VSL sodba II Kp 24633/2010

Jedro

Sodišče mora KZ razlagati ustavno skladno, to je, da v okviru uveljavljenih metod razlage poišče takšno, katere rezultat je skladen z Ustavo RS. Zato je potrebno pri razlagi določil 1. odstavka 300. člena KZ upoštevati 63. in 14. čl. Ustave RS in sprejete mednarodne akte in pojem „narodnostno“ razlagati tako, da zajema (obsega) tudi skupnosti, ki v sociološkem pomenu še ne dosegajo vseh atributov narodnosti in so opredeljene kot etične skupnosti.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. Z. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Grosupljem obdolženega A. Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja vzbujanja sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti po 1. odstavku 300. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka in sodno takso.

Zoper navedeno sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti in stroške kazenskega postopka naloži v breme proračuna, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika posameznika, še podrejeno pa, da spremeni odločitev o kazenski sankciji.

Vrhovna državna tožilka S.P. je v svojem pisnem predlogu, podanem v skladu z 2. odstavkom 445. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Na predlog višje državne tožilke so odgovorili obdolženčevi zagovorniki in navedli, da je predlog neutemeljen, da je edino pravilno pravno naziranje tisto, ki so ga pojasnili v svoji pritožbi in iz katerega izhaja, da v času storitve dejanja obdolženčevo ravnanje, v kolikor se je nanašalo na romsko skupnost, ni bilo kaznivo, da pa tudi ni izkazan subjektivni element očitanega dejanja.

Pritožba je neutemeljena.

Očitek obdolžencu temelji na določilih 1. odstavka člena 300 KZ (Uradni list RS, št. 63/1994, 70/1994 – popravek 23/99, 40/2004, 95/2004 – uradno prečiščeno besedilo), ki ima naslov vzbujanje sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti in ki določa, da „kdor izziva ali razpihuje narodnostno, rasno ali versko sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo, ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava ali zagovarja genocid, se kaznuje z zaporom do dveh let“.

Stališče pritožnikov je, da pravilna uporaba določila 1. odstavka 300. člena KZ, ki ga je glede na čas storitve potrebno uporabiti v konkretnem primeru, že sama po sebi narekuje oprostilno sodbo. Po mnenju pritožnikov v času storitve očitanega dejanja, takšno dejanje zoper romsko skupnost ni bilo kaznivo. Določilo 1. odstavka 300. člena KZ ni inkriminiral oz. ni zajel dejanj, ki bi bila storjena na škodo romske skupnosti, saj je zajel le razpihovanje takstativno določenih sovraštev, to so narodnostnega, rasnega in verskega. To utemeljujejo izhajajoč iz načela določenosti kaznivih dejanj (lex certa), katerega odsev je načelo zakonitosti v kazenskem pravu in je zato drugačna argumentacija zgrešena. Navajajo, da člen 300 KZ predstavlja izpeljavo oz. uresničevanje ustavnega določila iz 63. člena Ustave RS, vendar je v tem kontekstu potrebno ločiti ustavnopravno varstvo pravic od kazenskopravnega varstva in v kolikor se zakonodajalec pri izpeljavi ustavnega določila ni odločil inkriminirati podpihovanja sovraštva do romske skupnosti, to seveda ne more iti na škodo obdolženca in namenska razlaga pomeni nedopustno širjenje polja kaznivosti. Takšno svoje razlogovanje pa utemeljuje tudi s spremembo določil 300. člena KZ in 176. člena KZ z uveljavitvijo novega kazenskega zakonika (KZ-1), s katero je zakonodajalec razširil kaznivost tudi za vzbujanje ali razpihovanje drugega sovraštva, razdora ali nestrpnosti (297. člen KZ-1) oz. pri sramotitvi slovenskega naroda ali narodne skupnosti (176. člen KZ) kot objekt varstva italijanske in narodnostne skupnosti razširil tudi na romsko skupnost (165. člen KZ-1).

Takšno stališče pritožnikov ni sprejemljivo. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 300. člena sankcionira kršitev prepovedi ravnanja z namenom ustvarjanja stanja neenakopravnosti med narodi, rasami ali pripadniki določene vere. Zakonski opis kaznivega dejanja je potrebno glede na določilo 63. člena Ustave RS razumeti tako, da je dovolj, da storilec z razpihovanjem povečuje pripravljenost pripadnikov kateregakoli naroda, da se med seboj spopadejo ali povzročajo neprijetnosti. Pojem naroda pa je potrebno razumeti in razložiti na ustavnoskladen način, ob upoštevanju določil člena 63. in 14. Ustave RS in mednarodnih deklaracij, protokolov, konvencij in priporočil o Romih, katere mora RS spoštovati in so navedeni v sodbi sodišča prve stopnje. Zato stališče pritožnikov o nedovoljeni širitvi kaznivosti ni sprejemljivo. Romska skupnost, ki živi v RS ima enako varstvo kot narodnostne skupnosti, zato je potrebno pojem „narodnostno“ razlagati tako, da zajema (obsega) tudi skupnosti, ki v sociološkem pomenu še ne dosegajo vseh atributov narodnosti in so opredeljene kot etične skupnosti.

Spremembe, ki jih je uvedel novi Kazenski zakonik (KZ-1) so bile napravljene le zaradi večje jasnosti, ne zaradi širjenja kaznivosti, ki je bila določena v členu 300 KZ. Določil člena 176 KZ in določil člena 300 KZ ni mogoče primerjati. Gre za povsem drugo dejanje in je tudi objekt varstva različen (drug).

Da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kazenski zakon je mogoče trditi tudi z upoštevanjem določil 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom), ki prepoveduje diskriminacijo. Skladno s Konvencijo Združenih narodov o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, je diskriminacija kakršnokoli razlikovanje, izključevanje, omejevanje ali dejanje prednosti na temelju rase, barve kože, porekla, narodnega ali etičnega izvora, ki ima namen ali dejanski učinek onemogočiti komurkoli ali ga prikrajšati za enakopravno priznanje, uživanje ali uresničevanje človekovih pravic na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem in vsakem drugem področju javnega življenja. Zato pojma razpihovanja narodnostnega razdora ali nestrpnosti, določenega v členu 300 KZ ne moremo razlagati kot, da tovrstno razpihovanje, storjeno zoper romsko skupnost ni kaznivo.

Zato sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona kot to zatrjujejo pritožniki. Ne drži, da zakonodajalec romske skupnosti ni zaščitil z določili 1. odstavka 300. člena KZ. Sodišče namreč mora Kazenski zakon razlagati tudi ustavno skladno, to je, da v okviru uveljavljenih metod razlage, poišče takšno, katere rezultat je skladen z Ustavo RS (odločba Ustavnega sodišča U-1-155/10).

Pritožniki v delu, kjer v svoji pritožbi napadajo sodbo sodišča prve stopnje tudi iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navajajo, da so razlogi sodbe v določeni meri sami s seboj v nasprotju. Navedeno naj bi se kazalo v tem, da sodišče prve stopnje sprejema kot dokazano, da se obdolženčeve izjave niso nanašale splošno na Rome, pač pa zgolj na družino S. (ki je slučajno romskega porekla) ter, da sodišče verjame obdolžencu, da proti Romom osebno nima nič. Sodišče prve stopnje obdolženčev zagovor, da proti Romom nima osebno nič, sprejema le pogojno in sicer, da je bil obdolženčev namen rešitve problematike v zvezi z družino S. podan, vendar ta namen ni bil edini. Zato razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju. Pritožniki spregledajo, da obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje na 8. strani, pojasni obdolženčevo zavest o obstoju segregacije med večinsko in romsko populacijo. Ob takšni zavesti pa se je tudi zavedal, da se segregacija potencira z vzpodbujanjem večinskega prebivalstva proti prebivalcem romske skupnosti, da se problemi povečujejo, da je bilo to obdolžencu znano in je to tudi razumel. Zato je ob ugotovitvi dodatnih okoliščin upravičeno zaključilo, da je očitano dejanje storil naklepno.

Nesprejemljivo je zatrjevanje pritožnikov, da je postopek jasno pokazal, da so se obdolženčeve besede nanašale na „skupino kriminalcev“ in da bi inkriminirane besede izrekel tudi, če bi šlo za skupino, ki pripada slovenskemu narodu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile inkriminirane besede izrečene v okoliščinah, ki so v tistem času obstajale in se jih je obdolženi zavedal. Zavedal se je napete situacije, saj je bil prisoten na zborih krajanov, ki so zahtevali ukrepe, sodeloval je v skupinskih delovanjih, ki so eskalirala prav v času pred njegovim izrečenimi besedami, kar je sam pojasnil ob pregledu video posnetkov TV Slovenija (se spomni tega dogajanja in je bil pri tem prisoten). Zato nikakor ni mogoče govoriti, da je šlo za skupino kriminalcev. Iz posnetkov kot tudi iz samega zagovora obdolženega je razvidno, da gre za romsko skupino, v kateri je bilo tudi veliko mladoletnih otrok. Da je bila ta romska skupina širša družinska skupnost S. pa ne izključuje njegovega subjektivnega elementa pri očitanem kaznivem dejanju, katerega je sodišče prve stopnje obširno razjasnilo in ustrezno obrazložilo ter se z argumentacijo v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Zato navajanje, da ni šlo za napetost med Slovenci in Romi, pač pa med krajani A. in kriminalno družino S., da se je proti njim nastopalo izključno zaradi kriminalne dejavnosti, kar naj bi potrjevale izjave takratnega ministra za notranje zadeve D.M., da Romov ne bodo preseljevali, ker so Romi, temveč zato, da se jim prepreči zajemanje pitne vode, ni sprejemljivo. Te izjave so bile dane v opravičevanje nastale situacije in kasnejših ukrepov. V zvezi s temi izjavami sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno podati posebnih pojasnil, saj niso neposredno povezane z obdolženčevo izjavo. Dane pa so bile za, opravičevanje nastale situacije in kasnejše prisilne izselitve širše romske družine, ki je privolitev dala zaradi groženj s strani večinske populacije. K tem grožnjam pa je gotovo voljno prispeval tudi obdolženi. Njegova nemoč, jeza in razočaranje nad reševanjem problematike z družino S. njegovega voljnega ravnanja ne izključuje. Vprašljivo je ali se je čutil nemočnega in razočaranega glede na to, da je dobro vedel, da se nahaja med množico, ki je bila v kritičnem času in kraju zbrana in je bila nenaklonjena Romom. Sam v konkretnem primeru ni bil ogrožen, njegove besede pa so pozivale k pogromu in so najmanj zastrašujoče, če ne celo grozljive.

Pritožniki izpodbijajo tudi odločitev o kazenski sankciji in navajajo, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženemu upoštevajoč vse okoliščine primera bistveno znižati določeno kazen in skrajšati preizkusno dobo, ki je daljša kot jo je predlagalo Okrožno državno tožilstvo v predlogu za izdajo kaznovalnega naloga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse ugotovljene relevantne olajševalne in obteževalne okoliščine, težo očitanega kaznivega dejanja ter tudi obdolženčevo kazensko odgovornost in izreklo ustrezno kazensko sankcijo v okviru katere mu je določilo primerno zaporno kazen in preizkusno dobo. Da je okrožno državno tožilstvo predlagalo krajšo preizkusno dobo v predlogu za izdajo kaznovalnega naloga, ni razlog, ki bi bil upošteven. V kolikor bi obdolženec sprejel s strani tožilstva predlog za izdajo kaznovalnega naloga, bi izkazal tudi, da se zaveda svoje napake in bi bilo njegovo priznanje možno upoštevati kot olajševalno okoliščino in v okviru tega tudi izreči krajšo preizkusno dobo. Časovna odmaknjenost pa tudi nima takšne teže, ki bi kazala na spremembo določene kazni ali trajanja preizkusne dobe.

Pritožbeno sodišče ni našlo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) in ker pritožniki drugih pritožbenih razlogov niso obrazložili, je pritožbeno sodišče ob zavrnitvi pritožbe zagovornikov obdolženega, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožniki s svojo pritožbo niso uspeli je obdolženi dolžan povrniti sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, kar je v skladu z določili 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 460/2020-7
• UPRS Sodba I U 1105/2017-18
• UPRS sodba I U 1802/2013