VSL sodba II Cp 2503 /2011

Jedro

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ko tožeča stranka ni dokazala kakšen je bil v pogodbi o upravljanju dogovorjeni ključ delitve stroškov, obe stranki pa se na ta dogovor o ključu delitve stroškov izrecno sklicujeta, je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 6 I 2006/15472 z dne 20. 12. 2006 razveljavilo v 1. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo glavnice v znesku 128,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 65,79 EUR od 22. 05. 2006 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 62,22 EUR od 23. 06. 2006 dalje do prenehanja obveznosti. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov navedenih v tretjem odstavku 1. točke izreka. Odločilo je še, da sklep o izvršbi ostane v celoti v veljavi v 3. točki izreka za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 105,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 03. 2006 dalje do plačila. Zahtevka tožeče in tožene stranke za povrnitev nadaljnjih stroškov postopka pa je zavrnilo.

2. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je po delnem umiku zahtevka določno opredelila preostanek vtoževane terjatve z navajanjem posameznih vrst stroškov in načinom njihovega izračuna, predložila pa je tudi pripadajoče račune dobaviteljev, ki jih je sama poravnala. V preglednici, ki jo je priložila k svoji pripravljalni vlogi, je določno pojasnila način delitve stroškov, pri čemer so bili kot ključi delitve upoštevani tako podatki o številu enot v stavbi, kot tudi površini posameznega dela v lasti tožene stranke. Zato je protispisna trditev sodišča prve stopnje, da solastniški deleži (po deležu vrednosti) za razdeljevanje relevantne površine s strani tožeče stranke niso bili zatrjevani. Tožeča stranka je v svojem povzetku navajala vrednosti potrebnih površin, tožena stranka pa jim ni ugovarjala. Tožena stranka bi kot etažni lastnik morala poznati svoj solastniški delež na stavbi ter ostale vrednosti, ki vplivajo na izračun, vendar se o tem ni želela izrekati oziroma pojasniti, kakšni deleži so zanjo nesporni. Določanje solastniškega deleža ni v domeni tožeče stranke, je pa tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da bo tožena stranka kot etažni lastnik posredovala podatke potrebne za izračunavanje obveznosti. Tudi če bi tožena stranka ugovarjala, da so deleži nedoločeni oziroma napačni, v skladu z 182. členom SZ-1 velja predpostavka, da so deleži enaki.

4. Tožena stranka se laično pritožuje zoper 2. in 4. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev zahtevka tožeče stranke na plačilo 105,15 EUR stroškov izvršilnega postopka in ugoditev njenemu zahtevku, da ji je tožeča stranka dolžna plačati 30,00 EUR pravdnih stroškov. Navaja, da tožeča stranka ni upravičena do izvršilnih stroškov, saj bi bil njen zahtevek, če ga ne bi zaradi delnega plačila toženca umaknila, zavrnjen. Ker je odločitev o stroških odvisna od uspeha pravdnih strank, tožencu pripadajo pravdni stroški v višini 30,00 EUR, ki zajemajo stroške fotokopiranja, interneta, pisarniške stroške, stroške materiala in pridobitve judikatov.

5. Tožeča je na pritožbo tožene stranke podala odgovor, v katerem vztraja pri svoji pritožbi in smiselno predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe. Tudi toženec je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke navedel, da vztraja pri svoji pritožbi in svojih pritožbenih navedbah.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

8. Tožeča stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu I., kjer je toženec etažni lastnik, vtožuje plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja za meseca maj in junij 2006 ter zakonske zamudne obresti od zneskov obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja v obdobju od julija 2005 do aprila 2006, ki jih je toženec že plačal.

9. Stanovanjski zakon (SZ-1) je v času do 24. 06. 2008 v 30. členu določal, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. V prvem odstavku 182. člena SZ-1 pa je določeno, da se do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih solastniški deleži določijo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da drugi člen Pogodbe o upravljanju (deseta alineja 2. člena, priloga C11) določa, da upravnik obračunava in razdeljuje stroške obratovanja stanovanjske hiše skladno z dogovorjenim načinom delitve stroškov, ki pa iz pogodbe ni razviden. Tožeča stranka trditev glede tega, kje je ključ delitve, na katerega se sklicuje, določen in kakšen je, ni podala. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni jasno kje, kdaj in kako je bil ključ delitve stroškov, na katerega se je skliceval tožnik v pripravljalni vlogi z dne 18. 03. 2009, sprejet. Tožena stranka je ugovarjala, da tožeča stranka stroškov ne deli skladno s sklenjeno pogodbo, veljavnosti sprejetega ključa delitve, določenega s pogodbo o upravljanju, pa ni ugovarjala. Koliko znaša solastniški delež tožene stranke, tožeča stranka v postopku ni zatrjevala.

11. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ko tožeča stranka ni dokazala kakšen je bil v pogodbi o upravljanju dogovorjeni ključ delitve stroškov, obe stranki pa se na ta dogovor o ključu delitve stroškov izrecno sklicujeta, je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo. Pritožbena očitka tožeče stranke, da je v pripravljalni vlogi določno pojasnila ključ delitve stroškov ter da ključ delitve stroškov izhaja iz preglednice priložene k pripravljalni vlogi, nista utemeljeni, ker grajata ugotovljeno dejansko stanje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

12. Pritožbene navedbe tožnika o tem, da bi tožena stranka morala poznati svoj solastniški delež, niso pravno relevantne. V skladu z določilom 7. in 212. člena ZPP je trditveno in dokazno breme na tožeči stranki, ki mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ne pa na tožencu, kot zmotno meni tožnik. Tožnik je tisti, ki bi moral dokazati vsebino dogovora o ključu delitve stroškov, na katerega se je skliceval. Če pa ključ delitve ne bi bil dogovorjen, pa bi moral tožnik skladno s 30. členom SZ-1 zatrjevati, kolikšen solastniški delež odpade na toženca in v primeru spora višino toženčevega solastnega deleža tudi dokazati. Višine toženčevega solastnega deleža pa tožnik ni niti zatrjeval. Pritožbene navedbe tožnika, ki tej ugotovitvi sodišča prve stopnje oporekajo, niso dopustne, ker se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

13. Neutemeljeno tožnik v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno z določilom 182. člena SZ-1 v primeru, da solastniški deleži etažnih lastnikov ne bi bili določeni oziroma bi bili napačni, šteti, da so solastniški deleži etažnih lastnikov enaki, saj tega 182. člen SZ-1 ne določa.

14. V skladu z določilom prvega odstavka 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi tožeči stranki nastali izvršilni stroški v višini 105,15 EUR tudi, če bi uveljavljala le terjatev v znesku, ki ga je delno plačal toženec dne 20. 12. 2006. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožencu naložilo v plačilo celotne stroške izvršilnega postopka, pravilna. Poleg tega, če toženec med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna (1), določilo 158. člen ZPP zato tožencu v takem primeru nalaga plačilo stroškov postopka. Posledično navedba toženca, da bi bil zahtevek tožnika, če ga toženec ne bi delno izpolnil, zavrnjen, ni utemeljena.

15. Ker toženec v pravdnem postopku nastanka pravdnih stroškov v višini 30,00 EUR ni izkazal, je odločitev sodišča o zavrnitvi njegovega zahtevka za povračilo pravdnih stroškov pravilna. Ostale pritožbene navedbe toženca niso odločilnega pomena, niti niso pravno relevantne, zato pritožbeno sodišče na njih ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker razlogi, ki jih v pritožbah uveljavljata pravdni stranki, niso utemeljeni, razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa niso podani, se pritožba tožeče stranke, ki sodbo izpodbija v celoti, in pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej: N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga: stran 46.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2461/2012
• VSL sodba I Cpg 66/2010
• VSL Sodba I Cpg 423/2018