gre mogoče za ustavljanje avtomobila. Prav tako ni upoštevalo, da je policijsko vozilo stalo desno od prehoda za pešce, to je izven cestišča in izven kolesarske steze. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je prišlo do kontakta med avtomobilom in kolesarjem, in da tudi ni pomembno, ali je voznik avtomobila zapeljal na kolesarsko stezo. Vozniku avtomobila ni mogoče očitati nobenih kršitev cestnoprometnih predpisov, saj je ravnal po navodilih policistov in ustavljal na mestu, kamor so ga usmerjali. To je bil desni vozni pas in ne kolesarska steza. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo izpoved priče V. A. in njegove osebne zapiske, saj njegova izpoved ni podprta z izpovedbo ostalih prič in tudi ne z uradnim zaznamkom, ki je uraden dokument. Da voznik avtomobila ni naredil nepravilnega premika in ni ogrožal drugih, izhaja iz dejstva, da je vklopil desni smerni kazalec in se začel premikati proti desnemu voznemu pasu po navodilih policistov. Zgolj dejstvo, da je hitro pripeljal in hitro ustavil na desnem voznem pasu, ne pomeni kršitve cestnoprometnih predpisov in posledične odgovornosti za padec tožnika. Njegova prehitra vožnja na desnem voznem pasu ni v vzročni zvezi s padcem tožnika na kolesarski stezi ob vozišču. Tožnik je bil tisti, ki je napačno presodil cestnoprometno situacijo. Voznik osebnega vozila ne more biti odgovoren za padec tožnika s kolesom na kolesarski stezi, ki je bil posledica tožnikovih subjektivnih občutkov, napačnega predvidevanja premika osebnega vozila oziroma napačne presoje ob predvidljivem in pričakovanem dogajanju pred seboj (tožnik je videl, da policisti ustavljajo avtomobil).

3.Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz izreka izpodbijane vmesne sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju, zato pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka ni utemeljen. Izrek izpodbijane vmesne sodbe sicer res vključuje tudi opis škodnega dogodka, ki ne spada v izrek vmesne sodbe o utemeljenosti tožbenega zahtevka po podlagi, vendar to ne pomeni tudi, da je sodišče prve stopnje v izreku odločalo le o dejstvih.

6.Tožnik je tožbeni zahtevek na plačilo škode, ki jo je utrpel pri padcu s kolesom, utemeljeval z objektivno odgovornostjo zavarovanca toženke kot imetnika nevarne stvari, pa tudi z njegovo krivdno odgovornostjo zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov. Svoje trditve o poteku prometne nesreče je spreminjal. Tožnik je sprva trdil, da je zavarovanec toženke kot voznik avtomobila z glavne ceste zapeljal na kolesarsko stezo in trčil v tožnika na kolesu, nato pa, da je zaradi premika zavarovanca toženke na kolesarsko stezo začel zavirati in se umikati na desno proti pločniku, da bi preprečil trčenje, pri tem pa je padel. Navajal pa je tudi, da je zavarovanec toženke ob ustavljanju s strani policistov z avtomobilom zapeljal z glavne ceste na izključevalni pas ob kolesarski stezi, sam pa je začel zavirati in se umikati desno proti pločniku, saj ni mogel vedeti, ali bo avtomobil zapeljal tudi na kolesarsko stezo, ki je v istem nivoju kot izključevalni pas in mu zaprl pot. Toženka je ugovarjala, da vzrok za padec ni bila vožnja zavarovanca toženke, saj ob premiku zavarovanca toženke z levega voznega pasu na desnega in naprej na izključevalni pas ni prišlo do kontakta med avtomobilom in kolesarjem, ki je vozil po kolesarski stezi, in slednjega zavarovanec toženke tudi ni izrinil ob rob pločnika. Tožnik je po njenih navedbah padel zaradi vinjenosti, neprimerne vožnje in neustreznega zaviranja.

7.Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik dne 8.1.2004 okrog 1.00 ure padel s kolesom na kolesarski stezi ob C. ravno v času, ko so policisti na tistem območju zaradi prehitre vožnje zaustavljali voznika avtomobila – zavarovanca toženke, in se pri tem poškodoval.

8.Avtomobil, ki ga je vozil zavarovanec toženke, je v razmerju do kolesarja nevarna stvar. Tožbeni zahtevek je zato treba presojati po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). V skladu s 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Pri odškodninskem razmerju, ki temelji na objektivni odgovornosti, se torej vzročnost domneva, vendar le pod pogojem, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo. Oškodovanec mora zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze med nevarno stvarjo in škodo, to je zvezo med nevarno stvarjo in škodo (1). Objektivno odgovorni subjekt se odškodninske odgovornosti lahko oprosti le, če dokaže enega od ekskulpacijskih razlogov iz prvega in drugega odstavka 153. člena OZ. Tako je med drugim prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi delovanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Delno pa se odškodninske odgovornosti oprosti, če je oškodovanec prispeval k škodi (tretji odstavek 153. člena OZ).

9.Upoštevajoč zgoraj navedene trditve in ugovore pravdnih strank je bilo v konkretnem primeru treba najprej ugotoviti, ali je dejstvo, da je tožnik padel s kolesom, glede na okoliščine konkretnega primera mogoče opredeliti kot škodni dogodek, ki je nastal v zvezi z nevarnimi lastnostmi avtomobila. Logično je, da je takšna zveza podana v primeru, ko pride do trka oziroma kontakta med avtomobilom in kolesarjem. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje do trka med avtomobilom in kolesarjem ni prišlo, tožnik pa tudi ni dokazal, da je prišlo vsaj do rahlega oplazenja in da je zavarovanec toženke z avtomobilom ob ustavljanju zapeljal na kolesarsko stezo, po kateri je vozil tožnik (pritožbeno izpostavljanje dokazov, iz katerih po mnenju pritožbe izhaja, da zavarovanec toženke ni zapeljal na kolesarsko stezo, da tožniku ni prekrižal poti in da z njim ni trčil, je zato nepotrebno). V nasprotju s pritožbenimi navedbami pa takšne ugotovitve sodišča prve stopnje še ne utemeljuje zaključka, da uveljavljana škoda v konkretnem primeru ni nastala v zvezi z delovanjem avtomobila kot nevarne stvari. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je zavarovanec toženke ob ustavljanju s strani policistov zaradi prehitre vožnje izvedel manever, pri katerem je z voznega pasu zelo hitro pripeljal na izključevalni pas ob kolesarski stezi, ki je v istem nivoju in zelo hitro ustavil. Na podlagi tožnikove izpovedi, ki ji je kot življenjsko prepričljivi in izkustveno logični utemeljeno sledilo, je ugotovilo, da je tožnik med vožnjo po kolesarski stezi na levi strani zagledal prihajajoči avtomobil, kako gre proti njemu. Ker je kolesarska steza v istem nivoju kot izključevalni pas, ni mogel vedeti, ali bo zapeljal tudi na kolesarsko stezo in mu s tem zaprl pot, zato je začel zavirati in se z namenom preprečitve trčenja v avtomobil umikati desno proti pločniku, pri čemer je trčil v dvignjen betonski robnik in padel. V pravilnost navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje celovita in popolna, pa tudi logična in življenjsko sprejemljiva. Glede na tako ugotovljene okoliščine konkretnega primera se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je zveza med padcem tožnika in delovanjem avtomobila podana, čeprav je voznik avtomobila po hitri menjavi pasov ustavil še na izključevalnem pasu ob kolesarski stezi in na kolesarsko stezo ni zapeljal, zato do trka, ki se mu je tožnik želel z umikanjem in zaviranjem izogniti, ni prišlo. Bistveno je, da ni šlo za običajno menjavo voznih pasov in običajno razvrstitev na izključevalni pas, temveč za zelo hiter manever na delu ceste, kjer sta izključevalni pas in kolesarska steza v istem nivoju – za situacijo, ki jo je tožnik v tistem trenutku upravičeno ocenil kot nevarno in je izzvala njegovo reakcijo z umikanjem in zaviranjem, pri kateri je padel in utrpel škodo. Te ocene ne spreminja niti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je tožnik pred seboj zagledal policijsko kontrolo in da je zagledal policistko, ki je tekla na cesto in je pogledal levo, ker je pričakoval, da gre mogoče za ustavljanje avtomobila. Enako velja glede pritožbene navedbe, da je policijsko vozilo stalo izven cestišča in izven kolesarske steze. Vozniki namreč po ugotovitvah sodišča prve stopnje na tem mestu ustavljajo različno, eni na pasu, eni na kolesarski stezi, drugi zavijajo noter, saj je izključevalni pas tudi pas za zavijanje desno. Ni torej utemeljeno pritožbeno sklepanje, da bi tožnik moral pričakovati, da se bo avtomobil po navodilih policistov ustavil na cesti in da zato v konkretni situaciji ne objektivno ne subjektivno (kot ga je zaznal tožnik) ni šlo za nevaren položaj, ustvarjen z delovanjem motornega vozila.

10.Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ni podan niti ekskulpacijski razlog iz drugega in tretjega odstavka 153. člena OZ. V pojem dejanja oškodovanca, ki lahko pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega sodi le tako ravnanje, ki je popolnoma zunaj sfere objektivno odgovornega. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik ni padel zaradi vinjenosti. Prav tako ni padel zaradi neprimerne vožnje ali neprimernega zaviranja kot samostojnega vzroka izven sfere delovanja avtomobila kot nevarne stvari. Spontane reakcije oškodovanca na nevaren položaj, ki ga je izzvalo nevarno delovanje motornega vozila, do katere je prišlo v konkretnem primeru, zato ni mogoče upoštevati kot ravnanja oškodovanca iz drugega odstavka 153. člena OZ. Poleg tega ni izpolnjen niti kriterij nepričakovanosti oškodovančevega ravnanja. Nadalje je tožnik z umikanjem in zaviranjem zgolj odreagiral na premik avtomobila, ki ga je v konkretni situaciji utemeljeno ocenil kot nevarnega. Vsak povprečno skrben kolesar bi na njegovem mestu odreagiral podobno, z umikanjem, zaviranjem z namenom preprečitve trčenja. Ker njegove reakcije tako ni mogoče oceniti kot pretirane, v njegovem ravnanju ni elementov, ki bi omogočali zaključek, da je prispeval k nastanku škode.

11.Ker je zavarovanec toženke v celoti objektivno odgovoren za škodo in o prispevku tožnika ni mogoče govoriti, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene očitke, s katerimi pritožba napada ugotovitve sodišča prve stopnje o protipravnem ravnanju oziroma o kršitvi cestnoprometnih predpisov s strani zavarovanca toženke.

konkretnem primeru so podani vsi elementi odškodninskega delikta, zato je tožbeni zahtevek tudi po presoji pritožbenega sodišča po podlagi utemeljen.

13.Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank se pridrži za končno odločbo, saj je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi zoper vmesno sodbo, s katero postopek na prvi stopnji še ni v celoti končan. Po izdaji končne odločbe, s katero bo odločeno še o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, bo znan uspeh pravdnih strank v tem postopku (164. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Primerjaj npr. odločbe VS RS II Ips 470/2004 in II Ips 630/2008.

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3921/2011
• VSK sklep I Cp 503/2006
• VSK sodba Cp 528/2012