VSL sklep II Kp 44415/2010

Jedro

Nedovoljeni so dokazi: 1) dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin; 2) dokazi, pridobljeni s kršitvijo ZKP in je zanje v ZKP to izrecno določeno; 3) dokazi, pridobljeni na zakonit način, vendar na podlagi nedovoljenega dokaza; 4) dokazi, pridobljeni naključno z izvajanjem zakonitih dokazov. V kolikor pa so dokazi pridobljeni v tujini, je potrebno upoštevati suverenost države in njeno zakonodajo v povezavi z našo pravno ureditvijo, to pomeni, da morajo biti pridobljeni v skladu z notranjo pravno ureditvijo države, kjer so se pridobivali in da niso bile pri tem kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, zagotovljene z našo ustavo in sprejetimi mednarodnimi pravnimi akti.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega D.T., D.B. in obdolženega V.A. se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predloge zagovornikov obdolženih D.T., D.B., Z.K. in V.A. za izločitev dokazov, ki naj bi bili po mnenju predlagateljev pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor tudi pridobljenih na podlagi dokazov, pridobljenih s kršitvami človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot tudi pridobljenih v nasprotju z Zakonom o kazenskem postopku.

Zoper navedeni sklep so se pritožili:

zagovorniki obdolženega D.T. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi zagovornikov za izločitev dokazov ugodi;

zagovornik obdolženega D.B. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter izloči predlagane dokaze in

obdolženi V.A. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da višje sodišče sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da iz spisa izloči vse dokaze, katerih izločitev je zahteval zagovornik v ugovoru zoper obtožbo in da se izloči tudi izvedenec - Inštitut I..

Pritožbe so neutemeljene.

Drugi odstavek 18. člena Zakona o kazenskem postopku opredeljuje dokazne prepovedi in določa temeljno pravilo, da je sodišče vezano, kljub prosti presoji dokazov, le na dokaze, ki so pridobljeni zakonito. Zakon prepoveduje, da bi sodna odločba temeljila na dokazih, ki so bili pridobljeni nezakonito, pa tudi ne na dokazih, ki bi bili sicer zakonito pridobljeni, vendar na podlagi nezakonitih dokazov (zastrupljeni dokazi). Pri tem ZKP določa za nedovoljene dokaze: 1) dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin; 2) dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb ZKP in je zanje v Zakonu o kazenskem postopku izrecno določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti; 3) dokaze, ki so bili sicer pridobljeni na zakonit način, vendar na podlagi nedovoljenega dokaza; 4) dokazi, pridobljeni naključno z izvajanjem zakonitih dokazov (3. odstavek 154. člena ZKP). Ker se sodba ne more opirati na nezakonito pridobljene dokaze, pa tudi ne dokaze, ki so bili sicer zakonito pridobljeni, vendar na podlagi nezakonitih dokazov, je zakon določil, da se takšni dokazi izločijo pred začetkom glavne obravnave, saj bi bila sicer zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v posledici tega pa tudi iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ugotavljanje, ali gre za nedovoljene dokaze, v primeru, da ne gre za formalne kršitve pravil postopka, ki jih je mogoče ugotoviti že na podlagi podatkov spisa ni preprosto, saj zahteva predhodno izvedbo drugih dokazov za ugotavljanje posameznih odločilnih dejstev. V kolikor gre za dokaze, pridobljene v tujini, pa je potrebno upoštevati suverenost in notranjo zakonodajo države, v kateri so bili dokazi pridobljeni. Zato drugačna pristojnost posameznih organov ali z zakonom časovna omejenost določenih ukrepov, sami po sebi še ne pomenita kršitve z ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin. V tujini pridobljene dokaze je potrebno ocenjevati ali so v skladu z pravno ureditvijo države, v kateri so bili pridobljeni in ali je njihova pravna ureditev takšna, da dovoljuje uporabo tudi dokazov, ki so pridobljeni s kršitvijo pri nas zagotovljenih ustavnih pravic in človekovih svoboščin oz. zagotovljenih z mednarodnimi pravnimi akti. Povedano drugače, ali so v tujini pridobljeni dokazi zakoniti in niso pridobljeni s kršitvijo z našo ustavo ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Vsi pritožniki kot nezakonite in nedovoljene dokaze izpostavljajo dokaze, pridobljene z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov (nadzor in snemanje telekomunikacij) zoper Ž.V., ki so se izvajali na podlagi Zakona o kazenskem postopku Republike Srbije, ki je bil spremenjen in dopolnjen v času izvrševanja ukrepov (spremembe veljajo od 11.9.2009 dalje). Pritožniki zatrjujejo, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi zoper Ž.V. z nadzorom in snemanjem telekomunikacij nezakoniti zato, ker so bili odrejeni na podlagi prenizkega dokaznega standarda, ker jih je izvajala srbska varnostna obveščevalna agencija, ker so se izvajali daljše obdobje kot ga dovoljuje Zakon o kazenskem postopku na podlagi katerega so bili odrejeni (v nadaljevanju srbski ZKP), ker se je v prvem in v vseh nadaljnjih predlogih za odreditev ukrepov zatrjevalo, da obstaja poleg obstoja suma kaznivega dejanja proizvodnje, hrambe in dajanja mamil v promet po 246. členu KZ Srbije, tudi sum kaznivega dejanja pranja denarja po 231. člena KZ Srbije.

Takšne navedbe pritožnikov so neutemeljene. V zvezi s stopnjo dokaznega standarda pritožbeno sodišče poudarja, da ga vsaka država kot suveren na svojem območju določa z zakonom in sodno prakso in je ta standard odvisen od družbenega razvoja, kulture kot tudi narave in teže dejanj. Iz predlogov srbskega tožilstva, ki temeljijo na podatkih, ki jim jih je posredovala srbska varnostna obveščevalna služba (v nadaljevanju BIA) kot tudi iz odredb preiskovalnega sodnika, s katerimi je dovolil prikrite preiskovalne ukrepe, ni razvidno, da ne bi obstajale okoliščine in dejstva, ki so utemeljevale sum, da naj bi bilo izvršeno kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in dajanja mamil v promet iz 246. člena KZ Srbije. Očitno pa je preiskovalni sodnik šele pri izdaji odredbe dne 20.11.2008 ocenil, da osumljeni pripada kriminalni združbi, ki izvršuje kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in dajanja mamil v promet iz 246. člena KZ in da kot pripadnik take združbe izvršuje tudi kaznivo dejanje pranja denarja iz 231. člena KZ Srbije. Namreč šele z odredbo, izdano dne 20. novembra 2008 je podaljšal (pravilneje bi bilo, da bi ga podaljšal in za novo kaznivo dejanje odredil) ukrep nadzora snemanja telefonskih in drugih pogovorov ali komunikacij z drugimi tehničnimi sredstvi in optično snemanje osebe V.Ž., ki je bilo dovoljeno z ukrepom Kr I št. 393/2008 dne 22.5.2008 in podaljšano 22.8.2008 zaradi kaznivega dejanja pranja denarja. Pred tem je bil ukrep dovoljen le zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje, hrambe ter dajanja mamil v promet po 246. členu Kazenskega zakonika Srbije. Ukrep je bil odrejen na podlagi 232. člena ZKP Srbije. Dne 20. novembra 2008 je bil ukrep podaljšan na podlagi 504 Lj člena v zvezi s členom 232 ZKP Srbije in to zaradi novega kaznivega dejanja. Ukrep je bil razširjen še na kaznivo dejanje pranja denarja. Za to kaznivo dejanje je enoletni rok iz 3. odstavka 504 Lj člena ZKP Srbije pričel teči 20.11.2008 in je bil torej ves čas, ko se je izvrševal, zakonito odrejen. Ni pa izkazano, da bi zamuda pri podaljševanju ukrepa med odredbo Kri pod št. 393/08 z dne 20.2.2009 in odredbo zoper istega osumljenca pod opr. št. Kri pod št. 495/09 z dne 3.6.2009 in z dne 9.10.2010 pomenila takšno kršitev, da bi bili vsi dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi teh odredb nezakoniti. Pritožniki tudi ne navajajo, da bi se med 20.5. in 3. 6. oz. 3.9. in 9.10.2009 izvajali ukrepi oz. pridobili dokazi, ki bi lahko bili zaradi izostanka pravočasnega podaljšanja odredbe (v prvem primeru 12 dni, v drugem pa 1 mesec in šest dni), nezakoniti, v kolikor za obdobje od 20.5.2009 do 3.6.2009 in od 3.9.2009 do 9.10.2009 ni bilo odredb. Zakon v kazenskem postopku Srbije dovoljuje trajanje ukrepa ne samo do šest mesecev, ampak do enega leta. V 3. odstavku 504. Lj člena ZKP Srbije je določeno, da je mogoče ukrepe zaradi preprečevanja organiziranega kriminala po preteku šestih mesecev podaljšati še največ dvakrat za tri mesece, torej do enega leta. Čas trajanja ukrepa pa tudi ustreza standardom, ki jih je izoblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice.

Dejstvo, da je po odredbi preiskovalnega sodnika izvrševala nadzor in snemanje telefonskih in drugih razgovorov in komunikacij z drugimi tehničnimi sredstvi varnostno informativna agencija (BIA), kot je bilo že rečeno, samo po sebi še ne pomeni, da so bili s tem dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Država ima suvereno pravico, da določi organ, ki izvršuje te ukrepe. Zato navedba, da je ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča UP-412/03 z dne 8.12.2005 ukrep nezakonit, saj je namesto policije prisluškovanje izvajala varnostno obveščevalna služba, ki v demokratični družbi nima pristojnosti v primerih klasične kriminalitete, ni sprejemljiva. Potrebno je upoštevati, da je ZKP Srbije v 3. odstavku izrecno določal, da odredbo preiskovalnega sodnika v prikritih preiskovalnih ukrepih izvršujejo organi notranjih zadev in varnostna informativna agencija, katerim so poštna, telegrafska in druga podjetja in društva in osebe registrirane za prenos informacij, dolžna omogočiti izvrševanje ukrepov iz 1. odstavka člena 232 ZKP Srbije. Z ustavno odločbo, na katero se sklicujejo pritožniki, je bilo odločeno o konkretnem primeru, ko je bilo z zakonom določeno, da izvaja prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov na podlagi sodne odločbe policija, ukrep pa je izvajala slovenska obveščevalna varnostna agencija. Ustavno sodišče je v odločbi, na katero se sklicujejo pritožniki, odločalo tudi o sistemski ureditvi pristojnosti državnih organov v RS, kar pa ni mogoče upoštevati za druge suverene države. Srbski ZKP izrecno napotuje, da izvršuje odredbo preiskovalnega sodnika BIA. To pomeni, da ne gre za identični primer, kot ga je obravnavalo Ustavno sodišče v svoji odločbi. Navajanje, da je bila s takšnim načinom pridobivanja dokazov, na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, kršena pravica do zasebnosti iz 35. člena in dodatno tudi iz 37. člena Ustave Republike Slovenije, ker naj bi se na ta način posneli tudi pogovori, ne samo osebe, kateri se je prisluškovalo in je srbski državljan, ampak tudi pogovori, ki so jih imeli slovenski državljani, s nadzorovanim srbskim državljanom ni sprejemljivo. Zanimivo teoretično razglabljanje obdolženega V.A. v zvezi s tem problemom ne vnaša dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi zakonske ureditve, kot jo pozna srbski zakon pri preganjanju organiziranega kriminala z mednarodnimi elementi, ne pomeni zatrjevane kršitve. Tudi ob spremembi ZKP je Republika Srbija določila, da odredbe preiskovalnega sodnika o prikritih ukrepih, poleg organov za notranje zadeve izvršujeta tudi varnostna informativna agencija in vojno varnostna agencija (504. ž člen). Zato dejstvo, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi izvajani s strani srbske varnostne obveščevalne službe še ne pomeni, da so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, čeprav je Ustavno sodišče RS v svoji odločbi podalo mnenje, da varnostno obveščevalna služba v demokratični družbi nima pristojnosti v primerih klasične kriminalitete. Potrebno je upoštevati tudi določbe 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki se uporablja neposredno in na podlagi katerih je sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice vzpostavila standarde za uporabo prisluškovanja, ki je dopustno, če je ukrep uporabljen v skladu z zakonom in sledi kateremu od legitimnih ciljev (npr. obramba pred delikvenco), da so zagotovljena jamstva, da se to sredstvo ne izrodi v uničevanje demokratičnih standardov, da so podana jamstva, ki zagotavljajo obseg pristojnosti državnih organov in trajanje samega ukrepa in da je možno zbrane informacije nadzirati s strani neodvisnega državnega organa. Iz do sedaj zbranih podatkov ni razvidno, da zahtevani standardi niso bili upoštevani in zato v tej fazi postopka ni mogoče trditi, da so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Zagovorniki pri ocenjevanju sorazmernosti trajanja ukrepa prisluškovanja ne upoštevajo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, katera dobrina se varuje in kakšna je njena ogroženost v povezavi s pravico posameznika do zasebnosti. Ugotovilo je, da je bil poseg v zasebnost zakonit in utemeljen na z zakonom zahtevanih razlogih in da se je glede na ugotovljeno veliko stopnjo ogroženosti (novo kaznivo dejanje organiziranega mednarodnega kriminala) upravičeno podaljševal preko roka šestih mesecev, v okviru zakonskega roka 1 leta. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da vsaka suverena država sama določa z zakonom trajanje določenih ukrepov, da pa jih mora naše sodišče ocenjevati v okviru mednarodno priznanih standardov in v skladu z Ustavo ter mednarodnimi pogodbami. Sodišče prve stopnje pa je takšno oceno napravilo in zato navedbe pritožnikov o kršitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso utemeljene.

Prav tako pritožniki neutemeljeno grajajo dejstvo, da je bila odredba z dne 20.11.2008 izdana zoper Ž.V. na telefonski številki 06 ----------. Na tej številki pa so zabeleženi tudi pogovori, v katerih naj ne bi sodeloval Ž.V., ki je bil sicer tarča, temveč G.S. kateremu pa prisluškovanje ni bilo dovoljeno. Dejstvo, da so bili zabeleženi tudi pogovori G.S., ne pomeni, da se je ukrep nezakonito izvajal zoper njega. Sodišče prve stopnje je razumljivo pojasnilo, da je bila odredba dopolnjena še za druge telefonske številke dne 19.12.2008 in da iz zapisov prestreženih pogovorov izhaja, da je obstajala komunikacija obtoženega T. in S. z V. Če pa je prišlo do prestreza komunikacije S. s tretjo osebo na telefonski številki, na kateri so se izvajali ukrepi, pa to še ne pomeni, da je ukrep nezakonit. Lahko gre za dokaz pridobljen naključno z izvajanjem zakonitih dokazov, da pa je ta nezakonit, pa pritožniki ne zatrjujejo.

Nesprejemljivo je tudi razlogovanje pritožnikov, da je šlo zgolj za isti poseg in ne istovrstni poseg. Poseg v človekovo pravico v zasebnost je enak ne glede na to, katera je bila zakonska podlaga za poseg v pravico. Zato je pravna kvalifikacija pomembna le za ugotavljanje zakonitosti. Nebistveno je, da je bil ukrep ob ugotovljenem utemeljenem sumu za novo kaznivo dejanje (pranje denarja) le podaljšan in ne na novo odrejen in da je voden pod isto opravilno številko.

Zagovorniki obdolženega D.T. zmotno zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je policijska uprava Ljubljana bila upravičena zahtevati, da mobilni operater Si.mobil d.d. posreduje telefonsko številko, katere objavo je D.T. s.p. izrecno prepovedal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so policisti identificirali uporabnika telefonske številke 030 ------- na podlagi analitične informacije, ki so jo naredili na podlagi izpisa telefonskega prometa te telefonske številke, ki je bil pridobljen na podlagi odredbe preiskovalne sodnice dne 5.1.2009. Analiza je pokazala, da se telefon z navedeno telefonsko številko najpogosteje uporablja na področju, kjer prebiva obdolženi D.T. oz. na področju, kjer ima lokal, zaznan pa je bil tudi na posameznih baznih postajah, ki se v celoti skladajo s podatki baznih postaj izspisov klicev na telefon 051 -------, katerega uporabnik in naročnik je T.D. s.p. Ta telefonska številka po zatrjevanju pritožnikov ni bila javno objavljena in gre zato za zasebni komunikacijski podatek, ki ga po mnenju pritožnikov na podlagi pisnega zaprosila PU Ljubljana ne bi smela družba Si.mobil posredovati in bi bilo potrebno pridobiti odredbo preiskovalnega sodnika. Takšno razlogovanje 3. odstavka 149.b člena ZKP je zmotno, saj navedeno določilo daje pooblastilo policiji, da pridobi podatke od operaterja elektronskega komunikacijskega omrežja o lastniku ali uporabniku tudi, v kolikor ne gre za javno objavljene podatke. Zakonodajalec je ocenil, da s tem ne posega v ustavno varovano tajnost občil, v kolikor se ti podatki, za potrebe kazenskega postopka, razkrijejo policistom.

Neutemeljeno je tudi zatrjevanje pritožnikov, da je sklep preiskovalne sodnice Pp 1/2009 z dne 26.5.2009 sam s seboj v nasprotju oz. nerazumljiv. Pisna pomota v sklepu glede telefonske številke kot tudi navedba, da naj bi B.N. komuniciral zgolj s slovensko telefonsko številko ne pomenita takšnega nasprotja, da bi se vzpostavljal dvom v upravičenost odredbe. Prav tako dvoma v upravičenost in zakonitost odredbe ne vnaša navajanje pritožnikov, da sodišče ni opravilo ustreznega preizkusa pogojev za izdajo te odredbe in da je očitno prišlo do uporabe tehnike „kopiraj prilepi“. Pritožniki vsebinskih argumentov, ki jih je preiskovalna sodnica sprejela kot pravno relevantne in uporabila v obliki kot so ji bili posredovani s strani ODT izpodbijajo le v delu komunikacije na telefonski številki 030 xxx in 040 xxxx, kar pa ne vnaša dvoma v zakonitost odredbe, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tehnično reševanje ponavljajočih argumentacij je poenostavljeno in omogočeno z ustrezno tehnološko podporo. To pa še ne pomeni, da sodišče zadeve ni preučilo in se do vsakega dokaza ter tudi v povezavi z drugimi dokazi ni opredelilo in na podlagi tega sprejelo tudi svojo odločitev. Preiskovalna sodnica je s takšno tehniko pisanja odredbe zgolj izražala, da razloge za njeno izdajo, ki jih navaja državno tožilstvo kot predlagatelj v celoti sprejema.

Zagovorniki obtoženega T. kot nezakonit dokaz izpostavljajo tudi hišno preiskavo in zaseg prepovedane droge S. U. alias J.P., saj naj bi to odredil pristojni italijanski državni tožilec in ne sodišče, kot to določa Ustava Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da vsaka država lahko kot suveren določa organe in pooblastila teh organov in samo dejstvo, da je odredbo za hišno preiskavo izdal pristojni italijanski tožilec, ne pomeni, da je bila preiskava stanovanja in posledično zaseg droge pridobljena s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Tudi preiskava ladje v Urugvaju in posledično zaseg prepovedane droge v nenavzočnosti imetnika oz. lastnika te ladje A.M. ne pomeni, da gre za nezakonito pridobljen dokaz ali dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi slovenski ZKP za opravo hišne preiskave ne zahteva nujno navzočnost lastnika stanovanja, ki se lahko tej pravici tudi odpove ali pa ga zastopa kdo drug, pri čemer ni izkazano, da bi bila hišna preiskava opravljena v nasprotju z ugotovljenimi ustavnimi pravicami ali v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Do sedaj zbrani dokazi potrjujejo upravičenost posega v zasebnost lastnika ladje glede na ugotovljene okoliščine, kaj naj bi se na ladji nahajalo, brez predhodnega obvestila lastnika ladje. Predhodno izročanje oz. neizročanje odredbe je nedvomno povezano z vprašanjem pričakovanega oboroženega odpora. Sama prisotnost ali odsotnost lastnika pa ni tista okoliščina, zaradi katerega je bila hiša preiskava in dokazi, pridobljeni s takšno preiskavo ladje dokazi, ki bi se morali izločiti.

Navedbe obdolženega V.A. v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje izločiti pisno izvedeniško mnenje Inštituta I., pa tudi oba izvedenca, ki sta mnenje izdelala, kot tudi sam inštitut, ni utemeljeno. Ni bistveno, kakšen je pravni status zavoda, kdo je lastnik tega zavoda oz. ustanovitelj in da sta pri izdelavi mnenja sodelovala J.Š. in B.O., ki sta bila pred tem zaposlena kot policista kot tudi, kakšni so lastniški deleži in kdo je direktor inštituta. Te okoliščine ne kažejo na to, da bi bilo izvedeniško mnenje, kljub temu, da so v njemu odgovori na vprašanja, ki jih sodišče direktno ni postavilo, nestrokovno ali pomanjkljivo. Pritožniki ne navajajo nobenih okoliščin ali dejstev, ki bi kazale na to, da je bilo izvedeniško mnenje izdelano v nasprotju z določili Zakona o kazenskem postopku. Predhodna zaposlitev avtorjev izvedeniškega mnenja ni izločitveni razlog po določilih 251. člena ZKP, z ničemer pa tudi ni izkazano, da ne bi bilo mnenje izdelano po pravilih stroke in znanih parametrih. Pritožbeno sodišče še poudarja, da sodnik na določenih področjih ni strokovnjak, zato se pri svojem delu poslužuje pomoči, ki mu jo lahko nudijo ustrezno usposobljeni ljudje (strokovnjaki, izvedenci). Le-ti lahko sodišču svetujejo in pojasnjujejo, kaj je na določenem strokovnem področju še mogoče storiti in kaj je možno ugotoviti ter tako natančneje razčistiti dejansko stanje. Zato ne gre za investigiranje, ki ne bi bilo sprejemljivo in za maniro policijskega preiskovanja ter izkazano eklatantno pristranskost tako Inštituta I. kot tudi strokovnjakov Š. in O. Tudi predlogi, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi, na katero opozarja pritožnik, ne vnašajo dvoma v zaključke sodišča prve stopnje, da ne obstajajo razlogi za izločitev izvedeniškega mnenja kot nedovoljenega dokaza. Prav tako pa niso podani razlogi za izločitev izvedencev, ki sta napravila izvedeniško mnenje.

Navedbe zagovornika D.B. glede obstoja oz. vsebine CD z oznako C188 niso takšne, da bi bilo o njih mogoče v tej fazi postopka odločati o dovoljenosti ali nedovoljenosti dokaza. Isto velja tudi za njegove navedbe glede različnosti prepisov istih posnetkov v delu srbskega spisa v primerjavi z enakim dokumentom, na katerega se naslanja obtožnica. To bo mogoče storiti šele tekom dokaznega postopka, ko se bo ugotovilo, kakšna je dejanska vsebina posnetkov. Ali na CD dejansko ni zvočnega posnetka, bo mogoče ugotoviti šele s pomočjo ustreznega strokovnjaka. Če je temu dejansko tako, bo potrebno opraviti poizvedbe pri pristojnih srbskih organih.

Navedbe zagovornikov obdolženega T. o vlogi, ki jo ima sodišče in o nujnosti odločanja o nedovoljenih dokazih v zgodnji fazi postopka ter insinuacije o trajanju in spreminjanju vsebine navedb obdolženčevih zagovornikov in s tem zatrjevanje, da je senat sprejel takšno odločbo kljub kršitvam človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar pomeni nevarnost za same temelje ustavne ureditve, ni sprejemljivo in ne vodi k hitremu racionalnemu in strokovnemu reševanju dejanskih in pravnih vprašanj v postopku.

Pritožbeno sodišče je na podlagi zgoraj navedenih argumentov zavrnilo pritožbi zagovornikov obdolženca D.T. in D.B. in obdolženega V.A.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep V Kp 5584/2016
• VSC Sklep III Kp 25975/2017
• VSM Sklep V Kp 17558/2019