VSL sodba II Cp 3465/2011

Jedro

61. člen ZD je materialnopravna določba, ki jasno predvideva postavitev zahtevka za razveljavitev oporoke ali posameznih njenih določil in ne ugotovitve neveljavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I/1 izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so neveljavni lastnoročna oporoka HŠ iz leta 2004, dodatek k oporoki z dne 12. 06. 2005 in dodatek z dne 10. 06. 2005; pod točko I/2 izreka zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino sodijo v zahtevku naštete premičnine v hiši D in v izreku naštete premičnine v hiši v I. Pod točko II izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 1.281,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, podrejeno pa, da razpiše pritožbeno obravnavo in na podlagi izvedenih dokazov sodbo spremeni tako, da obema zahtevkoma ugodi. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da nikoli ni trdila, da zapustnica oporoke in dodatkov ni podpisala, pač pa je trdila, da je šlo za pisanje z vodeno roko. Glede tega pa izvedenec mnenja ni podal. Zahtevki v zvezi z neveljavnostjo oporoke so že od nekaj ugotovitveni in v skladu s 181. členom ZPP. Tudi za sam zapuščinski postopek je dovolj sama ugotovitev o neveljavnosti oporoke. Določilo prvega odstavka 2. člena ZPP je zato zmotno uporabljeno. Nepravilno je bilo uporabljeno določilo 60. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), saj sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca psihiatra in psihologa, prav tako ni uporabilo tretjega odstavka 60. člena ZD, po katerem so oporočna razpolaganja neveljavna tudi tedaj, če je bil oporočitelj v zmoti o dejstvih, ki so ga nagnila k takim razpolaganjem. Zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev obsega zapuščine je nerazumljiva, razlogi v sodbi v točkah 16 do 22 pa si nasprotujejo, so nelogični in ni jasno, kaj bi sodišče hotelo povedati. Sodišče ugotavlja, da spadajo v zapuščino tiste stvari, katerih lastnik je bil zapustnik na dan svoje smrti, istočasno pa tega dejstva ne dopusti dokazovati, saj je zavrnilo vse dokaze in se spustilo le v obravnavanje trditvene podlage in logičnega razumevanja določenih izrazov v tožbi. Tožeči stranki torej ni dalo možnosti, da bi se ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ji očita pomanjkanje trditvene podlage, po drugi strani pa se zadovolji le z navedbo tožene stranke, da ni res, da bi katerakoli od premičnin spadala v zapuščino po pokojni HŠ in ji ne očita pomanjkanja trditvene podlage. Tožnik je v svoji tožbi in že prej v zapuščinskem postopku podrobno konkretiziral premičnine z navedbo posameznih prostorov, kjer se nahajajo in zato sodišče brez ugotavljanja dejanskega stanja (vsaj zaslišanja pravdnih strank), ne bi smelo odločati v njegovo škodo. Zaradi opustitve zaslišanja strank, predvsem tudi tožene stranke, sodišče le-tej ni dalo možnosti, da glede posameznih premičnin pojasni, kje se nahajajo. V konkretni zadevi si sodišče neutemeljeno jemlje pravico brez dokazov razsojati po svoji logiki. Zaradi opustitve ogleda, zaslišanja popisovalca premičnin in opustitve pribave podatkov glede zavarovanja določenih vrednih premičnin in zaslišanja pravdnih strank, je ostala dokazna vrzel, ki je privedla sodišče do tega, da se ukvarja z vprašanjem trditvene podlage in logičnega razumevanja, opustilo pa je odločanje o dejanskem stanju. Po mnenju tožeče stranke je nelogično zahtevati za premičnine zapustnika dokumentacijo o dejanskem lastništvu. Če bi sodišče zahtevalo dokazovanje z listinami, bi tako zahtevo moralo dostaviti tožniku, česar pa ni storilo. Po mnenju tožeče stranke je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilno je uporabilo določbe ZPP, ki obravnavajo dokaze in izvajanje dokazov. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi za zavrnitev tožbenih zahtevkov pa so nejasni in si med seboj nasprotujejo, kar ima za posledico tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je od vsega začetka vztrajala, da se obe pravdni zadevi združita, pri čemer je sodišče tako združitev odklanjalo. Predlaga, da se na Višjem sodišču v Ljubljani obravnavani zadevi združita.

3. Tožena stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Neutemeljen je pritožbeno očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje je tako navedlo jasne razloge za svojo odločitev, ki si med seboj tudi ne nasprotujejo. To velja tudi za razloge v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka, da spadajo v zapuščino pokojne HŠ določene premičnine. Tako je za zavrnitev zahtevka sodišče prve stopnje navedlo dva bistvena razloga, in sicer pomanjkljivo trditveno podlago ter nedoločen zahtevek, oboje pa tudi pregledno in razumljivo obrazložilo. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožnik ta pritožbeni očitek utemeljuje s trditvijo o nejasnih razlogih in nemožnosti preizkusa, kar pa ne more predstavljati te kršitve. Ker na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (primerjaj drugi odstavek 350. člena ZPP), širša presoja, ob izostanku dodatne konkretizacije, ni potrebna.

7. Pritožnik je s tožbo med drugim zahteval ugotovitev neveljavnosti oporoke pokojne HŠ iz leta 2004 ter dveh dodatkov k oporoki iz leta 2005 (v nadaljevanju oporoka). Zahtevek je utemeljeval med drugim tudi s trditvami, da besedila oporoke zapustnica ni napisala lastnoročno, oziroma je šlo za oporoko napisano z vodeno roko in voden podpis (primerjaj navedbe pritožnika na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 08. 2010 – l. št. 30 in 31). Drugačne pritožbene trditve zato nimajo podlage v podatkih spisa. Neutemeljen je tudi očitek, da izvedenec grafolog v tej smeri ni podal svojega mnenja. V odgovoru na pripombe z dne 07. 03. 2011 (list. št. 80), je izvedenec pojasnil, da voden podpis pomeni, da dejansko druga oseba drži in premika roko podpisnika. V takšnem primeru ne gre za podpis osebe, ki drži pisalno sredstvo, pač pa za podpis osebe, ki je vodila podpisnikovo roko. Izvedenec je tudi pojasnil, da po opravljeni preiskavi tega (torej tožnikove trditve, da je šlo za pisanje z vodeno roko) ni mogoče potrditi in pri takšnem zaključku je vztrajal tudi po tem, ko je na zahtevo pritožnika pregledal dodatno primerjalno gradivo, ki izvira iz obdobja, ko po njegovih trditvah zapustnica še ni bila odvisna od toženke. Izvedenec se je izjavil tudi glede pripombe pritožnika, ki se nanaša na zatrjevan psihični pritisk na zapustnico, saj je v isti dopolnitvi povedal, da bistvenih razlik v rokopisu ni zaznati, poleg tega pa tudi v primeru zaznanih sprememb ne bi mogel oceniti, zakaj je do tega prišlo, saj za to ni znanstvene podlage. Takšni zaključki bi bili nestrokovni in nesprejemljivi.

8. Pritožbeno sodišče posledično nima nobenih pomislekov v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila oporoka zapustnice napisana lastnoročno in z njene strani tudi podpisana. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil zato, upoštevajoč to pravno podlago (napake v obliki oporoke), pravilno zavrnjen.

9. Po 61. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), lahko, če je bil zapustnik z grožnjo ali silo prisiljen, da je napravil oporoko ali jo je napravil zaradi zvijače ali zato, ker je bil v zmoti, tisti, ki ima pravni interes, zahteva razveljavitev oporoke.

10. Tožeča stranka je na tej podlagi zahtevala ugotovitev neveljavnosti zapustničine oporoke. Tak zahtevek je nepravilen. Citirani 61. člen ZD je materialnopravna določba, ki jasno predvideva postavitev zahtevka za razveljavitev oporoke ali posameznih njenih določil in ne ugotovitve neveljavnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je zato odločitev prvega sodišča, ki je kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka na tej pravni podlagi navedlo nesklepčnost zahtevka, pravilna. Na to ne more vplivati dejstvo, da je pritožnik ugotovitveno tožbo vložil na podlagi sklepa o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo (priloga A2), saj pritožnik na ta sklep v pogledu zahtevka ni vezan, prav tako pa tudi ne dejstvo, da se je zaradi (sicer napačnega) napotitvenega sklepa predpostavljal njegov pravni interes v smislu 181. člena ZPP in mu ga ni bilo potrebno posebej izkazati (1). Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je bilo v preteklosti res mogoče zaslediti posamezne primere, ko je sodna praksa dopuščala tudi ugotovitvene tožbene zahtevke, vendar pa odstopanj od opisanega stališča v novejši sodni praksi ni več (2). Tudi sicer gre za stališče, ki je splošno sprejeto v pravni teoriji, določba 61. člena ZD pa je, kot je že bilo pojasnjeno, tudi sama po sebi jasna in ne dopušča različnih razlag.

11. Ugotovljena nesklepčnost pomeni, da tožnik s tožbenim zahtevkom kot ga je postavil, ne bi uspel, tudi, če bi v postopku uspel dokazati vsa zatrjevana dejstva. Dokazovanje zatrjevanih dejstev s predlaganimi dokazi je zato v takšni situaciji povsem nepotrebno Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je odločitev sprejelo zgolj z upoštevanjem tožnikove trditvene podlage in z njegove strani postavljen tožbeni zahtevek, vse predlagane dokaze pa je kot nepotrebne za odločitev zavrnilo. Posledično je neutemeljen tudi očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in očitek o kršitvi določil ZPP, ki se nanašajo na dokazovanje.

12. Sodišče prve stopnje se je po oceni pritožbenega sodišča, glede na ugotovljeno nesklepčnost, sicer brez potrebe ukvarjalo tudi z ne dovolj konkretizirano trditveno podlago, vendar pa je odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi iz teh razlogov, pravilna. Tako pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da gre le za splošne in zato nepreverljive trditve. Kot je obrazložilo že prvo sodišče, dokazni postopek ni namenjen dopolnjevanju takšnih pomanjkljivosti, pač pa dokazovanju dejstev, ki jih je stranka (pred tem) pravočasno navedla. Tako imenovani informativni dokazi so le izjemoma dopustni. Da bi šlo v konkretnem primeru lahko za takšno izjemo, pa iz trditev tožeče stranke ne izhaja.

13. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščinsko premoženje pokojne HŠ spadajo določene premičnine (naštete v izreku sodbe pod točko I/2). Tudi ta zahtevek je bil (med drugim) zavrnjen zaradi nesklepčnosti. Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo strinja in v celoti pritrjuje pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, ki jim dejansko ni kaj dodati. Nanje se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje. Ker bi lahko sporne premičnine spadale v zapuščino le, če bi bile ob smrti last zapustnice, bi tožeča stranka morala v tej smeri (več o tem v sodbi sodišča prve stopnje) postaviti ustrezne trditve. Ker tega kljub opozorilu sodišča ni storila in torej svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila, je tudi v tem primeru sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo, pravilno pa je zavrnilo tudi izvajanje predlaganih dokazov.

14. Brez podlage v podatkih spisa je trditev pritožnika, da naj bi sodišče zahtevalo predložitev dokumentacije o lastništvu. Dana je bila, kot že omenjeno, le zahteva za dopolnitev trditev. Kako bi pritožnik, če bi trditveno podlago dopolnil, nato zatrjevana dejstva dokazoval, pa je stvar dokaznega postopka, ki pa ga sodišče niti še ni začelo izvajati.

15. Tožeča stranka tudi v pritožbi opozarja na logičnost nekaterih dejstev. Ker je tudi na to pravilno in popolno odgovorilo že prvo sodišče (primerjaj točko 20 sodbe), dodatna pojasnila niso potrebna.

16. Glede na to, da je bil tožbeni zahtevek v zvezi z obsegom zapuščinskega premoženja (pravilno) zavrnjen zaradi nesklepčnosti, pritožbeno sodišče na pritožbene trditve, ki se nanašajo na konkretizacijo posameznih premičnin, ne odgovarja, ker to ni potrebno.

17. Končno je neutemeljen tudi očitek, ki se nanaša na tožnikov predlog glede združitve dveh pravdnih zadev, obeh izvirajočih iz zapuščinske zadeve po pokojni HŠ. Na podlagi 300. člena ZPP stranka sicer lahko predlaga, da se dve pravdi združita, vendar pa sodišče na njen predlog ni vezano. Vprašanje, ali bo odredilo združitev postopkov, je stvar formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča. Tudi v pritožbenem postopku bi bila sicer dopustna združitev zaradi skupnega obravnavanja in izdaje enotne odločbe, vendar na pritožbeni obravnavi (349. člen ZPP). Ker pa v konkretnem primeru oprava takšne obravnave sicer ni bila potrebna, bi bilo združevanje zadev (pri čemer niti ni jasno, ali so pogoji za to podani, saj podatkov o tem v spisu ni) v tej fazi postopka nesmotrno. Pritožbeno sodišče posledično predlogu ni sledilo.

18. Ker pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen (154. v zvezi s 165. členom ZZP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej dr. Ana Božič Penko: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten 2/03, str 93 in naslednje.

(2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1751/2000
• Sklep II Ips 672/95
• VSC sodba Cpg 399/2014