VSL sodba II Cp 3286/2011

Jedro

Zaradi neustreznega stanja ceste ni mogoče dosledno slediti napotilu 1. odstavka 154. čl. OZ, ki razmejuje odgovornost le v primeru, ko škoda nastane (nesreča izvira) zgolj iz nevarnega delovanja več (najmanj 2) motornih vozil. Zgolj tehtanje krivde voznikov v nesreči udeleženih motornih vozil ne da ustreznega rezultata, ker so k nastanku škode pripomogli vzroki, ki niso na strani zavarovanca tožene stranke (imetnika motornega vozila, katerega potencialna nevarnost se je udejanjila), ampak je k nastanku škode pripomogel tudi tretji. To je upravljalec ceste, ki zaradi neustreznega prečnega profila in spolzkosti cestišča ni zagotovil pogojev za varno vožnjo.

Ker škoda, ki jo je utrpela voznica enega od dveh v nesreči udeleženih motornih vozil, ne izvira iz delovanja njenega vozila in ker nesreče ta voznica ni zakrivila, voznik drugega v nesreči udeleženega vozila odgovarja za to škodo v celoti, solidarno z upravljavcem ceste, ki je z neustreznim vzdrževanjem ceste prispeval k nastanku škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„II. Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati tudi:

- 19.079,68 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2006 dalje

- 2.360,88 EUR odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2006 dalje

- zakonske zamudne obresti od s I. točko izreka prvostopenjske sodbe prisojene odškodnine 3.541,32 EUR za čas od 6.4.2006 do 16.8.2011;

kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15. dneh od prejema te sodbe tožeči stranki plačati 4.754,32 EUR pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 2.9.2003, je tožnici prisojena odškodnina in sicer: 28.619,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2006 dalje za nepremoženjsko škodo in 3.541,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2011 dalje za premoženjsko škodo (I. točka izreka). Višji zahtevek za premoženjsko in nepremoženjsko škodo je zavrnjen (II. točka izreka). Stroški tožeče stranke v višini 2.994,85 EUR so naloženi v plačilo toženi stranki (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in stroškovni del odločitve (III. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče na obravnavi pravilno ugotovi dejansko stanje in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, tako po temelju kot po višini. Zatrjuje relativno bistveno kršitev postopka, ker sodišče ni spoštovalo 286. čl. ZPP, ki prepoveduje upoštevanje dokazov, ki jih stranke niso navedle do zaključka prvega naroka. Tožena stranka namreč ni pravočasno substancirala svojega dokaznega predloga z vpogledom listin kazenskega spisa, zato mnenje izvedenca C. ne bi smelo biti uporabljeno. Enako velja za poročilo družbe za državne ceste. Razen tega sodba nima razlogov o tem, zakaj ni uporabljen institut pravičnosti iz 3. odstavka 154. čl. Obligacijskega zakonika, zakaj obresti tečejo šele od izdaje sodbe in zakaj ni upoštevano tožničino AO plus zavarovanje. Graja odločitev, da se odškodnina zaradi potrebne pomoči in postrežbe (od leta 1995 do izdaje sodbe) všteva v nepremoženjsko škodo. Soglaša, da je izvedenec neustrezni prečni profil cestišča omenil kot dejavnik za nastanek nesreče, opozarja pa, da fotografije tega ne potrjujejo, razen tega je 40 % izključitev odgovornosti zavarovanca tožene stranke previsoka. Graja uporabo materialnega prava – splošnih določil o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti. Meni, da ta določila utemeljujejo odgovornost zavarovanca tožene stranke v celoti, če ne drugače, po načelu pravičnosti iz 3. odstavka 154. čl. Obligacijskega zakonika. Če tudi to določilo ni uporabljivo, tožena stranka odgovarja iz AO plus zavarovanja. Povzema poškodbe, ki jih je tožnica utrpela in posledice, ki so jo spremljale in jih še vedno ima. Opozarja na tožničino mladost (39 let) in ocenjuje, da je prisojena prenizka odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti. Meni, da bi sodišče moralo po prostem preudarku določiti obseg in trajanje pomoči in postrežbe ter prisoditi odškodnino, ki je samostojna odškodninska terjatev in se ne more vkomponirati v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (sklicuje se na sodbo VSL 3691/2010). Opozarja na mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 in graja odločitev o obrestovanju prisojene odškodnine. Meni, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo treba obrestovati od škodnega dogodka (2.9.2003) dalje, odškodnino za premoženjsko škodo pa primarno od vložitve tožbe dalje. Zahtevek za plačilo odškodnine z obrestmi od izdaje sodbe dalje je bil postavljen podredno, sodišče pa primarnega zahtevka ni zavrnilo. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Očitana procesna kršitev ni bila storjena. V pripravljalnem spisu z dne 16.7.2008, vloženim pred prvim narokom za glavno obravnavo, je tožena stranka predlagala pribavo vseh dosegljivih spisov, ki so se na kazenskopravnem področju vodili zaradi obravnavanja prometne nesreče. Šele, ko je bil kazenski spis na naroku dne 7.1.2009 prebran in strankama dan na vpogled, je tožena stranka svoj dokazni predlog z vpogledom listin iz kazenskega spisa lahko substancirala. Ker tega, preden ji je bil omogočen vpogled v kazenski spis, ni mogla storiti, kršitev iz 286. čl. ZPP ni podana. Tudi s pritožbeno grajo ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne soglaša. Pritožbena trditev, da iz izvedenskemu mnenju priloženih fotografij ni razvidno, da bi bilo kar koli narobe s cestiščem, je navržena. Pisni izvedenski mnenji cestnoprometne stroke z dopolnitvami sta argumentirani, eden od izvedencev je svoje mnenje tudi ustno podajal, zato pavšalna navedba, ki se sklicuje na fotografije, ki so bile zgolj eden od virov, iz katerega sta izvedenca zajemala informacije, strokovnih ekspertiz ne more omajati.

5. Očitek nepravilne uporabe materialnega prava pa je utemeljen. Ker sta v obravnavani prometni nesreči udeleženi dve premikajoči se motorni vozili, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s krivdo, kar sicer v primeru z nevarno stvarjo povzročene škode ni potrebno (154. in 149. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ugotovilo je protipredpisno vožnjo zavarovanca tožene stranke (prevelika hitrost, neustrezna reakcija na spolzkem cestišču) in neustrezno stanje cestišča, ne pa tudi tožničine krivde. Dejstvo, da tožnica za nesrečo ni odgovorna, je izpostavilo kot nesporno. Obravnavana škoda pomeni realizacijo tiste nevarnosti, zaradi katere velja objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke in ne morebiti tožnice. Tožnica je sicer upravljala motorno vozilo (nevarno stvar), vendar nesreča ne izvira iz delovanja njenega vozila, kar je razvidno iz dejstva, da bi do škodnega dogodka prišlo tudi če bi bilo tožničino vozilo v mirovanju, ali če bi se namesto vozila tam nahajal pešec, kolesar ali predmet, katerih delovanje ni nevarno. Razlaga vzročne zveze pa bi šla predaleč, če bi šteli, da škoda izvira tudi iz delovanja tožničinega motornega vozila npr. ker brez njegove uporabe tožnica ne bi bila na cesti, kjer se odvija promet oz. v nevarnem položaju. Izključevalni moment je torej vsebovan v sami domnevi vzročne zveze.

6. Zaradi neustreznega stanja ceste ni mogoče dosledno slediti napotilu 1. odstavka 154. čl. OZ, ki razmejuje odgovornost le v primeru, ko škoda nastane (nesreča izvira) zgolj iz nevarnega delovanja več (najmanj 2) motornih vozil. Zgolj tehtanje krivde voznikov v nesreči udeleženih motornih vozil ne da ustreznega rezultata, ker so k nastanku škode pripomogli vzroki, ki niso na strani zavarovanca tožene stranke (imetnika motornega vozila, katerega potencialna nevarnost se je udejanjila), ampak je k nastanku škode pripomogel tudi tretji. To je upravljalec ceste, ki zaradi neustreznega prečnega profila in spolzkosti cestišča ni zagotovil pogojev za varno vožnjo. Zaradi konkurence imetnika nevarne stvari (motornega vozila toženkinega zavarovanca) in tretjega je treba pri presoji posledic upoštevati tudi splošna načela odškodninskega prava, ki veljajo za krivdno in objektivno odgovornost (131. čl. in 149. do 153. čl. OZ). Škoda namreč izvira iz delovanja (enega) motornega vozila, k nastanku škode pa je prispeval tretji – upravljalec ali vzdrževalec ceste, ki le-te ni upravljal oz. vzdrževal tako, da bi bila primerna za varno vožnjo. Omejitev odgovornosti objektivno odgovornega upravljalca nevarne stvari v takem primeru ureja 4. odstavek 153. čl. OZ tako, da tretji, ki je prispeval k nastanku škode - upravljalec ceste – odgovarja solidarno z imetnikom nevarne stvari (toženkinim zavarovancem). Delež krivde torej ni razporejen med voznikoma udeleženih vozil, ampak med objektivno odgovornim zavarovancem tožene stranke in upravljalcem ceste. Podoben je primer obravnave nekrivega voznika motornega vozila kot „druge osebe“, kateri objektivno odgovorna uporabnika motornega vozila odgovarjata za škodo na podlagi 4. odstavka 154. čl. OZ (pravno mnenje Občne seje VSS z dne 16.12.1997). Ker tožnica škode ni zakrivila in ker škoda ne izvira iz motornega vozila, ki ga je v času škodnega dogodka upravljala, je upravičena do povrnitve celotne škode, ki jo je utrpela.

7. Pritožbeni graji uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za skaženost in duševne bolečine zaradi trajnih posledic pa ni mogoče pritrditi. V 15. točki obrazložitve navedeni 179. čl. Obligacijskega zakonika, ki je pravna podlaga za odmero odškodnine za nematerialno škodo, je prvostopenjsko sodišče pravilno interpretiralo in ga tudi pravilno uporabilo. Že prvostopenjsko sodišče se je sklicevalo na primere iz sodne prakse, ki potrjujejo, da je obravnavani primer, upoštevajoč tožničine trajne omejitve in namen odškodnine, ustrezno umeščen v obstoječo sodno prakso. Spoštovano pa je tudi načelo individualizacije, ki zahteva upoštevanje intenzivnosti tožničinega doživljanja in trajanje duševnih bolečin ter vseh drugih konkretnih okoliščin. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse dejavnike, ki trajno zmanjšujejo tožničine življenjske aktivnosti tako na fizičnem kot psihičnem področju. Ovrednotilo jih je ustrezno dejstvu, da je bila v času škodnega dogodka tožnica stara 39 let in bo s posledicami obremenjena velik del svojega življenja. Če je tožnica oblečena, kar je glavnino časa, ki ga preživi med soljudmi, skaženost ni zaznavna. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z določitvijo odškodnine v višini 25.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 1.000,00 EUR zaradi skaženosti prvostopenjsko sodišče ustrezno napolnilo pravni standard „pravična denarna odškodnina“.

8. Z zavrnitvijo zahtevka za tujo pomoč in postrežbo v času od 22.3.2005 do 3.6.2011 pritožbeno sodišče soglaša, ker je tožba v tem delu nesklepčna. Zahtevek za to škodo je tožnica postavila z vlogo z dne 28.3.2011, ni pa ga utemeljila z obliko pomoči, ki naj bi jo prejemala in ni navedla, kdo naj bi ji jo nudil. Gre za materialno škodo, ki bi jo morala tožnica tako utemeljiti, da bi bila preverljiva in jo izkazati. Ker tega ni storila, je zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen. Pritožbi je pritrditi le v tem, da je odškodnina za tujo pomoč in postrežbo odmena za škodo na materialnem področju, odškodnina zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa satisfakcija za duševne bolečine. Gre za dve različni obliki škode in odmera odškodnine za eno od teh škod nima nobenega vpliva na drugo vrsto škode, zato je argumentacija prvostopenjskega sodišča v 25. točki sodbe nerodna. Ob dejstvu, da tožnica tega dela zahtevka ni argumentirala drugače kot s številom ur potrebne pomoči, je sodišče prve stopnje iskalo dejansko podlago, ki bi ta del zahtevka utemeljeval. Pri tem je, ko druge dejanske podlage ni našlo, nepravilno vpletlo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih fizičnih in psihičnih zmožnosti. Kljub temu je sodba razumljiva in zadovoljivo argumentirana ter zato preverljiva, odločitev pa zaradi nesklepčnosti, kot je pojasnjeno zgoraj, pravilna.

9. Pritožnik pravilno povzema načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002, da gredo oškodovancu obresti za nepremoženjsko škodo od zamude dalje, svoje stališče glede začetka obrestovanja prisojene odškodnine pa v nasprotju s tem mnenjem gradi na zapadlosti odškodninske obveznosti (165. čl. Obligacijskega zakonika). Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev glede začetka teka zamudnih obresti argumentiralo z zamudo, kar je pravilno. Tožena stranka se je s tožnici nastalo škodo seznanila in bila pozvana, da jo plača, šele z odškodninskim zahtevkom (dokaz A7), ki ga je prejela 9.2.2006, zato je od tedaj dalje s plačilom v zamudi (289. in 299. čl. Obligacijskega zakonika). Zamudne obresti je dolžna plačati, ker je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (1. odstavek 378. čl. Obligacijskega zakonika). Pri začetku obrestovanja odškodnine za premoženjsko škodo pa je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da tožnik obresti zahteva od vložitve tožbe dalje (šele podredno od sprejema prvostopenjske sodbe), zato pritožbeno sodišče v tem delu odločitev prvostopenjskega sodišča spreminja. Od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo gredo tožnici obresti od vložitve tožbe (6.4.2006) dalje, saj je tudi plačilo premoženjske škode zahtevala s tožbo, že prej pa tudi z odškodninskim zahtevkom.

10. Ker je tožeča stranka po temelju uspela v celoti, ji je tožena stranka dolžna povrniti celotno škodo, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo v višini 47.699,21 EUR za nepremoženjsko škodo in 5.902,20 EUR za premoženjsko škodo. Ker je s 1. točko izpodbijane sodbe odškodnina za nepremoženjsko škodo že prisojena v višini 28.619,53 EUR in za premoženjsko škodo v višini 3.541,32 EUR, je s to sodbo dodatno prisojena razlika do zgoraj navedene odškodnine v višini 47.699,21 EUR in 5.902,20 EUR. Zaradi zamude pri plačilu je od prisojene odškodnine za obe vrsti škode tožena stranka dolžna plačati tudi zamudne obresti. Ker so od po sodišču prve stopnje prisojenega zneska 3.541,32 EUR obresti prisojene šele od 16.8.2011 dalje, jih pritožbeno sodišče prisoja tudi za čas pred tem datumom in sicer od 6.4.2006 dalje.

11. Če pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških vsega postopka, upoštevajoč končni uspeh vsake od strank (2. odstavek 165. čl. in 2. odstavek 154. čl. ZPP). Višino stroškov, ki sta jih imeli stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje, je sodišče prve stopnje ugotovilo v višini 6.261,05 EUR (tožeča stranka) in 2.113,83 EUR (tožena stranka). Uspeh tožeče stranke, ki je uveljavljala 84.316,84 EUR odškodnine, uspela pa z zahtevkom v višini 53.601,41 EUR, je 82 % (100 % po temelju in 64 % po višini). Uspeh tožene stranke je 18 % . Glede na ugotovljeni uspeh je tožeča stranka upravičena do povrnitve 82 % njenih stroškov, to je do povrnitve 5.134,84 EUR stroškov postopka, tožena stranka pa do povrnitve 18 % njenih stroškov, to je do povrnitve 380,52 EUR stroškov postopka. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.754,32 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 596/98
• VSRS Sklep II DoR 276/2019
• VSK sklep Cp 172/93