VSL sklep I Cp 785/2012

Jedro

Stranka mora predlog za podaljšanje roka najprej jasno oblikovati in nato tudi izkazati upravičenost razlogov.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s prvonavedenim sklepom zavrglo tožničino tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, z drugo navedenim pa zavrglo njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2.Tožnica je proti obema sklepoma vložila pravočasno pritožbo, s katerima uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi proti sklepu o zavrženju tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe navaja, da je v vlogi, v kateri je poskušala dopolniti svoje tožbene navedbe, prosila za podaljšanje roka. Prvostopenjsko sodišče je to povsem spregledalo in o prošnji tožeče stranke sploh ni odločalo. Gre za bistveno kršitev določb postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. V izpodbijanem sklepu se o predlogu za podaljšanje roka ni izreklo, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.V pritožbi proti sklepu o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje navaja, da bi sodišče moralo vsebinsko presojati njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje. S tem, ko ga je zavrglo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V predlogu ni zatrjevala, da je vzrok za zamudo na strani sodišča. Navedla je zgolj, da je za zamudo zvedela šele z vročitvijo sklepa o zavrženju tožbe. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5.Po določbi prvega odstavka 116. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče v primeru, če stranka zamudi rok za opravo kakšnega pravnega dejanja in zato izgubi pravico opraviti to dejanje, stranki dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka rok zamudila iz upravičenega vzroka. Iz navedenega določila tako jasno izhaja, da gre za zamudo, ki izvira iz sfere stranke in če je bila ta pogojevana z nezakrivljenim strankinim ravnanjem, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da je predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki in da zato napak, za katere stranka trdi, da jih je storilo sodišče prve stopnje, ne more uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Prav to pa uveljavlja tožnica, ko trdi, da je prišla v zamudo zaradi ravnanja sodišča prve stopnje, ki ni odločilo o njeni prošnji za podaljšanje roka za popravo oziroma dopolnitev tožbe. Tožnica torej temelji predlog za vrnitev v prejšnje stanje na očitno neopravičenem razlogu, kar bi sicer pogojevalo zavrnitev njenega predloga ne pa zavrženje, kot je odločilo sodišče prve stopnje (120. člen ZPP). Ker pa se z zavrnitvijo njenega predloga namesto z zavrženjem procesni položaj tožnice ne bi v ničemer spremenil, pritožbeno sodišče v takšno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo. Tožničino pritožbo zoper navedeni sklep je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

6.Neutemeljena pa je tudi tožničina pritožba zoper odločitev o zavrženju tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe. Izpodbijani sklep temelji na pravilni uporabi določbe četrtega odstavka 108. člena ZPP. Tožnica je vložila tožbo s predlogom za izdajo začasne odredbe, ki je bila nerazumljiva in ni vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Sodišče prve stopnje jo je zato pozvalo, da jo popravi oziroma dopolni. Tožnica je v odrejenem roku vložila vlogo, v kateri pa navedenih pomanjkljivosti ni odpravila. Po določilu drugega odstavka 110. člena ZPP se rok, ki ga določi sodišče, na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to upravičeni razlogi. (1) Zakon podaljšanju rokov ni naklonjen. Pravni teoretiki zato poudarjajo, da je treba citirano določbo uporabljati s skrajno previdnostjo, ker gre lahko za zlorabo pravic (2), poleg tega pa bi (pre)široka uporaba navedenega določila lahko predstavljala poseg v ustavni pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravico do sodnega varstva oziroma sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS) nasprotne stranke. Stranka, ki predlaga podaljšanje roka, mora zato svoj predlog najprej jasno oblikovati in nato tudi izkazati upravičenost razlogov. Iz navedb tožnice v njeni popravi oziroma dopolnitvi tožbe ne izhaja, da predlaga podaljšanje roka za njeno dopolnitev. Njeno navedbo v vlogi, „da bi tožbo dopolnila z odvetnikom, vendar bi za to rabila več časa (1-2 meseca)“, glede na to, da je svojo tožbo obširno dopolnjevala (na 15 straneh) sama, ni mogoče razumeti kot predlog za podaljšanje roka za popravo oziroma dopolnitev tožbe. Tako tudi ni mogoče razumeti njene navedbe „da prosi za podaljšanje roka, ker bi rada zadevo rešila izvensodno po mirni poti z dogovarjanji preko odvetnikov“. Sodišče prve stopnje zato takšnih njenih navedb pravilno ni presojalo kot formalni predlog za podaljšanje roka za dopolnitev oziroma popravo tožbe.

7.V obravnavanem primeru pa tudi, če bi tožnica postavila jasen predlog za podaljšanje roka za popravo tožbe in bi prvostopenjsko sodišče z neodločitvijo o njem kršilo določbo omenjenega drugega odstavka 110. člena ZPP, ne bi šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pri teh namreč ne zadošča ugotovitev obstoja kršitve, ampak mora pritožbeno sodišče ugotoviti, da bi kršitev lahko vplivala na izpodbijano odločitev. Tudi, če bi tožničino navedbo šteli za predlog za podaljšanje roka za 1-2 meseca, je mogoče zaključiti, da neizdaja sklepa o podaljšanju oziroma nepodaljšanju roka za popravo tožbe na izpodbijano odločitev ni vplivala. Tožnica je svojo vlogo vložila 1. 9. 2011, sodišče pa je odločitev o zavrženju njene tožbe oziroma predloga za izdajo začasne odredbe izdalo 30. 1. 2012 potem, ko je ugotovilo, da tožnica vse do izdaje sklepa tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe ni dopolnila, torej niti v nadaljnjih petih mesecih od vložitve omenjene vloge. Če sodišče ni odločalo o podaljšanju roka, bi tožnica lahko popravila svojo tožbo tudi kasneje in bi jo zato sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Ker pa tega ni storila niti v času, ki je bil več kot dvakrat daljši od tistega, ki naj bi ga predlagala v svoji "prošnji", ni mogoče šteti, da je neizdaja sklepa po drugem odstavku 110. člena ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Glede na navedeno je bilo treba tudi pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Merilo "upravičenosti razlogov" je subjektivno - upoštevajo se predvsem osebne okoliščine stranke, ki prosi za podaljšanje roka. Stranka pa mora izkazati tudi verjetnost njihovega obstoja.

(2) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 457

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• sklep I U 1922/2010
• VSRS Sklep I Up 152/2014
• sodba U 1237/2008