VSL sodba IV Cp 901/2012

Jedro

Neplačevanje, torej neizvrševanje (že) določene preživnine ne more vplivati na višino njene določitve (za naprej), prav tako pa nanjo tudi ne more vplivati uresničevanje (neizvrševanje) stikov med očetom in otroki.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženec od 1. 9. 2010 za mld. M. dolžan plačevati 225 EUR mesečne preživnine, za mld. A. L. pa 190 EUR, kar se vsakič ustrezno valorizira po sklepih Vlade RS.

II.Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačevati mesečno preživnino za svoje mld. otroke M., M. in A., in sicer poleg že pravnomočno določene s sodbo 12. 12. 2008, od 1. 4. 2006 do 31. 8. 2006 za vsakega še 41,72 EUR, od 1. 9. 2006 do 30. 11. 2006 še dodatnih 20 EUR, od 1. 12. 2008 do 31. 8. 2001 še dodatnih 26,91 EUR, od 1. 9. 2010 dalje pa še dodatnih 20 EUR oziroma 189,91 EUR za M., 30 EUR za M. oziroma 199,91 EUR in za A. še 10 EUR oziroma 179,91 EUR (I.). Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (II.).

2.Proti takšni odločitvi je tožnica vložila pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse formalne pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in sâmo določi preživnino ter ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opredeljuje pritožbene stroške. Meni, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker njen izračun pokaže nekoliko drugačen znesek toženčeve obveznosti za vsakega otroka, kot pa je to izračunalo sodišče. Vsa dejstva so v sodnem spisu, zato naj pritožbeno sodišče, ki niti ni vezano na zahtevek, določi višjo preživnino. Sodišče je spregledalo, da imata A. in M. posebne potrebe, ni pa tudi jasno, ali so ugotovljene mesečne potrebe otrok za M. 450, za M. 400 in za A. 380 za vseh pet let, ali samo za zadnje obdobje. Trdi, da so njihove potrebe višje. Sicer pa meni, da je sodba krivična in da so ona in otroci z njo kaznovani, toženec, ki preživninske obveznosti sploh ne izpolnjuje, niti nima stikov z otroki, pa za svoje ravnanje nagrajen. Svojo dejavnost gostinstva in turizma je celo razširil, gotovo zasluži vsaj 5.000 EUR na mesec. Sodišču očita, da se ni opredelilo do njene trditve, da toženec svoje dohodke skriva (z namenom izogibati se plačilu preživnine), sama, ki tudi sicer v celoti skrbi za nego in vzgojo otrok, pa jemlje še dodatno delo, da bi lahko zadostila potrebam. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških, saj meni, da bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da prejema brezplačno pravno pomoč, toženec pa je tisti, ki je s svojim odnosom povzročil dolgoletni pravdni postopek.

3.Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Meni, da je zahtevana preživnina (po 300 EUR za vsakega otroka) absolutno pretirana in da ne drži, da bi zaslužil vsaj 5.000 EUR mesečno ter da dohodke skriva. Sam tudi ne zavlačuje postopka, saj je bila tožnica tista, ki se je pritožila že prvič.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožnica ima sicer prav, da končni (sedanji) izračun povišanih zneskov preživnin, upoštevajoč že pravnomočno določeno, ki ga je navedlo prvostopenjsko sodišče, ni pravilen in da odstopa za vsakega mld. otroka za 2,18 EUR. Vendar gre očitno za očitno računsko pomoto, kar lahko predsednica senata sodišča prve stopnje kadarkoli odpravi s popravnim sklepom (1. odst. 328. čl. ZPP).

6.Sodišče prve stopnje sicer je ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva primera, kršitev določb postopka ni storilo, materialno pravo pa je delno napačno uporabilo.

7.Kriterije za določanje višine preživninske obveznosti staršev predstavljajo določbe 129. in 129.a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki urejajo razmerje med roditeljema pri porazdelitvi preživninskega bremena. Po določbi 129. čl. ZZZDR se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca. Po določbi 129.a čl. ZZZDR mora sodišče pri odmeri preživnine za otroka upoštevati njegovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje otrokovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Zajemati mora strošek življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.

8.Glede na navedeno materialnopravno podlago se v obravnavi zadevi kot pravno pomembna kažejo naslednja dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje:

otroci pravdnih strank so rojeni M. l. 1995, M. 1999 in A. 2002, torej so oziroma bodo letos dopolnili 17, 13 in 10 let;

otroci obiskujejo M. srednjo, M. in A. pa osnovno šolo, vsi imajo še obšolske dejavnosti, fanta šport, deklica pa tuji jezik in glasbo;

M. je dislektik, A. pa nosi zobni aparat, vendar zato nimata bistveno povečanih stroškov;

vsi trije imajo precej običajne potrebe po hrani, obleki, obutvi, šolskih potrebščinah, razvedrilu, s prevozi, kot drugi njihovi vrstniki, z odraščanjem, še zlasti ob prehodu iz vrtca v šolo in iz osnovne v srednjo šolo (kar se je zgodilo v spornem relevantnem obdobju) njihove življenjske potrebe pač naraščajo;

na otroke odpade tudi del stanovanjskih in vseh drugih življenjskih stroškov v stanovanju (elektrika, ogrevanje, telefon, internet, itd.) oziroma gospodinjstvu tožnice; preračunano za vsakega mld. otroka je sodišče ocenilo mesečne stroške za M. na 450, za M. na 400 in za A. na 380 EUR;

toženec se ukvarja s turizmom in živinorejo, je zdrav, za delo sposoben, podjeten in iznajdljiv, ni pa sporno, da ima še eno preživninsko obveznost, ker ima še enega otroka;

tožnica prejme okoli 1.400 EUR plače, dodatek za veliko družino letno 370 EUR, otroški dodatek mesečno 160 EUR in še honorarno zasluži z dodatnim delom;

9.Navedena dejstva so ugotovljena pravilno oziroma jih toženec ne izpodbija. Prvostopenjsko sodišče je zadovoljivo pojasnil, zakaj ocenjuje, da A. in M. kljub posebnim potrebam nimata bistveno višjih življenjskih stroškov. Višjih potreb tožnica tudi sicer ni konkretno izkazala in so njene pritožbene trditve v tej smeri pavšalne. Pritožbeno sodišče se sicer zaveda, da je za otrokove potrebe moč porabiti tudi (bistveno) višje vsote denarja, morajo pa biti le-te prilagojene nujnosti in standardu, kakršnega otrokom pač lahko zagotavljajo starši. Tako visokih dohodkov toženca, kot jih zatrjuje (5.000 EUR na mesec), tožnici ni uspelo dokazati, zato je brezpredmetno zatrjevanje, da je zagotovo tako, saj svoje dohodke skriva. Kako naj bi se sodišče o tem prepričalo, pritožnica ne pojasni. Sodišče prve stopnje je namreč sicer tožnici verjelo, da je toženec podjeten in iznajdljiv ter na drugi strani ni verjelo njemu, da mu dejavnost sploh ne prinaša zaslužka, saj se sicer z njo ne bi več ukvarjal.

10.Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa ni nobenega razloga, da bi toženec v denarju kril polovico potreb samo za mld. M., za mld. A. in M. pa manjši delež. Za takšno razliko pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, zato je bilo treba odločitev spremeniti tako, da tudi polovico A. in M. potreb v denarju krije njun oče, kar je za A. 190 EUR na mesec, za M. pa 225 EUR. Sodišče res ni posebej navedlo, kako natančno so se skozi sporno obdobje spreminjale mesečne potrebe vseh treh otrok, navedlo pa je, da so se povečevale, kar drži in kar se tudi odraža v postopnem zviševanju preživnine za vsakega od njiju. Preživnina, ki jo je in jo je vseskozi bil dolžan plačevati toženec, naj pokriva polovico denarnih mesečnih potreb vsakega otroka, kar je glede na izkazane tožničine dohodke ustrezno. Ob sicer natančno neugotovljenem mesečnem zaslužku je pravilno, da nosi polovično breme pri pokrivanju stroškov preživljanja svojih mld. otrok, sam pa se proti takšni odločitvi tudi ne pritožuje.

11.Pritožnici je treba pojasniti, da neplačevanje, torej neizvrševanje (že) določene preživnine ne more vplivati na višino njene določitve (za naprej), prav tako pa nanjo tudi ne more vplivati uresničevanje (neizvrševanje) stikov med očetom in otroki. Odločitev sodišča tako tudi ni krivična, še manj pa „kazen“, kot tudi ni preživninsko breme toženca (ki skupno sedaj znaša približno 615 EUR na mesec) zanj nikakršna „nagrada“, pač pa obveznost, ki jo ima do svojih otrok.

12.Pravilna pa je tudi stroškovna odločitev. Po določilu 413. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v postopkih o zakonskih sporih ter sporih iz razmerja med starši in otroki sodišče odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Kriterij uspeha v teh postopkih torej ne velja. Iz spisa ne izhaja, da bi toženec odklanjal sodelovanje v postopku oziroma ga namenoma zavlačeval. V tem okviru je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, naj vsaka stranka nosi svoje stroške, saj so bili ti od obeh pravdnih strank primerljivi. Dejstvo, da je tožnica upravičenka do brezplačne pravne pomoči, na to ne more imeti nobenega vpliva.

13.Pritožba tožnice je torej (le) delno utemeljena, zato ji je bilo treba delno ugoditi in sodbo sodišča prve na podlagi 5. al. 358. čl. ZPP delno spremeniti, sicer pa jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

14.Pritožnica je dolžna sama kriti tudi stroške svoje le v manjšem delu uspešne pritožbe (413. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 2652/2013
• VSL sodba IV Cp 1941/2015
• VSL Sodba IV Cp 1591/2018