VSL sodba I Cp 2261/2011

Jedro

Ker je bila v spornih prispevkih obravnavana tema, ki prispeva k odprti javni razpravi o družbeno pomembni zadevi, ni nedopustno vsakršno negativno vrednotenje ravnanj tožnikov - široko prepoznavnega športnega društva in njegovega direktorja, kar je vsebina postavljenega prepovednega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 2. točki spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, naveden v tej točki, zavrne, v 5. točki izreka pa tako, da se glasi:

"Tožeči stranki sta dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 834,83 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 257,74 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (1) dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka), (2) ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim se tožencu prepoveduje posegati v osebnostne pravice obeh tožnikov, zaradi česar se mu prepoveduje v časopisu X objavljati članke in pisati o obeh tožnikih, še posebej pa se tožencu prepoveduje objavljati članke in pisati o obeh tožnikih v zvezi z delovanjem drugega tožnika na način, da se ju prikazuje kot nepoštena, kot goljufa, kot prevaranta, da se omenja njuno nezakonito delovanja in podobno (2. točka izreka), in (3) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 10.000 EUR prvemu tožniku in 5.000 EUR drugemu tožniku, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej (3. in 4. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (5. točka izreka).

2. Toženec je vložil pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je odločitev o dovolitvi spremembe tožbe napačna, ker sploh ni šlo za spremembo tožbe v smislu določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ampak je šlo le za dopolnitev posameznih navedb, s katerimi zahtevek ni bil spremenjen. Navedena kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Prepovedni del tožbenega zahtevka, ki mu je bilo ugodeno, ni konkretiziran v taki meri, da bi bil objektivno in subjektivno določen. Zahtevek vsebuje splošno prepoved tožencu, da v časopisu X objavi članke in piše o tožnikih. Takega zahtevka ni mogoče izvršiti in zato ne bi smel uživati sodnega varstva. S tem je bil kršen prvi odstavek 180. člena ZPP, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker v izpodbijani sodbi ni razlogov v zvezi s toženčevim ugovorom, da tako splošna prepoved objave pomeni kršitev ustavne pravice do svobode izražanja, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to pa predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugoditev prepovednemu zahtevku v tako širokem obsegu temelji na zmotnem razumevanju 134. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vnaprejšnja prepoved pisanja o neki osebi je v nasprotju s stališčem, da je treba v vsakem primeru posebej tehtati med pravico do časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja in da nobena od teh pravic ni avtomatično in vnaprej nadrejena drugi pravici. Materialnopravno zmotni sta tudi odločitvi o višini odškodnine vsakemu od tožnikov. Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo večje število člankov, objave v časniku z veliko naklado in dejstvo, da so se objave nanašale na tožnikovo udeležbo v slovenskem hokeju, v katerem je bil aktiven že od malega. Odločitev o višini odškodnine v višini nekaj več kot 10 povprečnih neto plač premalo upošteva načelo objektivne pogojenosti odškodnine. V dveh primerljivih zadevah I Cp 254/2009 in I Cp 2992/2008, v katerih je šlo za podoben obseg člankov v istem oziroma v po nakladi primerljivem tiskanem mediju in je bilo prav tako obravnavano poklicno delo tožnikov, v eni zadevi celo s podrobnostmi iz intimnega življenja, sta bili prisojeni odškodnini v višini 5,5 oziroma 7 povprečnih neto plač. Odločitvi v teh zadevah se opirata na zadeve II Ips 582/96, II Ips 131/2000, I Cp 205/2005, II Cp 476/99 in II Cp 1530/2004. V zadevi II Ips 658/2004 je bila prisojena odškodnina v višini 13,9 povprečnih neto plač, pri tem pa je šlo za izredno hude duševne bolečine, ki so bile posledica lažnih očitkov storitve dejanj, ki sodijo med moralno najbolj zavržna kazniva dejanja, tj. preprodaja drog. V zadevi II Ips 120/98 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da mora biti višina odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti primerljiva z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, okrnitve svobode ali smrti bližnjega. Da je bila tožniku prisojena nesorazmerno visoka odškodnina, izhaja zato tudi iz primerov 621, 617, 619 in 620 v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (2001). Ker odstop od sodne prakse v izpodbijani sodbi ni utemeljen, niti obrazložen, je kršen tudi 22. člen Ustave. Odločitev o višini odškodnine drugemu tožniku je glede na manjši obseg žaljivih trditev napačna že iz razloga, ker je odškodnina, prisojena prvemu tožniku, previsoka. Poleg tega je sodišče upoštevalo preventivno funkcijo, ki je po uveljavljenem stališču sodne prakse (npr. II Ips 220/1999) in teorije odškodnina, prisojena fizičnim osebam, nima in ni nobenih razlogov, da bi jo morali upoštevati v primeru odškodnine pravnim osebam zaradi okrnitve njihovega ugleda. V sodbi niso navedeni razlogi za odstop od sodne prakse v tem pogledu. Odločitev o stroških je napačna, še posebej, ker so tako visoki stroški nastali zaradi neutemeljeno visokega odškodninskega zahtevka.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena v delu, v katerem se nanaša na odločitev o prepovednem zahtevku in o stroških postopka, v delu, v katerem se nanaša na odločitev o dovolitvi spremembe tožbe in na odločitev o višini prisojenih odškodnin, pa ni utemeljena.

5. Očitki, naslovljeni na sklep o dovolitvi spremembe tožbe, niso utemeljeni. Po drugem odstavku 185. člena ZPP se šteje, da je toženec privolil v spremembo tožbe, če se je spustil v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotoval spremembi.

6. Tožba je zahtevke temeljila na trditvah o člankih, objavljenih do njene vložitve, tj. do 15. 06. 2007, v pripravljalni vlogi, vloženi 12. 06. 2009, pa je trditveno podlago razširila na članke, objavljene po njeni vložitvi. Toženec v vlogi, s katero je odgovoril na te navedbe, ni nasprotoval tako razširjeni trditveni podlagi. S tem se je spustil v obravnavanje stvari. Predpostavke za dovolitev spremembe tožbe so bile torej podane. Kako naj bi zatrjevana zmotnost stališča, da je šlo za spremembo tožbe in ne zgolj za dopolnitev njenih navedb, sploh lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, pa pritožnik ni navedel, niti pritožbeno sodišče take povezave ne vidi.

7. Neutemeljeni so tudi očitki o previsoko določeni odškodnini. V skladu s 179. členom OZ za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera to opravičujejo. Višina odškodnine je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

8. Z navedbami, da odločitev o višini odškodnine prvemu tožniku temelji le na okoliščinah, da je šlo za večje število člankov, za objavo v časniku z veliko naklado in dejstvo, da so se objave nanašale na tožnikovo udeležbo v slovenskem hokeju, v katerem je bil aktiven že od malega, pritožba ne more uspešno izpodbiti ocene o intenzivnosti tožnikove prizadetosti, ovrednotene v višini prisojene odškodnine. Ta ocena v izpodbijani sodbi ne temelji le na dejstvih, ki jih je izpostavila pritožba, ampak tudi na ugotovitvah, da so članki – iz sodbe izhaja, da gre za trinajst člankov, ki so si sledili v obdobju od sredine aprila 2007 do konca leta 2008 – pri bralcu pustili pečat, da je prvi tožnik goljuf in prevarant, da je bilo s tem razvrednoteno njegovo dosedanje udejstvovanje v hokeju, kar bo vplivalo na njegovo bodoče delo, da je bil tožnik zaradi nedopustnega toženčevega ravnanja depresiven in se je moral zdraviti ter da se zaradi odziva gledalcev ni več udeleževal tekem. Odškodnina v višini približno deset povprečnih neto plač ustrezno upošteva intenzivnost in trajanje tožnikove prizadetosti, ki jo pravilno objektivizira z upoštevanjem teže in vsebine nedopustnega ravnanja. Tako iz sodbe izhaja, da je toženec prekoračil mejo dovoljenega s potvarjanjem informacij, z označitvijo tožnika za goljufa, prevaranta, diktatorja, in z namigovanjem na kazniva dejanja goljufije, prevare, utaje davkov in kraje denarja, ne da bi preveril informacije, na katerih je temeljil očitke.

9. Pritožbene navedbe, da je prisojena odškodnina previsoka glede na okvire, v katerih se prisojajo odškodnine za podobne škode, niso utemeljene. Prisojena odškodnina je med višje prisojenimi denarnimi odškodninami za obravnavano vrsto škode, vendar sprejeto odločitev utemeljujeta tako ponavljanje in hkrati kopičenje nedopustno žaljivih očitkov v daljšem časovnem obdobju kot tudi vpliv toženčevega nedopustnega ravnanja na tožnikovo poklicno udejstvovanje in posledično huda tožnikova prizadetost, ki se je odrazila ne le v njegovem razpoloženju, ampak tudi zdravju. Odločitve v zadevah II Ips 582/96, II Ips 131/2000 in II Ips 658/2004, na katere se sklicuje pritožba, utemeljujejo stališče, da je prisojena odškodnina med višjimi, a hkrati tudi, da ni previsoka. V vseh treh primerih je bila za eno nedopustno objavo prisojena odškodnina v primerljivem ali višjem znesku kot v obravnavani zadevi, v sodbi II Ips 131/2000 pa je Vrhovno sodišče izrecno navedlo, da odškodnine v resnejših primerih posegov v čast in dobro ime dosežejo do 10 povprečnih mesečnih neto plač. Ker okvire ustreznih odškodnin v prvi vrsti začrtuje sodna praksa Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi, sklicevanje pritožbe na posamezne odločitve pritožbenih sodišč samo po sebi ne more utemeljevati trditev o odstopu od sodne prakse. Uveljavljanega odstopa od sodne prakse pa ne more utemeljiti niti zatrjevana neprimerljivost prisojene odškodnine z odškodninami, prisojenimi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, okrnitve svobode ali smrti bližnjega. V sodbi II Ips 120/98, na katero se v zvezi s primerljivostjo odškodnin za navedene oblike škode sklicuje pritožba, se je Vrhovno sodišče izreklo le o tem, da tako kot odškodnina za navedene vrste škode tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi nedopustnih posegov v čast in dobro ime nima penalne in preventivne sestavine. Sklicevanje na štiri primere iz sodne prakse, v katerih je bila prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, ne da bi pritožnik svoje stališče podrobneje obrazložil, po navedenem ne more biti uspešno.

10. Neutemeljena sta tudi očitka, naslovljena na odločitev o višini odškodnine, prisojene drugemu tožniku. Glede na neutemeljenost pritožbenega stališča o previsoki odškodnini, prisojeni prvemu tožniku, ta trditev ne more utemeljevati niti znižanja odškodnine, prisojene drugemu tožniku. Neutemeljen pa je tudi očitek, da sodba prve stopnje pri odmeri odškodnine upošteva njeno preventivno funkcijo. Z navedbo, da je "prisojena odškodnina … še vedno dovolj visoka, da zasleduje svoj namen, to je, da odvrne potencialne pozvročitelje nove škode od tovrstnih objav," je sodišče utemeljilo odločitev o zavrnitvi zahtevka nad prisojenim zneskom odškodnine, za izpodbijanje te odločitve pa toženec ne more imeti interesa. Iz navedenega dela sodbe pa ne izhaja – in pritožnik tega očitka niti ne konkretizira – da je bil v odločanje o višini prisojene odškodnine vključen materialnopravno nedovoljen preudarek. Takega zaključka ne omogoča niti višina prisojene odškodnine.

11. Neutemeljeni so tudi očitki procesnih kršitev, naslovljeni na odločitev o prepovednem zahtevku. Zahtevek je v tolikšni meri določljiv, da je bil sposoben za obravnavanje. V zahtevku sta navedena upnik in dolžnik ter opredeljena vsebina prepovedanega ravnanja. Sicer pa je neizvršljivost izreka sodbe v toženčevo korist (in v škodo tožnikov), tako da toženec niti ne more imeti pravnega interesa za preizkus sodbe s tega vidika (1). Neutemeljen je tudi očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub odsotnosti izrecnega odgovora na toženčev ugovor, da prepovedni zahtevek nima podlage v materialnem pravu, je namreč sodbo o tem zahtevku možno preizkusiti. Utemeljen pa je očitek, da je odločitev o ugoditvi prepovednemu zahtevku materialnopravno zmotna.

12. V skladu s 134. členom OZ ima vsak pravico zahtevati od sodišča, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši kakšna njegova osebnostna pravica. Za utemeljenost zahtevka mora tožnik dokazati obstoj konkretne nevarnosti, da bo toženec (ponovno) kršil njegove osebnostne pravice. Zahtevku je torej mogoče ugoditi le, če in kolikor je v njem opisano ravnanje nedopustno. Odločitev o utemeljenosti prepovednega zahtevka, ki se nanaša na objave v tiskanih medijih, mora zato temeljiti na presoji, ali je ob upoštevanju svobode tiska in z njo povezane svobode izražanja zatrjevani poseg v osebnostne pravice dopusten. Zahtevku, v katerem prepovedano ravnanje obsega tudi dovoljene oblike in vsebine objav v medijih, ni mogoče nuditi pravnega varstva.

13. Tak je zahtevek, ki sta ga postavila tožnika. Ob splošni prepovedi posega v njune osebnostne pravice in pisanja o njiju, kar že zaradi tega, ker gre za povsem neomejeno prepoved, ne more uživati pravnega varstva, je preširok tudi domet ostalega dela zahtevka, po katerem se tožencu prepoveduje pisati o njiju v zvezi z delovanjem drugega tožnika "na način, da se ju prikazuje kot nepoštena, kot goljufa, kot prevaranta, da se omenja njuno domnevno nezakonito delovanje in podobno."

14. Izpodbijana sodba zavzema pravilno stališče, da je toženka smela pisati o nepravilnostih v delovanju in odločitvah tožnikov, in da je bila meja dovoljenega prekoračena s potvarjanjem informacij, z označitvijo prvega tožnika za goljufa, prevaranta, diktatorja, in z namigovanjem na kazniva dejanja goljufije, prevare, utaje davkov in kraje denarja, ne da bi toženčev delavec preveril informacije, na katerih je temeljil očitke. Že iz navedenega izhaja, da pisanje o nezakonitem delovanju tožnikov samo po sebi ni nedopustno. Zavzeto stališče daje ustrezno težo na eni strani toženčevi svobodi izražanja in na drugi strani varstvu časti in dobrega imena tožnikov. Sporni prispevki se nanašajo na delovanje – in v tem okviru predvsem na finančno poslovanje – široko prepoznavnega športnega društva in vlogo tožnika kot njegovega direktorja v tem poslovanju. Ni dvoma, da gre za temo, ki prispeva k odprti javni razpravi o družbeno pomembni zadevi, in da so meje še dopustne kritike, ki sta jo tožnika primorana vzeti v zakup, zaradi tega razmeroma široke. Takò ni nedopustno vsakršno negativno vrednotenje ravnanj tožnikov v povezavi z delovanjem drugega tožnika, kar je vsebina postavljenega zahtevka. Meje dopustne kritike so bile – kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe – prekoračene, ker (in kolikor) negativne vrednostne sodbe nimajo ustrezne podlage v dejstvih (2).

15. Ker ravnanje, katerega prepoved zahtevata tožnika, v predlaganem obsegu ni nedopustno, zahtevek pa ni postavljen tako, da bi mu bilo mogoče ugoditi le deloma (3), je odločitev sodišča prve stopnje o njegovi utemeljenosti zmotna.

16. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na prepovedni zahtevek, spremenilo tako, da je ta zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). V ostalem je po ugotovitvi, da niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni razlogi niso podani, pritožbo zoper odločitev o dovolitvi spremembe tožbe in o ugoditvi zahtevkoma za plačilo denarne odškodnine zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Argument pritožbe, da je k povečanju stroškov postopka pomembno prispevala postavitev previsokih denarnih zahtevkov, je utemeljen. Tožnika sta postavila zahtevka za plačilo odškodnine vsakemu v višini 30.000 EUR in prepovedni zahtevek, vrednost spora pa sta opredelila z zneskoma po 30.000 EUR. Delna ugoditev zahtevku prvega tožnika v višini 10.000 EUR in zahtevku drugega tožnika v višini 5.000 EUR ter ugoditev prepovednemu zahtevku zato ne dajejo ustrezne podlage za odločitev, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Razlog za spremembo stroškovne odločitve predstavlja tudi odločitev pritožbenega sodišča o neutemeljenosti prepovednega zahtevka. Glede na to, da je bil nezanemarljiv del dokaznega postopka povezan z ugotavljanjem temelja zahtevkov, da sta denarna zahtevka, ki sta glede na opredelitev vrednosti spora odločilno vplivala na višino stroškov v postopku na prvi stopnji, po temelju utemeljena, in da sta tožnika uspela po višini s 25 % zahtevka, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen sklep, da sta tožnika dolžna tožencu povrniti dve tretjini njegovih stroškov postopka, toženec pa njima tretjino njunih stroškov postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 154. člena ZPP).

18. Potrebni stroški tožnikov, nastali v postopku do izdaje izpodbijane sodbe, znašajo 4.833,45 EUR. Gre za strošek za tožbo in pripravljalno vlogo (2 x 1.600 točk), za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka (1.100 točk), za zastopanje na glavni obravnavi (3.600 točk) in za materialne stroške, vse povečano za 20 % davek na dodano vrednost, ter strošek za sodno takso za tožbo (600 EUR). Toženčevi stroški, potrebni za pravdo, znašajo 3.626,67 EUR in vključujejo strošek za odgovor na tožbo in za pripravljalno vlogo (2 x 1.100 točk), za zastopanje na glavni obravnavi (3.750 točk), za poročilo stranki (20 točk) in za materialne stroške, vse povečano za 20 % davek na dodano vrednost, in strošek za sodno takso za odgovor na tožbo (300 EUR). Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnikov, ki so v spisu (l. št. 173 in 174). Priglašene postavke, ki niso priznane, so bodisi vključene v druge postavke, bodisi nimajo podlage v Odvetniški tarifi.

19. Glede na zgoraj ugotovljen obseg povrnitve stroškov nasprotni stranki sta tožnika upravičena do povrnitve 1.595,04 EUR, toženec pa do povrnitve 2.429,87 EUR. Po medsebojnem pobotanju sta tožnika dolžna tožencu povrniti 834,83 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

20. Okoliščina, da je toženec uspel s pritožbo glede odločitve o prepovednem zahtevku, ne pa tudi glede odločitve o višini odškodnine, prisojene vsakemu od tožnikov, utemeljuje odločitev, da sta mu tožnika dolžna povrniti eno tretjino stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni pomembno prispeval k odločitvi v zadevi, tožnika nista upravičena do povrnitve stroškov, nastalih z njegovo vložitvijo.

21. Toženčevi stroški pritožbenega postopka znašajo skupaj 781,03 EUR. Sodišče je priznalo strošek za pritožbo (1.375 točk), za poročilo stranki (20 točk) in za materialne stroške (23 točk), vse povečano za 20 % davek na dodano vrednost, in za sodno takso za pritožbo (471 EUR). Glede na zgoraj ugotovljeni delež uspeha sta mu tožnika dolžna povrniti 257,74 EUR.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. sodbo VS RS II Ips 87/2004 z dne 14. 04. 2005 in sklep VS RS II Ips 328/2010 z dne 17. 02. 2011.

(2) O mejah varstva osebnostnih pravic v koliziji s svobodo izražanja prim. sodbo VSL II Cp 3003/2009 z dne 18. 11. 2009 ter odločbi US RS Up-1391/07 z dne 10. 09. 2009 (Uradni list RS, št. 82/2009) in Up-507/09 z dne 02. 02. 2012.

(3) Toženec je v odgovoru na tožbo opozoril, da postavljeni zahtevek predstavlja prehud poseg v njegovo svobodo izražanja, a sta tožnika vztrajala pri njem.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 69/2015
• VSRS Sodba II Ips 238/2017
• VSC Sodba Cp 131/2019