VSL sodba I Cp 3122/2011

Jedro

Na višino odškodnine ne more vplivati toženkin ugovor, da nima denarja za plačilo odškodnine, saj je bila škoda povzročena namenoma in ni pogojev za zmanjšanje odškodnine po 170. členu OZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 06. 2010 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik se ne strinja z zavrnilnim delom sodbe in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je glede na storjeno dejanje toženke in posledico popolnoma nerazumljivo in nesprejemljivo, da je sodišče tako nizko vrednotilo pravno zavarovane dobrine, kot so čast, ugled, dobro ime in strah zaradi ogroženosti. Sodišče je tožniku prisodilo zgolj simboličnih 1.000,00 EUR, čeprav je šlo za ponavljajoče se posege v osebnostne pravice tožnika, v njegovo osebnostno sfero, z večkratnimi grožnjami z odvzemom življenja, kar je tožnika hudo prizadelo ter porušilo njegov notranji mir. Toženka je tožnika blatila in žalila ter grozila pred tretjimi osebami, lastno materjo, sinom in hčerko, kar je tožnika posebej močno prizadelo. Zaradi porušenega trajnega miru je bil depresiven in živčen, zaprt pred družbo in odpovedujoč se običajnemu družabnemu življenju, saj ga je bilo sram, da bi se kazal pred ljudmi. Sodišče je dolžno vrednote, kot je čast, ugled in dobro ime ter posege v tožnikovo integriteto oceniti z višjo odškodnino in na ta način zavarovati te dobrine pred posegi. Če bi izvedlo dokaz z izvedencem, bi sodišče razpolagalo z več podatki o posledici kršitve, vendar je od tega dokaza odstopilo po tem, ko ga je že sprejelo, kar tožnik uveljavlja kot bistveno kršitev določb ZPP. Še posebej izraža nestrinjanje s sklepanjem sodišča, da je krog osebnostnih pravic omejen in da tožniku zato ne pripada odškodnina zaradi okrnitve zaradi nasilja in grdega ravnanja. Gre za poseg v dostojanstvo človeka, ki je že na ustavni ravni zavarovano. Tožniku je tudi nerazumljivo, da je sodišče priznalo odškodnine zaradi strahu zgolj 550,00 EUR, če pa je vendar bil pod trajno grožnjo osebne likvidacije in to v daljšem časovnem obdobju.

3. Toženka v pritožbi navaja, da se ne strinja s prisojeno odškodnino ter da je sodba brez vsakršne strokovne osnove in ocene, saj laično in pavšalno oceni škodo, katero naj bi domnevno utrpel tožnik. Sodišče se stalno sklicuje na obsodilno sodbo, s katero je bila pogojno obsojena ter zoper katero se iz objektivnih razlogov ni pritožila. Priča A.G., pokojna mati tožnika, ne more biti objektivna in verodostojna priča, enako mati in oče partnerke, njegova sestra in sedanja zunajzakonska partnerka sama, s katero domnevno živi v zunajzakonski skupnosti. Z obsodilno sodbo ni bila obsojena za nobeno nasilje v družini, katerega je bila v veliki meri deležna sama s strani tožnika, tedaj moža, saj mu resnično nikoli ni kratila njegovih osebnostnih pravic, svoboščin ali ga zasužnjevala. V danem primeru je šlo za normalna dejanja in pričakovane reakcije matere in žene z enim samim ciljem, ohraniti družino, otrokom očeta in sebi soproga, kateri je družino zapustil iz tožnici nerazumnih in neobjektivnih razlogov. Zaprtost vase, nedružabnost, težnja po izoliranosti, živčnost, nevrotičnost, arogantnost in frustriranost niso posledica razmer v zakonski zvezi, temveč gre za tožnikove osebnostne lastnosti, ki so značilnost članov njegove celotne družine ter jih žal ni možno niti dopustno spreminjati. Tožnik se je samoiniciativno preselil v pritlično etažo stanovanjske hiše ter tako prekinil svoje dvojno intimno življenje, katerega je živel nekaj časa, ne da bi zanj vedela ali sploh slutila. Tožnik zaradi namišljenih groženj njegove fizične likvidacije nikoli ni mogel trpeti, saj teh sploh ni bilo, kot tudi ne fizičnega napada nanj. Sodišče naj oceni, kdo je v skromno opisanih razmerah njunega zakonskega življenja in začetnem obdobju po njem pretrpel ponižanje, strah, nepopravljive psihične travme z vsemi posledicami in kdo bi komu moral plačati primerno odškodnino. Sama živi ob trdem delu, umaknjeno od življenjskega dogajanja, izključno za svoja otroka v neprestani skrbi, kako ju bo preživela s svojo komaj zajamčeno plačo ter zagotovila znosno življenje brez očeta. Glede zahtevka za plačilo 1.000,00 EUR tožniku za trpljenje in strah ga želi spomniti, da teh sredstev nima, saj mu je dobro znano, da je bila glede na osebne prejemke in materialno stanje oproščena vseh stroškov kazenskega postopka in ji je bila upravičeno nudena brezplačna pravna pomoč. Zaradi preživetega trpljenja je sama zdravstveno povsem uničena in izčrpana tako fizično kot psihično. Otroka sta zaradi preteklih dogodkov utrpela nepopravljive travme. Odškodnine v visokih zneskih z nasprotno tožbo ne bo zahtevala, saj bi za tožarjenja morala najeti visok hipotekarni kredit.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, kršitev postopka ni storilo, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ, da je sodba brez vsakršne strokovne osnove in ocene, laična in pavšalna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi odločitev pojasnilo tako glede podlage kot tudi višine prisojene odškodnine. Očitek kršitve določb postopka, ki naj bi bila zagrešena zaradi zavrnitve dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, ni utemeljen. Tožniku je pravilno pojasnjeno, zakaj je predlagani dokaz nepotreben in ga tudi pritožba ne more opravičiti s trditvijo, da bi sodišče sicer razpolagalo z več podatki o posledici kršitve.

6. Glede podlage odškodninske odgovornosti toženke pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Protipravno oziroma nedopustno ravnanje toženke izhaja tako iz izreka pravnomočne kazenske sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 31235/2010 z dne 15. 06. 2010, s katero je bila obsojena za kaznivo dejanje nasilja v družini, kot tudi iz ostalih izvedenih dokazov, predvsem zaslišanja tožnika in prič. Navedena kazenska sodba obravnava identično dejansko stanje, zato je pravdno sodišče nanjo vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Žaljivke in drugi zaničevalni izrazi ter grožnje, ki jih je toženka izrekla tožniku in kot izhajajo iz izreka kazenske sodbe, so pri tožniku povzročile čustveno prizadetost zaradi posega v njegovo čast in dobro ime. Toženka se neutemeljeno sklicuje v pritožbi, da tožnik ni mogel biti razžaljen zaradi svojih osebnostnih lastnosti in zaradi tega, ker se je sam navezal na drugo partnerko in zapustil družino. Kot pravilno izhaja iz obrazložitve sodbe, toženka s temi trditvami tudi ni dokazala soprispevka samega tožnika k nastanku škode.

7. Pri določitvi višine odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je denarna odškodnina tožniku v znesku 1.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter za strah primerna in ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Tožnikov pritožbeni očitek o nerazumljivo nizki (zgolj simbolični) višini odškodnine, ni upravičen. Pri odmeri je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo na eni strani vse individualne okoliščine na tožnikovi strani ter na drugi strani načelo, da se odškodnina prisoja skladno z ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, ob tehtanju razmerij med blažjimi in hujšimi škodami ter odškodninami zanje. Pri odmeri odškodnine je tako pravilno upoštevano, da sta pravdni stranki sprta bivša zakonca, da je šlo za ponavljajoča se škodna dejanja, zaradi katerih se je tožnik čutil močno ponižanega, vendar so se vsa dogajala v krogu znanih oseb (bližnjih družinskih članov ter prijateljice tožnika), pri čemer hujših psihičnih težav, ki bi terjale zdravstveno pomoč, tožnik ni zatrjeval. Prisojena odškodnina ne odstopa od zneskov, ki so jih slovenska sodišča prisojala v podobnih primerih. Pregled objavljenih odškodninskih primerov (1) pokaže, da so bile prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena razmeroma nizke, nekoliko višje so bile le v primerih medijskih kršitev, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Glede na namen denarne odškodnine za tovrstno nepremoženjsko škodo, ki je po stališču sodne prakse satisfakcija oziroma tolažba za oškodovanca, ki naj si z denarjem opomore od prizadetja njegove pravno varovane nepremoženjske dobrine, ne pa njegovo okoriščenje, prisojena odškodnina ni prenizka. Tudi toženka neutemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine. Dejstvo, da tožnik ni obiskoval zdravnika in ni jemal zdravil za pomirjenje ter ni bil na bolniškem dopustu zaradi ugotovljenih škodnih dejanj toženke, je pri določitvi višine odškodnine pravilno upoštevano, kot je že zgoraj navedeno. Na višino odškodnine pa tudi ne more vplivati toženkin ugovor, da nima denarja za plačilo odškodnine, saj je bila škoda povzročena namenoma in ni pogojev za zmanjšanje odškodnine po 170. členu OZ. Končno je neupravičen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče tožniku posebej prisoditi še odškodnino zaradi okrnitve zaradi nasilja in grdega ravnanja. Tožnik mora tožbeni zahtevek prilagoditi določbi 179. člena OZ. Konkretna prikrajšanja mora uvrstiti v eno izmed posameznih vrst nepremoženjske škode. S tem se onemogoči podvajanje zahtevka za isto obliko prikrajšanja.

8. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pritožbi neutemeljeni, zato ju je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Povzetki judikatov Vrhovnega sodišča RS z ovrednoteno odškodnino NEGM v bazi odločb IUS-INFO.

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3020/2013
• VSL Sodba in sklep II Cp 495/2020
• VSL sodba I Cp 1252/99