VSL sklep I Cpg 1366/2011

Jedro

Trditev tožeče stranke, da ima le težko vnovčljivo premoženje (večinoma gre za terjatve), ki ga ni mogoče vnovčiti v roku za plačilo sodne takse, in dejstvo, da namerava tožeča stranka vložiti več izpodbojnih zahtevkov, iz česar je moč pričakovati dodatna sredstva na računu tožeče stranke, ne zadošča za oprostitev plačila sodne takse, temveč le za odlog plačila. Utemeljeno je namreč pričakovanje, da bo tožeča stranka tekom stečajnega postopka z vnovčevanjem stečajne mase pa tudi na podlagi izpodbojnih tožb, pridobila dodatna denarna sredstva, iz katerih bo lahko poravnala dolžno sodno takso.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks (1) in odložilo plačilo sodne takse za redni postopek do izdaje odločbe sodišča prve stopnje (2).

2. Tožena stranka se zoper navedeni sklep pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma da ga spremeni tako, da predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravna oseba, ki sodišču predlaga oprostitev plačila sodnih taks, mora v predlogu navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo taks in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (3. odst. 11. člena ZST-1). Zgolj dejstvo, da je nad tožečo stranko začet stečajni postopek, še ni dovolj za izkaz njene nezmožnosti plačila. Nobenega razloga ni za različno obravnavanje stroškov sodnih taks v primerjavi z ostalimi stroški stečajnega postopka (odvetniškimi, računovodskimi storitvami...). Edina dejavnost stečajnega dolžnika je dejavnost unovčevanja stečajne mase z namenom poplačila upnikov. V okvir te dejavnosti nedvomno sodi tudi prizadevanje za čim večjo stečajno maso, kar pa je povezano z nastajanjem določenih stroškov. Zato je treba kljub dejstvu, da stroški zmanjšujejo stečajno maso, upoštevati predvsem njuno relativno razmerje. Stroški in stečajna masa morata naraščati najmanj premo sorazmerno, kar se mora izkazati v absolutno bistveno večjem povečanju stečajne mase v primerjavi z absolutnim povečanjem stroškom. Stečajni upravitelji si morajo prizadevati udejanjiti pravilo (višji stroški stečajnega postopka, večja stečajna masa), zato pri izbiri aktivnosti v smeri pridobivanja in povečevanja stečajne mase niso povsem prosti, temveč morajo pred sprejemom ustrezne odločitve le to analizirati z vidika pričakovanih stroškov in koristi. Med ukrepe za pridobivanje čim večje stečajne mase sodi tudi vlaganje izpodbojnih tožb, ki v prvi fazi gotovo predstavljajo realni strošek za stečajnega dolžnika. Te stroške (zastopanje stečajnega dolžnika, sodne takse) mora upravitelj predvideti in upoštevati v predračunu stroškov na enak način kot druge stroške stečajnega postopka.

5. Zmotno je stališče pritožnika, da sodišče lahko upošteva le materialno stanje stranke v trenutku odločanja o predlogu za oprostitev, ne pa vnaprej.

6. Okvir presoje upravičenosti stranke do odloga ali obročnega plačila taks je isti, kot za oprostitev njihovega plačila (11. člen Zakona o sodnih taksah-1). In ne glede na to, za katero obliko gre v konkretnem primeru, mora sodišče pri odločanje skrbno presoditi vse okoliščine ter upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (četrti odstavek 11. člena ZST-1). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da trditev tožeče stranke, da ima le težko vnovčljivo premoženje (večinoma gre za terjatve), ki ga ni mogoče vnovčiti v roku za plačilo sodne takse in dejstvo, da namerava tožeča stranka vložiti več izpodbojnih zahtevkov, iz česar je moč pričakovati dodatna sredstva na računu tožeče stranke, ne zadošča za oprostitev plačila sodne takse, temveč le za odlog plačila. Utemeljeno je namreč pričakovanje, da bo tožeča stranka tekom stečajnega postopka z vnovčevanjem stečajne mase pa tudi na podlagi izpodbojnih tožb, pridobila dodatna denarna sredstva, iz katerih bo lahko poravnala dolžno sodno takso. Zaradi navedenega je po oceni višjega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bo tožeča stranka v času izdaje odločbe sodišča prve stopnje v tem sporu lahko plačala dolžno sodno takso brez ogrožanja svoje dejavnosti.

7. Višje sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 295/2011, enako tudi VSL sklep I Cpg 291/2011
• VSL sklep I Cpg 1661/2014
• VSL sklep II Cp 1819/2010