VSM sodba II Kp 80870/2010

Jedro

Pri vplivu iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne gre za katerikoli vpliv, ampak za učinkovanje na kvaliteto sodbe, ki je lahko zato nepravilna v smislu neresnične dejanske podlage in/ali nezakonita v smislu uporabe materialnega prava.

Nestrinjanje procesnega udeleženca z dejstvi po sebi ne more narekovati utemeljenosti dokaznih predlogov.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu v pogojni obsodbi določena kazen 1 leto in 6 mesecev zapora izreče.

Pritožba obdolženčeve zagovornice in pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 7. 11. 2011 obdolženega B.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu KZ je bila obdolženemu izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženemu je bil nato izrečen še varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica profesorja za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteje v čas tega ukrepa. Končno, obdolženi mora po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) plačati stroške tega postopka od 1. do 5. točke in iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Vse povzeto je bilo storjeno s sodbo I K 80870/2010.

2. Zoper sodbo so se pritožili okrožna državna tožilka ter obdolženčeva zagovornica in zagovornik. Prva se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v tej odločbi spremeni tako, da obdolženemu izreče v pogojni obsodbi določeno zaporno kazen. Obdolženčeva zagovornica se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter, kot je zapisala, kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 22., 29. in 35. člena v zvezi s 15. členom Ustave Republike Slovenije (Ustava) ter iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da jo spremeni tako, da „postopek ustavi, zavrne obtožbe ali obtoženca oprosti obtožbe“. Obdolženčev zagovornik se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bržkone zaradi odločbe o kazenski sankcijah in stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Višji državni tožilec v mnenju KTP/1-III 2/12 z dne 23. 2. 2012 predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke ugodi in skladno s pritožbenim predlogom sodbo sodišča prve stopnje spremeni, kot neutemeljeni pa zavrne pritožbi preostalih dveh pritožnikov. Obdolženi, njegova zagovornica in zagovornik na mnenje niso odgovorili.

4. Upoštevaje zahtevo je pritožbeno sodišče o seji obvestilo obdolženčevo zagovornico in obdolženega ter po uradni dolžnosti še višjega državnega tožilca. Seje, ki je bila opravljena po 295. členu ZKP, so se udeležili vsi obveščeni ter obdolženčev zagovornik, ki o seji ni bil obveščen, saj tega v pritožbi ni zahteval.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je utemeljena le pritožba okrožne državne tožilke.

6. Strinjati se je namreč s pritožnico, da sodišče prve stopnje pri izbiri vrste kazenske sankcije ni v zadostni meri upoštevalo teže storjenega kaznivega dejanja, ki se najprej kaže v razliki med obdolženčevim položajem profesorja in oškodovanko kot dijakinjo prvega letnika ter nato še v načinu storitve in posledicah, ki so oškodovanko po dejanju spremljale. Glede na navedeno je kazenska sankcija opozorilne narave, kljub obdolženčevi nekaznovanosti in poteku časa, neustrezen odziv, zaradi katerega je bilo treba napadeno sodbo v tem delu spremeniti.

7. Po drugi strani se pritožbeno sodišče ni strinjalo s pritožbenimi razlogi kot sta jih uveljavljala obdolženčeva zagovornica in zagovornik ter ju je zato v njunih prizadevanjih zavrnilo.

8. Obdolženčeva zagovornica zatrjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je bil izrek sodbe nerazumljiv in tudi razlogi o vseh odločilnih dejstvih v sodbi niso navedeni. V izreku tako manjkajo opis obdolženčeve zlorabe položaja, njegovo izvršitveno ravnanje, oškodovankina odvisnost in njena privolitev, v razlogih pa opredelitev do razlik v izpovedbah prič mag. M.P. in dr. N.P.-D. z ugotovitvami izvedenke za klinično psihologijo, do razlik med oškodovankino izpovedbo, vsebino obvestil in zapisnikov o izpovedbah prič, ki te izpovedbe niso potrdile, potem do okoliščine, da je zaslišana oškodovanka lagala, da ni uživala alkoholnih pijač in mamil, do tistih izpovedb prič, ki so oškodovanko štele za čudno, neresnicoljubno, nezanesljivo in podobno ter da se obdolženčev odnos do oškodovanke po dogodku na C. ni spremenil, do okoliščine, da so se znaki duševne bolezni pri oškodovanki kazali že pred obravnavanim dogodkom ter končno še do zavrnjenih dokaznih predlogov. Smiselno enako izhaja iz pritožbene obrazložitve obdolženčevega zagovornika, s tem da po njegovem manjkajo razlogi tudi o obdolženčevem slabem zdravstvenem stanju, zaradi katerega se na glavni obravnavi ni bil sposoben braniti in o vprašanjih, na katere priča T.P. ne bi znal odgovoriti. Različno od predhodnice obdolženčev zagovornik zatrjuje še, da sodba ne bi smela biti oprta na ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) ter da si razlogi sodbe zaradi nasprotujočih si ugotovitev obeh izvedencev nasprotujejo, prav tako pa obstaja nasprotje med tem, kar se nahaja v razlogih sodbe in med samimi listinami – izvedenskimi mnenji.

9. Že je bilo enkrat obrazloženo, da je obdolženčeva zloraba položaja z ozirom na njegovo vsebino ter opisana dejanja praktično samoumevna in dodatnega opisovanja ne potrebuje. Obrazloženo je tudi bilo, da gre pri poljubljanju na usta, lizanju po ustnicah, licih, ušesih in vratu, potem pri otipavanju lastnega spolovila z oškodovankino roko ter pri otipavanju oškodovankinega spolovila z roko preko spodnjic za nazoren opis spolnega dejanja kot izvršitvenega ravnanja, medtem ko oškodovankina odvisnost in privolitev preprosto nista del zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena KZ. Kar zadeva razloge o odločilnih dejstvih je treba najprej opozoriti, da pritožnika izhajata iz lastne dokazne ocene izpovedb prič mag. M.P. in dr. N.P.-D., ki pa po jasnih razlogih sodbe obdolženega, enako kot izvedenka za klinično psihologijo mag. H.M., nista razbremenjevali, ampak obremenjevali. Razhajanj med izpovedbami prič in ugotovitvami navedene izvedenke, vsaj takšnih, ki bi imela kakršnikoli vpliv na njihov končni spoznavni učinek, tako v resnici ni, če je že prezreti razloge na 35. strani sobe, po katerih se je izvedenka omejila zgolj na področje njenega dela. Lastna dokazna ocena je še v ozadju zatrjevane odsotnosti razlogov o razlikah med oškodovankino izpovedbo, vsebino obvestil in izpovedb prič M.B., J.V., M.J., M.B., M.S. in R.K., ki se jim je oškodovanka, sicer ob različnih priložnostih in v različnem obsegu, o dogodku na C. po vseh izpovedbah nedvomno zaupala. Z vidika odločilnih dejstev so torej navedene izpovedbe (obvestila pa niso spoznavni vir, na katerem bi smela sodba temeljiti), podobno kot zgoraj izpovedbi omenjenih prič in izvedenke, medsebojno skladne, se pravi da v obeh primerih razlogov o nečem česar ni, objektivno niti ne more biti.

10. Ali je oškodovanka na C. uživala alkoholne pijače in mamila, ali je kot oseba čudna, neresnicoljubna, nezanesljiva ipd. niso odločilna materialnopravna ali procesnopravna dejstva, temveč kontrolna dejstva, do katerih se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Enako velja za znake duševne bolezni, ki naj bi se pri oškodovanki kazali že pred odhodom na C. in za obdolženčev odnos do nje po prihodu s C., ki kot dejstvi sami zase v eni ali drugi smeri ničesar ne spreminjata. Sploh pa naj bo v tej zvezi dodano, da je bil v bistvu celotni kazenski postopek osredotočen na preizkus zanesljivosti in verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, da posamezna dejstva niso bila enoznačna, da pa se je sodišče prve stopnje tudi do teh (gre v prvi vrsti za tista kot izhajajo iz izpovedb razbremenjujočih prič), kolikor so bila pač v pravno relevantni povezavi s predmetom obravnavanja, v razlogih sodbe ustrezno opredelilo.

11. Pritožbena očitka o odsotnih razlogih za zavrnitev dokaznih predlogov in o obdolženčevem zdravstvenem stanju, ki mimogrede po ugotovitvah izvedenke psihiatrične stroke doc. dr. V.Š. ni bilo slabo, vsaj ne tako, da se glavnih obravnav ne bi bil sposoben udeleževati, nista točna. Prvi so namreč navedeni na 4. do 5. strani in drugi na 9. do 11. strani sodbe. Podobno velja še v zvezi z izpovedbo priče T.P., za katero je bilo v jedru zadostno obrazloženo, zakaj (vse) je sodišče prve stopnje ni sprejelo, medtem ko nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca psihiatrične stroke mag. M.V. ne pomeni, da je bilo tudi njegovo mnenje ustavno in procesno protipravno pridobljeno. Slednje je, kot je znano, pogoj za zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Končno, zatrjevano nasprotje med ugotovitvami obeh izvedencev ter nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih in tako imenovana protispisnost niso del istega/enega pritožbenega razloga. Prvo se nanaša na dejansko stanje, drugi dve pa sestavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki niti v tem primeru ni podana.

12. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP so po obrazložitvi obdolženčeve zagovornice podane zato, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge po pridobitvi celotne zdravstvene dokumentacije za oškodovanko, po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke mag. M.V., po pritegnitvi komisije za izvedenstva in novega izvedenca za klinično psihologijo, potem po pridobitvi podatkov in mnenj o zdravilih in njihovem učinkovanju na obdolženega za oceno obdolženčeve sposobnosti sodelovati na obravnavah, po postavitvi izvedenca kriminalistično-tehnične stroke v zvezi z oškodovankinim zapisom dogajanja iz prilog pod C 2 ter po zaslišanju prič A.T., G.P., Ž.B., A.J., G.K., Ž.M., H.R., M.Š. in T.K. Podobno izhaja tudi iz pritožbene obrazložitve obdolženčevega zagovornika, ki meni, da je zgornja kršitev podana še zato, ker obdolženi zaradi slabega zdravstvenega stanja ni mogel podati zagovora in s tem uresničevati pravic obrambe. Pretvorjeno na ustavnopravno raven gre za zatrjevanje kršitev pravnih jamstev iz 29. člena Ustave in 6. člena KČP, kršitev 14., 22. in 28. člena Ustave pa obdolženčeva zagovornica utemeljuje znotraj pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona. Kaj ima opraviti kršitev iz prvega odstavka 23. člena Ustave s pravilnostjo in zakonitostjo sodbe ter kdaj in kako bi naj bil kršen še 35. člen Ustave ter navsezadnje v okviru katerega pritožbenega razloga je treba zatrjevani kršitvi obravnavati, pa pritožnica ni obrazložila, zaradi česar njena pritožba v zadnjih dveh segmentih ni bila preizkušena (drugi odstavek 383. člena ZKP).

13. Pritožbeno sodišče vztraja pri že izpostavljeni razliki med (absolutnimi) bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in (relativnimi) bistvenimi kršitvami določb tega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Njeno nespoštovanje, ki se kaže v zahtevanih nizkih standardih obrazložitve vpliva relativnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka na dejansko in pravno pravilnost sodbe pomeni de facto izenačevanje z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka, ki ga je zakonsko težko upravičiti.

14. Pri vplivu iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne gre za katerikoli vpliv, ampak za učinkovanje na kvaliteto sodbe, ki je lahko zato nepravilna v smislu neresnične dejanske podlage in/ali nezakonita v smislu uporabe materialnega prava (prim. Damaška M., Dve vrsti relativnih bistvenih kršitev določb kazenskega procesnega prava – postopka, prevedel Kobe P., Pravnik št. 1-3/1971, str. 36). O zadnjem pritožnika ne povesta, vsaj neposredno ničesar, glede prve pa pritožbena obrazložitev obdolženčevega zagovornika ne presega ravni načelnega zatrjevanja, ki je zaradi splošne narave nezadostno. Še vedno namreč manjkajo razlogi o konkretnih dejanskih podlagah, ki bi naj bile v posledici zavrnitve dokaznih predlogov neresnične in še vedno ne vemo, na katerega izmed odločilnih dejstev obdolženi, ki je zagovor nekajkrat podal in katerega zdravstveno stanje je bilo v ponovljenem sojenju praktično ves čas pod nadzorom, ni mogel dodatno opozoriti.

15. Bolj določna je v pritožbeni obrazložitvi obdolženčeva zagovornica, ki pa se brez izjeme vrača k dejstvom, ki bodisi niso odločilna (denimo oškodovankino obnašanje po prihodu s C.) ali k večkrat in obsežno preizkušenim dejstvom, s katerimi se sama ne strinja. Glede na neodločilnost prvih, in ker nestrinjanje procesnega udeleženca z dejstvi po sebi ne more narekovati utemeljenosti dokaznih predlogov, je sodišče prve stopnje tudi z vidika pravic obrambe ravnalo pravilno, ko je te predloge zavrnilo.

16. Po obdolženčevi zagovornici je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker dejanje nima znakov kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena KZ. Spolno dejanje mora namreč po njenem pomeniti globlji poseg v posameznikovo sfero, kot je pri kaznivih dejanjih, pri katerih so oškodovanci stari manj od 15 let. Razen tega pritožnica šteje kazenski pregon za zastaran, saj je kaznovalni okvir enak kaznovalnemu okvirju za takšno kaznivo dejanje na Hrvaškem, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno, in ker rok iz šestega odstavka 112. člena KZ velja absolutno, se pravi, da ga niti postopek z izrednimi pravnimi sredstvi ne more podaljšati. Drugačno tolmačenje vodi v nedovoljeno uporabo strožjega kazenskega zakona. Končno, sodišče prve stopnje je po pritožnici prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ko je obdolženemu izreklo še varnostni ukrep, čeravno je zunajobravnavni senat takšen predlog okrožne državne tožilke zavrgel. Kazenski pregon je zastaral tudi po pritožbeni obrazložitvi obdolženčevega zagovornika, po katerem niti Kazenskega zakonika iz leta 2008 kot milejšega zakona ni mogoče uporabiti.

17. Izhajajoč iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja je jasno, da že povzeto izvršitveno ravnanje pomeni spolno dejanje v kontekstu zadovoljevanja spolnega nagona in ne le kršitev spolne nedotakljivosti kot jo v pritožbeni obrazložitvi vidi obdolženčeva zagovornica. Konkretni del opisa se tako tudi glede tega znaka prilega abstraktnemu delu opisa obravnavanega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena KZ, zaradi česar smiselno zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

18. Enako velja za, po obeh pritožnikih zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Pri presoji zastaranja kazenskega pregona za navedeno kaznivo dejanje je treba upoštevati kazenski zakon(ik), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (Ur. l. RS št. 63/1994) ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/07 z dne 18. 9. 2008 (Ur. l. RS št. 89), po kateri se ne morejo nadaljevati (samo tisti) kazenski postopki, ki so v postopku nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe že več kot dve leti. Kazenski zakonik, ki je veljal v času odločitve (Ur. l. št. 55/2008) namreč za obdolženega po pravilni ugotovitvi njegovega zagovornika že zaradi kaznovalnega okvirja ni milejši, medtem ko je hrvaški kazenski zakonik upošteven le za presojo identitete norme (tretji odstavek 124. člena KZ) kot pogoja za pregon po 122. členu KZ. Ostala pritožbena prizadevanja v zvezi z zastaranjem, s katerimi zlasti obdolženčeva zagovornica sega celo na ustavnopravno področje, po vsebini pomenijo nasprotovanje Načelnemu pravnemu mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999 (Pravna mnenja 1/99, str. 7), z zavzetim stališčem, da se v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona, razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena. Stališče je bilo v omenjeni odločbi Ustavnega sodišča, v kateri je bila ugotovljena neskladnost z Ustavo 428. člena ZKP, le v toliko, kolikor ni bil določen rok, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan, ne pa tudi 112. člen KZ, ocenjeno z obrazložitvijo, da so navedeni razlogi, ki „kažejo, da ne gre zgolj za teoretični konstrukt, ki naj prepreči tek zastaranja v kazenskem postopku nove razsoje“ ter da vsebuje argumente, „ki jih dopuščajo uveljavljane metode razlage in ni očitno napačno ali samovoljno“. Takšne ocene pritožbeno sodišče kot položajno nižje sodišče v nobenem oziru ne more spreminjati.

19. Zadnjo zatrjevano kršitev kazenskega zakona je izvorno uvrstiti med kršitve iz 3. točke 372. člena ZKP in ne iz 5. točke tega člena. Pri prekoračitvi pravice pri izreku, konkretno varnostnega ukrepa, gre za prekoračitev praviloma materialnega zakona, medtem ko iz pritožbene obrazložitve obdolženčeve zagovornice izhaja, da je bilo o tem ukrepu enkrat že odločeno. To nedvomno drži, vendar pritožnica obenem prezre, da ni šlo za odločbo (sodbo ali sklep o ustavitvi postopka), ki bi jo zadela prepoved ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave in iz prvega odstavka 10. člena ZKP. Prezrto ne sme ostati niti, da se po razveljavitvi pravnomočne sodbe in vrnitvi zadeve v novo razsojo, vzame za podlago prejšnja obtožnica, pri čemer je sodišče pri izdaji nove odločbe vezano (le) na prepoved iz 385. člena (prvi in četrti odstavek 428. člena ZKP), ki v obravnavani zadevi z ozirom na pritožbo(i) okrožne državne tožilke ni bila kršena.

20. Obdolženčeva zagovornica se z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja zato, ker je bil obdolženčev zagovor kot alibi potrjen z izpovedbami prič K.P., G.P., J.L., T.P. in M.K.. Zaslišanje nekaterih od teh je bilo predlagano že v preiskavi, njihove izpovedbe pa so v nasprotju z dokazno oceno sodišča prve stopnje, verodostojne. Nasprotno velja za oškodovankino izpovedbo, ki nima potrditve v izpovedbah prič M.B., J.V., M.J., K.P., M.S., R.K., J.L., S.Z. in M.M. Te priče so oškodovanko opisovale v drugačni luči, kar je treba povezati z ugotovitvami dr. B.V.-L. o oškodovankini moteni realitetni kontroli, čustveni labilnosti, zavrti agresivnosti, impulzivnosti, znakih paranoidnosti, narcisoidnosti, motnjah mišljenja in čustvovanja ter z ugotovitvami dr. N.P.-D. o znakih bolezni, ki so se pri oškodovanki pojavljali že pred odhodom na C., shizoafektivni motnji in sumu na sindrom lažnivega kljukca. Ugotovitve obeh zdravnic so toliko pomembnejše, ker so najbližje obravnavanem dogodku, kar vse ni bilo dano izvedencu psihiatrične stroke mag. M.V. in ne izvedenki za klinično psihologijo mag. H.M. Tem prej, ker prvi ni imel na voljo vseh potrebnih podatkov, in ker je druga zgolj predvidevala na podlagi oškodovankinih simptomov iz sedanjosti, ki niso posledica postravmatske stresne motnje, ampak bolezni.

21. Dejanskemu stanju nasprotuje še obdolženčev zagovornik, ki v pritožbeni obrazložitvi pravi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izpovedbo priče K.P., ki je potrdil, da je videl oškodovanko pred hotelom in katerega izpovedba je skladna z izpovedbo prič P.B. in G.P.. Razen tega se oškodovanka po izpovedbi zadnje priče ni držala zase, izpovedbe posrednih prič (npr. J. V.), ki so obdolženca obremenjevale, pa niso bile upoštevane v celoti, se pravi v tistih delih, ko oškodovankine izpovedbe niso potrdile oziroma so celo ocenile, da se je dogodek izmislila. Smiselno enako velja še za pričo M.J., kateri je oškodovanka prijavo kaznivega dejanja opisala kot pot do odškodnine in katera je hkrati zanikala vsebino obvestil, ki jih je dala kriminalistom. Da se po prihodu z ekskurzije ni dogajalo ničesar nenavadnega in da se obdolženi ni drugače obnašal do oškodovanke, so govorile priče K.P., M.B., R.K., M.B., M.S. in P.B., medtem ko je priča T.P. potrdil obdolženčev zagovor. Neskladje glede časa, ko sta se z obdolžencem dobila v sobi, v resnici ni neskladje, sploh pa se izpovedba te priče ujema z izpovedbo priče K.P.. Na drugi strani oškodovankina izpovedba ni bila potrjena z izpovedbama prič mag. M.P. in dr. N.P.-D., ki v delih – pritožnik ju citira, vodita do ugotovitve, da so policisti potvarjali dokaze in ne z izpovedbami prič M.M., M.P. ter S.Z., ki niso potrdile, da bi obdolženi imel poseben odnos do oškodovanke, in ki so obenem povedale, da je bila oškodovanka tista, ki je bila sicer problematična. Upoštevano bi moralo biti še, da je oškodovanka kaznivo dejanje prijavila šele štiri leta po njegovi domnevni storitvi, da je v kazenskem postopku tajila, da ni uživala alkohola, da njeno vztrajanje v sobi, ko je obdolženi zaspal, izkustveno ni sprejemljivo, da pri dr. N.P.-D. ni dajala videza pristnosti, da njeni opisi pričam, ki se jim je zaupala, niso skladni kot niso skladni opisi glede kraja dogajanja, potem da iz njenega dnevnika ne izhaja ničesar posebnega, da je nasprotovala postavitvi izvedenca psihiatra, na vabila katerega se ni odzivala in da ni želela pričati o okoliščinah njenega zdravljenja. Zagovornik nasprotuje še ugotovitvam iz izvedenskih mnenj mag. M.V. in mag. H.M.. Prvo mnenje je po njegovem nepopolno in nepravilno, ker izvedenec v času izdelave mnenja ni bil sodno zaprisežen, ker ni imel na voljo celotne dokumentacije, ker je mnenje izdelal na tezi, da se je dejanje zgodilo, ker ni postavil diagnoze oškodovankine bolezni, ker ni posredoval podatkov o razgovoru, ki ga je imel z oškodovanko, kar velja še za druge podatke, ker so njegove ugotovitve v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu, in ker je ugotovil, da oškodovanka ne kaže (in ni kazala) značilnosti, ki jih po kliničnih izkušnjah povezujejo s spolno zlorabo. Mnenje druge izvedenke je nepopolno in nepravilno zato, ker ni pregledala celotne dokumentacije, ker ni postavila diagnoze oškodovankine bolezni, ker ni navedla zdravil, ki jih je ta jemala, in ker se ni opredelila do oškodovankinih zlorab alkohola in drog. Obe izvedenski mnenji si o oškodovankini spolni zlorabljenosti nasprotujeta, izvedenca sama pa sta prezrla ugotovitve dr. B.V.-L., ki govore o oškodovankini motenosti. Zato bi moral biti postavljen izvedenec pedopsihiater, kot bi morale biti pridobljene listine o oškodovankinem učnem uspehu, postavljen bi moral biti izvedenec za preveritev časa nastanka listine iz prilog C 2 kot bi morale biti zaslišane priče A.T., Ž.M., S.C., G.K., A.J., Ž.B., B.K. in H.R., ki bi lahko govorile tudi o dogajanju na C. in ne samo o dogodkih pred in po tem.

22. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, jo kot pravilno povzema ter na zgornja pritožbena prizadevanja odgovarja.

23. Res je, da je bilo zaslišanje prič T.P., K.P., M.K., G.P. in J.L. predlagano že v preiskavi, vendar to še ne odpravlja ugotovitve, da izpovedbe prvih treh prič same zase in medsebojno niso skladne, če je že prezreti izkustvene vrzeli, na katere je bilo v razlogih sodbe v zvezi s temi izpovedbami posebej opozorjeno in zlasti, da ni videti razumne podlage za ugotovitev, da bi se iz obdolženčeve sobe nagnana oškodovanka ob 3. uri zjutraj nahajala na klopi pred hotelom, namesto v svoji sobi ali s preostalimi dijaki na plaži. Predlagano zaslišanje v preiskavi ne more odpraviti niti ugotovitve, da se izpovedbi prič G.P. in J.L. ne nanašata na odločilna dejstva, pri čemer je treba izpostaviti, da se po izpovedbi prve priče med njima z oškodovanko še zdaleč niso dogajale takšne stvari kot to izhaja iz izpovedbe druge priče, ki ni bila prosto podana in katera je izhajala iz mnenja kot si ga je o zadevi sama izoblikovala (l. št. 1208/ž – 5). Vse obravnavano je za potrditev obdolženčevega zagovora v pravem pomenu besede premalo, kot so po drugi strani nezadostne okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba po obdolženčevi zagovornici v oškodovankino izpovedbo dvomiti. Ne samo zato, ker je ta glede odločilnih dejstev praktično ves (dolgotrajni) kazenski postopek enaka, in ker je časovna razdalja med storitvijo kaznivega dejanja in njegovo prijavo upoštevaje iskanje vzrokov za njene duševne težave, popolnoma razumljiva, ampak zlasti, ker ima, čeravno zgolj posredno, potrditev v izpovedbah vrste prič, ki se jim je oškodovanka po dejanju zaupala, potem v izpovedbah prič, ki so njene duševne težave poklicno obravnavale in nenazadnje v mnenjih dveh izvedencev. Takšne postavitve, dopolnjevanja in zaokroženosti pri dokazih, ki bi naj potrjevali obdolženčev zagovor, ni in je pravzaprav že zato jasno, komu je sodišče prve stopnje „moralo“ verjeti.

24. Kar zadeva izpovedbe prič, ki so opisovale oškodovankino obnašanje po prihodu s C., in ki so se tako ali drugače opredeljevale do njene osebnosti, je treba najprej opozoriti, da so med njimi tudi takšne, ki se jim je oškodovanka zaupala, česar pritožnica ni omenila in da je po izpovedbah nekaterih od teh (zlasti R.K.) oškodovankino obnašanje nakazovalo, da pa na C. le ni bilo ve tako kot bi moralo biti. To in oškodovankina osebnost, ki je denimo priča M.K. kot šolski psiholog ni problematiziral, sta bila kasneje predmet medicinske in psihološke obravnave, o kateri so govorile priče dr. B.V.-L., dr. N.P.-D. ter mag. M.P.. Zadnji priči pritožnica znova ne omenja, medtem ko sta izpovedbi prvih dveh prič v pritožbeni obrazložitvi iztrgani iz konteksta, saj sta priči med zaslišanjem na glavni obravnavi povedali veliko več od povzetega. Bistveno je, da njune ugotovitve v zvezi z oškodovankino obravnavo ne smejo biti razumljene kategorično in da v teh v resnici ni ničesar takšnega, kar bi nasprotovalo ugotovitvam obeh izvedencev. Krajša časovna razdalja med dogajanjem na C. ter oškodovankina obravnava pri navedenih pričah od časovne razdalje, ko sta jo pregledala oba izvedenca, tako ničesar ne spreminja, pa tudi mnenji od te razdalje nista bili kakorkoli odvisni. Podobno velja še za manjkajoče podatke, ki izvedencu psihiatrične stroke očitno niso preprečevali, da na odločilna dejstva ne bi znal odgovoriti, in ker so bile podlage za ugotovitve izvedenke za klinično psihologijo, ki so bile mimogrede na glavni obravnavi obsežno preizkušene, širše od tistih iz pritožbene obrazložitve.

25. Skladnost izpovedb prič K.P., P.B. in G.P. kot jo v pritožbeni obrazložitvi vidi obdolženčev zagovornik, ni pomembna, ker zadnji dve priči oškodovanke na klopi pred hotelom nista zaznali oziroma o tem nista vedeli ničesar. Zakaj obdolženčev zagovor ni bil potrjen niti po izpovedbi T.P. je pritožbeno sodišče že obrazložilo, medtem ko se glede zatrjevane skladnosti med izpovedbo te priče z izpovedbo priče K.P. sklicuje na pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Njeno jedro je v ugotovitvi, da sta izpovedbi že vsaka zase dvomljivi in takšni sta po njuni skupni oceni, ki navaja na izkustveno nesprejemljivo ugotovitev, da je oškodovanka sedela pred hotelom v točno določenem trenutku brez pravega/znanega smisla in namena. Tudi o oškodovankinem obnašanju na C. izven obravnavanega dogodka in po prihodu s C. se je pritožbeno sodišče že izjavilo. Dodati je le, da se oškodovanka po izpovedbi priče G.P. na C. ni obnašala razvratno, na kar je bilo sicer med dokaznim postopkom nekajkrat posredno in celo neposredno zatrjevano, glede obnašanja po prihodu s C. pa izpovedbe prič, kot jih navaja pritožnik, v resnici niso skladne. Različno od prič K.P., M.B. in P.B., so namreč že omenjeni R.K. ter priči M.B. in M.S., ki so z oškodovanko kratek čas hodili, spremembo oziroma nenavadnosti v njenem obnašanju zaznali, s tem da je bilo vsem trem v osnovi povedano, kaj se je na C. zgodilo. Isto je bilo povedano tudi pričama J.V. in M.J., s tem da je v nadaljevanju prva priča podala še svojo dokazno oceno verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, kar seveda sodišča v ničemer ne zavezuje, medtem ko iz izpovedbe druge priče (l. št. 129-133, 340-341 in 1094-1096) ne izhaja ničesar takšnega, ker bi kazalo na to, da so oškodovanko pri prijavi kaznivega dejanja vodili premoženjski interesi.

26. Pritožnikovi citati izpovedb prič mag. M.P. in dr. N.P.-D. so iztrgani iz konteksta in nikakor ne vodijo do ugotovitve o policijskem potvarjanju dokazov, še zlasti, ko so bili ti glede odločilnih dejstev skozi kazenski postopek potrjeni. Izpovedbe prič M.M., M.P. in S.Z. se ne nanašajo na čas kaznivega dejanja, podlaga za oškodovankino obnašanje po dejanju pa je bila ugotovljena s strokovno pomočjo že omenjenih prič, ki je pritožnik ne povzema v celoti. To je pomembno, kajti šele potem je mogoče razumeti, zakaj je oškodovanka kaznivo dejanje pozneje prijavila ter da v delih kazenskega postopka ni želela vedno sodelovati, kot je izkustveno povsem razumljivo, da zaradi starostne razlike med njima in okoliščine, da je on bil njen profesor, ko je ta zaspal, sobe ni zapustila. Bistvo dogajanja na C. kot ga je oškodovanka opisovala drugim je ves čas enako, neskladja kot jih vidi pritožnik pa so nepomembna. Ugotovitve dr. N.P.-D. o pristnosti oškodovankinega obnašanja, ko jo je sama obravnavala ter zapis iz njenega dnevnika, sta le del celote, pri čemer je bilo že obrazloženo, da izpovedba omenjene priče, ko se je do svojih ugotovitev opredeljevala, ne nasprotujejo ugotovitvam obeh izvedencev. Podobno velja za izpovedbo priče dr. B.V.-L., medtem ko pritožnikova zatrjevanja v zvezi z izvedenskima mnenjema ne presegajo ravni splošnih pripomb, ki dvomov v njune ugotovitve ne morejo povzročiti. Oba izvedenca sta namreč posamezno mnenje izdelala ter zaslišana na glavni obravnavi na vsa odločilna vprašanja, brez kakršnihkoli omahovanj, ki bi kazala na strokovno negotovost, odgovorila. Mnenji sta, vsaka z vidika svoje stroke, skladni, medtem ko so ostali pritožnikovi dvomi posledica njune fragmentarne in nedosledne obravnave, ki je pritožbeno sodišče zaradi zaveze po popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ne more sprejeti. Končno, listina iz prilog C 2 ni edini dopolnjujoči dokaz, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo dodatno preizkušati, samo dogajanje na C. pa je bilo do te mere ugotovljeno, da je bilo mogoče obtožbi z očitanim kaznivim dejanjem pritrditi ter obdolženega za to dejanje tudi zanesljivo obsoditi.

27. Obdolženčeva zagovornica odločbi o kazenski sankciji, ki je že bila preizkušena po pritožbi okrožne državne tožilke in odločbi o stroških kazenskega postopka neposredno ni nasprotovala, medtem ko je obdolženčev zagovornik to storil, vendar brez da bi pritožbo v tem delu kakorkoli obrazložil.

28. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo preostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožne državne tožilke ter obdolženčeve zagovornice in zagovornika odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

29. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Je posledica obrazložene odločitve in obdolženčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov sodbe sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

09.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 582/2005
• VSL sodba I Kp 779/99
• VSL sodba I Kp 1574/2005