VSL sodba I Cp 945/2012

Jedro

Res se 26. člen Pravil o hišnem redu za šolske delavce nanaša na prepoved zapuščanja učilnice med izvajanjem pouka. Vendar pa je pretogo njegovo naziranje, da se izvajanje pouka absolutno preneha s trenutkom šolskega zvonca, ki naznanja zaključek šolske ure ali z oznanitvijo učitelja, da je šolske ure konec. Pravilno je, da se prepoved zapuščanja učilnice širi tudi na čas, dokler učenci ne zapustijo razreda, zlasti ob dejstvu, da v istem razredu nadaljujejo pouk starejši učenci, ki pred učilnico že čakajo na vstop, in ob vedenju odgovornih v šoli, da na začetku šolskega leta starejši učenci izvajajo „krst“ nad mlajšimi.

Četudi učiteljica slovenskega jezika ne bi bila seznanjena s „krsti“ starejših učencev nad mlajšimi, to šole ne razbremeni odgovornosti za škodo, saj se pričakuje od odgovornih v šoli, zlasti je to ravnateljica, da o tej okoliščini obvestijo svoje podrejene delavce in jim pri tem dajo ustrezna navodila za ukrepanje, da se škodna nevarnost prepreči. Dodati je še, da vpliva na vedenje učencev že sama prisotnost učitelja in prepreči njihovo neprimerno obnašanje, o čemer se je izrekla tudi sodna praksa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede druge tožene stranke spremeni tako, da je druga tožena stranka po temelju odškodninsko odgovorna za vtoževano škodo, v preostalem delu pa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke do drugotožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta ji prva tožena in druga tožena stranka solidarno dolžni plačati odškodnino v znesku 5.110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2006 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev tožencema pravdne stroške, in sicer prvemu tožencu v znesku 1.440,22 EUR in drugi toženki v znesku 2.257,34 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka in o njeni pritožbi glede odločitve nasproti prvi toženi stranki je že pravnomočno odločeno, tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnjen, odločitev pritožbenega sodišča o pritožbi zoper odločitev o zahtevku zoper drugo toženo stranko pa je bila v revizijskem postopku razveljavljena in vrnjena v novo sojenje. Tako pritožbeno sodišče s to odločbo obravnava in odloča le še o pritožbi tožeče stranke, v kolikor se ta nanaša na odločitev sodišča prve stopnje zoper drugotoženo stranko.

3. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in glede odločitve zoper drugotoženo stranko predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V kolikor se pritožba nanaša na drugotoženo stranko, navaja, da je druga toženka objektivno in krivdno odgovorna za škodni dogodek, saj 1. odst. 144. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) takšno odgovornost nedvoumno določa. Mladoletni tožnik je takrat bil v oskrbstvu šole in šoli ni uspelo dokazati, da je v času škodnega dogodka opravljala nadzorstvu z dolžno skrbnostjo, ker ob taki skrbnosti škodni dogodek zagotovo ne bi nastal. Njeno nadzorstvo se ne nanaša le na čas pouka, ampak na ves čas, ko otrok prestopi prag šole, pa dokler šole ne zapusti po končanem pouku. Kakšna so notranja pravila šole, je za to pravdo manj pomembno, saj si z njimi seveda šola ni hotela naložiti preveč dela in so v svojih šolskih pravilih zagotovili le formalno nadzorstvo nad učenci v smislu dežurnega učitelja. Pričakovano pa bi bilo, da bi po končanem pouku učitelj, ki je izvajal pouk z mlajšimi učenci, ob dejstvu, da ve, da v isto učilnico pridejo učenci starejših razredov, moral počakati, da vsi njegovi učenci zapustijo razred in šele za tem bi smel skupaj z njimi zapustiti učilnico, nato pa bi v prazno učilnico lahko vstopili učenci starejših razredov. Splošno znano je, da se dogaja precej nasilja med učenci, ko se starejši in močnejši učenci znašajo nad šibkejšimi in mlajšimi. Tako stvar bi morala šola predvideti in tako postaviti svoje nadzorne mehanizme, da do takšnih dogodkov ne bi prihajalo. Dovolj bi bilo, da bi šola v svojih šolskih pravilih zapisala, da je dolžan učitelj, ki zaključuje pouk z mlajšimi učenci, v katerega nato vstopajo starejši učenci, kot zadnji zapustiti to učilnico in ne kot prvi, kot se to praviloma dogaja in se je zgodilo v obravnavanem primeru. To je še toliko bolj pomembno, ker je bilo med učitelji znano, da starejši učenci „krstijo mlajše“. Dežurni učitelj, ki se nahaja na hodniku, lahko skrbi le za red na hodniku in ne v razredu, ker fizično ne more obvladovati vseh prostorov hkrati.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi izvedenih dokazov in ob pravilni ter 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) skladni dokazni oceni, nenazadnje pa to ni sporno niti med pravdnima strankama, ugotovilo, da je učiteljica slovenskega jezika zapustila ob koncu učne ure učilnico, v kateri je bil takrat kot učenec 5. razreda osnovne šole tudi mladoletni tožnik, prva in jo pustila nenadzorovano kljub predčasnemu „vdoru“ starejših učencev (9. razred osnovne šole), med katerimi je bil tudi učenec mladoletni D. D. Šlo je torej za menjavo dveh skupin učencev različnih starosti na začetku šolskega leta (tretji šolski dan), ko so se vršili „krsti“ starejših učencev nad mlajšimi, s čimer sta bila vsaj razrednik in ravnateljica šole seznanjena. Pri tej menjavi učencev v razredu je mladoletni D. D. mladoletnega tožnika od zadaj močno prijel in ga potegnil, da je ta padel na spodvito desno nogo na tla in se pri tem poškodoval ter utrpel zlom baze pete stopalnice desne noge.

6. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje druge toženke skladno določbi 26. člena Pravil o hišnem redu za delavce druge toženke (v nadaljevanju Pravila) in da je bilo ravnanje učiteljice slovenskega jezika takrat potrebne skrbnosti, s čimer bi se druga toženka razbremenila tu očitane odškodninske odgovornosti skladno določbi 2. odst. 144. člena OZ. Res se 26. člen Pravil nanaša na prepoved zapuščanja učilnice med izvajanjem pouka, kot pravilno pojasni sodišče prve stopnje. Vendar pa je pretogo njegovo naziranje, da se izvajanje pouka absolutno preneha s trenutkom šolskega zvonca, ki naznanja zaključek šolske ure ali z oznanitvijo učitelja, da je šolske ure konec. Pravilno je, da se prepoved zapuščanja učilnice širi tudi na čas, dokler učenci ne zapustijo razreda, zlasti ob dejstvu, da v istem razredu nadaljujejo pouk starejši učenci, ki pred učilnico že čakajo na vstop, in ob vedenju odgovornih v šoli, da na začetku šolskega leta starejši učenci izvajajo „krst“ nad mlajšimi. Da je določbo 26. člena Pravil tako razlagati, je sklepati tudi iz določbe 1. odst. 144. čl. OZ, da za škodo učencev, ko so ti pod nadzorom šole, odgovarja šola, razen seveda, če šola dokaže, da je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Četudi učiteljica slovenskega jezika ne bi bila seznanjena s „krsti“ starejših učencev nad mlajšimi, to druge toženke ne razbremeni odgovornosti za škodo, saj se pričakuje od odgovornih v šoli, zlasti je to ravnateljica, da o tej okoliščini obvestijo svoje podrejene delavce in jim pri tem dajo ustrezna navodila za ukrepanje, da se škodna nevarnost prepreči. Dodati je še, da vpliva na vedenje učencev že sama prisotnost učitelja in prepreči njihovo neprimerno obnašanje, o čemer se je izrekla tudi sodna praksa (glej zadevo Vrhovnega sodišča RS II Ips 484/2008). Čeprav ni šlo pri obravnavanem škodnem dogodku za pogost primer na šoli, ampak je to bil posamičen primer, to dejstvo škodnemu dogodku ne jemlje lastnosti objektivne predvidljivosti.

7. Ker je torej druga tožena stranka po določbi 1. odst. 144. člena OZ odškodninsko odgovorna za škodo iz v tej pravdi obravnavanega škodnega dogodka in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tako, da je z vmesno sodbo tožbenemu zahtevku zoper drugotoženko po temelju ugodilo (5. alineja 359. člena ZPP), med tem ko je s sklepom v preostalem delu sodbo glede druge toženke razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP), da bo to lahko v nadaljevanju postopka raziskalo še dejstva, pomembna za odmero odškodnine po višini.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 525/2000
• Sodba II Ips 359/97
• VSL sodba II Cp 2202/2014