VSL sodba I Cpg 662/2011

Jedro

Za odločitev je bistvenega pomena, da tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazovala, da strožji nadzor predstavlja tak ukrep varstva pri delu, da bi njegova opustitev lahko pripeljala do predmetne delovne nezgode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je prvotoženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 606,57 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo v uvodu te sodne odločbe navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov prvo in drugotožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Prvotožena stranka pritožbenim navedbam nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Drugotožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka z ničemer ne graja materialnopravne odločitve sodišča, ki se nanaša na drugotoženo stranko. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je v nadaljevanju ukvarjalo le s pritožbenimi razlogi, ki se nanašajo na prvotoženo stranko.

6. Predmet tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko je odškodninska odgovornost prvotožene stranke kot delodajalca na podlagi prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Za odločitev je pravno relevantno, ali je škoda, ki je nastala tožeči stranki, posledica opustitve izvajanja ukrepov varstva pri delu, ki jih je dolžna izvajati prvotožena stranka; za presojo vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, pa je bistvenega pomena vprašanje, ali so bili kršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da ni podano protipravno ravnanje toženih strank. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da do predmetne delovne nezgode ni prišlo zaradi opustitve varstvenih ukrepov, pač pa predvsem zaradi nepazljive hoje delavke po transportni poti, ki je bila sicer dovolj široka za transportiranje viličarja in gibanje delavcev ter tudi ustrezno označena. Sodišče prve stopnje še ugotavlja, da so bili varnostni ukrepi pri delodajalcu zagotovljeni, vsi delavci seznanjeni s splošnimi predpisi za varno delo, organizacija dela je bila ustrezna, delavci pa so imeli zagotovljena tudi osebna zaščitna sredstva. Pritožnik teh dejanskih zaključkov ne izpodbija, pač pa sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do navedb izvedenca, ki je ugotavljal, da naj bi bil nadzor glede gibanja delavcev po transportnih poteh v delovnih prostorih premalo strog, poleg tega pa naj ne bi bil izveden noben izmed ukrepov proti delavcem, ki so se malomarno gibali po delovnih prostorih in transportnih poteh. Pritožba sodišču prve stopnje na podlagi navedb izvedenca zato očita zmoten zaključek, da zaradi nedoslednosti pri izrekanju disciplinskih ukrepov ni prišlo do predmetne nezgode.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se sklicujejo na zaključke v izvedenskem mnenju glede domnevno premalo strogega nadzora nad gibanjem delavcev po transportnih poteh v delovnih prostorih in trditve, da proti delavcem, ki so se malomarno gibali po delovnih prostorih in transportnih poteh, ni bil izveden noben ukrep, višje sodišče ugotavlja, da za takšne zaključke ni nobenih dokazov, tudi sicer pa tožeča stranka teh navedb v postopku na prvi stopnji ni podala. Tožeča stranka je šele v pritožbi (in na podlagi navedb izvedenca) toženima strankama očitala (tudi) nedosledno izrekanje disciplinskih ukrepov, zaradi česar se sodišču prve stopnje do teh navedb v izvedenskem mnenju sploh ni bilo potrebno opredeljevati. To velja še zlasti zato, ker izvedenec niti ni navedel, na podlagi čigavih pričevanj je prišel do teh ugotovitev, tega pa ne pojasnjuje niti pritožnik.

9. Glede na nujnost obstoja obeh elementov za ugotovitev odškodninske odgovornosti prvotožene stranke kot delodajalca (opustitev izvedbe vseh ali nekaterih zahtevanih ukrepov iz varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi in vzročna zveza med poškodbo zavarovanke tožeče stranke ter opustitvijo ukrepov s področja varstva pri delu), je za pravilno presojo pravno relevantne vzročnosti potrebno presoditi, kateri so tisti ukrepi, ki niso bili izvedeni ali so bili pomanjkljivo izvedeni, in ki so odločilno vplivali na obstoj takšne pravno relevantne vzročnosti. Ne zadošča zgolj ugotovitev, da nekateri ukrepi niso bili izvedeni ali niso bili izvedeni dovolj dosledno, ne da bi se ugotavljal njihov pravno relevanten vpliv na konkretno poškodbo.

10. Višje sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da je delodajalec dolžan nadzirati delo delavcev in v primeru kršitev ustrezno ukrepati, saj mora delodajalec delavce ne samo seznaniti z ukrepi za varno delo, pač pa mora izvajanje teh ukrepov tudi nadzirati in sankcionirati. Toda za odločitev je bistvenega pomena, da tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazovala, da strožji nadzor predstavlja tak ukrep varstva pri delu, da bi njegova opustitev lahko pripeljala do predmetne delovne nezgode. Kot je pokazal izvedeni dokazni postopek, je delovna poškodba nastala zato, ker delavka ni pozorno hodila po transportni poti in zato ni opazila, da se giblje med dvema viličarjema v T križišču, ne pa zaradi tega, ker prvotožena stranka domnevno ni ukrepala zoper delavce, ki so se neustrezno gibali po transportnih poteh oziroma je imela premalo strog nadzor nad gibanjem delavcev po teh poteh. Ne le, da v postopku na prvi stopnji ni bilo dokazano, da bi do navedenih opustitev pri prvotoženi stranki dejansko prihajalo, tudi sicer z ničemer ni izkazana vzročna zveza oziroma, da bi prav strožje sankcioniranje kršitev preprečilo predmetno nezgodo.

11. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer navaja, da je za nezgodo odgovoren delodajalec zato, ker jo je prijavil na obrazcu ER-8. Pritožba pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe in sicer, da do predmetne nezgode ni prišlo zaradi opustitve varstvenih ukrepov, ne more izpodbiti z iz konteksta celotnega izvedenskega mnenja iztrganim stavkom, še zlasti, ker zgolj na podlagi obrazca za prijavo delovnih nesreč ni mogoče sklepati na odgovornost delodajalca.

12. Višje sodišče v celoti pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe in sicer, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati opustitve katerega od ukrepov varstva pri delu, kar bi lahko imelo za posledico odgovornost za nastalo škodo, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), dolžna pa je prvotoženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 315/2010
• VSL Sodba I Cpg 533/2020
• VDSS sodba Pdp 598/2015