VSL sklep II Cp 2939/2011

Jedro

Pričakovati od tožeče stranke, da bi morala vedeti, da bi lahko do listin prišla preko točno določenega organa (v konkretnem primeru Komisije za varstvo osebnih podatkov pri Ministrstvu za notranje zadeve), je pretirano. Tožnik je namreč pred tem že zaprosil Ministrstvo za notranje zadeve (Policijsko postajo Krško) za želene podatke, ki jih zaradi uničenja ni mogel dobiti. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati tudi, da je šlo za nezgodo, ki se je zgodila pred tridesetimi leti in v zvezi s tem oteženo zbiranje podatkov. Nenazadnje tudi tožena stranka sama ni našla zavarovalne police o zavarovanju vozila, udeleženega v prometni nezgodi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za obnovo postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je tožnik že v tožbi predlagal poizvedbe pri MNZ, in sicer na PP Krško, ter tudi pri drugih organih MNZ. Tudi s strani sodišča so bile predlagane poizvedbe na različne organe v sestavi MNZ in v času do izdaje sodbe nihče ni sporočil podatkov o nezgodi. Izkazalo se je, da je bilo vozilo zavarovano pri toženi strani in je šlo z njene strani za očitno zamolčanje tega podatka. Dejstvo je, da je tožnik iskal podatke pri raznih institucijah, res pa jih ni iskal točno pri Komisiji za varstvo osebnih podatkov pri MNZ. Sodišče tožniku očita, da bi moral te podatke poiskati že prej, vendar tožniku ni mogoče očitati premajhne skrbnosti. Tožnik je predložil v dokazne namene precej listin, kar kaže na njegov trud pri pridobitvi ustreznih podatkov. Tožnik je storil vse, kar je lahko, da bi podatke dobil, vendar jih ni prejel, dokler ni zagrozil z mediji. Za tožnika je tudi nesprejemljiva navedba sodišča, da ni logično, kako bi tožnik sploh lahko uveljavljal odgovornost zavarovanca, glede na znana pravila o potrebnem varovanju majhnih otrok. Glede na same poškodbe tožnika je tudi jasno, da je voznik vozil z neprilagojeno hitrostjo. Dejstvo, da se zoper voznika ni vodil noben postopek, pa ne razbremeni zavarovalnice odgovornosti. Sodišče se je torej že trdno postavilo na stališče, da tožnik ni upravičen do odškodnine, pri čemer za to navaja neutemeljene razloge.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (1) je lahko obnovitveni razlog, tako to, da stranka najde ali pridobi možnost uporabiti nov dokaz, kot tudi to, da izve za novo dejstvo. Dovoljenost predloga za obnovo postopka, ki se sklicuje na nova dejstva in nove dokaze, pa je odvisna od presoje, ali je stranka nova dejstva in nove dokaze mogla uveljavljati brez svoje krivde, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je imel tožnik možnost navedbo, da je bilo vozilo voznika v času nezgode dejansko zavarovano pri pravnem predniku tožene stranke, dokazati že v prejšnjem rednem postopku. Tožnik pa nasprotno trdi, da je to zatrjeval, dokaze o tem pa ves čas skrbno zbiral, vendar do njih ni mogel priti.

5. Procesna skrbnost je pravni standard, ki je zasnovan abstraktno. Ali je stranka ravnala skladno s tako uveljavljenim standardom, je v posamičnih primerih odvisno od množice konkretnih okoliščin, ki jih ni mogoče vnaprej predvideti. Procesna skrbnost nalaga stranki, da navede pravno relevantna dejstva, ki jih pozna, kot tudi, da preišče gradivo v zvezi s tem.

6. Oris življenjskega dogodka v tej zadevi je tak, da je do prometne nezgode, (iz katere naj bi izvirala tožnikova škoda), prišlo pred več kot tridesetimi leti, ko je bil tožnik kot štiriletni fant poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil voznik K., ki naj bi bil v času nezgode zavarovanec pravnega prednika sedanje tožene stranke. Osrednje vprašanje, zaradi katerega je bil v rednem postopku tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, je bilo, ali je podana pasivna legitimacija tožene stranke oziroma ali je bilo vozilo, ki ga je vozil K. , zavarovano pri pravnem predniku tožene stranke. Tožnik je v dokazovanje tega dejstva predlagal naslednje dokaze: poizvedbe na Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije in sicer, Policijska postaja Krško, glede obravnavanja in eventuelnega kaznovanja za prometno nezgodo ter glede zavarovanja vozila voznika. Na podlagi opravljenih poizvedb je sodišče dobilo odgovor Policijske postaje, da je bil arhiv iz leta 1980 že uničen. Tožnik je nato v nadaljevanju predlagal opravo poizvedb pri Policijski postaji Krško o imenih policistov in komandirja, ki so obravnavali prometno nezgodo. Predlagal je opravo poizvedb pri Sodniku za prekrške Krško, ter pri Okrajnem in Okrožnem sodišču Krško o tem, ali je v zvezi z nezgodo tekel postopek v zvezi s prekrškom ali storitvijo kaznivega dejanja. Predlagal je tudi zaslišanje žene voznika, saj je bil le-ta že pokojni. Predlagal je tudi opravo poizvedb pri Slovenskem zavarovalnem združenju. Kljub vsem predlaganim in opravljenim poizvedbam, tožnik do želenih podatkov ni mogel priti. Na Policijski postaji Krško so bili arhivi že uničeni, pri Sodniku za prekrške ter na Okrožnem in Okrajnem sodišču v Krškem postopki v zvezi s prometno nezgodo niso bili vodeni. Žena voznika je ob zaslišanju izpovedala, da je menila, da je imel mož avto zavarovan pri Triglavu, takrat pa so imeli „fičota“. Registrskih številk se ni spomnila, dokumentacije o avtu pa niso imeli več. S Slovenskega zavarovalnega združenja pa so sporočili, da za obdobje od 1979 do 1980 ne razpolagajo s podatki o sklenjenih zavarovanjih, saj v tistem času, Slovensko zavarovalno združenje še ni obstajalo.

7. Sodišče je nato tožbeni zahtevek zavrnilo, saj tožnik ni izkazal pasivne legitimacije tožene stranke, predvsem pa odgovornosti, ki bi izhajala iz pravil obveznega zavarovanja v prometu po škodi. Tožnik je nato z iskanjem nadaljeval. Med tem časom je prvostopenjsko sodbo potrdilo tudi pritožbeno sodišče in sodba je postala pravnomočna. Tožniku pa so nato z Ministrstva za notranje zadeve, Komisija za varstvo osebnih podatkov, poslali podatke o sami nesreči, in sicer kopijo popisa aktov o prometni nezgodi, obvestilo o prometni nezgodi z dne 19. 3. 1980 ter zapisnik Postaje milice Krško, Oddelek Kostanjevica. Iz listin je razvidno, kdo je bil voznik vozila, da je bil tožnik v nezgodi poškodovan, da je šlo za osebno vozilo Zastava 750, registrska številca CExy in da je bilo vozilo zavarovano pri Zavarovalnici Triglav, Območna skupnost Krško. Naknadno pa so tožniku iz Upravne enote Krško z dopisom sporočili, da je bilo vozilo v času od 18. 6. 1979 do 18. 6. 1980 registrirano pri T., s številko zavarovalne police 866791.

8. Navedeno kaže, da je tožnik sistematično zbiral podatke in dokaze in s tem nadaljeval tudi po pravnomočni odločitvi o zahtevku. Procesna skrbnost stranki nalaga, da preišče gradivo v zvezi z dejanskim stanjem spora. Pričakovati od tožeče stranke, da bi morala vedeti, da bi lahko do listin prišla preko točno določenega organa (v konkretnem primeru Komisije za varstvo osebnih podatkov pri Ministrstvu za notranje zadeve), je pretirano. Tožnik je namreč pred tem že zaprosil Ministrstvo za notranje zadeve (Policijsko postajo Krško) za želene podatke, ki jih zaradi uničenja ni mogel dobiti. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati tudi, da je šlo za nezgodo, ki se je zgodila pred tridesetimi leti in v zvezi s tem oteženo zbiranje podatkov. Nenazadnje tudi tožena stranka sama ni našla zavarovalne police o zavarovanju vozila, udeleženega v prometni nezgodi.

9. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ne soglaša s konkretizacijo standarda krivde, ki jo jo izpeljalo prvostopno sodišče. V skladu s 3. točko 365. člena ZPP je zato sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje o predlogu za obnovo. V nadaljnjem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče v nakazanem smislu obravnavati vprašanje tožnikove odgovornosti za pravočasno navajanje trditev in predlaganje dokazov.

10. Zmotni so tudi zaključki prvostopenjskega sodišča o tem, da za tožnika ne bi bilo mogoče izdati ugodnejše odločbe v prejšnjem postopku glede na znana pravila o potrebnem varovanju majhnih otrok po odraslih in njihovi odgovornosti. Tak zaključek prvostopenjskega sodišča tožnik v pritožbi napada utemeljeno. Ugotavljanje civilne odgovornosti je strožje od ugotavljanja kazenske odgovornosti, pri čemer je treba ugotoviti vse okoliščine primera, prvostopno sodišče pa je napravilo pavšalen zaključek. V nadaljnjem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ob obstoju pogojev obravnavati tudi to vprašanje v nakazanem smislu.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji (v nadaljevanju ZPP)

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba U 1418/93-7
• VDSS Sklep Pdp 614/2017
• VDSS Sklep Psp 246/2020