VSL sodba II Cp 3277/2011

Jedro

Sodišče pred začetkom obravnavanja glavne stvari s sklepom popravi očitno previsoko ali prenizko vrednost spornega predmeta. S tem, ko je sodišče to storilo šele v sodbi, pa je zagrešilo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. To namreč ni vplivalo na niti na stvarno pristojnost sodišča, niti na pravico stranke do revizije, pa tudi ne na pravilnost in zakonitost odločitve.

Za presojo prikrajšanja je bistveno, da je tožena stranka nepremičnino uporabljala in se s tem okoristila (obogatila), zato mora to korist vrniti. Korist je v brezplačni uporabi tožničine lastnine.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v 1. in 2. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izrek sodbe sodišča prve stopnje v 3. in 4. točki spremeni tako, da se glasi:

„3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 11.554,20 EUR, skupaj z zakonskimi določenimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.788,80 EUR, za čas od 12. 01. 2009 do plačila, od zneska 7.569,60 EUR za čas od dne 22. 10. 2010 do plačila in od zneska 1.195,80 EUR za čas od dne 07. 01. 2011 do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo.“

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati stroške pravdnega postopka, skupaj s pritožbenimi stroški, v višini 1.880,90 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kamniku je odločilo, da je tožena stranka tožeči dolžna vrniti v neposredno posest del nepremičnine parc. št. 1452/72, k. o. X, v skupni površini 480 m2, ki poteka vzporedno s parc. št. 1452/49 k. o. X, odstraniti smetnjake, šotor in prenehati s parkiranjem ter se vzdržati vseh nadaljnjih posegov v ta del nepremičnine. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna na svoje stroške odstraniti material iz izkopanega jarka na delu nepremičnine parc. št. 1452/72 (1. in 2. tč. sodbe). Zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke za plačilo uporabnine v višini 11.554,20 EUR in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. in 4. tč.).

2. Proti sodbi se pritožujeta obe stranki, iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom za njeno spremembo oziroma razveljavitev, in sicer se vsaka stranka pritožuje proti delu, ki je zanjo neugoden oziroma kjer ni uspela. Obe pritožnici opredeljujeta tudi svoje pritožbene stroške.

3. Toženka navaja, da naj bi sodišče kršilo pravila postopka iz 4. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 44. čl. ZPP. Dovolilo je spremembo tožbe brez navedbe vrednosti spornega predmeta, zaradi česar bi lahko prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Tudi sicer sta tožbena zahtevka nesklepčna – površina 480 m2 ne predstavlja površine, ki je v prodajni predpogodbi označena z belo barvo, ampak je to površina treh parcel (torej tudi zeleno in rdeče označene nepremičnine), kar ni predmet tožbenih zahtevkov. Zemljišče, označeno z belo barvo, obsega le 120 m2. Prav tako sporna nepremičnina ni vzporedna z nepremičnino 1452/49 k. o. X, ampak vmes leži še parcela 1557/18. Smetnjaki, šotori in vozila tožene stranke se niso nikoli nahajali na parc. št. 1452/72, ampak na parc. št. 1452/49. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek v 1. tč. sodbe, ko je odločilo, da mora toženka zagotoviti, da njeni zaposleni ne bodo parkirali. Sodišče sploh ni ocenilo pogodbe o uporabi infrastrukture, katere odpoved ne more iti toženki v škodo, ker bi ji s tem nastala poslovna škoda. Tožeča stranka na spornih nepremičninah ni izvajala posesti že od leta 1999, zato je tožba izključno šikanozna. Glede 2. tč. izreka sodbe tožena stranka meni, da je neizvršljiv, ker je material nasut na parc. št. 1452/49 in ne na parc. št. 1452/72. Poleg tega je imela toženka pravni temelj za nasutje, in sicer je pri naslovnem sodišču vložila tožbo zaradi motenja posesti. Glede pravdnih stroškov toženka ugotavlja, da jih sodišče ni moglo pravilno ugotoviti, ker ni določena vrednost prvih dveh tožbenih zahtevkov.

4. Tožeča stranka se pritožuje zoper 3. tč. izreka sodbe. Sodišče je glede neizkazanosti prikrajšanja naredilo napačen zaključek, saj je tožeča stranka že v tožbi podala zadostno trditveno podlago ter navedla dokaze glede višine koristi tožene stranke. Prikrajšanje in njegov obseg sta namreč pogojena z obsegom koristi od uporabe stvari. Zato eksplicitni razlogi o prikrajšanju lastnika stvari niso vselej nujno potrebni, saj se upoštevajo tudi navedbe tistega, ki je stvar neupravičeno uporabljal. Tožena stranka višini uporabnine sploh ni nikoli ugovarjala. Obseg neupravičene uporabe sploh ni sporen, pri čemer je površino 480 m2 ugotovilo sodišče že v 1. tč. izreka sodbe. Tožeča stranka vztraja pri tem, da je tožena stranka uporabljala celotno površino za parkiranje in za svoje stvari.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo toženke in predlagala njeno zavrnitev ter opredelila še stroške v zvezi s tem odgovorom. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

6. Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnice pa je utemeljena.

7. Glede očitkov kršitev določb postopka v zvezi z vrednostjo spornega predmeta postopka pritožbeno sodišče opozarja, da je dolžnost tožeče stranke, da to vrednost navede (2. odst. 44. čl. ZPP), in sicer tako ob vložitvi tožbe, kot ob njeni spremembi (1). V predmetnem primeru tožnica te dolžnosti ni izpolnila in v svoji vlogi z dne 28. 02. 2011, s katero je spremenila tožbo, ni navedla nove vrednosti spornega predmeta. Po 3. odst. 44. čl. ZPP ima sodišče korekturno dolžnost, da pred začetkom obravnavanja glavne stvari popravi očitno previsoko ali prenizko vrednost spornega predmeta in o tem odloči s sklepom. Prvostopenjsko sodišče sicer takega sklepa ni izdalo, je pa kljub temu v sodbi navedlo novo vrednost spornega predmeta 11.554,20 EUR. Treba je upoštevati namen določitve vrednosti spornega predmeta (1. odst. 39. čl. ZPP). Razlogov za uporabo 3. odst. 44. čl. ni, če očitno previsoko ali prenizko navedena vrednost spornega predmeta ne vpliva na stvarno pristojnost ali pravico do revizije (2). Sodišče prve stopnje je zato zagrešilo le relativno kršitev določb pravdnega postopka, saj to, da je šele v sodbi ugotovilo višjo vrednost spornega predmeta ni vplivalo niti na stvarno pristojnost sodišča niti na pravico strank do revizije, pa tudi ne na pravilnost in zakonitost odločitve. Pomembno je, da izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta ni pomanjkljivost, ki bi preprečevala vsebinsko obravnavanje spora (ter pravilno in zakonito odločanje), ampak gre zgolj za formalno pomanjkljivost (3). Zato ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

8. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe toženke, da je izrek izpodbijane sodbe nesklepčen, da v 1. tč. presega tožbeni zahtevek in da je v 2. tč. neizvršljiv. Ni res, da naj bi površina 480,00 m2 iz 1. in 2. tč. izreka sodbe obsegala tri nepremičnine, ki so na prodajni predpogodbi označene z rdečo, zeleno in belo barvo. S primerjavo skice, ki je priloga prodajne predpogodbe in ortofoto posnetka GURS ter podatkov iz PISO, ki se nahajajo v cenilnem mnenju cenilke N.L. (list. št. 68 in 69), sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da zeleno in rdeče označeni nepremičnini predstavljata dele parc. št. 1452/9, 1557/6, 1452/30, 1557/18 in 1452/49, medtem ko belo označena nepremičnina predstavlja del parc. št. 1452/72, vse k. o. X. Drži tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ta nepremičnina poteka vzporedno s parc. št. 1452/49, k. o. X. Na skrajnem vzhodnem delu sicer res pride do stičišča nepremičnin s parc. št. 1452/72, 1452/49 in tudi 1557/18, vendar slednja ne poteka vzdolž celotnega stičišča parcel št. 1452/72 in 1452/49, kot želi prikazati tožena stranka. Sodna cenilka je v svojem mnenju pod točko 3.6 na podlagi ogleda na terenu in podatkov uradnih evidenc prišla do zaključka, da je površina sporne nepremičnine 480,00 m2, zato sodišče prve stopnje to dejstvo pravilno in utemeljeno šteje za dokazano.

9. Prvostopenjsko sodišče tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka v 1. tč. sodbe. V relevantnem delu se 1. tč. izreka sodbe glasi: „tožena stranka je dolžna /.../ prenehati s parkiranjem na tem delu /.../“, kar je identično zapisu 1. tč. tožbenega zahtevka (list. št. 135), zaradi česar do prekoračitve tožbenega zahtevka ni prišlo.

10. Trditve, da je sporen material nasut na parc. št. 1452/49 in ne na parc. št. 1452/72, so nedopustne pritožbene novote, saj toženka tega v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni trdila, v pritožbi pa ne pove, da tega brez svoje krivde ni mogla in zakaj ne (1. odst. 337. čl. ZPP).

11. Očitki o storjenih kršitvah določb postopka so torej neutemeljeni, prav tako preizkus prvostopenjske sodbe ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

12. Toženka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje tudi, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožeča stranka že od leta 1999 ne izvaja posesti nad sporno nepremičnino, in tega, da bo zaradi sodbe sodišča toženki nastala poslovna škoda. Tožnica svoj zahtevek utemeljuje na lastninski pravici in ne na posesti. Morebitno neizvrševanje posesti tožnice njene lastninske pravice v ničemer ne zmanjšuje. Tudi zatrjevan nastanek (poslovne) škode ne more preprečiti varstva tožničine lastninske pravice in jo bo morala toženka eventuelno uveljavljati v drugem ustreznem postopku.

13. Utemeljen pa je očitek nepravilne uporabe materialnega prava tožeče stranke glede zavrnjenega dela njenega tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče se pri presoji pravice do uporabnine sicer pravilno sklicuje na 198. in 190. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), vendar te določbe napačno uporabi. Elementi obveznosti iz naslova neupravičene obogatitve po teh določbah so: prikrajšanje na strani tožnice, obogatitev na strani toženke, vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo, odsotnost pravne podlage ter odsotnost privolitve v prikrajšanje (volenti non fit iniuria). Pravna teorija opredeljuje kot prikrajšanje vsak poseg v pravice in pravno zavarovane interese (4). Glede pomena pojma prikrajšanja se pritožba tožnice utemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 453/2006, kjer je izraženo stališče, da eksplicitni razlogi o prikrajšanju lastnika stvari niso vselej nujno potrebni in da so odvisni od vsebine ugovornih trditev nasprotne stranke. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da so navedbe tožnice glede prikrajšanja kot pavšalne neutemeljene, napačno. Za presojo prikrajšanja je bistveno, da je tožena stranka nepremičnino uporabljala in se s tem okoristila (obogatila), zato mora to korist vrniti. Korist je v brezplačni uporabi tožničine lastnine.

14. Ni dvoma, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine in da tožena stranka nima nikakršne pravice do uporabe te nepremičnine, kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Nepravilna pa je presoja tega sodišča o neizkazanosti obsega in časa uporaba sporne nepremičnine s strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri uporabi sporne nepremičnine v obsegu 480 m2 v vtoževanem obdobju za trditve, ki niso bile prerekane s strani tožene stranke. Toženka je trdila (le), da je imela pravni temelj za uporabo te nepremičnine ter da na parkiriščih ni parkirala samo ona, vendar te navedbe samo še potrjujejo dejstvo, da je do dejanske uporabe sporne nepremičnine prišlo. Neprerekanih dejstev ni treba dokazovati, zato velja, da je toženka nepremičnino uporabljala v celotnem obsegu 480,00 m2, in sicer tekom celega spornega obdobja.

15. Nadalje ni sporno (ker ni prerekano), da je 12. 01. 2009 tožnica toženko pozvala na prenehanje posegov v lastninsko pravico (in jo opozorila na to, da ji bo v nasprotnem primeru obračunala uporabnino za rabo sporne nepremičnine, priloga A6), zato je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, da tožeča stranka ni pristala na prikrajšanje in ni podan pravni temelj za morebitno brezplačno uporabo nepremičnine (5). Izpolnjeni so torej vsi pogoji za pravico tožeče stranke do uporabnine, kot jo ta zahteva s tožbenim zahtevkom. Tudi njena višina (izračun) ni bilo sporna (prerekana).

16. Sporno dejansko stanje je bilo v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, ob neprerekanih dejstvih pa je torej to sodišče glede plačila uporabnine naredilo napačni materialnopravni zaključek. Zato je bilo treba pritožbi tožnice ugoditi ter izpodbijano sodbo v tej smeri spremeniti (5. al. 358. čl. ZPP).

17. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovnega izreka sodbe (2. odst. 165. čl. ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela, ji mora tožena stranka povrniti vse potrebne pravdne stroške, vključno s pritožbenimi (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP). Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na list. št. 149, in sicer je kot potrebne stroške sodišče priznalo: nagrada za postopek (tar. št. 3100 po ZodvT) v višini 443,30 EUR (z 20% DDV), nagrada za narok (tar. št. 3102) v višini 147,60 EUR (z 20% DDV), pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov (tar. št. 6000) v višini 20,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, strošek kilometrine na relaciji L. – K. – L. (5x) v skupni višini 92,50 EUR (izračun: (25km x 2 x 0,37) x 5), ter plačilo sodne takse v višini 180,00 EUR; torej skupaj 1021,58 EUR. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji mora toženka povrniti še pritožbene stroške, in sicer nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 545,60 EUR (z 20% DDV), pavšalni znesek po tar. št. 6000 v višini 20,00 EUR, stroške za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 4,60 EUR ter sodno takso v višini 180,00 EUR, torej v skupni višini 859,32. Skupni znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dneh, je tako 1.880,90 EUR. V primeru zamude je dolžna toženka plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje do plačila. ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zobec J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 211-212.

(2) Ibid. str. 231.

(3) Primerjaj odločitev Vrhovnega Sodišča RS II Ips 453/2006.

(4) Polajnar Pavčnik, A. Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga. GV Založba: 2003, str. 46.

(5) Primerjaj npr. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2493/2010.

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 508/2006
• VSL Sodba II Cp 2345/2018
• VSL Sodba II Cp 518/2022