VSL sodba II Cp 3141/2011

Jedro

Poseg v človekovo telo je protipraven in vodi do odgovornosti po 1. odstavku 131. člena OZ. Ni pa protipraven, če je vanj pacient privolil. Pacientova privolitev izključi protipravnost zdravnikovega ravnanja. Zdravnica je bila dolžna pacienta (tožečo stranko) poučiti o morebitnih tveganjih v zvezi z operacijo tudi na temelju izrecne določbe 4. črtice (alinee) 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. Dolžnost druge toženke se imenuje tudi pojasnilna dolžnost. Dolžnost ni izpolnjena, če se pacienta ne opozori tudi na mogoče zaplete pri zdravljenju. Izpolnitev dolžnosti izključi odgovornost za morebiten neugoden potek zdravljenja, tako imenovane zaplete (komplikacije) pri zdravljenju.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnika sam nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je toženkama naložilo nerazdelno plačilo 23.800,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe toženki. Prva toženka predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Druga toženka predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, in le podrejeno njeno spremembo.

3. Pritožbeni razlogi obeh pritožb so si zelo podobni. Ti so: pri operaciji, ki je razlog za odgovornost obeh toženk, je prišlo do zelo redkega zapleta. Od zdravnice ki je opravila operacijo, ni mogoče pričakovati, da bi govorila o vsakem možnem zapletu, tudi o zelo redkem. Operacija, ki jo je opravila druga toženka, je bila lažje narave. Glede na to naj bi bil tudi obseg pojasnilne dolžnosti manjši, kot bi bil sicer. Ta dolžnost naj bi v konkretnem primeru ne bila kršena. Pri operaciji sami po mnenju pritožnikov ni prišlo do strokovne napake. Sodišče je ocenilo, da so vprašljive trditve izvedenca, da so operativni poseg in obe nadaljnji reviziji potekali v skladu s pravili stroke in veljavno medicinsko doktrino. Sodišče po mnenju pritožnikov za to ni imelo strokovnega znanja. Nasprotno pa sodišče v nadaljevanju obrazložitve ni dvomilo v obe izvedenski mnenji in ju je sprejelo kot objektivni in strokovno utemeljeni. Izvedenca sta zgolj dopustila možnost, da so bili pri prvem posegu poškodovani živci, hkrati pa sta jasno in nedvoumno menila, da je v konkretnem primeru poseg potekal v skladu s pravili stroke. To pa je premalo za nastanek odgovornosti tožene stranke. Obe toženki tudi nasprotujeta višini odškodnine, in sicer za telesne bolečine (in nevšečnosti med zdravljenjem), strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

I. Pravni temelj odgovornosti

5. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženko je 1. odstavek 131. in 1. odstavek 147. člena OZ.

6. Prva toženka je zavarovalnica, pri kateri je imela tožeča stranka zavarovano odgovornost za škodo po polici št. 0108776. Pravni temelj za zahtevek zoper prvo toženko je 1. odstavek 964. člena in 921. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 40/2007; v nadaljevanju: OZ).

7. Pravna temelja za zahtevka zoper prvo in drugo toženko sta torej različna. Ne glede na to so za oba zahtevka skupni življenjski dogodki, na katerih v dejanskem oziru temeljita zahtevka. Dejstva v zvezi z dogodki so deloma nesporna.

8. Pri tožeči stranki je bila 01. 03. 2006 opravljena operacija ingvinalnih kil na obeh straneh, in da je to operacijo opravila pri drugi toženki zaposlena zdravnica. V okviru operacije je bila narejena hernioplastika po Bassiniju v spinalnem bloku. Po tej (prvi) operaciji se je pojavila nevropatska bolečina. Za njeno odpravo sta bili opravljeni še dve popravni operaciji (reviziji), in sicer 19. 09. 2006 in 28. 03. 1997. Namen prve je bila odprava bolečin na desnem dimeljskem predelu. Ta operacija je pripeljala (po prehodnem povečanju bolečin) do popolnega izboljšanja. Druga operacija naj bi odpravila bolečine v levem dimeljskem predelu, vendar je v tem predelu nevropatska bolečina še ostala (prvostopenjska sodba, str. 12 in 13; v nadaljevanju: sodba).

9. Že pred prvostopenjskim sodiščem je bilo sporno predvsem, ali je pri drugi toženki zaposlena zdravnica zadostila svoji pojasnilni dolžnosti, in ali je bila pri operaciji storjena strokovna napaka.

10. Predpostavke za nastanek odgovornosti za zdravniški poseg so v mnogih ozirih posebne. Poseg v človekovo telo je protipraven in vodi do odgovornosti po 1. odstavku 131. člena OZ. Ni pa protipraven, če je vanj pacient privolil. Pacientova privolitev izključi protipravnost zdravnikovega ravnanja (140. člen OZ). Druga toženka je bila dolžna pacienta (tožečo stranko) poučiti o morebitnih tveganjih v zvezi z operacijo tudi na temelju izrecne določbe 4. črtice (alinee) 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/92, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZZDej). Glede na navedeno določbo, je vsakdo imel pravico dati soglasje za kakršen koli medicinski poseg in biti predhodno obveščen o vseh možnih metodah zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Dolžnost druge toženke se imenuje tudi pojasnilna dolžnost. Dolžnost ni izpolnjena, če se pacienta ne opozori tudi na mogoče zaplete pri zdravljenju. Izpolnitev dolžnosti izključi odgovornost za morebiten neugoden potek zdravljenja, tako imenovane zaplete (komplikacije) pri zdravljenju. Glede medicinske odgovornosti obstaja že dokaj obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (npr. odločbe z opr. št. II Ips 378/2004, II Ips 166/2005, II Ips 736/2005). Ta sodna praksa je 131. in 140. člen OZ napolnila z vsebino in opredelila predpostavke za odgovornost pri zdravljenju na pravkar opisani način.

11. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka sicer podpisala soglasje za operacijo, vendar pa na njem ni bilo navedeno, kakšen poseg bo opravljen (sodba, str. 5). Lečeča zdravnica in osebje niso niti drugače dali pojasnil o samih tveganjih v zvezi z operacijo (str. 6). Operacija sama je bila preprosta, kar še posebej poudarjata pritožbi, sama pacientka (tožeča stranka) pa ni imela nobenih sistemskih bolezni.

12. Obe pritožnici pravzaprav niti ne nasprotujeta pojasnilni dolžnosti kot takšni. Menita pa, da je v tem konkretnem primeru druga toženka svoji pojasnilni dolžnosti zadostila. Operacija je bila lahka, komplikacija, kot je nastopila, naj bi bila izredno redka.

13. Pravilno je stališče obeh toženk, ki je nakazano v pritožbi, da je obseg pojasnil odvisen od konkretnega položaja pacienta. Pri pacientu, pri katerem je operacija nujna in se opravlja v časovni stiski, je majhen ali pa sploh v celoti odpade. Pri pacientu, pri katerem operacija ni nujna, je večji. To velja še toliko bolj, če je korist, ki se lahko pričakuje od operacije, razmeroma majhna, ali celo v celoti vprašljiva. Prav takšen pa je bil položaj pri tožeči stranki. Tožeča stranka je imela na levi strani motečo kilo. Pri kili na desni strani po ugotovitvah prvostopenjske sodbe bolečin sploh ni imela (str. 6 prvostopenjske sodbe). Druga toženka je imela zato toliko močnejši razlog, da tožeči stranki pojasni, kakšne posledice ima lahko poseg v njeno telo. Pri tem ne bi bila smela izpustiti zelo redkih zapletov. Razlog za bolj obširno pojasnilno dolžnost je nevarnost, da poseg povzroči več škode, kot bi bilo od njega pričakovane koristi. Pojasnilna dolžnost mora v takšnih primerih obsegati tudi opozorilo na manj verjetne, posledično lahko tudi zelo redke neugodne poteke zdravljenja. Pacient naj bo končno tisti, ki odloča o posegu v svoje telo, razen kadar to ni smiselno ali mogoče.

14. Prav v kršitvi pojasnilne dolžnosti vidi pritožbeno sodišče razlog za odgovornost tožene stranke. Ker kršitev pojasnilne dolžnosti zadošča za nastanek odškodninske odgovornosti, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s tistimi pritožbenimi razlogi, ki se nanašajo na vprašanje, ali je bila operacija izvedena pravilno, ali ne. To namreč na samo odgovornost tožene stranke ne vpliva.

15. Ker delavka druge toženke ni zadostila pojasnilni dolžnosti, je torej njen delodajalec odgovoren za škodo, nastalo zaradi operacije, ki je bila dne 01. 03. 2006 (1. odstavek 147. člena in 1. odstavek 131. člena OZ). Odgovorna je tudi za vso škodo, ki je še v vzročni zvezi s to prvo operacijo. Odgovorna je za škodo, ki sta jo povzročili obe reviziji.

II. Višina odškodnine

16. Tožeča stranka je trpela znatne bolečine. Po prvem posegu (01. 03. 2006) so trajale nevropatske bolečine nekaj mesecev. Bile so zmerne in občasno hude, in sicer na levem in desnem dimeljskem predelu. Protibolečinskih ukrepov je bilo precej: močna analgezija, protibolečinska terapija v obliki 41 blokad, fizioterapija (TENS), akupunktura. Po prvi reviziji so bile bolečine na desni strani od dva do tri dni ponovno hujše, in so nato na desni strani pojenjale, tako da so po približno mesecu dni prenehale. S protibolečinsko terapijo je tožeča stranka nadaljevala. Po drugi reviziji je v levem dimeljskem predelu bolečnost ostala, bolečina hujše stopnje je trajala dva do tri dni, nato se je vrnila na predrevizijsko raven. Bolečine so zmerne in občasno hude. Tudi po drugih reviziji je bilo priporočeno nadaljevanje protibolečinske terapije (razen blokad). Izboljšanje naj bi nastopilo zelo počasi. Tožeča stranka je opravila številne preglede, testiranja, nevrološke preiskave, fizikalno terapijo, masaže operativnega predela s kremami, izvajala je Keglove vaje, morala je počivati in se izogibati večjim obremenitvam.

17. Prvostopenjsko sodišče je prisodilo 14.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Podoben primer iz sodne prakse je mogoče najti v zvezi z dimeljsko kilo. Nanaša na se na odločbo VS RS, opr. št. II Ips 471/2000 (objavljena v knjigi Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2010). Pri njej je sicer šlo na nastanek dimeljske kile, vendar pa so bile bolečine in nevšečnosti, ki nastanejo zaradi operacije dimeljske kile, podobne. Višina odškodnine v tej zadevi mora biti glede na to, da so bolečine trajale dalj časa (kot v prej navedenem primeru) in je imela tožeča stranka tudi več nevšečnosti, ustrezno višja. Prisojena odškodnina glede na okoliščine primera ni pretirana.

18. Isto velja tudi za strah sam. Sodišče je ugotovilo intenziven sekundaren strah, ali bo operacija živca sploh kdaj popravljena. Sekundarni strah je trajal od aprila 2006 do maja 2007, torej razmeroma dolgo. Prisojena odškodnina v višini 2.300,00 EUR je primerna.

19. Tožeči stranki so se tudi zmanjšale življenjske aktivnosti. Življenjska aktivnost tožeče stranke je bila od 01. 03. 2007 do maja 2007 bistveno zmanjšana glede vseh fizično zahtevnejših opravil. Kasneje ni bila več, bila pa je le še deloma okrnjena glede športnih aktivnosti. Sposobna je še nošenja določenih predmetov iz trgovine, hoje navkreber brez bolečin, medtem ko je hoja navzdol občasno boleča. Za zahtevnejša domača opravila potrebuje pomoč. Ne more dvigovati več kot 5 kilogramov. Zmanjšana je njena senzibiliteta. Prenehala je s spolnimi odnosi in ima težave z odvajanjem vode. Odškodnina v višini 7.500,00 EUR je primerna, tudi glede na prej navedeni primer.

20. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je bila torej glede na 179. in 182. člen OZ v celoti odmerjena pravilno.

21. Pritožba je torej neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na temelju 1. odstavka 351. in na temelju 353. člena ZPP.

III. Pritožbeni stroški

22.Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožbi ni bili uspešni, pritožnici nista upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 159/2013
• Sklep IX Ips 66/2009
• Sklep IX Ips 71/2009