VSL sodba II Cp 3552/2011

Jedro

Tudi na izkazanost pooblastila pooblaščenca, ki zastopa tožnike, ki so kot naknadni sosporniki vstopili v pravdo, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo so tožnikom prisojeni denarni zneski: L.V. 40.207,46 EUR, L.V1. 40.207,46 EUR, V.V. 40.207,46 EUR, F.L. 8.129,77 EUIR, A.P. 8.129,77 EUR, M.A. 125.112,59 EUR, M.P. 116.285,62 EUR, L.G. 116.285,62 EUR, N.V. 2.857,03 EUR, B.V. 2.857,03 EUR, M.M. 5.714,05 EUR, B.D.V. 2.857,03 EUR in J.V. 2.857,03 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2006 dalje (I. točka izreka). Višji zahtevki so zavrnjeni (II. točka izreka). Stroški tožeče stranke v višini 15.789,80 EUR so naloženi v plačilo toženi stranki (III. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je na naroku dne 08. 06. 2009 in v vlogi z dne 23. 07. 2009 nasprotovala, da sodišče za pravočasno predložene šteje listine, ki jih je tožena stranka predložila po zaključku prvega naroka. Dejstvo, da so se listine nahajale na različnih lokacijah, ni ustrezno opravičilo za prepozno predložitev dokazov. Opozarja, da je tožena stranka dokumentacijo zbrala v 30. dneh, prej pa je ni mogla zbrati v enem letu in sedmih mesecih od vložitve tožbe do prvega naroka. Zakon določa, da mora stranka dokaze ponuditi do zaključka prvega naroka, kar pomeni, da morajo biti v tem času tudi predloženi in ne le predlagani. Zaradi nezakonite izvedbe tega dokaza se stroški upravljanja in vzdrževanja ne smejo odbiti od izračunanega nadomestila. Sicer pa po mnenju pritožnikov vpogledane listine ne dokazujejo upravljanja in vzdrževanja. Ker tožena stranka v zvezi z njimi ni navedla trditvene podlage, so informativen dokaz, ki ni dovoljen. Opozarja, da ni razvidno, na katere prostore se računi nanašajo in ali so bile zaračunane storitve res opravljene. Ker je bil nad družbo ZB d.o.o. leta 2002 opravljen postopek prisilne poravnave, računi niso bili plačani v celoti. Meni, da je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča pri izračunu prisojenega zneska neutemeljeno upoštevano. Upoštevanje je nesprejemljivo že zaradi določb Zakona o stavbnih zemljiščih, ki določa, da je plačnik tega davka neposredni uporabnik. Opozarja na svojo trditev, da bi ta davek prevalila na najemnika. Opozarja, da davka od premoženja tožniki niso bili dolžni plačati, saj do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji niso bili lastniki prostorov. Nasprotuje odločitvi o začetku obrestovanja, ker je bila tožena stranka v zamudi takoj po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Tedaj je začelo teči zastaranje in je nastopila dolžniška zamuda, kajti obe posledici nujno nastopita v isti časovni točki. Kot nepravilno označuje stališče sodišča, da je zastaranje začelo teči pred zamudo. Opozarja na svojo vlogo z dne 04. 02. 2008, v kateri je zatrjevala nepoštenost tožene stranke, do česar se sodišče ni predelilo. Posledično je nepravilen tudi stroškovni del odločitve.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Predložitev listinskih dokazov označuje za pravočasno, ker so bili dokazi pravočasno predlagani. Listine ocenjuje za primeren dokaz o stroških, povezanih s sporno nepremičnino. Glede višine pritrjuje mnenju izvedenca, opozarja pa, da izvedenec ni upošteval vložka tožene stranke, zaradi katerega je vrednost spornih nepremičnin za 30 % večja. Prisojeno je torej preveč in ne premalo. Navaja, da se je sodišče opredelilo do obrestovanja in zastaranja. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper tisti del sodbe, s katerim je zahtevku ugodeno. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge in predlaga zavrnitev zahtevka ali zavrženje tožbe, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na svoj ugovor aktivne legitimacije, ker je tožbo vložil zgolj prvi tožnik kot skrbnik denacionaliziranega premoženja. Napačno je stališče, da so se ostali tožniki le pridružili. Sodišče jim ne bi smelo dopustiti vstopa v pravdo na narokih dne 01. 04. 2009 in 24. 03. 2011, ker niso predložili pooblastila. Kot nerazumljivo označuje upoštevanje davščine od dohodkov iz oddajanja v najem, ker je tožena stranka dohodnino morala že plačati in ni obogatena. Meni, da odločitev za toženo stranko pomeni dvakratno plačilo davščin. Sicer pa meni, da je predmet zahtevka odškodnina, zato so kakršnikoli odbiti neupravičeni. Opozarja, da je zahtevek za davščine povsem brez trditvene podlage. Zatrjuje kršitev 14. in 15. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP. Kot kršitev 8. čl. ZPP opredeljuje zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem IŠ, ker vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Zavrnitev dokaznih predlogov z argumentacijo, da je dejansko stanje dovolj pojasnjeno, ocenjuje za nezadostno. Opozarja na nujnost izvede dokaza z izvedencem ekonomsko – finančne in gradbene stroke. Graja stroškovni del odločitve, ker je nepreverljiv. Višino stroškov tožeče stranke ocenjuje za nerazumno visoko.

6. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Navaja, da je prvi tožnik tožbo vložil v imenu in za račun dedičev. Tako se je glasil tudi tožbeni zahtevek. Kot pomembno označuje, da so toženci vstopili v že začeto pravdo in sicer na naroku. Meni, da so pritožbena stališča glede davščin nerazumna. Pritrjuje zavrnitvi dokaznih predlogov. Pojasnjuje, da so stroški tožeče stranke večji zaradi zastopanja več strank.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

8. Pritožbenemu stališču, da 286. čl. ZPP stranki obvezuje, da listinske dokaze do zaključka prvega naroka ne samo predlagata, ampak tudi predložita sodišču, pritožbeno sodišče pritrjuje. Velja pa opozoriti, da časovna omejenost navajanja dejstev in predlaganja dokazov nasprotuje težnjam po materialno pravilnem rezultatu postopka, zato je pri uporabi navedenega zakonskega določila treba imeti restriktiven pristop. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da prvostopenjsko sodišče s tem, ko je toženi stranki dovolilo, da dokaze, ki jih je predlagala na prvem naroku, predloži po njegovem zaključku, procesnih pravil ni kršilo. Ker gre za obsežno listinsko dokumentacijo, glede katere je tožena stranka predvidevala, da jo bo izvedenec vpogledal pri toženi stranki in ker dokumentacija izvira od toženi stranki pripojene družbe, prvostopenjsko sodišče z dovoljenjem, da se listinska dokumentacija predloži po prvem naroku, procesne kršitve ni storilo. Naloga sodišča namreč je, da najde ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka (katere odraz je 286. čl. ZPP) in težnjo po zagotavljanju materialno pravilne odločitve, kar je cilj pravdnega postopka. Razen tega procesna kršitev, tudi če bi bila storjena, na rezultat postopka ne bi vplivala, kajti dokazi, katerih prepozna predložitev se uveljavlja, za odločitev niso pravno pomembni. Ti dokazi na odločitev niso vplivali, saj nadomestila (izgubljene koristi in uporabnine) izvedenec ni izračunaval na osnovi stroškov, ki jih je tožena stranka imela z vzdrževanjem, upravljanjem in plačilom davščin, ampak na osnovi tržne najemnine in projekcije stroškov, ki bi jih tožniki imeli, če bi nepremičnino v času od 07. 12. 1991 do 06. 07. 2006 uporabljali (uporaba bi bila zvezana s stroški upravljanja, vzdrževanja, plačilom davščin). Ker procesna pravila niso sama sebi namen, ampak zagotavljajo uresničitev materialnih pravic, ki strankam gredo na podlagi materialnega prava, obširnim pritožbenim navedbam o relativni bistveni kršitvi postopka ne bi bilo mogoče slediti niti v primeru, da bi bila kršitev iz 286. čl. ZPP storjena. Pritožbeni trditvi, da se stroški upravljanja in vzdrževanja pri izračunu nadomestila izgubljene koristi ne smejo upoštevati, ker je tožena stranka listine, s katerimi tovrstne stroške dokumentira, predložila po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, zato iz več razlogov ni mogoče slediti.

9. Iz istih razlogov je treba zavrniti pritožbene trditve, da prepozno predložene listine ne dokazujejo dejstva upravljanja in vzdrževanja s strani tožene stranke, da iz računov ni razvidno: da bi bili plačani, ali je bila storitev opravljena in pravilno obračunana, na kateri prostor se nanašajo. Enako velja tudi za pritožbene trditve, da računi zaradi prisilne poravnave niso bili plačani v celoti in da so bili nekateri zavrnjeni. Vsi ti ugovori so brezpredmetni, ker stroški, ki jih računi izkazujejo, pri izračunu zneska, do katerega so tožniki upravičeni, niso bili upoštevani.

10. Tožniki so upravičeni do odmene za izgubo tiste koristi, ki bi jo dosegli, če bi nepremičnino sami uporabljali. Pravna podlaga njihovega zahtevka za čas od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji – ZDen (07. 12. 1991) do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (06. 07. 2006) je 2. odstavek 72. čl. ZDen. Sodna praksa (1) je že izoblikovala stališče, da je osnova za izračun te koristi najemnina, zmanjšana za davščine in stroške, ki bi jih ob normalnem teku stvari moral upravičenec plačati, torej čisti neto znesek, ki bi povečeval premoženje upravičenca, če bi premoženje pridobil v last na dan uveljavitve ZDen. Pravna podlaga zahtevka za izgubljeno korist v času od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (07. 07. 2006) do izročitve nepremičnin tožnikom v posest (23. 08. 2006), so določila o neupravičeni obogatitvi (190 in 198. čl. Obligacijskega zakonika – OZ), ki obravnavanje zahtevka terjajo tudi z vidika obogatitve tistega, ki nepremičnino uporablja (toženca). 198. čl. OZ govori o koristi tistega, ki je stvar uporabljal v svojo korist. Zavezuje ga, da to korist nadomesti imetniku (lastniku), torej izhaja iz načela obogatitve tistega, ki stvar neupravičeno (brez pravnega temelja) uporablja.

11. Navedena pravna pravila, ki so materialna podlaga za odločitev, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Ker način ugotavljanja izgubljene koristi po 2. odstavku 72. čl. ZDen ni predpisan, sodna praksa pri njenem izračunu izhaja iz najemnine, ki bi jo upravičenec dosegel na trgu, upoštevati pa je treba tudi stroške in davščine, ki bi ga bremenile. Najemnina je zgolj pripomoček za izračun prikrajšanja oz. izgubljene koristi, do katere so tožniki upravičeni, ker nepremičnin niso mogli uporabljati. Ker bi upravičenci s premoženjem, če bi z njim razpolagali, imeli tudi stroške (upravljanja, vzdrževanja, davščin), je pri izračunu prikrajšanja tudi te treba upoštevati. Rezultat računske operacije je tista korist, za katero je upravičenec prikrajšan in s prisojo katere bo njegov premoženjski položaj takšen, kot bi bil, če bi bila nepremičnina vrnjena že z dnem uveljavitve Zakona o denacionalizaciji. Gre torej za neko, na abstraktni ravni ugotovljeno (premoženjsko) kategorijo, katero določamo z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti. ZDen pravil za njeno ugotavljanje ne predpisuje, so se pa izoblikovala v sodni praksi in prvostopenjsko sodišče jih je spoštovalo. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je davščina, ki se od poslovnih prostorov plačuje, zato ta davščina vpliva na obseg koristi, ki bi jo tožniki z denacionalizirano nepremičnino lahko dosegli. Pri tem je povsem nepomembno, na kakšen način je ta davščina plačana (ali jo plača lastnik ali najemnik). Dejstvo je, da ta davščina zmanjšuje dohodek lastnika – če jo plača lastnik, je zmanjšanje neposredno, če pa najemnik, je zmanjšanje posredno, saj lastnik na trgu doseže manjšo ceno najema, ker ima najemnik stroške s plačilom te davščine.

12. V zvezi z zahtevkom za plačilo obresti je prvostopenjsko sodišče v 22. točki sodbe na podlagi 299. čl. OZ sprejelo pravilen materialnopravni zaključek o tem, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom iztoževane terjatve. Dejanskih ugotovitev pritožniki ne izpodbijajo, materialna pravila o obrestovanju pa so pravilno uporabljena. Neskladnosti, na katero pritožniki opozarjajo, ni. Pritožniki neupravičeno enačijo zapadlost z zamudo, kar pa sta dve različni kategoriji. Zamudne obresti je dolžan plačati, kdor je v zamudi s plačilom denarne obveznosti (1. odstavek 378. čl. OZ) in sicer od dne, ko pride v zamudo; zastaranje pa začne teči od dne, ko je upnik imel pravico zahtevati izpolnitev – torej od zapadlosti (336. čl. OZ). Ob zapadlosti dolžnik ni nujno v zamudi. V zamudo dolžnik pride, če obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odstavek 299. čl. OZ); če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo šele takrat, ko upnik zahteva izpolnitev obveznosti (2. odstavek 299. čl. OZ). Z 72. čl. ZDen rok za plačilo izgubljene koristi ni določen, zato se pritožniki neutemeljeno zavzemajo za uporabo 1. odstavka 299. čl. OZ. Na vedenje zavezanca, da bo izgubljeno korist enkrat moral povrniti, ta določila ne vežejo pravnih posledic. Tožeči stranki, ki se na to dejstvo sklicuje in iz njega izpelje zaključek o nepoštenosti tožene stranke, zato ni mogoče slediti.

13. Poštenost tožene stranke pa je upoštevna pri obrestovanju na osnovi verzije prisojenega zneska 5.295,30 €. V vlogi z dne 04. 02. 2008 se je tožeča stranka res sklicevala na 193. čl OZ, ki v primeru nepoštenosti pridobitelja predvideva obrestovanje verzijskega zahtevka od dne pridobitve koristi, ni pa podala trditev o dejstvih, ki bi utemeljevala zaključek o nepoštenosti tožene stranke (npr. da bi z vračilom v posest zavlačevala, ga odlagala, oteževala, se izmikala). Denacionalizacijska odločba, ki določa vrnitev v naravi, je postala pravnomočna 06. 07. 2006, tožena stranka pa je nepremičnino vrnila v posest 23. 08. 2006. Tožena stranka nepremičnine ni bila dolžna izročiti z dnem pravnomočnosti, ampak z iztekom paricijskega roka. Trditev o tem, kdaj se je paricijski rok iztekel in se je tožena stranka iz poštenega (dobrovernega) posestnika prelevila v nepoštenega (nedobrovernega) posestnika, tožeča stranka ni podala. Ker se poštenost oz. dobra vera domneva, tožeča stranka pa trditvenega in dokaznega bremena o toženčevi nepoštenosti ni zmogla, je pravilna odločitev, da se tudi na osnovi verzije prisojeni znesek obrestuje od dne zamude dalje.

O pritožbi tožene stranke

14. Pritožnik utemeljeno opozarja na nesprejemljivost prvostopenjskega stališča, da uporaba 5. odstavka 98. čl. ZPP ne pride v poštev, ker so se 2. do 13. tožnica zgolj priključili prvemu tožniku in tožbe niso vlagali. Drugega odstavka 191. čl. ZPP ni mogoče interpretirati tako, da novi tožnik vstopi v pravni položaj prejšnjega oz. dosedanjega tožnika, ampak kot pravno možnost, da novi tožnik vstopi v že začeti pravdni postopek. Svoj zahtevek tožnik uveljavi s tožbo (179. čl. ZPP) in to je prvi tožnik vložil dne 09. 11. 2007, 2. do 6. tožnica dne 01. 04. 2009 in 7. do 13. tožnica dne 24. 03. 2011. Ker so 2. do 13. tožnica v postopek vstopili po tem, ko je le-ta na osnovi tožbe prvega tožnika že tekel, gre za naknadno sosporništvo. Procesni položaj novih tožnikov je tak, kot da bi v postopku sodelovali od začetka (pravdo morajo sprejeti v stanju, v kakršnem je), ne pa tudi glede materialnih učinkov vložene tožbe (pretrganje zastaranja, varovanje prekluzivnih rokov...). Kljub temu, da se njihove pravice opirajo na isto dejansko in pravno podlago (soupravičenci iz materialnega razmerja – materialno sosporništvo), so njihove terjatve neodvisne druga od druge. Vsak od njih je glede uveljavljanja svojega zahtevka samostojen in tudi v postopku ohrani samostojnost. Tako kot vsak drug pooblaščenec, tudi pooblaščenec naknadnih sospornikov, pravdna dejanja lahko opravlja le ob predložitvi pooblastila. Zaradi že začete pravde je bil pooblaščenčev položaj ob uveljavitvi zahtevkov novih tožnikov olajšan (skliceval se je na že podane trditve in dokazne predloge), ni pa bil oproščen predložitve pooblastil novih tožnikov. Pritožba se zato pravilno sklicuje na 5. odstavek 98. čl. ZPP, na osnovi katerega bi morale biti tožbe 2. do 13. tožnice zavržene. Sodišče mora na predložitev pooblastila paziti po uradni dolžnosti – obstoj veljavnega pooblastila je procesna predpostavka. Prvostopenjsko sodišče, ki je dopustilo, da je pooblaščenec procesna dejanja opravljal brez pooblastila (tožb ni zavrglo), je ravnalo v nasprotju s 5. odstavkom 98. čl. ZPP. Gre za absolutno bistveno kršitev postopka iz 11. točke 339. čl. ZPP, ki pa je bila v teku postopka na prvi stopnji sanirana. Pooblaščenec novih tožnikov je pred zaključkom postopka na prvi stopnji predložil pooblastila vseh novih tožnikov, ki so s tem tudi odobrili njegova dotakratna dejanja.

15. Ker je v trenutku odločanja pritožbenega sodišča procesna kršitev sanirana, bi razlogi za poseg v odločbo prve stopnje obstajali, če bi bila katera od strank zaradi procesne kršitve občutno prikrajšana. Toženčev položaj je bil z vstopom novih tožnikov spremenjen le v toliko, da je po vstopu novih tožnikov imel nasproti več tožnikov, katerih zahtevki so skupaj znašali toliko kot prej zahtevek prvega tožnika. Predmet obravnavanja se je razširil le glede solastninskih deležev tožnikov na denacionaliziranem premoženju, tako da tudi v tem pogledu toženčev položaj z vstopom novih tožnikov ni postal bistveno drugačen oz. slabši; zlasti, ker vprašanje, v katerem razmerju si tožniki delijo prisojeni znesek, zanj ni bistveno. Zelo pa bi bil prizadet položaj tožnikov, če bi jim pritožbeno sodišče potem, ko je prvostopenjsko sodišče njihovo kršitev 1. odstavka 98. čl. ZPP toleriralo, v pritožbeni fazi odreklo pravno varstvo v tem postopku. V novem postopku zaradi poteka časa (izteka zastaralnega roka) terjatve ne bi mogli uveljaviti. V tem postopku pa so jo vsi tožniki uveljavili pred iztekom zastaralnega roka (iztekel se je 06. 07. 2011 – pet let po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe). Ker je storjena procesna kršitev že odpravljena in razlogi pravičnosti ne terjajo poseganja v prvostopenjsko odločitev, pritožbi ni mogoče ugoditi.

16. Pritožbena trditev, da je treba pri izračunu nadomestila upoštevati (prišteti) tudi davščine iz oddajanja premoženja v najem, je nerazumljiva. Zgolj navržene, neargumentirane in zato nepreverljive so tudi pritožbene trditve, da bi moralo sodišče upoštevati toženkina vlaganja v nepremičnino, da tožeča stranka ni zahtevala povračila morebitnih davščin. Način ugotovitve v času od 07. 12. 1991 do 06. 07. 2006 izgubljene koristi je pritožbeno sodišče povzelo v 10. in 11. točki obrazložitve te sodbe in se na tem mestu na to obrazložitev sklicuje. Vlaganj in stroškov, ki bi se nanašali na v času od 07. 07. 2006 do 23. 08. 2006 zapadlo uporabnino, tožniki niso specificirali. Povrnitev vrednosti pred uveljavitvijo ZDen izvedenih vlaganj tožena stranka uveljavlja v upravnem postopku (dokaz B4). Ker stroški, ki jih je z upravljanjem in uporabo imela tožena stranka, niso bili predmet ugotavljanja, zaslišanje priče IŠ ni bilo potrebno, kar je sodišče tudi pojasnilo na 8. strani obrazložitve (zgoraj). Pritožbena trditev, da tožnikom prisojeni znesek ne bo obdavčen, ni pravilna, saj tudi ta dohodek davčni organ obravnava kot odškodnino, ki ni izvzeta iz obdavčitve po 27. čl. ali katerem drugem določilu Zakona o dohodnini (pojasnilo DURS št. 4210-13/2006 z dne 17. 01. 2006 na spletni strani DURS).

17. Pritožbeni očitek kršitve 14. in 15. točke 339. čl. ZPP je zatrjevan, ne pa argumentiran. Pritožbeno sodišče, ki na kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP pazi tudi po uradni dolžnosti, sodbo ocenjuje kot razumljivo in dobro argumentirano ter zato preverljivo. Enako velja za nekonkretizirano grajo dokazne ocene. Z izvedencem si je sodišče pri izračunu koristi, za katero so tožniki prikrajšani in toženec obogaten, pomagalo, zato so nesprejemljive pritožbene trditve, ki grajajo zavrnitev dokaznih predlogov s postavitvijo izvedenca. Ker stroški, ki jih je tožena stranka imela z obratovanjem, upravljanjem in vzdrževanjem obravnavnih nepremičnin, na odločitev ne vplivajo, so vsi dokazni predlogi, ki se tičejo teh dejstev, utemeljeno zavrnjeni.

18. Pravdne stroške je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (Ur. list RS 67/2003 s spremembami). Odločitev je na podlagi 1. odstavka 154. čl. ZPP oprta na uspeh strank, ki je ugotovljen v višini 72,50 % (tožeča stranka) in 27,50 (tožena stranka). Stroški tožeče stranke so izračunani v višini 25.685,13 EUR, tožene v višini 10.297,92 EUR, upoštevajoč uspeh v postopku pa je tožeča stranka upravičena do povrnitve 18.621,17 EUR stroškov, tožena pa do povrnitve 2.831,90 EUR, kar pomeni, da je po pobotu tožena stranka dolžna tožeči povrniti 15.789,80 EUR pravdnih stroškov. Izrecno so navedena odvetniška opravila, za katera nagrada ni priznana ali je priznana v manjšem obsegu od priglašene. Specifikacija priglašenih stroškov je razvidna iz stroškovnikov, na katere se obrazložitev sklicuje. Sodna praksa soglaša s specifikacijo priznanih stroškov, kakor jo je podalo prvostopenjsko sodišče, zato je pritožbeni očitek o nepreverljivosti tega dela odločitve neutemeljen. Stroški tožeče stranke po višini znatno odstopajo od stroškov tožene stranke zato, ker so odmerjeni s povišanjem zaradi zastopanja večjega števila oseb.

19. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, sta na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku obe pritožbi zavrnjeni. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, odgovora na pritožbo pa nista pripomogla k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 241/98, II Ips 242/98, II Ips 218/97.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 464/99
• VSL Sklep II Cp 728/2019
• VSL sklep I Cp 1909/99