VSL sklep II Cp 1152/2011

Jedro

Udeleženci res niso stranke zapuščinskega postopka po pokojnem M. (ker ne uveljavljajo kakšne pravice iz zapuščine), vendar pa to še ne pomeni, da niso upravičeni predlagati izdaje sklepa o dedovanju, saj lahko to stori vsaka prizadeta oseba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. odstavek izreka).

II. Dedinja M. K. krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom vzelo na znanje delni umik predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju in umik predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, ki ju je podala dedinja M.K., ter ustavilo postopek (1. odstavek izreka sklepa). Predloga udeležencev za izdajo sklepa o dedovanju in za izločitev zapuščine je prvo sodišče zavrglo (2. odstavek izreka sklepa).

2. Zoper sklep prvega sodišča se pritožujejo udeleženci, ki izpodbijajo odločitev v 2. odstavku izreka sklepa, pri čemer uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi obema predlogoma, podrejeno pa, da sklep razveljavi v izpodbijanem delu in vrne zadevo v nov postopek. V pritožbi udeleženci navajajo, da zapuščinsko sodišče ni upoštevalo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1702/2008-I, s katerim je sodišče prekinilo pravdni postopek do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka. Sedaj je nastala pat situacija, ko pravdno sodišče ne razpolaga s sodno odločbo o rešitvi predhodnega vprašanja, katerega samo noče reševati, prav tako pa tudi zapuščinsko sodišče ne namerava še odločiti s sklepom o dedovanju. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-2677/08-21 navedlo, da dokler tožbenemu zahtevku aktivno legitimiranih oseb ne bo ugodeno denacionalizacija ni mogoča. Z izpodbijanim sklepom pa je storjeno prav to, da je onemogočen zaključek denacionalizacijskega postopka. Ta je vezan na odločitev v pravdni zadevi. V pravdi udeleženca zatrjujeta, da sta na podlagi prodajne pogodbe z dne 18. 04. 1986 postala lastnika nepremičnine, ki v naravi predstavlja polovico stanovanjske hiše - dvojčka na naslovu P., funkcionalno zemljišče in sadovnjak. V času sklenitve prodajne pogodbe je nepremičnina obsegala parc. št. 73/10 in parc. št. 73/4, obe k.o. X. Stanje teh nepremičnin se je zaradi delitev večkrat spremenilo. V zemljiški knjigi je kot lastnik nepremičnin vknjižen pokojni M. V., to pa na podlagi 2.člena ZLNDL. Njegova dedinja je M. K.. Udeleženci so solastniki polovice stanovanjske hiše - dvojčka z zemljiščem s parc.št. 73/4, 73/10 in 73/117 k.o. X, zato je vknjižba lastninske pravice v korist zapustnika na spornih nepremičninah na podlagi 2. člena ZLNDL materialnopravno nepravilna. Sporna nepremičnina je bila nacionalizirana zapustniku na podlagi določb ZNNZGZ iz leta 1958. Na podlagi odločbe z dne 06. 04. 1960 je OLO Ljubljana-Vič izročil zemljišča v posest Stanovanjski zadrugi zaradi zadružne gradnje stanovanjskih dvojčkov na podlagi prvega odstavka 38. člena ZNNZGZ. Do zemljiškoknjižnega prenosa pravice uporabe na stanovanjsko zadrugo ni prišlo, čeprav je bila z navedeno odločbo pravica uporabe zemljišč, ki so bila podržavljena zapustniku, dodeljena Stanovanjski zadrugi. V Stanovanjsko zadrugo se je vključila Uprava zgradb SRS, ki je prevzela investitorstvo, po likvidaciji slednje pa je prešla pravica uporabe nepremičnin na Izvršni svet SRS. Ta je 18. 04. 1986 kot prodajalec sklenil prodajno pogodbo za pridobitev lastninske pravice na polovici stanovanjskega dvojčka s pripadajočim zemljiščem. V pravdi P 1702/2008-I so udeleženci že vložili tožbo na ugotovitev, da so lastniki ne le hiše dvojčka temveč tudi lastniki nepremičnin s parc.št. 73/4, 73/10 in 73/117, vse k.o. X. V podobni zadevi je sodišče že pravnomočno odločilo v prid tožečih strank. To pomeni, da je bila v tovrstnih zadevah prisojena lastninska pravica tudi na zemljiščih, ki predstavljajo stavbišča ter funkcionalna zemljišča, kjer se nahajajo stanovanjske hiše dvojčki. Enako velja tudi za zemljišča, ki so predmet tega zapuščinskega postopka. Ni dvoma, da udeleženci izkazujejo aktivno legitimacijo in pravni interes za svoja predloga. Ta se kažeta v tem, da se ugotovijo dediči po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu. Dejansko udeleženci uveljavljajo tudi pravico iz zapuščine, in sicer že navedene nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, poleg tega pa tudi predmet zapuščine po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu. Zato je prvo sodišče napačno ugotovilo, da udeleženci ne uveljavljajo pravice iz zapuščine. Aktivno legitimacijo in pravni interes udeleženci izkazujejo v dveh smereh: ker gre za razrešitev predhodnega vprašanja za pravdo in ker obenem uveljavljajo tudi pravico iz zapuščine denacionalizacijskega upravičenca, saj navedene nepremičnine, ki so jih pridobili udeleženci, ne spadajo v zapuščino. V zapuščinskem postopku imajo udeleženci tudi položaj strank tega postopka. Predmet dedovanja ne morejo biti zemljišča, kjer se nahajajo objekti tretjih oseb. Zato so udeleženci tudi zahtevali, da se ta zemljišča izločijo iz zapuščine, saj ne pripadajo zapustniku. Ker gre za spor med dediči in tretjimi osebami glede obsega zapuščine oziroma stvarnopravnih pravic iz zapuščine obstaja razlog za izločitev tega dela zapuščine na podlagi določbe 204. člena ZD. Zato so udeleženci predlagali izdajo sklepa o izločitvi zemljišč iz zapuščine. Sodišče prve stopnje je nepravilno kvalificiralo predlog udeležencev kot ločitveni zahtevek upnikov v smislu 143. člena ZD. Udeleženci niso uveljavljali takšnega predloga, saj so uveljavljali poseben predlog, da se iz zapuščine izloči sporno premoženje. V bistvu uveljavljajo dednopravni zahtevek v pravdi, v tem zapuščinskem postopku pa razrešitev predhodnega vprašanja. Zato ne gre za upniški položaj, ko upniki od dedičev terjajo plačilo terjatve, ki je nastala zoper zapustnika. Napačno prvo sodišče zaključuje, da bi udeleženci lahko uveljavljali svoj zahtevek le v pravdi, saj ne gre za uveljavljanje tožbenega zahtevka v tem zapuščinskem postopku ampak za predlog za razrešitev predhodnega vprašanja. Prvo sodišče je zato nepravilno uporabilo določila 143., 175. in 212. člena ZD.

3. Dedinja M.K. v odgovoru na pritožbo udeležencev predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvega sodišča je pravilna, deloma sicer iz drugih materialnopravnih razlogov. Udeleženci res niso stranke zapuščinskega postopka po pokojnem M. F. V. (ker ne uveljavljajo kakšne pravice iz zapuščine), vendar pa to še ne pomeni, da niso upravičeni predlagati izdaje sklepa o dedovanju, saj lahko to stori vsaka prizadeta oseba. Poleg tega se zapuščinski postopek uvede po uradni dolžnosti (164. člen ZD). Zapustniku so bile podržavljene nepremičnine parc. št. 73/4, travnik 751 m2, in parc. št. 73/10, travnik 1104 m2, obe k.o. X na podlagi določb ZNNZGZ. Z odločbo OLO Ljubljana-Vič z dne 06. 04. 1960 sta bili navedeni nepremičnini vzeti iz posesti zapustnika in izročeni Stanovanjski zadrugi, ki je tudi na teh zemljiščih zgradila stanovanjske dvojčke. S prodajno pogodbo z dne 18. 04. 1986 sta udeleženca B. V. in Ž. V. kupila stanovanjsko hišo (polovico stanovanjskega dvojčka) s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v obsegu 500 m2, kar je (glede na podatke v spisu) v naravi predstavljalo le del nepremičnin parc. št. 73/4 in parc. št. 73/10.

6. Čeprav je bila na podlagi 2. člena ZLNDL vpisana na navedenih podržavljenih nepremičninah (njihovo stanje se je medtem spremenilo tudi zaradi vmesnih delitev) lastninska pravica v korist zapustnika (ker odvzem njegove pravice uporabe ni bil vpisan v zemljiški knjigi), zapustnik ni postal "lastnik" nepremičnin, ker ni bil dejanski (pravi) imetnik pravice uporabe teh nepremičnin. Usoda navedenih nepremičnin, ki so bile podržavljene zapustniku, z vidika določb ZDen o vračanju podržavljenega premoženja še ni jasna. Tisti del podržavljenih nepremičnin (zemljišč), ki sta ga na podlagi prodajne pogodbe z dne 18. 04. 1986 kupila udeleženca (s hišo - dvojčkom) zapustniku ne bo vrnjen v naravi, ker je v lasti fizičnih oseb (tretji odstavek 16. člena ZDen). Preostali del podržavljenih nepremičnin (takratni parc. št. 73/4 in parc. št. 73/10) bo zapustniku lahko vrnjen v naravi, če za to ne bo ovir po določbah ZDen. O tem, kaj bo zapustniku vrnjeno v naravi in kaj v obliki odškodnine (za tisti del nekdanjih parc. št. 73/4 in parc. št. 73/10), ki je danes last udeležencev) bo odločeno v denacionalizacijskem postopku. Glede na predmet prodaje po navedeni prodajni pogodbi in današnje stanje nepremičnin parc. št. 73/4 (sadovnjak 10 m2), parc. št. 73/10 (sadovnjak 524 m2) in parc. št. 73/117 (stanovanjska stavba 159 m2, dvorišče 275 m2 in sadovnjak 239 m2) je jasno, da današnje parc. št. 73/4, parc. št. 73/10 in parc. št. 73/117 z navedeno prodajno pogodbo niso bile v celoti prodane udeležencema. Katere nepremičnine oziroma njihov del danes predstavlja predmet prodaje po navedeni prodajni pogodbi bo ugotovljeno v denacionalizacijskem postopku, ki je v teku pri Upravni enoti. Tedaj bo tudi znano, kaj predstavlja premoženje zapustnika in bo šele tedaj mogoče odločati o dedovanju tega premoženja (74. in 82. člen ZDen). Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1702/2008-I o prekinitvi pravdnega postopka do pravnomočnega zaključka tega zapuščinskega postopka nima nobenega pomena za ta postopek. Sodišče bo opravilo zapuščinski postopek po zapustniku oziroma izdalo sklep o dedovanju, ko bo ugotovljeno, kaj predstavlja zapustnikovo premoženje. Glede na to je bilo treba predlog udeležencev za izdajo sklepa o dedovanju zaradi preuranjenosti zavreči.

7. Udeleženci svojega predloga za izločitev zapuščine niso podali na podlagi 143. člena ZD, kot je zmotno štelo prvo sodišče, saj trdijo, da sporne nepremičnine sploh ne spadajo v zapuščino. O tem, kaj bo od podržavljenih nepremičnin v naravi vrnjeno zapustniku in kaj ne (ker gre za nepremičnine, ki so last udeležencev) bo odločeno v denacionalizacijskem postopku. Do tedaj že iz tega razloga ni mogoče odločati o predlogu udeležencev za "izločitev zapuščine". Ne glede na to ZD ne daje podlage (tudi 204. člen ZD ne) za tak zahtevek, kot ga s tem predlogom uveljavljajo udeleženci. Morebitni spori med dediči in tretjimi osebami o tem, kaj spada v zapuščino, se lahko rešujejo le v pravdi. Zmotno je stališče udeležencev, da uveljavljajo dednopravni zahtevek in da gre za rešitev predhodnega vprašanja. Predlog za izločitev zapuščine zato ni dovoljen in ga je prvo sodišče pravilno zavrglo.

8. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prvega sodišča v izpodbijanem delu (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Dedinja M.K. krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker po oceni pritožbenega sodišča ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 174. člena ZD (prvi odstavek 174. člena ZD).

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Cp 870/2020
• Sklep G 9/2012
• VSL sklep I Cp 555/99