VSL sklep II Cp 3357/2011

Jedro

Predmetne nepremičnine so prešle iz družbene lastnine v klasično lastnino, torej iz sfere neznanega v sfero znanega lastništva, s trenutkom lastninskega preoblikovanja tožeče stranke, ko je njeno premoženje pridobilo znanega lastnika. Kljub takemu načinu pridobitve lastninske pravice pa tožeči stranki ne gre oporekati pridobitve lastninske pravice tudi po kriterijih priposestvovanja, če so ti izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožeča stranka s priposestvovanjem pridobila lastninsko pravico na parc. št. 36/1 in št. 36/2, obe k.o. X, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti za vknjižbo te lastninske pravice v zemljiško knjigo ustrezno listino, ker bo v nasprotnem primeru ta sodba nadomestila tako listino, in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki stroške v znesku 1.999,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je priposestvovanje pričelo teči že pred lastninskim preoblikovanjem tožeče stranke, to je z odločbo Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 24. 02. 1998, in sicer najpozneje dne 25. 07. 1997, to je z dnem pričetka veljavnosti Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Tožeča stranka je namreč s pogodbo o neodplačnem prenosu pravice razpolaganja z dne 02. 02. 1996 pridobila bremen prosto pravico uporabe na sporni nepremičnini in na podlagi te pogodbe bi tožnica lahko dosegla vknjižbo pravice uporabe na svoje ime, kar pravilno ugotovi tudi sodišče prve stopnje. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni obrazložilo in povedalo, zakaj naj bi tožeča stranka nepremičnino pridobila v posest šele 24. 02. 1998. Da je tožeča stranka s pogodbo o neodplačnem prenosu pravice razpolaganja z dne 02. 02. 1996 na predmetni nepremičnini pravno veljavno pridobila pravico uporabe, potrjuje tudi sodna praksa (sklep II Ips 634/2007), dejansko oblast nad nepremičnino pa je pridobila najpozneje z dnem uveljavitve ZLNDL, kar prav tako potrjuje sodna praksa (VSL sodba I Cpg 1231/2010). Nepremičnine, ki so bile v družbeni lastnini, je dejansko olastninil ZLNDL s pričetkom njegove veljavnosti 25. 07. 1997. Vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, pomembno je bilo dejansko stanje (sklep II Ips 634/2007 in VSL sklep I Cp 4337/2008). Torej je družbena lastnina na predmetni nepremičnini prenehala 25. 07. 1997. Izpodbijana sodba je nejasna v razlogih, kdaj naj bi tožeča stranka izvedela oziroma ugotovila, da je v zemljiški knjigi kot lastnica predmetne nepremičnine vpisana tožena stranka in bi temu posledično prenehala njena dobra vera. O tej okoliščini je namreč zapisano „leto 2007“, „najkasneje meseca oktobra 2010“, „avgusta 2007“, „najkasneje oktobra 2007“, „16. avgusta 2007“. Glede pričetka teka priposestvovalne dobe je natančna ugotovitev datuma, do kdaj je trajala dobra vera tožeče stranke, in obrazložitev te ugotovitve bistvena za zakonitost in pravilnost sodbe. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka skupaj s toženo stranko dne 03. 08. 2007 ali 16. 08. 2007 vložila zahtevo za parcelacijo nepremičnine parc. št. 36. Iz obrazložitve sklepa in odločbe Geodetske uprave RS, območne geodetske uprave Ljubljana z dne 10. 10. 2007 namreč jasno izhaja, da je zahtevo za uvedbo postopka ureditve meje in vpis novih parcel in njihovih mej za parcelo 36 dne 03. 08. 1997 vložila le tožena stranka in ne tudi tožeča stranka. Izpodbijana sodba nadalje zmotno navaja, da je bil B. K. nekdanji direktor tožeče stranke, ker to nikoli ni bil, ampak je bil pri tožeči stranki zaposlen le kot direktor kadrovsko splošnega sektorja. Sicer pa B. K. nikoli ni imel pooblastila za pogajanja o menjavi parcel, niti za poslovanje z nepremičninami pri tožeči stranki. Zato morebitni njegovi razgovori s toženo stranko o menjavi zemljišč ne morejo vplivati na dobro vero tožeče stranke. Ob upoštevanju pričetka teka priposestvovanja bi 10 letna priposestvovalna doba potekla tudi do 16. 08. 2007, če bi šteli ta datum za prenehanje dobroverne posesti tožeče stranke. Poleg tega tožena stranka lastninske pravice na predmetni nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo ni pridobilo v dobri veri, saj je takrat vedela, da je dejanski in pravni lastnik predmetnih nepremičnin tožeča stranka. Vedela je, da so te nepremičnine znotraj ograjenega proizvodnega kompleksa tožeče stranke in da jih ima tožeča stranka v dobroverni lastniški posesti že več kot 20 let in da jih je pridobila na podlagi pogodbe o neodplačnem prenosu pravice razpolaganja z dne 02. 02. 1996.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, opozarja, da so vse navedbe v pritožbi glede pričetka teka priposestvovanja z uveljavitvijo ZLNDL neupoštevna pritožbena novota in da četudi bi šteli za pričetek teka priposestvovanja uveljavitev ZLNDL, 10 letna priposestvovalna doba ni potekla, saj je bila tožnica o zemljiškoknjižnem lastništvu seznanjena že z vabilom A. A. 10. 05. 2007 za obravnavo zaradi izdelave elaborata, obravnava pa je bila 22. 05. 2007. Da so bili dogovori o menjavi parcel verodostojni, potrjuje dopis tožnika z dne 17. 08. 2007, ko ta urgira pri DURS in tam omenja namen menjave te parcele. Za svoje trditve odgovoru priloži listinske dokaze. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je štelo za datum olastninjena tu obravnavanih zemljišč dne 24. 02. 1998, s čimer naj bi te nepremičnine dobile znanega lastnika in prešle iz družbene lastnine v klasično lastnino, na podlagi takšne navedbe tožeče stranke v tožbi (glej 2. odst. na drugi strani), čemur tožena stranka tudi ni oporekala. Torej je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za pričetek teka priposestvovalne dobe 24. 02. 1998 in so vse pritožbene trditve o olastninjenju teh nepremičnin s pričetkom veljavnosti ZLNDL dne 25. 07. 1997 skladno določbi 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) neupoštevna pritožbena novota, saj ni izkazano, da teh navedb tožeča stranka brez svoje krivde ne bi mogla navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so predmetne nepremičnine prešle iz družbene lastnine v klasično lastnino, torej iz sfere neznanega v sfero znanega lastništva, s trenutkom lastninskega preoblikovanja tožeče stranke, ko je njeno premoženje pridobilo znanega lastnika. ZLNDL je v svojem prvem odst. 3. člena sicer res določal, da nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov, in to po določbi njegovega 7. člena s trenutkom uveljavitve ZLNDL dne 25. 07. 1997. Kljub takšni določbi ZLNDL sta bili obravnavani nepremičnini olastninjeni in sta prešli iz sfere družbene lastnine z lastniškim preoblikovanjem tožeče stranke, ko so postali znani njeni lastniki.

6. Kljub v prejšnji točki pojasnjenemu pa pritožba utemeljeno napada stališče sodišča prve stopnje o prenehanju dobroverne lastniške posesti tožeče stranke pred vložitvijo tožbe v tej pravdi in je zmotno prepričanje, da naj bi pri tožeči stranki ta dobra vera prenehala s trenutkom, ko je izvedela o dejanski vknjiženi lastninski pravici na spornih nepremičninah pri toženi stranki. Dejstvo je, da je tožeča stranka postala lastnik obravnavane nepremičnine na podlagi ZLNDL v trenutku njegove uveljavitve dne 25. 07. 1997 in da je nepremičnina prešla iz družbene lastnine z lastninskim preoblikovanjem tožeče stranke. Kljub takemu načinu pridobitve lastninske pravice pa tožeči stranki ne gre oporekati pridobitve lastninske pravice tudi po kriterijih priposestvovanja, če so ti izpolnjeni. Ker pa je lastnino tožeči stranki podeljeval že ZLNDL, pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s trenutkom ugotovitve, da je pri teh nepremičninah v zemljiški knjigi kot lastnica vknjižena toženka, izgubila dobro vero lastniške posesti, pa četudi se je po tej ugotovitvi s toženko dogovarjala o zamenjavi te nepremičnine z drugimi. S takšnim dvomom pa je vprašljiva materialnopravna pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku.

7. Pritožbeno sodišče je zaradi zgoraj podanih pomislekov, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je s podanimi razlogi ni mogoče preizkusiti, pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (1. odst. 354. člena ZPP). Če bi namreč pritožbeno sodišče po sodišču prve stopnje ugotovljena dejstva dodatno ugotovilo, da bi lahko materialnopravno pravilno odločilo o tožbenem zahtevku, bi strankam odvzelo pravico do pritožbe zoper takšno odločbo. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o tožbenem zahtevku, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča in dejansko stanje razjasni še v nakazani smeri.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2206/2009
• VSM Sodba I Cp 876/2020
• VSL sklep II Cp 1385/2012