<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep II Cp 3155/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.3155.2011
Evidenčna številka:VSL0073811
Datum odločbe:11.04.2012
Področje:STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:stvarna služnost - priposestvovanje - priposestvovalna doba - vštevanje dobe prednikov - izvrševanje s strani najemnikov - lastninskopravni status nepremičnine - družbena lastnina - opredelitev služnostne trase v izreku - določenost trase

Jedro

V izreku navedena trasa sporne služnostne poti je v zadostni meri določena s sklicevanjem na obstoječo pot, njeno lego in potek ter grafični prikaz območne geodetske uprave, ki je sestavni del sodbe.

V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko so služnost izvrševali najemniki.

Priposestvovanje je bilo mogoče le na tistih nepremičninah v družbeni lastnini, ki so bile v uporabi fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb. Za take nepremičnine je šlo pri stavbnih zemljiščih v mestih, ki so spadala v družbeno lastnino, lastnik ali uporabnik stavbe pa je imel trajno pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, ki je pripadalo stavbi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 4. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v 1. izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe in nato razsodilo, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča – nepremičnine s parc. št. 217/1 vl. št. 43 k.o. X obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, ki poteka po severovzhodnem delu nepremičnine s parc. št. 219/1 vl. št. 3848 k.o. X v breme vsakokratnega lastnika te nepremičnine. Zavrnilo pa je zahtevek za izstavitev listine, primerne za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo. Odločilo je še, da mora toženka povrniti tožnici 949,32 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka se v svoji pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje oziroma njuno spremembo. Sodišču prve stopnje očita napačno razlago 217. člena Stvarnopravnega zakonika (1) (SPZ). Vztraja, da bi moral služnost izvrševati lastnik gospodujoče nepremičnine, ne pa njegovi najemniki ali tretji v svojem imenu in za svoje potrebe. Sodišče je tudi napačno povzelo izpovedi prič, zato obrazložitev sodbe ni razumljiva in se je ne da preizkusiti. Izvrševanje služnosti v času od leta 2003 do nakupa tožničine nepremičnine ni izkazano. Toženka je bila ob nakupu nepremičnine prepričana, da je ta prosta vseh bremen, kot izhaja iz zemljiške knjige. Potek služnostne poti bi moral biti natančno opisan v tožbenem zahtevku, vendar tožnica tej zahtevi s sklicevanjem na obstoječo dovozno pot ni zadostila. Izreka sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Ker tožnica ni postavila ugotovitvenega zahtevka, izrek sodbe ni identičen zahtevku. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bila služnostna pravica poti priposestvovana že v letu 1980. Tožnica ni nikoli trdila, da so se dostave in vožnje opravljale za potrebe njene nepremičnine. V resnici so se izvrševale za osebne potrebe najemnikov oziroma za potrebe dejavnosti pravnih oseb. Sodišče je tožnici podelilo pravico vožnje z vsemi motornimi vozili, čeprav iz dokaznega postopka ne izhaja, da je tožnica priposestvovala služnost vožnje tudi s priklopniki in delovnimi stroji. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je bil del tožbenega zahtevka zavrnjen, zato je toženka upravičena do povračila sorazmernega dela svojih stroškov.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

5. Čeprav se je toženka izrecno pritožila tudi zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe, svoje pritožbe v tem delu ni z ničimer obrazložila. Uradni pritožbeni preizkus je pokazal, da je izpodbijani sklep zakonit. Potem ko je sodišče prve stopnje ocenilo, da je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, je v skladu s prvim odstavkom 185. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (ZPP) kljub toženkinemu nasprotovanju smelo dopustiti spremembo tožbe. Toženkino pritožbo v tem delu je zato sodišče druge stopnje zavrnilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP in izpodbijani sklep potrdilo.

6. Pritožba zoper sodbo je utemeljena.

7. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, niti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Izrek izpodbijane sodbe je jasen, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. V izreku navedena trasa sporne služnostne poti je v zadostni meri določena s sklicevanjem na obstoječo pot, njeno lego in potek ter grafični prikaz Območne geodetske uprave Y, ki je sestavni del sodbe. Izpodbijana odločitev ne presega okvirov tožbenega predloga. Neumesten pa je tudi pritožbeni dvom o pravni koristi, ki jo tožnica zasleduje s tožbo, saj je pravnomočna sodba o obstoju služnostne pravice podlaga za vknjižbo te pravice v zemljiško knjigo.

8. Pritožbeni pomisleki o pravilnosti dokazne ocene, na katero se opira izpodbijana sodba, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ocenilo celovito, razumno in skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sicer pa so izpovedi strank in prič glede odločilnih dejstev v bistvenem skladne. Ker do tožničine nepremičnine ni druge poti, je sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da se je sporna pot res uporabljala za hojo in vožnjo v zatrjevanem obsegu. Končno toženka niti ne zanika ugotovitve izpodbijane sodbe, da uporabi poti doslej ni nasprotovala.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri presoji trajanja dejanskega izvrševanja služnosti upoštevalo tudi posestna dejanja tožničinih pravnih prednikov. Če je bila gospodujoča nepremičnina v najemu, se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas, ko so služnost izvrševali najemniki. Namen stvarne služnosti je lažja uporaba in izkoriščanje gospodujoče nepremičnine. Stvarna služnost zato ni ustanovljena v korist določene osebe, kar pomeni, da tudi njeno izvrševanje ni omejeno samo na lastnika gospodujočega zemljišča. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi za priposestvovanje služnostne pravice moral sporno pot uporabljati za hojo in vožnjo vsakokratni lastnik gospodujoče nepremičnine.

10. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje naj bi se priposestvovanje služnosti hoje in vožnje za namene stanovanjske rabe tožničine nepremičnine začelo v letu 1960 in zaključilo v letu 1980, medtem ko naj bi za namene poslovne rabe priposestvovalna doba tekla od leta 1985 do leta 2005. Iz izpodbijane sodbe pa ni razvidno, kakšen je bil v navedenih dveh časovnih obdobjih lastninski status služeče nepremičnine, torej zdaj toženkinega zemljišča. Prav tako ni jasno, kdo vse so bili toženkini pravni predniki. Malo verjetno je, da je bilo zemljišče, po katerem poteka trasa sporne služnostne poti, v zasebni lasti; dosti verjetnejše je, da je šlo za družbeno lastnino. Kdo je bil imetnik pravice uporabe na tem zemljišču, iz doslej zbranega trditvenega in dokaznega gradiva v spisu ni mogoče razbrati. Brez dvoma gre za odločilno dejstvo. Po 55. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (3), ki se je uporabljal od 1. septembra 1980 do 31. decembra 2002, se namreč stvarna služnost ni mogla priposestvovati na nepremičnini, ki je bila družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi (na primer organizaciji združenega dela, družbenopolitični organizaciji ali družbenopolitični skupnosti). Priposestvovanje služnosti je bilo mogoče le na tistih nepremičninah v družbeni lastnini, ki so bile v uporabi fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb. Za take nepremičnine je šlo pri stavbnih zemljiščih v mestih, ki so spadala v družbeno lastnino, lastnik ali uporabnik stavbe pa je imel trajno pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, ki je pripadalo stavbi. Priposestvovanje služnosti tudi na tistih zemljiščih, ki so bila prej družbena sredstva, torej materialni pogoj za delo oziroma materialna osnova za uresničevanje funkcije v družbeni pravni osebi (4), pa se je lahko začelo šele z dnem lastninskega preoblikovanja podjetja.

11. Sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti. Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju prezrlo navedena prejšnja pravna pravila, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Odprava te pomanjkljivosti na pritožbeni stopnji glede na okoliščine primera ne bi bila smotrna, obenem pa bi sodišče s tem nesorazmerno poseglo v ustavno zavarovano pravico pravdnih strank do pravnega sredstva. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženkini pritožbi in na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku skrbneje razišče lastninskopravni status služečega zemljišča v času, ko so tožnica in njeni pravni predniki izvrševali posestna dejanja, ki ustrezajo vsebini sporne služnostne pravice. Šele ko bo ugotovljeno, kdo je bil tedaj lastnik oziroma imetnik pravice uporabe služečega zemljišča, bo mogoče zanesljivo sklepati, ali in kdaj je začelo teči priposestvovanje služnosti ter kdaj se je čas, potreben za priposestvovanje, iztekel.

13. Razveljavitev izpodbijane sodbe vključuje tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za pritožbene stroške, ki jih je priglasila toženka. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP bo zato o vseh stroških postopka odločalo sodišče prve stopnje v končni sodbi.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 87/2002.

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008.

(3) Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90.

(4) 223. člen Zakona o združenem delu – Ur. l. SFRJ, št. 53/1976 in naslednji.


Zveza:

ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
ZTLR člen 55.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.07.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ0Nzkz