VSL sodba in sklep I Cp 3101/2011

Jedro

Da toženca v celotnem postopku s tožnikom nista ravnala nezakonito in nestrokovno, izhaja tudi iz poročila MNZ. Neutemeljeno se pritožba zavzema za to, da se sodišče ne bi smelo opreti na izsledke tega poročila. Dejstvo, da postopek pred MNZ stranki ne daje enakih pravic kot sodni postopek, poročilu oziroma izsledkom tega poročila a priori ne jemlje dokazne vrednosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje v drugem odstavku 1. točke izreka spremeni tako, da se znesek odmerjenih stroškov tretjetoženi stranki zniža za 456,25 EUR (na 73,75 EUR).

Sicer se pritožba zavrne ter se sodba in sklep v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

Pravdne stranke same krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenima sodbo in sklepom odločilo: pod 1. točko izreka s sklepom, da se umik tožbe zoper tretje toženo stranko RS, Ministrstvo za notranje zadeve, vzame na znanje in se postopek ustavi (prvi odstavek), in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 530,00 EUR v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (drugi odstavek); pod 2. točko izreka pa je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta toženi stranki M.B in P.P dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki denarno odškodnino v višini 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, in še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama M.B in P.P povrniti pravdne stroške, in sicer vsaki po 1.469,20 EUR v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

2. Zoper odločitev s sodbo in odločitev s sklepom, smiselno zoper drugi odstavek 1. točke izreka sklepa, se je v roku iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpodbija sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ravnanje tožencev ni bilo protipravno. Navaja, da je bil odvzem prostosti neutemeljen. Zanika, da bi takrat storil prekršek in da bi bil ob odvzemu prostosti vinjen, kar vse potrjujejo priče B.D in zakonca H, do izpovedb katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma jih je prezrlo. Sodišču očita, da se je oprlo na navedbe prvotožene stranke iz odgovora na pritožbo, ki jih v postopku ni potrdila nobena priča. Izpovedbi toženih strank se medsebojno, kakor tudi z izpovedbami prič, ne skladata. Navaja še, da pričanje D.K ni verodostojno. Dejstvo, da prekrška ni storil, potrjuje tudi sodba Okrajnega sodišča v Kamniku, s katero je bil prekrškovni postopek zoper njega ustavljen. Prav tako je bila zavržena tudi kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Nadalje zavrača nagnjenja k samopoškodovanju in nasprotuje ugotovitvi sodišča, da si je začel s plastično kartico rezati žile, kar je naposled vodilo do uporabe prisilnih sredstev s strani tožencev. Toženca v zvezi s tem nista predložila nobenih zdravstvenih dokazov, ki bi potrjevali njegove ureznine na rokah. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo opreti svoje odločitve na poročilo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ), da sta toženca vsa prisilna sredstva uporabila zakonito in strokovno, saj ta postopek ni enakovreden postopku pred sodiščem. Glede duševnih bolečin pritožnik navaja, da jih povzroči že samo protipravno priprtje, ne glede na to, ali je bila oseba dodatno fizično napadena oziroma ali utrpi kakšne telesne bolečine. Sodišče pa bi moralo za ugotovitev duševnih bolečin izvesti predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. V zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka pritožnik navaja, da je sodišče kršilo načelo pomoči prava neuki stranki iz 12. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ga ni opozorilo, do kdaj sme predlagati dokaze, zaradi česar je zaradi prekluzije zavrnilo dokazni predlog z njegovim zaslišanjem. Prav tako sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. Pritožnik se tudi ne strinja z odmerjenimi stroški. Sodišče pri odmeri stroškov tretjetoženi stranki ni upoštevalo višine vtoževanega zneska, ki odpade nanjo (200,00 EUR), temveč je njene stroške odmerilo glede na vrednost celotnega spornega predmeta (5.000,00 EUR). Stroški tretjetožene stranke bi tako morali znašati 69,67 EUR. Končno prereka tudi navedbe o odmerjenih stroških za prvo in drugo toženo stranko, ker se do višine teh stroškov ne more opredeliti in jih izračunati, saj v sami sodbi niso izrecno opredeljeni.

3. Toženi stranki v odgovoru na pritožbo odgovarjata na pritožbene navedbe tožeče stranke in jih zavračata kot neutemeljene ter predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba zoper sodbo je neutemeljena, pritožba zoper sklep pa je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ter v nobenem pogledu ne dvomi v pravilnost njegove dokazne ocene glede vprašanja, ali sta toženca pri odvzemu prostosti tožniku in uporabi prisilnih sredstev ravnala protipravno. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo ter sprejemljivo obrazložilo in zaključilo, da toženca pri odvzemu prostosti tožniku in vseh dejanjih, ki je odvzemu prostosti sledilo, nista ravnala protipravno in samovoljno. Pritožbena kritika, kakor bo konkretneje pojasnjeno v nadaljevanju, v ničemer ne omaje prepričljivosti dejanskih zaključkov in logično racionalne strukture dokazne ocene sodišča prve stopnje. Zato očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ni utemeljen.

6. Ne držijo pritožbene navedbe, da sta toženca tožniku odvzela prostost neutemeljeno in nezakonito. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v pravilnost katerega pritožbeno sodišče ne dvomi, prepričljivo ugotovilo, da je bil tožnik ob tretji intervenciji policistov tistega dne, povezani z njim, pod vplivom alkohola in da je zaradi njegovega obnašanja obstajala nevarnost, da bo s kršitvami javnega reda in miru nadaljeval. Do takšnih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče prišlo ne le na podlagi izpovedb zaslišanih toženih strank, temveč je vinjenost in kasnejše neprimerno obnašanje tožnika potrdila tudi priča - policist D.B. Zato tudi ne držijo očitki, da navedb prvotožene stranke glede znakov tožnikove vinjenosti ter nasilnega in nedostojnega obnašanja, na katere se je v sodbi oprlo sodišče prve stopnje, ni potrdila nobena priča. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je treba navedbe strank, ki predstavljajo trditveno podlago, nujno ločiti od njihovih izpovedb, katere služijo dokazovanju resničnosti navedb o dejstvih. Sodišče lahko po 257. členu ZPP sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev, ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Zaslišanje strank je po ZPP torej eno izmed dokaznih sredstev. Obe toženi stranki sta na zaslišanju potrdili navedbe prvotožene stranke glede vinjenosti in nasilnega obnašanja tožnika. Sodišče prve stopnje je njunima izpovedbama v celoti sledilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sta njuni izpovedbi v za rešitev tega spora bistvenem delu skladni, zato so nasprotne trditve pritožnika docela neutemeljene. Kot že rečeno pa je navedbe prvotoženca potrdil tudi priča D.B. Nenazadnje tožnikovo nedostojno obnašanje in vinjenost potrjuje tudi izpovedba priče D.K, katere verodostojnost tožnik v pritožbi sicer izpodbija. Vendar pa v nadaljevanju z ničemer ne pojasni, zakaj šteti, da je njena izpovedba neverodostojna, oziroma v tej smeri ne ponudi nobenega argumenta, ki bi vzbujal dvom v njeno verodostojnost. Pritožbenemu sodišču se zato do teh pavšalnih navedb ni bilo potrebno opredeljevati.

7. Ni res, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb vseh prič. Sodišče je na 5. in 6. strani odločbe sicer na kratko, kar pa v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi povsem zadostuje, pojasnilo, da tudi iz izpovedb prič, ki so bile takrat na naslovu P 2, ni mogoče sklepati, da je bilo ravnanje tožencev protipravno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča iz izpovedb teh prič ni mogoče razbrati, da bi toženca ob odvzemu prostosti tožniku kakorkoli ravnala protipravno. Pritožnik sicer navaja, da izpovedbe prič B.D in zakoncev H potrjujejo, da tožnik ni storil prekrška in da ni bil vinjen, skratka, da ni bilo razlogov za postopanje tožencev v smeri odvzema prostosti. Vendar temu ni mogoče slediti. Nobena izmed navedenih prič namreč eksplicitno ni potrdila ne enega ne drugega. Niti ni v pristojnosti teh prič presoja, ali je tožnik v dani situaciji storil prekršek. Da toženca v celotnem postopku s tožnikom nista ravnala nezakonito in nestrokovno izhaja tudi iz poročila MNZ. Neutemeljeno se pritožba zavzema za to, da se sodišče ne bi smelo opreti na izsledke tega poročila. Dejstvo, da postopek pred MNZ stranki ne daje enakih pravic kot sodni postopek, poročilu oziroma izsledkom tega poročila a priori ne jemlje dokazne vrednosti. Sodišče o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče je vrednost tega dokaznega sredstva presojalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Tudi ti pa, kot je bilo že nekajkrat pojasnjeno, niso potrdili nezakonitega in nestrokovnega ravnanja tožencev pri postopanju s tožnikom.

8. Tožniku svojih navedb, da toženca za uporabo prisilnih sredstev nista imela podlage, ni uspelo z ničemer dokazati. Breme dokazovanja protipravnega ravnanja tožencev je na tožniku. Tega bremena tožnik očitno ni zmogel, saj prav noben dokaz ne potrdi njegovih navedb, da sta toženca prisilna sredstva uporabila samovoljno in brez podlage. Tudi pritožbene trditve v tej smeri so povsem pavšalnega značaja in ne ponudijo nobenega oprijemljivega razloga, ki bi napeljeval na drugačen sklep. Sodišče je na podlagi izpovedb toženih strank in priče DB ter poročila MNZ prepričljivo ugotovilo, da je podlaga za uporabo prisilnih sredstev zoper tožnika obstajala. Nerazumljive in povsem neutemeljene so na podlagi navedenega zato navedbe, da toženca nista predložila nobenih zdravstvenih dokazov, ki bi potrjevali ureznine na njegovih rokah. Kot rečeno bi moral nezakonitost in samovoljnost tožencev pri uporabi prisilnih sredstev dokazati tožnik. Tega pa mu v tem postopku ni uspelo.

9. V zvezi s sklicevanjem na sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku, s katero je bil prekrškovni postopek zaradi pomanjkanja dokazov zoper tožnika ustavljen, je treba pripomniti, da zgolj to samo po sebi nikakor ne pomeni, da pogoji za odvzem tožnikove prostosti, ki so določeni z Zakonom o prekrških, niso obstajali, in da sta toženca zato ravnala protipravno. Tudi sicer pravdno sodišče ni vezano na odločbo, izdano v prekrškovnem postopku. Glede sklicevanja pritožnika na zavrženo kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti je pripomniti, da se je le-ta nanašala na povsem drug historični dogodek, zato so navedbe v tej smeri za rešitev tega spora povsem nerelevantne. Kazenska ovadba pa je bila tudi sicer zavržena zaradi dejanja majhnega pomena.

10. Prvostopenjsko sodišče je torej prepričljivo ugotovilo, zakaj šteti, da protipravnost ravnanja tožencev ni podana. Vsakršni drugačni zaključki bi bili tudi po oceni pritožbenega sodišča ob obstoječem dokaznem gradivu napačni. Na tožniku je (bilo) breme, da dokaže obstoj protipravnosti ravnanja tožencev. Tožniku te predpostavke odškodninske odgovornosti ni uspelo dokazati. Zato se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na obstoj škode. Predpostavke odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene kumulativno, tako da že neobstoj ene izmed njih vodi v zaključek, da odškodninske odgovornosti ni.

11. Tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Sodišče je tožnika, ki se je sprva resda zastopal sam, v vabilu na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo pod grožnjo sankcije prekluzije poučilo, do kdaj sme navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, s čimer je v celoti zadostilo načelu pomoči prava neuki stranki. Prav tako ne drži, da sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče je namreč na 4. strani izpodbijane odločbe utemeljeno pojasnilo svojo odločitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga iz razloga, ker tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen. Glede na ugotovitve, da protipravnost ni podana, bi bila izvedba dokaza z izvedencem, povsem nepotrebna.

12. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno odmerilo stroškov tretjetoženi stranki. Sodišče bi moralo pri odmeri le-teh upoštevati, da je tožnik od tretjetožene stranke zahteval zgolj znesek 200,00 EUR. Stroški tretjetožene stranke v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) tako znašajo: 22,10 EUR (nagrada za postopek po tarifni številki 3100); 20,40 EUR (nagrada za narok po tarifni številki 3102); 8,50 EUR (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002); 6,03 EUR (pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov po tarifni številki 6000) in 16,72 EUR (potni stroški po tarifni številki 6003), skupaj 73,75 EUR. Sodišče je zato znesek odmerjenih stroškov tretjetoženi stranki znižalo za 456,25 EUR. V zvezi z navedbami pritožnika, da se ne more opredeliti do višine odmerjenih stroškov prvega in drugega toženca, pritožbeno sodišče odgovarja, da zgolj sklicevanje sodišča na stroškovnik strank pri utemeljitvi odločitve o stroških resda ni najboljša praksa. Vendar pa je potrebno izpostaviti, da sta pooblaščenca toženih strank stroškovnika, na katera se v utemeljitvi stroškovne odločitve sklicuje sodišče prve stopnje, predložila na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 3. 6. 2011, na katerem sta bila prisotna tako tožnik kot njegova pooblaščenka. Tožnik in njegova pooblaščenka sta bila glede na to seznanjena s priglašenimi stroški oziroma bi se z njimi vsaj lahko seznanila. Z ozirom na to, da je sodišče obema toženima strankama priznalo vse priglašene stroške, pritožnik neutemeljeno navaja, da se do višine odmerjenih stroškov ne more opredeliti.

13. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sklep prvostopenjskega sodišča v stroškovnem delu glede tretjetožene stranke, kot je razvidno iz zgornjih razlogov in točke I izreka te odločbe. V preostalem delu je pritožbo, ker pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, niso podani, kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na določilih prvega odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo uspela le v delu glede odmere stroškov tretjetoženi stranki, sicer pa je v celoti propadla, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovora na pritožbo toženih strank nista v ničemer prispevala k pritožbeni odločitvi in sta bila stroškovno nepotrebna. Toženi stranki zato na podlagi prvega odstavka 165. člena in 155. člena ZPP sami krijeta stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1385/2009
• VSM sodba I Cp 1256/2016
• VSM Sodba I Cp 59/2020