VSL sodba I Cp 2986/2011

Jedro

Zgolj z izgradnjo občinske ceste, ki predstavlja javno dobro, korist občine še ni podana. Javno cesto namreč lahko uporablja vsak na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. O osebni in neposredni koristi občine (kot predpostavki neupravičene obogatitve) zato ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

''Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem je drugo tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 23.581,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 17.524,43 EUR od dneva izdaje sodbe dalje do plačila ter od zneska 6.056,81 EUR od 18.10.2006 do plačila, v 15 dneh, ter ji povrniti pravdne stroške.''

II. Tožeča stranka je dolžna drugo toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.381,40 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi skrčitve tožbenega zahtevka za 3.058,24 EUR postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka sklepa). Drugo toženo stranko je obsodilo na plačilo 23.581,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 17.524,43 EUR od dneva izdaje sodbe dalje do plačila ter od zneska 6.056,81 EUR od 18. 10. 2006 do plačila (I. točka izreka sodbe). Enak zahtevek v razmerju do prvo tožene stranke pa je zavrnilo (II. točka). Drugo toženi stranki je naložilo še, da tožeči stranki povrne 2.044,08 EUR pravdnih stroškov (III. točka). Tožeča stranka pa je prvo toženi stranki dolžna povrniti 6,00 EUR pravdnih stroškov (IV. točka).

2. Zoper obsodilni del sodbe (I. in. III. točko) se pritožuje drugo tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev zaradi pomanjkljivih in nejasnih razlogov sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v razmerju do drugo tožene stranke zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba ponavlja, da je tožnik pot prestavil izključno iz lastnih gospodarskih interesov. Pot je na tem območju potekala že več kot 100 let, kar je tožnik ob nakupu svoj nepremičnine vedel. Pot ni bila namensko prestavljena, kot prikazuje sodišče. Splošno znano je, da so med katastrskim stanjem in dejanskim stanjem v naravi razlike. Katastrsko določena pot zato ni v nobeni povezavi s predmetno zadevo. Prvo tožena stranka je od samega začetka, ko je tožnik podal vlogo za prestavitev poti, postavila izrecen pogoj, da ne bo krila stroškov, čemur se je pridružila tudi Krajevna skupnost X. To potrjujejo številne listine, ki jih je priložila pritožnica. V soglasju z dne 12. 07. 2005 je jasno navedeno, da te stroške nosi tožnik, na kar je očitno pristal, saj bi v nasprotnem primeru soglasje izpodbijal v upravnem sporu. S tem je bil nedvomno seznanjen, saj je bil prisoten na vseh sestankih, pa je kljub temu delal po svoje. Če bi bila občina dolžna prestaviti pot, potem bi preko javnega razpisa poiskala najboljšega ponudnika. Pritožba opozarja na določbo 23. člena Odloka o občinskih cestah, po kateri je investitor upravičen do povrnitve stroškov prestavitve občinske ceste le v obsegu, ki so nastali zaradi zahteve občinskega upravnega organa za boljše elemente nadomeščenega dela javne ceste, kar pa ni obravnavana situacija. Pritožba očita izvedencu, da se v svojem mnenju ni opredelil do tega, ali je pot narejena v skladu s soglasjem. Poleg tega je izvedenec enostransko sledil obračunu del, ki ga je predložil tožnik, sodišče pa v objektivnost in strokovnost dokumenta ne podvomi. Sodišče bi moralo ugoditi zahtevi tožene stranke za postavitev novega izvedenca, svoje pomisleke pa je podala v tretji pripravljalni vlogi. Tožnik tudi sicer ni dokazal višine stroškov, saj je vse dokazne predloge v zvezi s tem umaknil, predloženi obračun pa ni relevanten dokaz. Tožniku tako ni uspelo dokazati prikrajšanja na eni strani in koristi tožene stranke na drugi, saj je imela slednja s prestavitvijo poti celo stroške. Pritožba ponavlja, da drugo tožena stranka ni pasivno legitimirana, ter se pri tem sklicuje na določbo 7.2 člena Sporazuma o razdelitvi premoženja. Šlo bi kvečjemu za obveznost Krajevne skupnosti X, obveznosti le - teh pa je po sporazumu prevzela prvo tožena stranka. Ta je krajevnim skupnostim mesečno dajala sredstva za vzdrževanje poti in za investiranje v ceste. Zmoten je zato zaključek sodišča, da je bila prestavitev poti na podlagi 11. čl. Odloka dolžna izvesti prva toženka in ne Krajevna skupnost.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe, ter priglaša stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v razmerju do prvo tožene stranke (II. in IV. točka izreka) že pravnomočna, saj zoper ta del sodbe ni pritožbe.

6. Predmet pritožbenega preizkusa je tako le odločitev, da je drugo tožena stranka tožniku dolžna povrniti njegovo investicijo v javno pot na njenem območju. Takšna odločitev pa je, kot pravilno opozarja pritožba, materialnopravno napačna.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilo o neupravičeni pridobitvi, po katerem je treba vrniti doseženo korist, ki je bila pridobljena brez pravnega temelja (1. odst. 190. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). Ker citirana določba uzakonja obogatitveno in ne vrnitveno načelo, samo vlaganje v (tujo) nepremičnino še ne pomeni, da je s tem podana kakšna korist. Zmotno je zato stališče sodišča, da korist drugo tožene stranke znaša toliko, kot so bili potrebni stroški za izgradnjo ceste.

8. Cesta, ki jo je tožnik obnovil oziroma zgradil po parc. 2935 k.o. Y, je v zemljiškem katastru vrisana kot javna pot, po podatkih zemljiške knjige pa gre za javno dobro. Javno cesto lahko vsak prostovoljno uporablja na način in pod pogoji, ki jih določajo predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih (2. čl. Zakona o javnih cestah, ZJC). Kot izhaja iz trditvene podlage tožbe, okoliški prebivalci to cesto danes uporabljajo namesto poti, ki je potekala preko tožnikovih nepremičnin parc. št.1485/2 in 1487 k.o. Y. Očitno je torej, da se cesta uporablja v javno korist, saj se po njej odvija lokalni promet. O osebni koristi občine zato ni mogoče govoriti, s tem pa tudi ne o njeni obogatitvi. Pritožnica ima zato prav, ko trdi, da ni bila okoriščena, temveč je imela celo stroške, saj je bilo treba cesto odmeriti in na novo postaviti mejnike.

9. Res je sicer, da je upravljanje in financiranje občinskih cest dolžnost občine (11. in 14. čl. Odloka o občinskih cestah, UL RS št. 65/99). Drži tudi, da tožniku ne bi bilo treba zgraditi ceste, če bi jo občina vzdrževala. V preteklosti je namreč po tej trasi že potekala javna pot, ki pa se je (očitno zaradi neuporabe) zabrisala, tako da v naravi ni bila več razvidna. Kljub temu pa okoriščenja občine kot upravljalca ceste ni mogoče enačiti s stroški njene izgradnje, kot je to napačno štelo sodišče prve stopnje. Glede na tožbeno trditveno podlago in upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen niti na podlagi 197. člena OZ.

10. V čem naj bi sicer bila korist občine, tožnik ne pojasni, čeprav je trditveno in dokazno breme o tem na njem (7. in 212. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tožbeni zahtevek je zato nesklepčen in kot tak neutemeljen.

11. Tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi niti na podlagi pravila o poslovodstvu brez naročila (199. čl. OZ). Glede na to, da je imel tožnik za gradnjo soglasje občine z dne 12. 07. 2005 (priloga A4), njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot opravljanje tujega posla, kar bi mu omogočalo povrnitev (potrebnih in koristnih) stroškov ne glede na korist občine. Le v takšnem primeru pa bi bil pravilen zaključek sodišča, da je tožnik upravičen do zneska 23.581,24 EUR, kot je bil po ugotovitvah izvedenca A. B. optimalen za izgradnjo ceste.

12. Pravno podlago bi tako lahko predstavljal kvečjemu dogovor z občino, da bo krila oziroma povrnila stroške gradnje. Na takšni pravnoposlovni podlagi pa tožnik zahtevka ne gradi. V tožbi je sicer navedel, da je stroške založil v soglasju z občino, ter da se je v skladu z 8. točko soglasja (priloga A4) z županom skušal dogovoriti o njihovi povrnitvi, vendar pogovori niso bili uspešni. Do sklenitve ustreznega sporazuma, kot priznava sam tožnik, med njima torej ni prišlo.

13. Ker za naložitev stroškov v breme občine ni pravne podlage, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tudi zoper drugo toženo stranko zavrniti. Pritožbeno sodišče je pritožbi zato ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (peta alineja 358. čl. ZPP). Ker že zgoraj opisani razlogi narekujejo drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo (1. odst. 360. čl. ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je ponovno odločilo tudi o stroških postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). Pravdni stroški drugo tožene stranke po odmeri pritožbenega sodišča, ko je razvidna iz stroškovnika na list. št. 78, znašajo 1.503,00 EUR, pritožbeni stroški pa 878,40 EUR (po tar. št. 3210 in 6002 ZOdvT z 20% DDV). Tožeča stranka je drugo toženi stranki tako dolžna skupaj povrniti 2.381,40 EUR (1. odst. 154. čl. ZPP). Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 74/2011
• VSL sodba I Cp 1915/2009
• VSL sklep III Cp 3118/2005