VSL sodba II Cp 2465/2011

Jedro

Tožnica (občina) je na podlagi računov, ki jih je izstavljala prva toženka (osnovna šola), sofinancirala cene programov predšolske vzgoje za hčerko druge toženke in tretjega toženca, čeprav do tega nista bila upravičena, saj takšnega znižanja starša nista uveljavljala. Ker pa bi občina morala vedeti, da odločba o znižanju plačila ni bila izdana, saj ravno sama izdaja takšne odločbe, račune pa je kljub temu plačevala, ravnanje prve toženke ni protipravno, niti ni protipravna nastala škoda. Povračila ne more zahtevati nazaj niti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, saj je plačala nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in sodba v izpodbijanem (zavrnilnem stroškovnem) delu, potrdi.

II. Pritožbama prve in druge toženke se ugodi, pritožbi tretjega toženca se delno ugodi, in se sodba v preostalem (ugodilnem) delu spremeni tako, da se v tem obsegu v celoti pravilno glasi:

„Tožbeni zahtevek

- da sta prva tožena stranka osnovna šola X in druga tožena stranka B. J., dolžni tožeči stranki občini X nerazdelno plačati 3.408,60 EUR

- da je prva tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od delnih zneskov in sicer:

- od zneska 200,13 od dne 19. 03. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 200,13 od dne 18. 04. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 200,13 od dne 19. 05. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 200,13 od dne 18. 06. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 200,13 od dne 24. 07. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 200,13 od dne 21. 08. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 200,13 od dne 21. 09. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 200,13 od dne 18. 10. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 188,66 od dne 20. 11. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 188,66 od dne 26. 12. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 178,78 od dne 19. 03. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 178,78 od dne 18. 04. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 178,78 od dne 19. 05. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 178,78 od dne 18. 06. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 178,78 od dne 24. 07. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 178,78 od dne 21. 08. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 178,78 od dne 21. 09. 2008 dalje do dne plačila;

- od zneska 178,78 od dne 18. 10. 2008 dalje do dne plačila;

- da je druga tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od glavnice 3.408,60 EUR od 22. 10. 2009 dalje do plačila,

vse v roku 15 dni,

s e zavrne.

Tožeča stranka je dolžna prvi toženki O. š. J. G. povrniti 566,88 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki in tretjemu tožencu pa nerazdelno 708,86 EUR pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Sicer se pritožba tretjega toženca zavrne in izrek o stroških kolikor se nanaša nanj in kolikor njegovi pritožbi ni bilo ugodeno, potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna drugi toženki in tretjemu tožencu nerazdelno povrniti 383,14 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prva toženka in druga toženka dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 3.408,60 EUR, pri čemer je prva toženka dolžna plačati še zakonske zamudne obresti od delnih zneskov tako kot izhaja iz izreka sodbe, druga toženka pa zakonske zamudne obresti od 3.408,60 EUR od 22. 10. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, del tožbenega zahtevka zoper drugo toženko, ki se nanaša na plačilo obresti glede na delne zneske od 19. 03. 2008 dalje do vključno 18. 10. 2008 dalje do plačila, je sodišče zavrnilo (1. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek kolikor se je nanašal na tretjega toženca J. J. (2. točka izreka); odločilo, da sta prva toženka in druga toženka dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 446,75 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka); odločilo, da je tožeča stranka dolžna tretjemu tožencu plačati pravdne stroške 163,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

2. Zoper sodbo so pravočasno pritožbo vložili tožeča stranka in vsi toženci (tretji toženec le zoper izrek o stroških v 4. točki odločitve).

3. Tožeča stranka se pritožuje glede točke 3 izreka v zvezi z nepriznanjem stroškov 575,28 EUR. Meni, da sodišča napačno tolmačijo Zakon o odvetniški tarifi, tako napačno ne priznavajo postavke preizkus pravnega sredstva po tar. št. 2100, nepravilno pa priznavajo tudi nagrado samo za en narok.

4. Prva toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, kolikor se nanaša nanjo, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, v izpodbijanem obsegu sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je za celotno terjatev odgovorna druga toženka in sicer iz naslova neupravičene obogatitve. Stališče sodišča, da sta prva in druga toženka odgovorni solidarno, je nesprejemljivo. Če je prva toženka krivdno odgovorna, je krivdno odgovorna tudi tožeča stranka, saj ni zavračala računov in njihove utemeljenosti ni preverjala.

5. Druga toženka se pritožuje zoper ugodilni del 1. in 3. točke izreka sodbe, tretji toženec pa zoper 4. točko izreka sodbe, kolikor mu ni bilo priznanih več pravdnih stroškov in sicer „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženko s stroškovno posledico, tretjemu tožencu pa prizna vse pravdne stroške po vloženem stroškovniku. Druga toženka navaja, da je dejstvo, da je tožeča stranka plačevala račune, ki jih je izstavila prva toženka, ne da bi sploh preverila, ali je dolžna te račune plačevati, pri ravnanju z denarjem je bila očitno malomarna, pri čemer pri plačilu ni nikoli navedla, da bo v primeru, da je plačala nekaj, kar ji ni bilo potrebno, terjala nazaj. Poleg tega je bila druga toženka ves čas v dobri veri, da je s plačili vse v redu, dobivala je položnice, ki jih je plačevala, nikoli je ni nihče opozoril, da bi bilo karkoli narobe. Ves čas je tudi izpolnjevala vse pogoje za zmanjšano plačilo. Navaja še, da je sodišče tožeči stranki prisodilo dvakratne obresti, najprej od prve toženke nato pa še od druge toženke. Tretji toženec navaja, da bi mu moralo sodišče priznati vse priglašene pravdne stroške, saj je tar. št. 1200 namenjena le povišanju stroškov za zastopanje več oseb, ko sodišče odloča o stroških vseh strank, ki jih zastopa isti odvetnik in je odločitev glede vseh strank enaka. V konkretnem primeru pa je bil tožbeni zahtevek zoper tretjega toženca v celoti zavrnjen, zoper drugo toženko pa je bilo zahtevku ugodeno. Tako gredo tretjemu tožencu vsi priglašeni pravdni stroški. Tudi sicer je sodišče napačno odmerilo stroške in bi moralo stroške priznati za vsak narok in kilometrino za pristop na vsak narok.

6. Druga toženka je na pritožbo prve toženke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbi prve in druge toženke sta utemeljeni, pritožba tretjega toženca je delno utemeljena.

8. Tožeča stranka je za hčerki druge toženke in tretjega toženca, na podlagi računov, ki jih je izstavljala prva toženka, od januarja 2008 do oktobra 2008 sofinancirala cene programov predšolske vzgoje, čeprav do tega nista bili upravičeni, saj zakonita zastopnika, mati – druga toženka in oče – tretji toženec znižanja plačila za storitve, ki jih je opravljala prva toženka, sploh nista uveljavljala. Povrnitev plačanih zneskov za navedeno obdobje, zahteva od vseh tožencev nerazdelno, na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi in na odškodninski podlagi.

9. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko ugodilo na odškodninski podlagi. Menilo je, da je bilo njeno ravnanje protipravno, saj ni preverila ali je odločba o znižanju plačila vrtca sploh izdana (drugi odstavek 19. člena tedaj veljavnega Pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcih, Ur. l. RS, št. 129/2006, v nadaljevanju Pravilnik), poleg tega ni upoštevala 23. člena Pravilnika, ki ji v tretjem odstavku nalaga posredovanje tožeči stranki seznama otrok, za katere starši niso uveljavljali znižanega plačila in otrok, ki niso upravičenci do javnih sredstev, ki jih občina sicer nameni kritju dela cene programa predšolske vzgoje za otroke. Ugotovilo je tudi obstoj škode in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Odločitev je materialnopravno napačna. Prva toženka je res izstavljala račune, ki niso imeli podlage v odločbi o določitvi plačila (19. člen Pravilnika), vendar pa je tožeča stranka te račune plačevala, čeprav je vedela oziroma bi morala vedeti, da odločbe ni izdala. Prav njen organ je bil tisti, ki je določil višino plačila in o tem izdal odločbo (prvi odstavek 19. člena Pravilnika). Razlogovanje sodišča prve stopnje, da dejstvo, da ustrezno odločbo izda tožeča stranka, ni bistveno „saj je jasno, da različni oddelki občin urejajo različne vrste zadev in je nemogoče zahtevati, da bi vsak oddelek poznal in preverjal vse uradne podatke drugega oddelka“, je pravno zgrešeno. Izhajati je potrebno s stališča, da je tožeča stranka vedela, da odločba ni bila izdana (saj je bila ona tista, ki je tovrstne odločbe izdajala), pa je kljub temu ravnanje prve toženke sprejela in račune plačevala, zato to ravnanje, po volji tožeče stranke, ni bilo protipravno, kakor tudi ni protipravna na takšen način povzročena škoda (140. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Pogoji odškodninskega delikta torej niso podani, pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da prva toženka ni bila v ničemer obogatena (razlogi sodišča zadnji odstavek stran 5 sodbe), zato terjanih zneskov tudi ni dolžna povrniti na podlagi 190. člena OZ.

10. Glede druge toženke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek zoper njo na podlagi odškodninske odgovornosti, neutemeljen. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je glede na povedano, neutemeljen tudi tožbeni zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili (191. člen OZ), za kar pa v konkretnem primeru nedvomno ne gre.

11. Upoštevaje navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbama prve in druge toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper njiju zavrnilo (358. člen ZPP), v posledici pa zavrnilo pritožbo tožeče stranke in ustrezno spremenilo izrek o stroških (353. člen ZPP).

12. Glede tretjega toženca pritožbeno sodišče šteje, da je s spremembo izreka o povrnitvi pravdnih stroškov, delno ugodilo tudi njegovi pritožbi. Sedaj je tožeča stranka dolžna tožencem povrniti njihove pravdne stroške in sicer prvi toženki 566,88 EUR, drugi toženki in tretjemu tožencu pa skupaj nerazdelno 708,86 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem pritožbeno sodišče pritožbi tretjega toženca glede pravdnih stroškov ni ugodilo v delu, v katerem zahteva priznanje stroškov za pristop na vsak narok in ne samo na enega (kilometrino mu je sodišče priznalo za tri naroke). Gre mu le povrnitev stroškov za en narok, tako kot je te stroške pravilno odmerilo sodišče prve stopnje, kar je v skladu z večinsko sodno prakso, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS z odločbo II Ips 56/2011. V tem obsegu je njegovo pritožbo zavrnilo in odločitev potrdilo (353. člen ZPP).

13. Prva toženka pritožbenih stroškov ni priglasila. Drugi toženki in tretjemu tožencu pa je tožeča stranka dolžna nerazdelno povrniti pritožbene pravdne stroške, v višini 383,14 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Druga toženka stroške odgovora na pritožbo prve toženke nosi sama, saj po oceni pritožbenega sodišča, ne gre za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1915/2009
• VSC Sodba Cp 92/2019
• VDSS sodba Psp 694/2007