VSL sklep I Cp 3047/2011

Jedro

V motenjskem sporu ni pasivno legitimiran zgolj tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši, pač pa tudi tisti, ki dejanje odobri ali če je dejanje opravljeno v njegovo korist.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v prvi točki izreka spremeni tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v drugi točki pa tako, da se odločitev pravilno glasi:

„Tožencema se prepoveduje, da v prihodnje s prekopavanjem poti iz parc. št.x, vl. št., k.o. D. do javne ceste na parc. št.y, vl. št., k.o. D., preko dela parc. št.z, vl. št., k.o. D., ki je v naravi utrjena makadamska pot širine treh metrov ter na delu betonirana z betonskimi režami ali z nastavljenem ovir na to pot onemogočata uporabo poti in vožnjo po njej tožeči stranki ter s tem motita in posegata v njeno posest, da ne bo izvršbe. „

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo tožencema, da vzpostavita prvotno stanje na parc. št.z, vl. št. k.o. D., kot je obstajalo pred izvršenimi motilnimi dejanji v času od 25. 5. 2010 do 4. 6. 2010 in sta solidarno dolžna zasuti prekopano utrjeno makadamsko pot širine treh metrov, ki je na delu betonirana z betonskimi režami, in poškodovane betonske dele ponovno zabetonirati, da bo na tej poti, na kateri obstaja služnostna pot, možen prehod in vožnja tožnika z osebnim avtomobilom in traktorjem iz parc. št.x, vl. št. k.o. D. do javne ceste parc. št.y, vl. št. k.o. D., preko dela parc. št.z, vl. št. k.o. D., ki je v naravi utrjena makadamska pot širine treh metrov ter je na delu betonirana z betonskimi režami ter se tožencema prepoveduje, da v bodoče na kakršenkoli način ovirata in onemogočata prehod tožeči stranki po tej poti (točka I. izreka). Hkrati je odločilo, da se tožencema prepoveduje, da v prihodnje s takimi in podobnimi dejanji kot so opisana pod točko I. sklepa, zlasti pa s prekopavanjem služnostne poti ali z nastavljanjem ovir na to služnostno pot onemogočata njeno uporabo in vožnjo po njej tožeči stranki, ter s tem motita in posegata v njegovo posest. Tožencema je še naložilo, da tožniku solidarno plačata pravdne stroške v znesku 453,76 EUR.

2.Toženca sta proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očitata, da je za storilca očitanega dejanja spoznalo tudi prvotoženca, čeprav njega v spornem obdobju sploh ni bilo v Sloveniji in ga tudi na parceli ni bilo že najmanj dve leti. Sodišče si je napačno razlagalo izpovedbo, da sta se s prvotožencem dogovorila, da bosta uredila dvorišče, tako da bodo s strojem izkopali pot, ki je peljala preko dvorišča in na tem mestu uredila zelenico. Ta dogovor se ni nanašal na sporni del parcele, nanašal se je na dvorišče izpred hiše, glede katerega sta se s sinom dogovorila, da se utrjeni del dvorišča izkoplje, na njega navozi zemlja in ga uredi v zelenico. To pa ni v povezavi s spornim delom parcele, v katerem si je tožnik iz služnostne poti to skrajšal, tako da je uporabljal del parcele toženih strank št. z k.o. D.. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ko je namesto tožnika zaslišalo kot stranko kar njegovo hčerko. Sodišče je tudi kršilo določbe postopka, ko sploh ni odločalo o predlaganih dokazih, saj dejansko z dokaznim sklepom, sprejetim na obravnavi na kraju samem, odločilo le o dokazih tožeče stranke. O predlaganih dokazih s strani tožene stranke pa se ni opredelilo, niti jih ni izvajalo, niti jih ni zavrnilo. Še posebej so tu pomembne skice mapne kopije, na katerih je posebej vidna trasa javne poti, trasa služnostne poti, ki jo uporabljajo lastniki parc. št.a, b, c, in d, vse k.o. D. ter kot tožniku posebej izsiljen skrajšani potek služnostne poti. Sodišče se tudi ni izreklo o predlaganem dokazu za zaslišanje priče J. Š., ki je pravnemu predniku toženca večkrat potožil, da ima v vinogradu težave s tožnikom, ki posega v njegovo parcelo. Sodišče je tudi nepravilno štelo, da je služnostna pot tožnika po sporni trasi že ugotovljena in priznana, kar pa ne drži. Tudi če bi tožnik imel pravico do poti, ne more zahtevati od tožencev, da mu jo zabetonirata. Toženca nista storila nobenega motitvenega dejanja. Res sta odstranila del betona na trasi poti, vendar pa to ne pomeni, da sta s tem ovirala ali onemogočala uporabo te poti. Zaključujeta, da je sodišče z izpodbijanim sklepom prejudiciralo vprašanje obstoja služnostne poti po spornem delu parcele.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Tožnik je v tej pravdi zahteval posestno varstvo. Namen posestnega varstva je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno (provizorno), do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo pravno podlago za posest. Posest kot dejanska oblast nad stvarjo (prvi odstavek 24. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ) se izkazuje kot dejanskost določene uporabe. Tožnik je v tožbi zatrjeval dejansko oblast na nepremičnini toženca, katere vsebina je izvrševanje hoje in voženj za potrebe njegove nepremičnine. Da je tožnik vršil dejansko oblast na nepremičnini tožencev v zatrjevani vsebini, med strankama niti ni bilo sporno. Toženca sta že v odgovoru na tožbo priznala, da tožnik v zadnjem času uporablja del njune parcele in da si je pred nekaj leti tudi zabetoniral strmino, kar vse pa je storil brez soglasja posestnih prednikov tožnika. Navedla sta še, da sta tožnika pozvala na prenehanje uporabe sporne trase poti, ker pa se ta pozivu ni odzval, je drugotoženec odstranil betonsko podlago. Tako že iz samih trditev tožencev iz odgovora na tožbo izhaja tožnikova posest nad delom poti v zatrjevani vsebini, okoliščina, da je bila posest motena, da je bilo motilno dejanje samovoljno in da ga je storil drugotoženec. Pri tem je zaslišan kot stranka sam navedel, da je to storil po dogovoru s prvotožencem, ki je lastnik nepremičnine, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je podana tudi njegova pasivna legitimacija. Po stališču sodne prakse in teorije v motenjskem sporu namreč ni pasivno legitimiran zgolj tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši, pač pa tudi tisti, ki dejanje odobri ali če je dejanje opravljeno v njegovo korist (1). Kot sporno sta toženca v prvostopenjskem postopku, pri tem pa vztrajata tudi v pritožbi, izpostavljala vprašanje tožnikove pravice služnosti poti. Neposredna dejanja posesti na nepremičnini toženca (hoja in vožnja) po vsebini dejansko predstavljajo izvrševanje pozitivne stvarne služnosti. Po prej veljavnih predpisih (Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) bi bilo mogoče govoriti o tožnikovi posesti pravice stvarne služnosti, vendar pa je SPZ opustil konstrukcijo posesti pravice, zato varstvo posesti služnosti ni več mogoče. Vendar pa sodna praksa in pravna teorija (2) tožniku v položaju, v katerem ima delno oblast nad stvarjo, priznava, da ima posestno varstvo v obsegu dejanskega izvrševanja oblasti in na temelju splošnih pravil o posesti. Torej zgolj posestno varstvo, vprašanje pravice do posesti pa tako ni in ne more biti predmet upoštevanja v posestnem sporu (prvi odstavek 33. člena SPZ in 426. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Toženca zato v pritožbi pravilno opozarjata na neustreznost odločitve v I. točki izreka izpodbijanega sklepa v delu, ki vsebuje ugotovitev obstoja služnostne poti.

5.Ker je odločanje o pravici do posesti izključeno, sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo tistih dokazov, s katerimi sta toženca merila prav na ugotovitev njenega neobstoja. Sodišče prve stopnje res ni odločilo o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne ter zakaj ne, s čimer je kršilo določbo 213. člena ZPP, vendar pa navedena kršitev iz zgoraj omenjenih razlogov ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa (1. točka 339. člena ZPP).

6.Tožnik je torej v tem sporu upravičen (zgolj) do posestnega varstva. Rezultat uresničitve pravice do posestnega varstva je vzpostavitev prejšnjega stanja. S tem je zadovoljeno načelu kontinuitete posesti. Tožnik je že s pripravljalno vlogo z dne 30. 7. 2010 obvestil sodišče prve stopnje, da je sam vzpostavil kontinuiteto posesti oziroma prejšnje stanje, s tem, ko je pot utrdil in zabetoniral prekopan del klančine. To je ugotovilo tudi sodišče v izpodbijanem sklepu. Če je tako, potem ni več potrebe po vzpostavitvi prejšnjega stanja oziroma po sodnem varstvu s takšno vsebino (34. člen SPZ). Pritožbeno sodišče je zato spremenilo izpodbijani sklep v delu, v katerem se tožencema nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja, tako da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

7.Pravilno pa je sodišče z izpodbijanim sklepom odredilo prepoved nadaljnjega motenja. Pritožbo zoper ta del odločitve je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s tem, da je v izreku opustilo tožbeno opredelitev spornega dela nepremičnine kot služnostne poti (2. točka 365. člena ZPP).

8.Delna sprememba izpodbijanega sklepa ni pogojevala tudi spremembe stroškovne odločitve. Tožnik ni uspel z restitucijskim delom zahtevka, vendar zato, ker je prišlo do vzpostavitve prejšnjega stanja tekom pravde, v celoti pa je uspel s prepovednim zahtevkom. Pravilna je zato odločitev, da sta mu toženca dolžna povrniti pravdne stroške. Navedeno stališče pa velja tudi glede toženčevega uspeha v pritožbenem postopku, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 145. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Prim. Frantar T., Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 306, glej tudi odločbe VSL II Cp 4172/2009 in VSK I Cp 66/2005

(2) Komentar Stvarnopravnega zakonika, str. 876

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2482/2011
• VSL sklep II Cp 3327/2014
• VSL sklep I Cp 275/2015