<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 3224/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CP.3224.2011
Evidenčna številka:VSL0072819
Datum odločbe:04.04.2012
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:ugotovitev lastninske pravice - priposestvovanje - dobroverni posestnik - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - dokazna ocena - pritožbene novote - preiskovalna dolžnost

Jedro

Po sprejemu SPZ je bilo res sprejeto zelo strogo stališče do presoje dobrovernosti kot predpostavke priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah, in sicer zaradi povečanega in izrecno poudarjenega pomena načela zaupanja v zemljiško knjigo. Izkazalo pa se je, da omenjeno strogo stališče v praksi lahko vodi do neustreznih rešitev. Zato je v pravni teoriji že preseženo oziroma omiljeno. Sledi ji tudi novejša sodna praksa, ki ugotavlja opravičljivost zmote vsakokratnega posestnika upoštevaje vse okoliščine primera. Posest je dobroverna (oziroma poštena po ODZ), če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova. Prepričan mora biti, da je njegova, tudi po tem, ko s povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah. Med priposestvovalno dobo ne sme biti razlogov oziroma posebnih okoliščin, zaradi katerih bi lahko posumil, da stvar morda pripada komu drugemu, in zaradi katerih bi njega oziroma njegove pravne prednike bremenila dolžnost razčistiti vsebino lastninskih razmerij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po dovolitvi spremembe tožbe z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 264/1 travnik, 264/2 cesta in 264/3 travnik v k.o. x na podlagi priposestvovanja. Pravdne stroške v odmerjeni višini 509,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo toženi stranki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanj: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču. Očita mu napačno uporabo materialnega prava: napačno uporabo določb paragrafa 1460 in 1468 Občega državljanskega zakonika (ODZ) o priposestvovanju ter neuporabo paragrafa 1500 ODZ ter odločitev v nasprotju s sodno prakso. Za priposestvovanje po ODZ se je zahtevala pravična posest (opirati se je morala na veljaven naslov), poštena (posestnik je moral imeti stvar za svojo) in pristna. V obravnavanem primeru že posest pokojnega M. K. ni bila taka. Darilna obljuba ni bila zapisana. Za prenos lastninske pravice je bila potrebna listina. To je bilo splošno znano tudi na podeželju in je vedel tudi M. K.. Od svojega očeta je za doto prejel druge nepremičnine (parc. št. 228 in 735/3), ne pa parc. št. 264 k.o. x. Slednjo je pokojni J. K. z oporoko zapustil sinu M. K., kar je bilo vsebovano v sklepu o dedovanju (leta 1947) po umrlem zapustniku (1945). Sporna parcela ni bila izročena pravnemu predniku tožeče stranke ne kot dota na kako drugače, razen da mu je začasno dovolil košnjo. Podedoval jo je pravni prednik tožene stranke. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Pritožba povzema judikat VS RS II Ips 608/2005 in odločbe višjih sodišč, ki so mu sledile. Opozarja, da je dobrovernost podana le, če je posestnik v opravičljivi zmoti glede lastniške pripadnosti stvari, tudi potem, ko s povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah. Seznaniti se mora z obsegom zapuščine in preveriti, ali se parc. št., ki naj bi bile predmet prenosa, ujemajo s samo nepremičnino v naravi. Dobrovernosti pravnih prednikov tožeče stranke torej ni bilo, ker so mogli in morali vedeti, da je sporno nepremičnino podedoval pokojni pravni prednik tožene stranke. Bile so predmet zapuščinskih postopkov po pravnih prednikih tožene stranke. Ni bilo posebnih okoliščin, ki bi opravičevale zmoto na strani tožeče stranke. Prezrta so določila paragrafa 1500 ODZ in sedanjega drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). S priposestvovanjem ali zastaranjem pridobljena pravica ne sme škodovati tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem ali zastaranjem pridobljena pravica vpisana. Varovano je tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Zaznambe spora o lastninski pravici ni bilo. Pravni predniki tožene stranke so bili v dobri veri. Na podlagi pravnomočnih sklepov o dedovanju so pridobili lastninsko pravico tudi, če se je posestvovalna doba res iztekla leta 1947, kar pa sicer ne drži. Tožena stranka je ob sklepu o dedovanju z dne 30. 3. 1995 ex lege postala zakonita in dobroverna posestnica spornih nepremičnin. Tožeča stranka že od 1991 na njih ni izvajala posestnih dejanj, toženka pa od 1994 leta plačuje vse na nepremičnino odpadajoče javne dajatve. Tožnik je poznal zemljiškoknjižno stanje. O vsem tem sodba nima razlogov. Sodišče je prezrlo, da je bilo na tožeči stranki dokazno breme izpolnjevanja vseh pogojev za priposestvovanje. Dobra vera tožene stranke se domneva. Tožeča stranka te domneve ni izpodbila. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje. Priposestvovanje se ni izteklo leta 1947, ker so pravni predniki tožene stranke pridobili lastninsko pravico v letu 1945. Toženka je izpovedala, da so njeni pravni predniki opozarjali tožnikove, naj prenehajo s košnjo in da oni plačujejo davke. Zato niso bili pošteni posestniki. Košnje so bile le občasno dovoljene. O pričetku teka priposestvovalne dobe (1927) in njegovem izteku (1947) ni bilo ustrezne trditvene podlage tožeče stranke. Odločeno je na podlagi izpovedbe tožnika, ki trditvene podlage ne more nadomestiti. Dokazna ocena je nekritično oprta le na nekatere dele izjav zaslišanih. Priče so bile neverodostojne. Listin o doti ni. Sodba je brez ustrezne obrazložitve. Prezrta je izpovedba J. K., da je tožnik spremljal zemljiškoknjižno stanje. Nasprotna tožnikova izpovedba je neresnična. Zmotne so ugotovitve, da naj bi sporne nepremičnine v letih 1990 in 1991 kosil tožnikov svak. Da je košnjo opustil, ko se je odselil iz B., bi povedali priči S. M. in M. K. Na spornih parcelah je pokojni oče J. K. sinu M. K. dovolil le občasne košnje. Prekaristična posest ne vodi do pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem. Neupravičeno je sodišče verjelo le tožniku in njegovim pričam, toženki pa ne. Tega ni pojasnilo. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z izpodbijano sodbo je sodišče v nasprotju z izkustvenimi pravili in pravno logiko za več kot šestdeset let poseglo v doslej nesporno lastninsko stanje. Ni mogoče, da priposestvovalci vse do zdaj ne bi poizkusili uveljavljati lastninske pravice in da jim ni bilo znano, da je niso pridobili. Pravni predniki tožene stranke so imeli zemljišče ves čas za svoje. Od leta 1985 so ga pustili zarasti, ker je bila košnja pretežka.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Povzema bistvene ugotovitve prvega sodišča, se z njimi strinja, opozarja na pritožbene novote in neobrazloženo zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in priglaša nadaljnje stroške.

4. Tožena stranka je vložila še svoj odgovor na zgornje navedbe tožeče stranke. Ker ZPP take vloge ne predvideva, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo in se do navedb v njej ne bo opredeljevalo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je trdil in dokazoval, da je pridobil lastninsko pravico na vtoževanih zemljiščih s priposestvovanjem, in sicer potem, ko so se v mirni in dobroverni posesti uživala v sklopu zdaj njegove domačije, od kar jih je njegov pravni prednik J. K. pred približno osemdesetimi leti izročil svojemu sinu – tožnikovemu staremu očetu M. K. Toženka je kot zemljiškoknjižna lastnica nasprotno trdila, da so sporne nepremičnine pri hiši njenih pravnih prednikov že od leta 1945, in sicer na podlagi vsakokratnega sklepa o dedovanju, kar je bilo tožeči stranki znano, saj so jim njihovi pravni predniki košnjo dovolili le občasno, sicer pa so sami zanje ves čas plačevali davke. Sklicevala se je tudi na drugi odstavek 44. člena SPZ, po katerem pravice, pridobljene s priposestvovanjem, ne smejo škoditi tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.

7. V okviru tako podane trditvene in dokazne podlage strank je prvo sodišče glede na nastanek spornega razmerja pri odločanju pravilno izhajalo iz določil ODZ. Ugotovilo je, da je bila posest pravnih prednikov tožeče stranke pravična, ker se je opirala na naslov, ki bi zadoščal za prevzem lastnine – darilno pogodbo; da je bila poštena in pristna, in da je trajala potrebno priposestovalno dobo (od 1927 do 1947) se nemoteno nadaljevala tudi kasneje in bila navzven vidna. Izpovedbo pritožnice, da so posest izvajali njeni pravni predniki, je ob izvedbi drugih dokazov zavrnilo. Pritožbene trditve, da je šele toženka opustila košnje in pustila zemljišče zaraščati v letu 1985, pa so nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožnica na prvi stopnji ni navajala in jih zato ni mogoče več upoštevati (prvi odstavek 137. člena ZPP). Glede na opisane dejanske ugotovitve je prvo sodišče ocenilo, da so podani vsi potrebni pogoji iz ODZ za priposestvovanje in je tožbenemu zahtevku ugodilo.

8. Odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Ugotovljena so vsa pravno odločilna dejstva. Pojasnjena so s popolnimi in prepričljivimi razlogi. Čeprav niso izrecno omenjene toženkine navedbe v zvezi z dedovanjem spornih nepremičnin v letu 1945, je odločitev vsebinsko dovolj jasno in zadostno pojasnjena, da jo je mogoče preizkusiti tudi z vidika pravilne uporabe paragrafa 1500 ODZ. Pritožbeno sodišče tako ne najde uveljavljane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Enako velja za uveljavljeno relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom istega zakona. Drži, da je sodišče pri ugotavljanju pravnorelevantnih dejstev vezano na trditveno podlago strank, ki jo preverja z izvedbo ponujenih dokazov. Vendar to še ne pomeni, da morajo stranke dobesedno navajati vsa dejstva, ki jih v dokaznem postopku ugotovi sodišče. Trditvena podlaga tožeče stranke v zvezi s pričetkom teka priposestvovalne dobe, ko je zatrjevala, da je do izročitve nepremičnine prišlo pred približno osemdesetimi leti, sodišče pa je na podlagi izvedbe dokazov (z zaslišanjem tožnika in prič) ugotovilo natančno letnico (1927), je bila v danih okoliščinah (velika časovna oddaljenost) povsem zadostna in ustrezna, odločanje sodišča pa skladno z določilom 7. člena ZPP.

9. V sodbi tudi ni drugih protislovij in nasprotij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Sodba torej ni obremenjena z uveljavljenimi procesnimi kršitvami, pa tudi s tistimi ne, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Siceršnje nestrinjanje pritožnice z dokazno oceno ne zadošča za očitke o kršitvi postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo, kajti dokazna ocena je celovita. Opravljena je upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP – po skrbni presoji vseh dokazov, ne le (delov) tistih, ki bi utegnili biti pritožnici v korist in ki jih izpostavlja v pritožbi. Na prvi stopnji ni odrekala verodostojnosti posameznim pričam, katerih izpovedbe graja v pritožbi. Zato prvo sodišče ni imelo osnove, da jim, ob upoštevanju tudi ostalih izvedenih dokazov, ne bi verjelo. Zaslišanja M. S. in M. K. na prvi stopnji ni predlagala, v pritožbi pa tega ne opraviči. Zato je s sklicevanjem nanju v pritožbi prepozna, predlogi pa neupoštevni (prvi odstavek 337. člena ZPP). Vsi izvedeni dokazi so ocenjeni s primerno kritičnostjo in upoštevaje uspeh celotnega dokaznega postopka. V sodbi je pojasnjeno, v katerih delih in zakaj je sodišče verjelo tudi toženki, v katerih delih pa tožniku in skladnim izjavam prič, ki jih je predlagal. Pritožbeno sodišče po povedanem sprejema dokazno oceno prvega sodišča, razloge in odločitev kot pravilne in bo v nadaljevanju le še odgovorilo na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Prvo sodišče je ugotovilo naslednja ključna pravnorelevantna dejstva:

da so tožnik in njegovi pravni predniki v obdobju od leta 1927 (ko so bile sporne nepremičnine izročene v posest kot dota tožnikovemu staremu očetu s strani njegovega očeta) do 1991 dobroverno uporabljali sporne nepremičnine kot svoje oziroma jih kosili, tudi od tedaj naprej, ko so se zarastle, pa jih šteli za svoje v sklopu zdaj tožnikove domačije,

da so se vsi tožnikovi pravni predniki kot vsakokratni posestniki zemljišča obnašali kot njihovi gospodarji in da so jih za lastnike šteli tudi drugi ljudje,

da pravni predniki tožene stranke spornega zemljišča nikoli niso imeli v posesti, da so vedeli za posest pravnih prednikov tožeče stranke in ji niso nasprotovali, saj nasprotnih trditev v tej smeri toženka ni dokazala.

11. Ne more biti dvoma, da so bile sporne nepremičnine predmet dote pravnega prednika tožeče stranke. O doti in s tem o darilni pogodbi kot pravnem naslovu, ki ga je ugotovilo prvo sodišče, je izpovedovala tudi toženka. Trdila je le, da je šlo za izročitev drugih zemljišč, a tega ni z ničemer dokazala. Prav tako se je sodišče z njenim zaslišanjem zanesljivo prepričalo, da so bile prav obravnavane nepremičnine tožnikovemu pravnemu predniku tudi izročene v posest že ob poroki (1927), saj je povedala, da jih od tedaj naprej oče pravnega prednika tožeče stranke ni več kosil. To pa pomeni, da kljub temu da pogodba ni bila zapisana, kot je ugotovilo sodišče, oče pravnega prednika tožeče stranke spornih zemljišč ni več štel za svoja, pač pa za sinova. Tako ne more biti odločilno, da se je zapis vložne številke, pri katerem je ostala vknjižena v zemljiški knjigi tudi sporna parc. št., pojavil v sklepu o dedovanju iz leta 1947, na kar se sklicuje toženka. Oporoke iz leta 1943, ki naj bi bila podlaga navedenemu sklepu, v spisu ni in se teh toženkinih trditev ni dalo preizkusiti. Upoštevaje čas, ko naj bi bila napravljena (druga svetovna vojna), pa niso izključene pomote v navedbi oznak nepremičnin. Zato je odločilna ugotovitev prvega sodišča, oprta na izpovedbo same toženke, da je ostalo stanje posesti tudi po zapustnikovi smrti v letu 1945 enako kot v času njegovega življenja. Še naprej so jo, tako kot od leta 1927, izvajali tožnikovi in ne njeni pravni predniki. Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča, oprti na pravilno ocenjeno dokazno gradivo, ji ni uspelo dokazati, da bi njeni pravni predniki skušali posest pravnim prednikom tožeče stranke preprečiti. Z zaslišanjem prič so bile namreč njene navedbe o dovoljenjih za posamezne košnje ovržene. Drugih dokazov za svoje trditve ni ponudila. Z njenim zaslišanjem pa je sodišče nedvoumno ugotovilo tudi to, da sodnih postopkov v smeri prepovedi posesti ni bilo. Pritožnica ne more omajati sprejete dokazne ocene z očitki o neverodostojnosti prič. Na primer priča U. z zadevo ni obremenjena. Po njeni starosti sodeč pa so ji bile okoliščine poznane iz lastnega poznavanja razmer, ne pa po pripovedovanju pravnih prednikov, tako kot pritožnici. Ocena prvega sodišča, ki je oprta nanjo, je torej pravilna in ne daje osnove za ugotovitev, da bi bila posest nepristna.

12. Tožnica skuša s sklicevanjem na sklep o dedovanju iz leta 1947 oziroma domnevno oporoko iz leta 1943, ki je v spisu ni, omajati dokazno oceno in odločitev prvega sodišča o dobrovernosti tožnikovih pravnih prednikov. Po sprejemu SPZ je bilo v pravni teoriji in sodni praksi, ki jo navaja, res sprejeto zelo strogo stališče do presoje dobrovernosti kot predpostavke priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah, in sicer zaradi povečanega in izrecno poudarjenega pomena načela zaupanja v zemljiško knjigo. Po njem naj bi vsak posameznik poznal zemljiškoknjižno stanje. Če ni vpisan kot lastnik, ne more trditi, da je v opravičljivi zmoti (dobroveren) glede obstoja lastninske pravice. S tem tudi ni izpolnjeval pogojev za priposestvovanje. Izkazalo pa se je, da omenjeno strogo stališče v praksi lahko vodi do neustreznih rešitev. Zato je v pravni teoriji že preseženo oziroma omiljeno (primerjaj Juhart, M: Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, v: Zbornik – tretji dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Kranjska Gora, 6. in 7. junij 2011, GV Založba, Ljubljana 2011, stran 11 do 12). Sledi ji tudi novejša sodna praksa, ki ugotavlja opravičljivost zmote vsakokratnega posestnika upoštevaje vse okoliščine primera. Posest je dobroverna (oziroma poštena po ODZ), če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova. Prepričan mora biti, da je njegova, tudi po tem, ko s povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah. Med priposestvovalno dobo ne sme biti razlogov oziroma posebnih okoliščin, zaradi katerih bi lahko posumil, da stvar morda pripada komu drugemu, in zaradi katerih bi njega oziroma njegove pravne prednike bremenila dolžnost razčistiti vsebino lastninskih razmerij. Preiskovalne dolžnosti pa ni mogoče postaviti kot splošne (primerjaj: II Ips 622/2008 z dne 19. 1. 2012).

13. Ob ugotovitvi, da so ostale trditve o nasprotovanju toženkinih pravnih prednikov izvajanju posesti s strani tožnikovih pravnih prednikov nedokazane, zgolj dejstvo vpisov v zemljiško knjigo po sklepu o dedovanju iz leta 1947, na katere se sklicuje pritožnica, ne pomeni take posebne okoliščine, po katerih bi bilo treba presoditi, da so tožniki in njegovi pravni predniki vedeli ali bi morali vedeti, da nimajo pravice do posesti. Do tedaj so imeli nepremičnine v nemoteni posesti že dvajset let, jo edini uživali in šteli za darovano. Toženkini pravni predniki so posest dopuščali tudi po smrti zapustnika v letu 1945, že slednji pa je svojo posest na njih opustil prav zaradi darilne pogodbe oziroma izročitve tožnikovemu pravnemu predniku leta 1927. Okolica in pravni predniki tožene stranke so šteli tožnikove pravne prednike za lastnike. Toženkini pravni predniki posestnih dejanj na sporni nepremičnini niso izvajali. Upoštevaje vse te okoliščine tožnikovim pravnim prednikom običajna potrebna skrbnost ni nalagala dolžnosti, da po zapustnikovi smrti ponovno preizkušajo, ali nima lastninske pravice na spornih nepremičninah kdo tretji. Od vsakogar se pričakuje, da bo skrben ob pridobitvi posesti. Preveč pa bilo zahtevati od posestnika, da tudi potem, ko je posest pošteno pridobil, neprestano preverja svoj pravni položaj. Določena skrbnost se namreč zahteva tudi od lastnika, ki mu je znana neskladnost med knjižnim in dejanskim stanjem in ki s tem lahko prepreči vzpostvljanje položaja za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Ker v relevantnem časovnem obdobju od 1927 do 1947 niti kasneje po ugotovitvah prvega sodišča med pravnimi predniki pravdnih strank ni bilo sporov glede lastništva sporne nepremičnine, torej tožnikovi pravni predniki v relevantnem časovnem obdobju niti kasneje niso izvedeli, da nimajo lastninske pravice na spornih nepremičninah. Njihovo prepričanje o lastninski pravici se je po pravilni ugotovitvi prvega sodišča v dobri veri prenašalo iz roda v rod. Pritožnica ne more omajati take dokazne ocene niti s sklicevanjem na morebitne opomine v zvezi s plačevanjem davkov, ki pa jih, kot je ugotovilo prvo sodišče, niti ni dokazala.

14. Končno se pritožnica neutemeljeno sklicuje tudi na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Gre za izvedbo načela publicitete. Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičninah z vpisom v zemljiško knjigo se zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb. V obravnavani zadevi gre za spor med tožnikom kot dedičem priposestvovalca in toženko kot dedinjo vknjižene pravice. Torej ne gre za tak pravni položaj, ko bi toženka pridobila lastninsko pravico na pravnoposlovni podlagi. Odločilna je že ugotovitev prvega sodišča, da so toženka in njeni pravni predniki vedeli za posest s strani tožnika in njegovih pravnih prednikov in jo ves čas dopuščali. Ker so vedeli, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim, se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne morejo sklicevati, celo če bi šlo za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice (primerjaj tudi II Ips 622/2008).

15. Po povedanem pritožbeni razlogi niso podani. Sodba je pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP)

16. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona za pritožnico in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP za tožečo stranko. Prva trpi svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela. Druga pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni.


Zveza:

ODZ paragraf 1500.
ZPP člen 8, 337.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.06.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ0MDMx