VSL sodba in sklep I Cp 3688/2011

Jedro

Vprašanje, ali bi tožnica lahko izkoristila pravico do povračila stroškov iz naslova zdravstvenega zavarovanja, se ob pravilu, ki ga vsebuje 86. člen ZZVZZ, izkaže za nepomembno.

Oseba pred zaključkom šolanja ne more uspešno uveljaviti rente za izpad v dohodku, ki ga bo pridobila na podlagi pridobljene izobrazbe. Ko in če se bo tožničina delovna nezmožnost odrazila na premoženjskem področju, bo šele mogoče govoriti o škodi, katere povračilo bo lahko zahtevala v obliki denarne rente.

Izrek

I.Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku II. točke izreka (zavrnilni del) delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša za 3.787,35 EUR (na 46.955,60 EUR) z zakonskimi zamudnim obrestmi od zneskov:

1.) 789,77 od 4. 9. 2009 dalje do prenehanja obveznosti,

2.) 1.040,00 EUR od 4. 9. 2009 dalje do prenehanja obveznosti,

3.) 622,00 EUR od 3. 1. 2011 dalje do prenehanja obveznosti,

4.) 248,06 EUR od 22. 4. 2011 dalje do prenehanja obveznosti,

5.) 303,13 EUR od 22. 4. 2011 dalje do prenehanja obveznosti,

6.) 207,31 EUR od 22. 4. 2011 dalje do prenehanja obveznosti ter

7.) 577,08 EUR od 22. 4. 2011 dalje do prenehanja obveznosti.

II.Delno se ugodi tudi pritožbi toženke in se izpodbijana sodba spremeni:

- v prvem odstavku II. točke tako, da se zavrne (tudi) zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov, določenih v točkah II./1. do II./6. za čas pred 4. 9. 2009, ter

- v prvem odstavku III. točke izreka (ugodilni del rentnega zahtevka) tako, da se zavrne (tudi) zahtevek za plačilo denarne rente po 240,00 EUR mesečno od 1. 4. 2011 dalje.

III.V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu ter sklep potrdita.

IV.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka dovolilo spremembo tožbe. V II. točki izreka je toženki naložilo, da plača tožnici znesek 43.168,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek), v presežku do zneska 510.969,77 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek). V III. točki izreka sodbe je toženki naložilo plačilo mesečne rente po 240,00 EUR mesečno od 1. 4. 2011 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (prvi odstavek), kar pa je tožnica zahtevala več v okviru rentnega zahtevka, pa je zavrnilo (drugi odstavek). V IV. točki izreka je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 5.249,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2.Tožeča stranka se pritožuje proti delu sodbe, v katerem je bil njen zahtevek delno zavrnjen in glede izreka o pravdnih stroških zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tistim delom zahtevkov, ki so bili zavrnjeni, ugodi in posledično tudi drugače odloči o stroških postopka. V zvezi s premoženjsko škodo navaja, da je sodišče neupravičeno zavrnilo stroške sanacije poškodovanega zobovja s pomočjo implantantov. Tak način sanacije povrne stanje zobovja v prejšnje stanje in s tem odpadejo kasnejše potrebe po spremembah ortodontskih pripomočkov in niso več potrebni neprijetni posegi s snemanjem in vstavljanjem le-teh. K točki 34. obrazložitve navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da se je tožnica zdravila le do konca leta 2010. Razlogov za zavrnitev mesečne rente za prve tri mesece leta 2011 tako ni. K točki 35. navaja, da sodišče ni imelo podlage za odločanje po prostem preudarku glede poslabšanja njenih življenjskih in s tem delovnih zmožnosti. Sodišče o zneskih, za katere je z vlogo z dne 6. 4. 2011 zvišala postavljeni zahtevek za povračilo stroškov zdravljenja za zneske 248,06 EUR, 577,08 EUR, 207,31 EUR in znesek 303,13 EUR, ni odločalo, zato predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu meritorno odloči. V zvezi z nepremoženjsko škodo tožnica navaja, da je toženka tožnici zadnji znesek v okviru pogajanj nakazala v novembru 2008, pri tem pa je tožnica s predložitvijo zdravstvene dokumentacije dokazala, da je velik del zdravstvenih posegov bil opravljen po novembru 2008, zato stališče, da je z izplačilom novembra 2008 tožena stranka poravnala nepremoženjsko škodo v celoti, nepravilno. Sodišče je ob odmeri odškodnine kršilo materialni zakon (prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). K točki 36. obrazložitve se sklicuje na težave, bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot so razvidne iz mnenja dr. A., lastno izpoved ter medicinsko ekspertizo z dne 20. 2. 2011. Sklicevanje sodišča na primere iz knjige več avtorjev, ki jo je izdala GV Založba, ne more predstavljati zadostne obrazložitve sodniške odločitve, ne glede na to pa je potrebno vsak primer individualizirati. Malo je ponesrečencev, ki so morali prestati tako kompleksno in komplicirano zdravljenje kot tožnica. Utemeljen je torej zahtevek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tudi v tistem obsegu, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. K točki 37. obrazložitve navaja, da je v celoti utemeljen tudi zahtevek za strah, saj je ob samem dogodku, ki se ga sicer zaradi retrogradne amnezije ni spominjala, doživela ne le strah, marveč grozo, prav to pa je doživljala takoj po tem, ko se je v bolnišnici zavedla, s čimer je doživela hud primaren strah. Tudi v kasnejšem obdobju strah ni bil nič manjši, ko sprva niti ni bilo jasno ali bi preživela, ves čas pa je vedela, da bodo posledice takšne, da bodo zaznamovale vse njeno življenje, s čimer je bila v hudem strahu za svojo bodočnost. K točki 38. obrazložitve sodbe tožnica navaja, da je primerna odškodnina zaradi skaženost višja od priznane. Iz prakse izhaja, da se že za eno brazgotino priznava pravična denarna odškodnina, tožnica pa je zabrazgotinjena po obrazu, prsnem košu, hrbtu, trebuhu, in ne more gubati leve strani čela, kar jo osebno vse moti, prav tako pa se bo morala celo življenje skrivati ne le pred javnostjo, pač pa tudi pred intimnimi osebami, saj je znano, da pogledi na spremenjeno zunanjost pri opazovalcih vzbujajo neprijetnosti. K točki 39. obrazložitve sodbe navaja, da z izplačilom tega dela odškodnine tožena stranka ni mogla izplačati odškodnine že v letu 2008, saj je bilo glede na predloženo dokumentacijo mogoče ocenjevati ta delež škode šele ob izdaji sodbe. Sodišče prve stopnje je povsem prezrlo, da je tožničino življenje zaradi posledic poškodb zreducirano na životarjenje, saj že dobro leto nima nobenega partnerja, saj ga tako prizadeta na videz niti ne more najti, iz medicinske ekspertize pa je razvidno, da obstaja velika verjetnost, da ne bo mogla rojevati. Zaskrbljena je, da bo obsojena na samsko življenje. K točki 40. obrazložitve navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 299. člen OZ. Obrestovanje odškodninskih zahtevkov je uvrščeno v 7. odsek zakona (povrnitev škode), zato je uporabiti 165. člen, po katerem se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. Obresti tožnica zahteva od dneva vložitve odškodninskega zahtevka toženi stranki, torej od 23. 1. 2008 dalje, ko je bila toženka seznanjena z nastalo škodo. Bi pa tožnica lahko zahtevala obresti celo od samega nastanka škode. V dopolnitvi pritožbe navaja še, da je bilo ugotovljeno, da tožnica lahko odpre usta le za približno 2,5 cm, zaradi česar je bila indicirana vstavitev transplantantov. Dne 5. 7. 2011 je predvidena operacija, kar hkrati pove, da zdravljenje tožnice še ni zaključeno.

3.V odgovoru na pritožbo tožnice toženka predlaga njeno zavrnitev in navaja, da pritožbene navedbe v zvezi s točko 31. obrazložitve predstavljajo pritožbeno novoto, poleg tega je tožnica predložila le račun za 310,00 EUR, za znesek 312,00 EUR pa le dobavnico in zato znesek 622,00 EUR sploh ni v celoti izkazan. K izpodbijanju točke 34. obrazložitve tožena stranka sklicujoč na razloge iz svoje pritožbe navaja, da že renta od 1. 4. 2011 ni utemeljena. Sodišče svoje odločitve ni oprlo na mnenje dr. A., zato je sklicevanje nanj irelevantno. Sicer pa splošno zmanjšanje življenjskih sposobnosti ne pomeni tudi avtomatično zmanjšanje zmožnosti pridobivati dohodek, ali v smislu povečanja svojih potreb. Pritožba ima prav, da sodišče ni imelo podlage za odločanje o rentnem zahtevku in bi zato moralo ob pomanjkanju trditvene podlage in dokazov ta del zahtevka zavrniti. V zvezi z odmero pravične denarne odškodnine se toženka sklicuje na svoje pritožbene navedbe, s katerimi utemeljuje stališče, da je za nepremoženjsko škodo odmerjena odškodnina previsoka. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo denarno odškodnino upoštevajoč dejstva, ki jih je štelo za dokazana v tem postopku in s tem dejstva, ki so se zatrjevala do konca glavne obravnave.

4.Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožečo stranko pa zaveže k povrnitvi stroškov pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče nepravilno dovolilo spremembo tožbe, kljub temu, da je tožena stranka spremembi nasprotovala. Vse okoliščine, na podlagi katerih bi bil morda lahko utemeljen rentni zahtevek, so bile znane že ob vložitvi tožbe in zato ni nobenega utemeljenega razloga, da je tožnica rentni zahtevek postavila kasneje. Za utemeljenost rentnega zahtevka tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage, prav tako pa utemeljenosti tega dela zahtevka ni dokazala. Tožnica sploh ni zatrjevala, katera je tista trajna posledica poškodb, zaradi katere naj bi bila okrnjena njena delovna zmožnost. Ni zatrjevala za kakšno delo je usposobljena in zakaj tega dela ne bo mogla opravljati ali ga bo morala opravljati le z zmanjšano delovno intenzivnostjo. Tožnica ni dokazala, da se je sploh usposobila za poklic, s katerim se opravljajo dela, pri katerih bi posledice psiho-organskega sindroma lahko pomenile, da tožnica ne bi mogla pridobivati plače v enaki višini kot bi jo, če le-tega ne bi bilo. Ni zatrjevala, kakšna dela naj bi opravljala po končanem študiju (kar je bodoče negotovo dejstvo, ki ga sodišče ne sme upoštevati) oziroma po končanem srednješolskem študiju. Tudi višina rentnega zahtevka ni dokazana. Podlage za odločanje po prostem preudarku ni bilo. Sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče šteje 1.200,00 EUR kot predvideno neto plačo, in zakaj šteje kot realno poslabšanje tožničinih zmožnosti za delo za 20%. V zvezi z zahtevkom za nakup postelje tožena stranka navaja, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da je bila za nakup ležišča podana medicinska indikacija in da je bil to strošek, povezan z zdravljenjem. Enako velja za nakup trakov za zaščito brazgotin in snemni ortodontski aparat. Tak strošek pa tudi ni bil utemeljen, saj bi tožnica morala izkoristiti možnost socialnega transferja, torej plačila preko zdravstvenega zavarovanja. V zvezi z rehabilitacijo v Š. tožena stranka navaja, da tožnica ni z ničemer dokazala, da je bila rehabilitacija nujna prav v Š., in ne morda v drugem zdravilišču, kjer namestitev ne bi bila nadstandardna in bi celotno rehabilitacijo krila zavarovalnica. Medicinska indikacija tudi ni bila podana za ortodontske storitve in bi ta strošek morala kriti zavarovalnica, česar tožnica ni izkoristila. Stroška za parkiranje tožnica ni z ničemer dokazala. Prav tako ni z ničemer dokazala, da bi, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, zaslužila z delom preko študentskega servisa zneske, ki ji jih je priznalo sodišče. Že iz tožbenih navedb izhaja, da je bil tožničin študij na višji šoli praktično v zaključni fazi, kar pomeni, da bi tožnica zelo kmalu po nezgodi pridobila poklic in s tem možnost zaposlitve, zato potrebe po opravljanju študentskega dela ni bilo. Ni verjetno izkazano, da bi tožnica status študenta obdržala tudi po študijskem letu 2006/2007, saj je bila v tem letu vpisana na Fakulteto za organizacijske vede le z namenom obdržati status študenta. Tožnica je diplomirala na Višji šoli za turizem in gostinstvo na Bledu oktobra 2008, iz tožbenih navedb pa izhaja, da je bila v času vložitve tožbe prijavljena kot iskalka zaposlitve, kar pomeni, da v letu 2008/2009 ni imela statusa študenta in že iz tega razloga ne bi mogla pridobivati dohodka preko študentskega servisa. Tudi v letu 2010/2011 tožnica ni imela statusa študenta. Tudi če je zdravljenje tožnice res trajalo do konca leta 2010, to še ne pomeni, da tožnica do takrat ni bila sposobna za delo. Le v času, ko je bila tožnica hospitalizirana, ni mogla opravljati nobenega dela, v preostalem pa se je zdravila ambulantno in je bila za delo povsem zmožna. Dela preko študentskega servisa so že po svoji vsebini občasne narave in dopuščajo občasno odsotnost z dela. Tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obrestih od premoženjske škode je napačna. Že iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica pred pravdo tega dela odškodninskega zahtevka ni postavila, prvič ga je postavila šele v tožbi, ki je bila toženi stranki vročena 4. 9. 2009, tako da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom tega zneska šele 20. 9. 2009. Tudi obresti od odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka lahko tečejo od 1. 7. 2009 le od zneska 2.300,00 EUR (7.300,00 EUR minus 5.000,00 EUR) od preostalega zneska 6.950,00 EUR pa šele od 20. 9. 2009. Dosojeni znesek 12.630,00 EUR je tožnica uveljavljala šele v razširitvi tožbe, ki je bila toženi stranki vročena 22. 4. 2011, tako da je tožena stranka lahko prišla v zamudo šele 1. 4. 2011. Zmotno je uporabljeno materialno pravo za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi skaženosti. V izpodbijani sodbi dodatno priznana odškodnina, ki je višja od pred pravdo izplačane, presega pravni standard pravične denarne odškodnine, pa tudi sicer v tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se sklicuje na „ustaljeno sodno prakso“ z navedbo knjižnega vira te sodne prakse, kar seveda ne more pomeniti razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženost sploh ni opredeljevalo do samih duševnih bolečin, pač pa je opisalo le kozmetične posledice poškodbe.

5.Pritožbi sta delno utemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče bo zaradi večje preglednosti pritožbi toženke in tožnice obravnavalo po vrstnem redu odškodninskih postavk, kot ga je določilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe in so s pritožbama izpodbijane.

7.K točki 23.

Tožena stranka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje v delu, v katerem je dovolilo spremembo tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka za plačilo rente. V tem delu pritožba toženke ni utemeljena. Ne glede na to, ali je tožnica že ob vložitvi tožbe poznala vse okoliščine, na podlagi katerih bi lahko uveljavljala rentni zahtevek, to ne vpliva na njeno pravico razširiti zahtevek za plačilo te vrste odškodnine kadarkoli med postopkom vse do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)). Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da z obravnavanjem razširjenega zahtevka ni prišlo do dodatnih stroškov ali daljšanja postopka, je bila tako odločitev sodišča v tem delu tudi z vidika načela ekonomičnosti postopka pravilna.

8.K točki 30/1 in 30/2.

Toženka neutemeljeno s pritožbo uveljavlja, da tožnica ni upravičena do povrnitve (povračila - nima pravice do odškodnine za) stroškov za nakup ležišča v višini 571,61 EUR in trakov za zaščito brazgotin v višini 77,15 EUR. Dejstvo, da je bil nakup ležišča in trakov priporočen s strani zdravnikov, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnice. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (8 člen ZPP), kar pomeni, da sodišče pri svoji dokazni oceni ni vezano na nobeno dokazno pravilo, s katerim dokazom se določeno dejstvo lahko dokaže in kakšno moč ima posamezni dokaz. Stališče toženke, da bi tožnica potrebo po nakupu ležišča in trakov za zaščito brazgotin morala izkazati z ustrezno medicinsko dokumentacijo oziroma z izvedenskim mnenjem, ni prepričljivo. Glede na čas nakupa ležišča in trakov, vrsto kupljenega ležišča (gre za ortopedsko ležišče) ter izpoved tožnice, ki je povedala, da je oba pripomočka kupila po priporočilu zdravnika kirurga, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil strošek za nakup ležišča in trakov potreben za zmanjševanje škode in s tem za hitrejše in boljše okrevanje tožnice. Navedena izdatka zato sodita med stroške v zvezi z zdravljenjem, ki jih mora kriti tožena stranka (prvi odstavek 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)).

9.K točki 30/3.

Pravico do povračila stroškov za snemni ortodontski aparat tožena stranka izpodbija z sklicevanjem na možnost tožnice do povračila tega stroška iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Vprašanje, ali bi tožnica lahko izkoristila pravico do povračila stroškov iz naslova zdravstvenega zavarovanja, se ob pravilu, ki ga vsebuje 86. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), izkaže za nepomembno. Ker ima Zavod za zdravstveno zavarovanje pravico zahtevati povrnitev povzročene škode (1) od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno avtomobilsko zavarovanje, je končno breme plačila odškodnine na toženi stranki, zato z ugovorom, kot ga je podala v zvezi s to vrsto stroška ne more uspeti. Dodati je še, da toženka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ne navaja, da je tožnica iz zdravstvenega zavarovanja povračilo teh stroškov že dobila izplačano, kar bi edino lahko vplivalo na njeno pravico uveljavljati odškodnino (terjati plačilo) od toženke.

10.K točki 30/4.

V zvezi zdravljenjem v zdravilišču Š. toženka očita tožnici, da ni dokazala, da je bila rehabilitacija nujna prav v teh toplicah, ki standardne namestitve, ki jo pokrije zavod za zdravstveno zavarovanje, niso nudile. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritožbenim očitkom opozarja na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila v navedeno zdravilišče tožnica napotena z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, ki je pristojen tudi za odločanje o primernosti vrste zdravilišča glede na poškodbo, ki naj bi se zdravila s tretmaji v zdravilišču. Da standardne nastanitve, ki jo krije zavod, Š. ne nudijo, pa izhaja iz vabila na zdravljenje z dne 20. 3. 2007. Izbira, v katero zdravilišče bo šla tožnica in ali bo sprejela nadstandardno namestitev, tako ni bila tožničina, zato tudi na stroške za nadstandardno namestitev ni mogla vplivati. Ker je zato te stroške prav tako šteti kot potrebne v zvezi z zdravljenjem, je toženka utemeljeno zavezana za njihovo povračilo.

11.K točki 30/5.

Tudi v zvezi s plačilom za ortodontske storitve v zvezi s snemnim ortodontskim aparatom toženka izpostavlja dolžnost tožnice, da naj bi ta strošek uveljavljala v okviru socialnega transferja. V odgovor tej pritožbeni navedbi se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge, podane v 9. točki obrazložitve te odločbe. Da pa je bila za ta strošek podana medicinska indikacija, pa izhaja iz izpovedi tožnice, ki je pojasnila, da so bili z ortodontskim aparatom zagotovljeni pogoji, da je lahko nadaljevala z ustno protetiko.

12.K točki 30/6.

Toženka neutemeljeno napada tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s stroški parkiranja, in sicer sodišču očita, da je te stroške priznalo, čeprav jih tožnica ni z ničemer dokazala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za vsak priznani strošek sodišče prve stopnje imelo podlago v predloženih računih Parkirne hiše Šempeter, ki jih je tožnica predložila v spis in se nahajajo v prilogah A13, A27, A28, A37, A40, A43, A45, A49 in A52.

13.K točki 31.

Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo stroškov za implantante v višini 789,77 EUR, 1.040,00 EUR, 622,00 EUR in 1.335,58 EUR (ta zadnji znesek je vsota zneskov 248,06 EUR, 303,13 EUR, 207,31 EUR ter 577,08 EUR) zavrnilo, in sicer iz razloga, ker je štelo, da zaradi nadstandardne narave teh storitev oziroma pripomočkov, stroški za le-te niso bili potrebni stroški v zvezi z zdravljenjem. Glede te vrste stroška je toženka pavšalno (v zvezi z vsemi stroški zdravljenja) ugovarjala v odgovoru na tožbo le, da bi te stroške morala tožnica uveljavljati pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS, če pa tega stroška zavod ni poravnal, ker zdravstvena storitev v okviru zdravljenja ni bila potrebna, teh stroškov tudi toženka tožnici ni dolžna poravnati. Dejstvo je, da je tožnica upravičena do določene protetike, pri tem pa se je tožnica odločila za implantante. Če je toženka menila, da gre za nadstandardno oskrbo, ki ni dolžna kriti, je bilo na njej trditveno (in nato dokazno) breme, kakšna proteza pa bi bila za tožnico primerna znotraj standardov zadovoljivosti in kakšen strošek bi predstavljala. Odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje s tem, ko strošek za implantante zavrnilo, je tako, kot utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi, materialnopravno napačna. Ob dejstvu, da tožnici pripada pravica do povračila stroškov za sanacijo izbitih zob, predvsem pa ob odsotnosti trditev toženke, kakšen strošek bi predstavljal nakup druge ustrezne proteze, je zahtevek tožnice za povračilo teh stroškov utemeljen. Gre za zahtevek, ki ga je tožnica deloma uveljavljala že v tožbi (zneska 789,77 EUR in 1.040,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), vročeni toženki 4. 9. 2009, deloma v prvi razširitvi tožbe z dne 23. 12. 2010 (znesek 622,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), vročeni 3. 1. 2011 ter deloma z zadnjo razširitvijo tožbe z dne 6. 4. 2011 (zneski 248,06 EUR, 303,13 EUR, 207,31 EUR in 577,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), vročeno toženki 22. 4. 2011 in bi mu moralo sodišče prve stopnje ugoditi glede glavnih zahtevkov v celoti, glede zakonskih zamudnih obresti pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju (14. točka obrazložitve te odločbe), za čas po vročitvi vlog toženki, v katerih so bili zahtevki postavljeni.

Pritožbeno sodišče je tako v tem delu moralo na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP tožničini pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo v II. točki izreka (zavrnilnem delu) delno spremeniti tako, da je tožnici priznalo tudi stroške za implantante, in sicer v skupni višini 3.787,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz I. točke izreka te odločbe.

Na tem mestu pritožbeno sodišče odgovarja tudi na očitek tožnice, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zneskih, za katere je z vlogo z dne 6. 4. 2011 zvišala postavljeni tožbeni zahtevek, torej o zneskih 248,06 EUR, 577,08 EUR, 207,31 EUR in 303,13 EUR. Gre za stroške ortodontskih in protetičnih storitev in materialov v skupni višini 1.335,58 EUR, o katerih je sodišče prve stopnje odločalo v 31. točki obrazložitve. Te stroške je štelo kot stroške v zvezi z implantanti in jih je zavrnilo. Odločitev o teh stroških tako ni izostala.

14.K točkama 32 in 33.

V navedenih točkah obrazložitve je sodišče prve stopnje odločalo o zakonskih zamudnih obrestih od premoženjske škode, in sicer stroškov zdravljenja, ki jih je plačala tožnica in povračilo katerih sedaj zahteva s tožbo. Odločitev v tem delu napada tožena stranka in navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo obresti priznati šele od poteka 15 dnevnega roka od vročitve tožbe toženki, saj tožnica tega dela zahtevka pred pravdo ni postavila, zato naj ne bi bilo utemeljeno priznanje zamudnih obresti od zapadlosti posameznih računov. (2)

Obligacijski zakonik v 165. členu določa, da odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. A zapadlost (dospelost v plačilo) še ne pomeni zamude (katere posledica je obveznost plačila zamudnih obresti) (3). V 299. členu OZ določa, kdaj pride dolžnik v zamudo. V prvem odstavku so urejeni primeri, ko je rok za izpolnitev določen, drugi odstavek pa dolžniško zamudo ureja za primere, kadar rok izpolnitve ni določen. Čeprav 165. člen OZ govori o zapadlosti odškodninske terjatve z nastankom škode, s tem zakonskim določilom še ni določen rok plačila v smislu prvega odstavka 299. člena OZ. Rok plačila v pri odškodninskih terjatvah ne sovpada z zapadlostjo terjatve, kot je to velja praviloma za terjatve, ki izhajajo iz pogodbe, v kateri je (praviloma) določen tudi rok plačila. Smisel določbe 299. člena OZ je namreč vezanost zamude dolžnika na njegovo seznanjenost z dolžnostjo plačati določeno (denarno) obveznost, o čemer pri odškodninskih terjatvah ni mogoče govoriti, dokler dolžniku ni vročen zahtevek za povračilo škode, ki je po svoji vsebini in višini opredeljen.

Čeprav toženka priznava obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti šele po poteku petnajstih dni od prejema posameznih zahtevkov tožnice, pri tem ne pojasni, na kakšni podlagi ji ta pravica pripada. Tožnica zahteva plačilo odškodnine od toženke kot zavarovalnice na podlagi 965. člena OZ, kot lastno pravico, zato pri vprašanju roka plačila pride v poštev tudi določba 943. člena OZ (4), vendar pa bi se na pogodbeno dogovorjen daljši rok plačila, kot je določen v drugem odstavku 299. člen OZ, toženka morala izrecno in opredeljeno sklicevati. Tožničin zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za premoženjsko škodo je tako utemeljen od vročitve tožbe (oziroma ostalih vlog, v katerih je tožnica zahtevek razširjala – vročitve spremenjene tožbe) toženki.

15.K točki 34.

Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo odškodnino zaradi izgube zaslužka, ki bi ga lahko imela z delom preko študentskega servisa, če se nezgoda ne bi zgodila. Tožnici je priznalo izgubo zaslužka iz tega naslova za čas štirih let oziroma 48 mesecev, pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Dejstvo je, da je tožnica že pred nezgodo delala in pri tem zaslužila povprečno 560,00 EUR mesečno. Dejstvo je tudi, da je bila ob nezgodi vpisana v visokošolski študijski program za letnik 2006/2007. Špekulacije v smeri, ali je imela tožnica res namen študirati ali ne ter koliko časa bi imela status študenta, ne dajo odgovora na vprašanje, ali tožnici ta odškodnina pripada. Prometna nezgoda se je zgodila, zaradi nje se je tako čas diplomiranja na Višji šoli za turizem in gostinstvo na Bledu kot tudi sam potek nadaljnjega študija tožnice spremenil in stanje, kot je sledilo nezgodi (diplomiranje na Višji šoli za turizem in gostinstvo šele v letu 2008 in iskanje zaposlitve ob vložitvi tožbe), ne more biti pokazatelj stanja, kakršno bi bilo, če nezgode ne bi bilo. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja tudi na dejstvo, da bi se, četudi tožnica po zaključenem študijskem letu 2006/2007 ne bi nadaljevala študija in pridobivala sredstev z delom kot študentka, lahko po diplomi na Višji šoli za turizem in gostinstvo na Bledu zaposlila in pridobivala sredstva iz tega naslova, zaradi škodnega dogodka pa tudi tega ni mogla. Ob osnovnem izhodišču, da bi tožnica dokončala študij na šoli, na katero je bila vpisana ob nezgodi in da bi ves čas študija tudi delala preko študentskega servisa, tožnici odškodnina zaradi izgubljenega zaslužka gre, pri čemer je pravilna tudi omejitev časa, za katerega je tožnica izkazala izgubljeni zaslužek. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je ostala neizpodbijana, da študij na šoli, na katero je bila tožnica vpisana ob nezgodi, traja štiri leta, bi pravico do dela preko študentskega servisa tožnica izgubila najkasneje takrat. Vprašanje, ki ga izpostavlja tožnica v pritožbi, in sicer da je bila delovno nezmožna tudi v prvih treh mesecih leta 2011 (pri tem tožnica očitno spregleda, da ji sodišče ni priznalo odškodnine tudi za zadnja dva meseca leta 2010), se ob dejstvu, da bi najkasneje z oktobrom 2010 tožnica izgubila status, ki ji je omogočal delo preko študentskega servisa, izkaže za nerelevantno.

Neutemeljene pa so tudi navedbe toženke v smeri, da tožnica ni bila v tolikšni meri nezmožna za delo, da ne bi mogla pridobivati dohodkov preko študentskega servisa. Ne le, da zaradi nezgode v študijskih letih 2007/2008, 2008/2009 ter 2009/2010 tožnica ni imela statusa, ki bi ji omogočal tovrstno delo, temveč so tudi sicer razlogi sodišča prve stopnje glede ocene njene delovne zmožnost pravilni in prepričljivi in se v izogib ponavljanju v tem delu pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanje.

Tudi glede obrestnega dela tega zahtevka je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Od 1. 7. 2009 tečejo obresti od celotnega zneska 9.250,00 EUR (ne le od 2.300,00 EUR), saj je tožeča stranka v tožbi plačilo 5.000,00 EUR že upoštevala. V tožbi je tožnica navajala, da je toženka do 1. 2. 2008 že plačala 5.000,00 EUR kot odškodnino zaradi izgube zaslužka za čas do 1. 2. 2008. Za čas od 1. 2. 2008 do vložitve tožbe (24. 6. 2009) je tožnica tako uveljavljala plačilo izgubljenega zaslužka za 17 mesecev, kar znaša priznani znesek v višini 9.250,00 EUR, ki plačila 5.000,00 EUR ne vključuje.

16.K 35. točki.

Drugi odstavek 174. člena OZ določa, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Sodišče prve stopnje je štelo, da je pri tožnici podan slednji pogoj ter ji priznalo mesečno rento v višini 240,00 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da se mora okrnitev sposobnosti pridobivanja odraziti kot premoženjsko prikrajšanje, o katerem je mogoče govoriti šele, ko oseba že opravlja oziroma začne opravljati določeno delo, ki je slabše plačano kot delo, ki bi ga lahko opravljala, če ne bi bilo posledic škodnega dogodka. Tožnica vse do zaključka sojenja na prvi stopnji ni bila zaposlena, zato tudi navedb v smeri, kakšno delo opravlja in koliko je vrednoteno ter kakšno delo bi lahko opravljala, če ne bi utrpela posledic škodnega dogodka, s čimer bi bilo opredeljeno prikrajšanje v premoženjski sferi, ni mogla podati. Ko in če se bo tožničina delovna nezmožnost odrazila na premoženjskem področju, bo šele mogoče govoriti o škodi, katere povračilo bo lahko zahtevala v obliki denarne rente.(5) Poleg tega toženka utemeljeno opozarja tudi, da ni jasno, ali tožnica uveljavlja višino plače, ki bi jo imela po končanem šolanju na Fakulteti za turistične študije, ali plačo, ki bi jo imela na podlagi že pridobljene izobrazbe. V zvezi z rento na podlagi še ne pridobljene izobrazbe je zavzela stališče tudi sodna praksa, ki opozarja, da oseba pred zaključkom šolanja ne more uspešno uveljaviti rente za izpad v dohodku, ki ga bo pridobila na podlagi pridobljene izobrazbe.(6)

Ker je sledeč obrazloženemu zahtevek tožnice za plačilo mesečne rente zaradi okrnjenih delovnih zmožnosti neutemeljen, je pritožbeno sodišče moralo v tem delu (izpodbijana je bila tako odločitev v ugodilnem kot zavrnilnem delu) utemeljeni pritožbi toženke ugoditi in sodbo v z njene strani izpodbijanem delu (v III. točki izreka glede dosojene rente) spremeniti (na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP) tako, kot je razvidno iz tč. II. te odločbe, pritožbo tožnice v tem delu (v III. točki izreka glede zavrnjenega rentnega zahtevka) pa zavrniti in sodbo v tem z njene strani izpodbijanem delu potrditi (na podlagi 353. člena ZPP).

17.K točki 36. do 39.

Pravdni stranki sodišču prve stopnje v zvezi z odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo očitata sklicevanje na ustaljeno sodno prakso izraženo v primerih, zbranih v dveh knjigah. S tem naj sodišče prve stopnje ne bi zadostilo standardu obrazloženosti. Takšna pritožbena izvajanja niso utemeljena. Sodišče prve stopnje je pri posameznih postavkah odškodnine za nepremoženjsko škodo natančno ugotovilo vrsto in obseg škode, te svoje ugotovitve tudi ustrezno obrazložilo, kar je podlaga za pravilno uporabo materialnega prava, ki vključuje uporabo temeljnih načel za odmero odškodnine in sicer načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Ker je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, so pritožbeni očitki kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni.

V zvezi s pavšalnimi navedbami glede objektivizacije odškodnine in njene neprimerljivosti z odškodninami, ki so jih sodišča prisojala v podobnih primerih, pritožbi ne povesta, kateri naj bi bili ti (podobni) primeri, ki bi takšen zaključek utemeljevali, zato se pritožbeno sodišče podrobneje do teh navedbe ne bo opredeljevalo.

Na navedbe tožnice glede posameznih oblik (vrst) nepremoženjske škode pritožbeno sodišče dodaja še:

- ob presoji kakšna bi bila primerna odškodnina za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi njene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je sodišče prve stopnje upoštevalo vso škodo, ki je tožnici nastala in je bila dokazana do zaključka sojenja na prvi stopnji. Če je ta odškodnina odmerjena v enaki višini, kot jo je priznala tožena stranka že leta 2008, ko določene škode še ni bilo, to na samo pravilnost odmere odškodnine ne more vplivati. Pomeni le to, da je tožena stranka s plačilom v letu 2008 zajela tako že nastalo škodo, kot tudi takrat še bodočo škodo, ki pa je nastala do zaključka prvostopenjskega sojenja;

- glede na to, da s pred pravdo pridobljeno medicinsko ekspertizo dr. A. toženka ni soglašala, prav tako pa sodišče prve stopnje odločitve (utemeljeno) ni oprlo na njene izsledke, tožeča stranka s sklicevanjem na škodo, ugotovljeno v tej ekspertizi, ne more uspeti;

- ker je ob nezgodi tožnica izgubila zavest, o primarnem strahu ni mogoče govoriti, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Tako obseg kot intenzivnost sekundarnega strahu pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo višino primerne (pravične) odškodnine zanj.

Ob povedanem je tako zaključiti, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo, odmerjena na 91.000,00 EUR (40.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 5.000,00 EUR za strah, 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti ter 41.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), povsem primerna in bi prisoja odškodnine v višjem ali nižjem znesku presegla namen, zaradi katerega se prisoja odškodnina za nepremoženjsko škodo in bi ugodila težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. To velja še posebej upoštevajoč, da je oceno o (pre)visoko ali (pre)nizko določeni odškodnini (7) mogoče podati samo v primerjavi z odškodninami, določenimi (dosojenimi) v podobnih škodnih primerih, ki jih pravdni stranki ne navajata (določena odškodnina v obravnavani zadevi od odškodnin, določenih v primerljivih, podobnih škodnih primerih v sodni praksi, ne izstopa).

18.K točki 40.

Tožnica je z razširitvijo tožbenega zahtevka poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo uveljavljala tudi zakonske zamudne obresti od 30. 9. 2006 (od škodnega dogodka). Sodišče ji je priznalo obresti od 24. 1. 2008 torej od dne, ko je tožena stranka prejela vlogo, s katero je tožnica podala odškodninski zahtevek. Ni jasno, kakšno stališče zasleduje tožnica v pritožbi, saj se na eni strani sklicuje na zapadlost odškodninske terjatve z nastankom škode (tu je dodati, da nepremoženjska škoda ni mogla nastati (v celoti) ob samem škodnem dogodku, saj nastaja sukcesivno),(8) nato pa pojasni, da zahteva obresti od vložitve odškodninskega zahtevka, torej od 23. 1. 2008 dalje, kar pa je zgolj en dan pred dnevom, od katerega je tek zakonskih zamudnih obresti prisodilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da so v pritožbi sporne obresti zgolj za en dan, je te pritožbene navedbe obravnavati v skladu z načelom de minimis non curat praetor.

1

9.Kljub spremembi odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ni posegalo, saj sprememba ni odločilno vplivala na uspeh pravdnih strank v postopku na prvi stopnji.

20.V delu, s katerim pritožbi napadata nespremenjeno odločitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo.

21.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka stroškov ni priglasila, tožena stranka pa glede na relativno nizek pritožbeni uspeh (uspela je le glede rentnega zahtevka, ki predstavlja 15% celotnega izpodbijanega zahtevka in delno v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih) ni upravičena do povračila stroškov za pritožbo, stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni, saj z odgovorom na pritožbo tožena stranka ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Glede na 91. člen ZZVZZ gre za stroške za zdravljenje in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje zavod.

(2) Sodišče prve stopnje je trenutek začetka teka zamudnih obresti vezalo na zapadlost računov, čeprav iz tožbenih navedb pravilno izhaja, da gre pri zahtevku v resnici za trenutek plačila računov.

(3) Zapadlost (dospelost v plačilo) pomeni, da lahko oškodovanec od navedenega trenutka povrnitev škode uveljavlja od odgovorne osebe.

(4) Prvi odstavek 943. člena OZ določa, da mora zavarovalnica izplačati odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal.

(5) Prim. D. Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga GV Založba, 2003, stran 1001.

(6) Prim. pravno mnenje Vrhovnega sodišča Bih, Rev 392/87 z dne 14. 4. 1988.

(7) Pritožbeni očitki strank – tožnice o (pre)nizko določen odškodnini in toženke o (pre)visoko določeni odškodnini;

(8) Še posebej, če se upošteva pretrpljeno nepremoženjsko škodo (bolečine in strah) na eni strani, in bodočo na drugi;

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 691/2003
• VSK sodba I Cp 522/2004
• VDSS Sodba Pdp 366/2023