VSL sodba I Cp 3048/2011

Jedro

UZITUL-A, ki je bil sprejet leta 1994, torej po razpadu SFRJ, je določil, da tožena stranka obdrži obveznosti za devize, vložene v njenih podružnicah izven RS, pri čemer te njene odgovornosti ni z ničemer pogojeval. Sodišče prve stopnje se s takšnim nesklepčnim ugovorom tožene stranke utemeljeno ni ukvarjalo, sodba pa zaradi tega ni pomanjkljiva v smislu 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Po odločitvi sodišča prve stopnje je tožeča stranka dolžna tožeči stranki plačati eursko protivrednost zneska na deviznih hranilnih vlogah tožene stranke, ki na dan 31.12.1994 skupaj znašajo 38.792,31 DEM (po tečaju na dan 1.1.2002 1 EUR = 1,95583 DEM), povečanega za letne hranilne obresti za čas od 1.1.1995 do 31.8.1996, ter zamudne obresti od tako dobljenega zneska po stopnji, kot jo je N. d.d. v tem obdobju priznavala za vezane devizne vloge (DEM) za dobo dveh let, za čas od 1.9.1996 do 31.12.2001, ter zamudne obresti za po stopnji, kot jo je N. d.d. v tem obdobju priznavala za vezane devizne vloge (EUR) za dobo dveh let za čas od 1.1.2002 do plačila. Toženi stranki je naložilo še, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške.

2.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranke zaradi napačne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev po 8. in 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba

meni, da je pristojnost slovenskega sodišča za sojenje v obravnavanem sporu izključena. Pogodba o hranilni vlogi, na podlagi katere je bila tože

či stranki izdana hranilna knjižica, predstavlja posel, ki je sklenjen z enoto banke. To izhaja iz določbe 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki govori o sedežu banke, pri tem pa misli enoto banke, v kateri je račun odprt. Sredstva, ki jih ima tožeča stranka na hranilnih vlogah, je zato dolžna izplačati banka v Zagrebu. Ker je zavezanec za izpolnitev na Hrvaškem, slovensko sodišče ni pristojno za odločanje.

Pritožba sodišču

očita, da se ni opredelilo do vseh ugovorov, zakaj tožena stranka ni pasivno legitimirana v predmetnem sporu. Vztraja pri tem, da L. b. Glavna podružnica Zagreb nikoli ni bila del tožene stranke. Povezuje ju samo del imena, sicer pa gre za samostojno pravno osebo. Statusno preoblikovanje združenih in osnovnih bank, ki je potekalo konec osemdesetih let, zaradi razpada SFRJ namreč ni bilo dokončano. Vpis L. b. Osnovne banke Zagreb kot podružnice tožene stranke v register je bil le prvi korak v procesu preoblikovanja v podružnico. Prenos njenih obveznosti in premoženja na toženo stranko pa nikoli ni bil izveden. Še vedno gre za samostojno pravno osebo s svojimi obveznostmi in premoženjem, za neke vrste sui generis subjekt. To potrjuje tudi dejstvo, da so se vsa devizna sredstva, ki so se zbrala na njenih računih, prenesla na račun Narodne banke Jugoslavije (NJB), v zameno pa je prejemala dinarska sredstva, ki so bila investirana v hrvaško gospodarstvo. Po razpadu SFRJ banke niso imele možnosti za vračilo deviz, ki so bile deponirane pri NJB. Na podlagi Sporazuma o vprašanjih nasledstva so zato terjatve L. b. Osnovne banke Zagreb oziroma L. b. Glavne Podružnice Zagreb do NJB ugasnile, premoženje NJB (vključno z deviznimi rezervami) pa je postalo del premoženja SFRJ, ki je predmet razdelitve med novonastalimi državami. Pritožba opozarja na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kovačevič proti RS, ki potrjuje stališče, da gre v tovrstnih sporih za vprašanje pravnega nasledstva bivše SFRJ. Tožena stranka za terjatev tožnice ne more biti odgovorna tudi zato, ker za obveznost podružnice v Zagrebu ni bilo kritja. Gre za mednarodno načelo bančnega prava ''branch compensating deposit principle'', s katerim je treba zapolniti pravno praznino. To načelo uporabljajo tudi nemška, francoska in angleška sodišča ter sodišča ZDA, pritožba pa povzema primere iz njihove sodne prakse. Nadaljnji

razlog, zakaj tožena stranka ne more biti odgovorna za terjatev tožnice, je tudi v tem, da so hrvaški organi dejansko razlastili glavno podružnico v Zagrebu. Ker so ji v celoti onemogočili kakršnokoli delovanje, matična banka ni imela več nobenega vpliva na delovanje podružnice. Če bi odgovarjala za njene obveznosti, bi bilo to v nasprotju z načelom pravičnosti. Napačno je tudi stališče sodišča, da določbe Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS in Ustavnega zakona o dopolnitvi ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti nista posegla v pravice varčevalcev in v odgovornost tožene stranke za devize, vložene v njenih podružnicah. Zakonska ureditev, ki je bila podlaga za

ustanovitev N. d.d., še ne more biti razlog za odgovornost tožene stranke za obveznosti iz deviznih vlog pri banki v Zagrebu. Omenjena predpisa govorita le o tem, kaj je na splošno prešlo na novoustanovljene banke in kako je z odgovornostjo države. Nazadnje pritožba napada še odločitev sodišča glede zakonskih zamudnih obresti. Tožnici namreč ne pripadajo zamudne obresti po stopnji, kot jo N. d.d. priznava za hranilne vloge v DEM oziroma EUR, saj N. d.d. (podobno kot tožena stranka) s hranilnima vlogama nima ničesar.

3.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške postopka.

4.

Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo z vidika pritožbenih razlogov, po uradi dolžnosti pa je pazilo tudi na kršitve iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je odločitev sodišča pravilna in brez očitanih pomanjkljivostih.

6. Pristojnost slovenskega sodišča po presoji pritožbenega sodišča ne more biti sporna. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo na peti in šesti strani sodbe, so pravilni. Pritožba daje prevelik pomen pravilu, da je treba pri bančnih denarnih depozitih kot sedež banke šteti enoto, pri kateri je bil račun odprt. Določba 1040. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), na katero se pri tem sklicuje, namreč ureja le način izpolnitve obveznosti banke, ne pa njeno odgovornost za izpolnitev. Glede na to, da enota, pri kateri je imela tožeča stranka odprti obe hranilni knjižici, nima pravne subjektivitete, odgovarja matična družba v Republiki Sloveniji za izpolnitev vseh obveznosti, ki jih je prevzemala preko podružnice. To pa pomeni, da je za odločanje o zadevi pristojno slovensko in ne hrvaško sodišče.

7. Pritožba neutemeljeno vztraja pri tem, da tožena stranka ne odgovarja za

obveznost izplačila deviznih sredstev na hranilnih knjižicah, ki jih je tožnica v letu 1986 in 1991 deponiral pri Osnovni banki Zagreb, ekspozutura Karlovac (priloga A10). O tem, zakaj sodišče šteje, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke, izpodbijana sodba vsebuje jasne, pravilne in prepričljive razloge. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tistih ugovorov tožene stranke, ki so bistveni za odločitev o utemeljenosti zahtevka. Zatrjevana procesna kršitev po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana.

8.

Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da

statusno preoblikovanje L. b. ni bilo

zaključeno, zato Osnovna banka Zagreb ni postala podružnica tožene stranke (v pravem pomenu). Statusno preoblikovanje L. b. je bilo zaključeno z vpisom L. b. kot delniške družbe v register 19.12.1989. Osnovna banka Zagreb, ki je bila do tedaj samostojna pravna oseba, se je v register vpisala kot njena podružnica z nazivom Glavna podružnica Zagreb S tem je v okvir L. b. prešlo njeno celotno premoženje in poslovanje. Da je Glavna podružnica v Zagrebu še vedno samostojna pravna oseba, kot navaja pritožba, zato ne drži. Ker podružnica ni pravna oseba, za obveznost izplačila sredstev na hranilnih vlogah lahko odgovarja le tožena stranka.

9.

Zmotno je tudi stališče pritožbe, da Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (UZITUL) in Ustavni zakon o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (

UZITUL-A) ne urejata pasivne legitimacije tožene stranke, temveč le prehod premoženja na novoustanovljene banke. Tožena stranka pri tem zanemari dejstvo, da je zakonodajalec z novelo UZITUL-A preoblikoval L. b. d.d. v N. l. b. d.d., tako, da je določil prenos vseh njenih sredstev in poslovanja na novo banko, pri tem pa izrecno predpisal, da L. b. d.d. obdrži celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere RS ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL (3. alineji 2. odst. 22.b čl.). Obveznost tožene stranke je torej še naprej obstajala za tiste devize, ki so bile vložene v bančne subjekte izven teritorija RS, kakor je bilo to v konkretnem primeru.

10.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na načelo ''

branch compensating deposit principle'', ki naj bi ga uporabljala sodišča tujih držav v primerih razpada držav, in po katerem matična banka ni odgovorna za depozite pri podružnicah, če zanje na sedežu ni kritja. Pravna praznina, ki bi jo bilo treba po stališču pritožbe zapolniti z omenjenim načelom, po presoji pritožbenega sodišča ne obstoji. Kot že rečeno, je UZITUL-A, ki je bil sprejet leta 1994, torej po razpadu SFRJ, določil, da tožena stranka obdrži obveznosti za devize, vložene v njenih podružnicah izven RS, pri čemer te njene odgovornosti ni z ničemer pogojeval.

Sodišče prve stopnje se s takšnim nesklepčnim ugovorom tožene stranke utemeljeno ni ukvarjalo, sodba pa zaradi tega ni pomanjkljiva v smislu 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Toženi stranki po presoji pritožbenega sodišča s tem tudi ni bila kršena pravica do izjave, saj ta od sodišča terja, da se opredeli le do relevantnih stališč strank.

11.

V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da gre v sporih varčevalcev L. b.,

ki so svoj denar položili na račun pri eni izmed podružnic v drugih republikah nekdanje SFRJ, za civilno razmerje

med strankama, ki ni povezano z vprašanjem nasledstva bivše SFRJ. Stališče ESČP v zadevi Kovačević proti Sloveniji, na katero se sklicuje pritožba, se nanaša na jamčevanje NBJ za bančne vloge (v primeru prenehanja banke). Le v takšnem primeru gre torej za vprašanje nasledstva, kar pa ni obravnavani primer.

12.

Tožena stranka se odgovornosti za izplačilo prav tako ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščino, da je podružnica odvajala devizna sredstva centralni banki in od nje nato prejela dinarska sredstva, ki jih je investirala v hrvaško gospodarstvo. Način deviznega poslovanja bank in podružnic v SFRJ ni odločilen

za depozitno razmerje med tožnico in toženo stranko. Tak način deviznega poslovanja pa sam po sebi tudi ne pomeni, da je bila podružnica Z. samostojna oseba, kot to meni pritožba.

13.

Razlog za to, da tožena stranka ne bi bila dolžna izplačati deviznih sredstev, ne more biti niti zatrjevana razlastitev podružnice v Z. s strani organov Republike Hrvaške. Ni namreč jasno, kako naj bi to dejstvo vplivalo na civilno pravno razmerje med pravdnima strankama, ki ima temelj v določbah ZOR. Tožnici iz takšnih političnih razlogov ni mogoče odreči sodnega varstva njenih pravic, ki izvirajo iz civilnega razmerje s toženo stranko. Sodišče prve stopnje se zato utemeljeno ni ukvarjalo s takšnim ugovorom, nasprotni pritožbeni očitki pa so neutemeljeni.

14.

Pritožba neutemeljeno napada tudi odločitev o zamudnih obrestih. Glede na to, da je bilo z UZITUL-A celotno poslovanje L. b. d.d. preneseno na N., d.d., je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zamudne obresti priznalo po stopnji, kot jo (za vezane hranilne vloge) priznava slednja, pravilna.

15.

Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odst. 154., 155. čl. in 165. čl. ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov postopka. Odgovora na pritožbo tožene stranke pa glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti kot potreben strošek, zato te stroške tudi tožena stranka nosi sama.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 4159/2011
• Sodba II Ips 343/2011
• VSL sodba I Cp 1546/2014