VSL sodba in sklep I Cp 3192/2011

Jedro

Aktivna legitimacija za vtoževanje stroškov rezervnega sklada v konkretnem primeru pripada etažnim lastnikom, ne pa upravniku.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

- v I. točki izreka glede glavnice v višini 95,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2008 dalje do plačila ter glede izvršilnih stroškov in

- v II. točki izreka (stroški pravdnega postopka)

ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 131498/2008 z dne 21. 10. 2009 tudi v 1. in 4. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). V II. točki izreka sodbe je tožeči stranki naložilo, naj toženi stranki povrne 46,52 EUR pravdnih stroškov.

2.Pritožuje se tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ali spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse z ustrezno stroškovno posledico. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da ni podala ustrezne trditvene podlage. Sodišče je povsem spregledalo, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka neupravičena pridobitev s strani tožene stranke v zvezi s pogodbeno cesijo. Med pravdnima strankama ni sporno, da je L.-L., d.o.o. iz svojih sredstev plačevala skupne stroške in obveznosti tudi za toženkin del. To izhaja tudi iz predloženih dokazil. Za utemeljenost obogatitvenega zahtevka je odločilno prikrajšanje na eni in obogatitev na drugi strani. Tožena stranka je bila obogatena s tem, ko je s stanovanjem razpolagala, ga uporabljala, uporabljala pa je tudi skupne prostore, pri čemer je povzročala stroške obratovanja ter koristila storitve vzdrževanja, za kar pa ni ničesar plačala. Temu tožena stranka ni ugovarjala, saj gredo njeni ugovori povsem v drugo smer. Tožena stranka tudi ni ugovarjala višini vtoževane terjatve, pri čemer iz predloženih razdelilnikov stroškov izhajajo vsi potrebni podatki za njen izračun. Tožeča stranka je predložila tudi seznam prispelih obveznosti, izpiske iz TRR in račune dobaviteljev, na katere pa toženka ni podala konkretnih ugovorov. Toženka tudi ni navedla, da razdelilnikov ni prejela ali pa da jih je reklamirala. Domnevnim nepravilnostim pa se ne more upreti na način, da enostavno ne plačuje obveznosti. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga z izvedencem, saj je glede na obrazložitev sodišča ta dokaz utemeljen in za konkretno sojenje potreben.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila stroškov rezervnega sklada, saj tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vtoževanje sredstev rezervnega sklada. Aktivno legitimacijo za vtoževanje teh sredstev imajo etažni lastniki ne pa upravnik ali kdo tretji. To velja tudi v primeru, ko upravnik ali tretji dejansko plača sredstva, ki jih je dolžan plačati posamezni etažni lastnik (v tem primeru toženka), saj s tem ni plačal nekaj namesto etažnega lastnika. V rezervni sklad vplačana sredstva so namreč še vedno sredstva tistih, ki jih v ta namen vplačajo, le namensko so izločena na poseben račun (primerjaj odločbi VSL I Cp 4727/2008 in II Cp 357/2010).

6.Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka na plačilo ostalih stanovanjskih stroškov. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da tožeča stranka v zvezi s tem zahtevkom, ki ga je utemeljevala na verzijski podlagi v zvezi s pogodbeno cesijo, ni navedla pravno odločilnih dejstev. Za sklepčnost tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve (verzije) je potrebno zatrjevati prikrajšanje na stani osiromašene osebe, obogatitev na strani obogatene osebe, obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem na eni strani in povečanjem premoženja na drugi ter odsotnost pravne podlage, ki bi opravičevala zmanjšanje premoženja na eni strani in njegovo povečanje na drugi. Vsa ta pravno odločilna dejstva pa iz trditvenega gradiva tožeče stranke izhajajo. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je družba L. - L., d.o.o., iz svojih sredstev plačala vtoževane mesečne stanovanjske stroške v skupnem znesku 147,81 EUR oziroma brez stroškov rezervnega sklada v skupnem znesku 89,50 EUR, ki odpadejo na toženko kot solastnico stanovanja na naslovu A., in s katerimi je toženka seznanjena, saj prejema vsak mesec razdelilnik stroškov in položnico, s čimer je bila toženka obogatena, L. - L., d.o.o., oziroma tožeča stranka, na katero je navedena družba cedirala svojo terjatev, pa prikrajšana. Sodišče prve stopnje sicer meni, da bi morala tožeča stranka navesti tudi zneske za posamezne plačane storitve dobaviteljem in obrazloženo pojasniti, na kakšen način in v kakšni višini je bila obveznost plačila stroškov razdeljena med plačilne zavezance zgradbe, kjer tožeča stranka opravljala delo upravnika, in v kakšnem delu navedena obveznost odpade na toženko, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Tožeča stranka bi morala konkretizirati trditveno podlago glede višine vtoževane terjatve z navedbo citiranih okoliščin le, če bi tožena stranka obrazloženo (opredeljeno) ugovarjala višini tožbenega zahtevka oziroma če bi navedla, da je izračun stroškov, ki odpadejo na toženko, nepravilen in nepreverljiv. Vendar pa tožena stranka ugovorov glede višine terjatve v tej smeri ni podala, saj je zgolj pavšalno navedla, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage oziroma da je tožba nesklepčna.

7.Presoja sodišča prve stopnje, da obravnavanemu delu tožbenega zahtevka ni moč ugoditi že iz razloga, ker tožeča stranka ni podala substancirane trditvene podlage, tako ni pravilna.

8.Ker je zaradi opisanega napačnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje ostalo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na vtoževane stanovanjske stroške (torej brez stroškov rezervnega sklada), nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 458. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo v tem delu razveljavilo (1) ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za plačilo stroškov rezervnega sklada, pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru trditvene in dokazne podlage presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke, ki morajo biti podane za uspešno uveljavljanje zahtevka na verzijski podlagi.

10.Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11.Delna razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala razveljavitev stroškovne odločitve.

12.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Znesek 95,07 EUR predstavlja vtoževane stanovanjske stroške brez stroškov rezervnega sklada (89,50 EUR) ter kapitalizirane obresti od teh stroškov, kot so se natekle do 28. 12. 2008 (5,57 EUR).

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3215/2010
• VSL sodba I Cp 555/2016
• VSL sklep I Cpg 305/2014