<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 3256/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.3256.2011
Evidenčna številka:VSL0068664
Datum odločbe:04.04.2012
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:zamuda z izpolnitvijo obveznosti - sprejem izpolnitve - prevzem del - upnikove pravice - pogodbena kazen - uveljavljanje pogodbene kazni

Jedro

V petem odstavku 251. člena OZ je določena domneva, da se je pogodbena stranka odpovedala pravici do pogodbene kazni s tem, ko je prejela izpolnitev obveznosti. To domnevo pa lahko ovrže s tem, da izjavi, da vztraja pri plačilu. Da bi pogodbi zvesta stranka torej obdržala pravico do pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena za primer, da druga stranka zamudi z izpolnitvijo svoje pogodbene obveznosti, mora hkrati s tem (če je druga stranka navzoča) oziroma nemudoma potem, ko izpolnitev sprejeme, uveljaviti (izjaviti – sporočiti drugi pogodbeni stranki, da uveljavlja) pravico do pogodbene kazni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 7.683,50 EUR ne obstoji (točka I/I izreka sodbe). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 52525/2008 z dne 04. 08. 2008 pa je delno vzdržalo v veljavi in sicer za znesek 9.024,16 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za znesek 27,11 EUR z obrestmi pa je sklep razveljavilo (točka I/II izreka sodbe). Zaradi delnega umika tožbe glede zneska 27,11 EUR je postopek v tem delu ustavilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.133,12 EUR pravdnih stroškov (točka II. izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil toženec. Navaja, da tožeča stranka tekom postopka ni zatrjevala, da je njen direktor pogodbo, ki jo je dopolnil toženec, prebral šele po izvedbi del in ne že tedaj, ko jo je podpisal. Tudi če je temu tako, dolžnost izpolnitve obveznosti po pogodbi v dogovorjenem roku in na dogovorjene sankcije v primeru zamude ne more imeti pravnih učinkov. Sodišče pa je nepravilno ocenilo dogovor strank v zvezi s pogodbeno vrednostjo. Besedo maksimalno pogodbeni stranki ne bi vnesli v pogodbo, če ne bi bila njuna volja in namen, da dejansko opravljeno delo in porabljen material ne smeta prekoračiti dogovorjenega maksimalnega zneska. Zapisano pomeni, da v kolikor bi dejansko opravljena dela in porabljeni material v končni fazi znesla manj kot maksimalna pogodbena vrednost, bi toženec plačal na ta način obračunani znesek, v kolikor bi dejansko opravljena dela maksimalno vrednost presegla, pa bi toženec plačal maksimalno vrednost. Nerazumljivo je, da bi tožeča stranka podpisala pogodbo, če objekt ni bil primeren za začetek del dne 28. 11. 2006. Še manj razumljivo je, da bi podpisala pogodbo, če je vedela, da so potrebne še določene predpriprave. Dejstvo je, da se je tožeča stranka lotila dela šele dan pred iztekom roka za zaključek pogodbenih del. Dela so bila zaključena 22. 11. 2006 razen montaže radiatorjev, ki jih je tožeča stranka prepozno dobavila. Odgovornost za zamudo je na strani tožeče stranke. Sodišče je v zvezi z uveljavljanjem pogodbene kazni dejansko stanje nepravilno ugotovilo. Toženec si je pridržal pravico do uveljavljanja pogodbene kazni, kar je direktorju S. sporočil po telefonu 01. 02. ali 02. 02. 2007. Toženec je zaslišan kot stranka izpovedal, da v telefonskem razgovoru s S. ni dobesedno rekel, da pogodbeno kazen uveljavlja v pobot, je pa jasno in smiselno povedal, da so zamudili in da se je sedaj potrebno dogovoriti glede plačila. OZ glede pridržanja pravice do uveljavljanja pogodbene kazni zaradi zamude ne predvideva nobene obličnosti in nobenih konkretnih klavzul – zadostuje, da se smiselno izrazi znižanje plačila. Da je toženec uporabil besedo pogodbena kazen je potrdila priča, toženčeva žena M. Š.. V skladu s 6. členom pogodbe se dela štejejo za dokončana šele po uspešno opravljenem tehničnem pregledu z vso potrebno dokumentacijo in ko so odpravljene vse pomanjkljivosti. Tehničnega pregleda ni bilo, zato ni logičen zaključek sodišča, da so bila dela zaključena. Toženec vztraja, da pravice do uveljavljanja pogodbene kazni v nobenem primeru ni mogel izgubiti, ker zamuda še vedno traja. Pritožbenemu sodišče predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. V odgovor na posamezna pritožbena zatrjevanja pa je še dodati, da za samo odločitev v tej zadevi navedba tožnika o tem, kdaj je oziroma ni prebral pogodbe o izvedbi del, ni pomembno oziroma ni odločilnega pomena.

5. Pritožbi pa tudi ni slediti v delu, ki se nanaša na razlago 3. člena pogodbe. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sta stranki dogovorili le okvirno maksimalno vrednost in ne maksimalne vrednosti kot to trdi pritožba. Da gre le za okvirno ceno, izhaja iz tretjega odstavka 3. člena, kjer sta se stranki dogovorili, da se opravljeno delo in porabljeni material obračuna po dejansko opravljenem delu in porabljenem materialu. Izvajalec – tožeča stranka je napravila obračun na takšni osnovi (samemu obračunu pritožnik niti ni ugovarjal). Razlagi v pritožbi, da bi toženec v primeru, da bi dejansko opravljeno delo in porabljeni material znašal manj kot maksimalno pogodbeno vrednost, plačal tako izračunan znesek (torej manj kot je bila okvirna maksimalna vrednost), v primeru, če bi izračun pokazal več, pa bi plačal (okvirno) maksimalno vrednost, ni ne življenjska niti pravična in tudi ne logična.

6. Določilo v pogodbi o tem, do kdaj bi morala tožeča stranka opraviti delo, so jasna (5. člen pogodbe), prav tako tudi določilo o pogodbeni kazni (7. člen pogodbe). Dela po pogodbi so bila opravljena 01. 02. 2007, kar pomeni 55 dni po roku, dogovorjenem v pogodbi (07. 12. 2006). Ni odločilno, zakaj je tožeča stranka zamujala z deli, pač pa dejstvo, da je toženec sprejel izpolnitev obveznosti – podpisal je delovni nalog (o tem, da dela po pogodbi namreč šteje za dokončana šele po tehničnem pregledu so pritožbena novota in zato neupoštevna), obenem oziroma nemudoma pa ni sporočil izvajalcu, torej tožeči stranki, da si pridružuje pravico do pogodbene kazni (peti odstavek 251. člena OZ). Povedano drugače, da bi pogodbi zvesta stranka, torej toženec, obdržala pravico do pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena za primer, da druga stranka zamudi z izpolnitvijo svoje pogodbene obveznosti, mora hkrati s tem (če je druga stranka navzoča) oziroma nemudoma potem, ko izpolnitev sprejeme, uveljaviti (izjaviti – sporočiti drugi pogodbeni stranki, da uveljavlja) pravico do pogodbene kazni. V petem odstavku 251. člena OZ je v resnici določena domneva, da se je pogodbena stranka odpovedala pravici do pogodbene kazni s tem, ko je prejela izpolnitev obveznosti. To domnevo pa lahko ovrže s tem, da izjavi, da vztraja pri plačilu. Ni potrebno, da natančno navede višino pogodbene kazni, ki jo uveljavlja, zadošča že, da jasno in nedvoumno izjavi in zaradi lažjega dokazovanja to izjavo po možnosti zapiše v primopredajni zapisnik, če ga stranki ob prevzemu izpolnitve sestavita, da vztraja pri pogodbeni kazni (glej komentar k 251. členu OZ). Toženec sam je povedal, zaslišan kot stranka, da je po končanih delih tožeči stranki rekel, da zamuja in da se bo potrebno s tem v zvezi dogovoriti. Pritožba se sklicuje na izpoved zaslišanja priče žene toženca M. Š.. Prvo sodišče te priče ni štelo za verodostojno. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložitev prvega sodišča o tem in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Izjava toženca pa ni takšna oziroma ni jasna in tudi ne nedvoumna, zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča uveljavljanje pogodbene kazni s strani tožene stranke bilo prepozno.

7. Po povedanem je odločitev prvega sodišča pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).


Zveza:

OZ člen 251, 251/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.07.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ0NzQ2