VSL sklep II Cp 330/2012

Jedro

Argument, da si je predlagatelj »sam kriv«, ker je zavestno kupil parcelo brez urejenega dostopa (in da zato posledično zaraščenost in stroški, ki bi bili potrebni za ureditev poti po drugih trasah, ne morejo biti pravno relevantni za odločitev sodišča), je neprepričljiv, saj bi priveden do skrajnosti pomenil izničenje instituta nujne poti.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka delno spremeni tako, da se glede občasnih prevozov s tovornjaki nosilnosti do 20 ton predlog zavrne, pritožbi prve nasprotne udeleženke pa se ugodi tudi tako, da se glede nje sklep v 5. točki (izrek o stroških) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v odločitev. V preostalem se pritožbi zavrneta in se sklep potrdi.

II. Pritožniki sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Grosupljem je z izpodbijanim sklepom za potrebe nepremičnin s parc. št. 392/2, 397/1, 398, 399, 403/2 (vse k.o. X), last predlagatelja S. F., po nepremičninah parc. št. 392/4 k.o. X (last nasprotne udeleženke L. Z.), parc. št. 392/5 k.o. X (last nasprotnega udeleženca R. G.), parc. št. 393 k.o. X (last nasprotnega udeleženca M.B. Š.), parc. št. 137/3 k.o. X (last nasprotnih udeležencev I. G. do 5/8, Š. O. do 3/16 in M. D. do 3/16), dovolilo nujno pot dolžine 70m in širine 3m (v skupni površini 210 m²), ki v naravi predstavlja del že obstoječe s peskom nasute poti (1. točka izreka). Potek nujne poti je razviden iz skice (rumena barva), ki jo je dne 03. 06. 2011 izdelala izvedenka geodetske stroke ing. M. B. in ki je del predmetnega sklepa (2. točka izreka). Nadalje je odločilo, da se uporaba nujne poti dovoli za neomejeno hojo, živinogonjo in vožnjo z osebnimi avtomobili in kombiji ter občasne prevoze s tovornjaki z nosilnostjo do 20 ton (3. točka izreka) ter predlagatelju naložilo, da v 8. dneh po pravnomočnosti sklepa za dovoljeno nujno pot (4. točka izreka) nasprotnim udeležencem plača denarno nadomestilo, in sicer L. Z. v višini 3.883,20 EUR, R. G. 1.061,90 EUR, M. B. Š. 414,40 EUR in P. G. v znesku 129,5 EUR. Na koncu je odločilo, da je dolžan stroške postopka, sodnih taks, stroške izvedencev in stroške nasprotnih udeležencev nositi predlagatelj (5. točka izreka).

2. Zoper omenjeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila nasprotna udeleženka L. Z., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zahtevek zavrne, podredno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarila je, da se izrek izpodbijanega sklepa sklicuje na skico, ki mu ni priložena, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Ves čas prvostopenjskega postopka je zatrjevala, da ima predlagateljeva parcela za redno rabo potrebno zvezo z javno cesto v smislu 88. člena SPZ. Ker je izvedenec geodetske stroke ugotovil, da zaradi stika treh različnih katastrskih občin na spornem zemljišču ne more ugotoviti, ali to drži, bi moral predlagatelj (za razrešitev tega ključnega vprašanja) v skladu s svojim dokaznim bremenom predlagati izvedbo drugega dokaza (izvedenca). Če ima namreč parc. št. 397/1 k.o. X, glede katere je nujna pot zahtevana, neposreden stik z javno cesto (to bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti z gotovostjo), potem odpade kakršnokoli nadaljnje ugotavljanje nujne poti v smislu 89. člena SPZ. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pojem nesorazmernih stroškov povezalo s stroški ugotavljanja stika parcele z javno potjo. Ko bi z gotovostjo ugotovilo stik z javno potjo, bi moralo na podlagi predlagateljevih trditev in izvedenih dokazov oceniti (finančno ovrednotiti) ter obrazložiti sorazmernost med stroški, ki bi jih predlagatelj imel z izgradnjo priključka na javno pot, in stroški, ki jih bo nasprotna udeleženka utrpela zaradi določitve nujne poti preko njenega zemljišča. Ker nič od tega ni storilo, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (88. člen SPZ), napačno ugotovilo dejansko stanje (ker ni jasno, ali stik obstoji) in storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP (ni dokazne ocene o sorazmernosti stroškov iz 88. člena SPZ, posledično pa se sklepa v tem delu ne da preizkusiti, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nadalje je sodišče prve stopnje kršilo določbe 89. člena SPZ, saj je zaradi napačne uporabe materialnega prava in napačne dokazne ocene zmotno ugotovilo, da je izmed štirih možnih variant najprimernejša ravno sedaj sporna. Predlagatelj je točno vedel, da kupuje parcelo, do katere nima urejenega dostopa, zaradi česar je potrebno od njega v smislu 89. člena SPZ zahtevati in pričakovati večji napor pri ureditvi tega problema. Zaraščenost in predlagateljevi stroški potrebni za ureditev poti po drugih trasah ne morejo biti pravno relevantni za odločitev sodišča (predlagatelj jih je vzel v zakup, ko je kupil nepremičnino brez poti), ampak zgolj primerjava bremena in prizadetosti lastnikov zemljišč, preko katerih naj bi potekale potencialne nujne poti. Ob pravilni dokazni oceni bi bilo potrebno ugotoviti, da je najbolj prizadeto prav zemljišče nasprotne udeleženke, ki je v naravi ozko in dolgo, širina predlagane poti pa predstavlja ¼ celotne površine, zaradi česar bi z dovoljenjem za vožnjo 20-tonskih kamionov (kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje) izgubilo vsako vrednost. Zemljišče (na katerem se res začne brežina, ki pa ni posebej strma, zaradi česar ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da pot po varianti 1 poteka preko parcele 392/4 tik ob strmi brežini) bi bilo po dolžini razpolovljeno, zaradi česar postane za nasprotno udeleženko popolnoma neuporabno tako za kmetijsko obdelavo, kot za postavitev objekta, če bi zemljišče postalo stavbno. Zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pot z vidika sorazmernosti prizadetosti izkoriščanja in uporabe primerna (v primeru izdelave poti bi se vsa meteorna voda s predlagateljeve parcele, ki je višje, stekala ravno na parcelo nasprotne udeleženke in povzročala spiranje zemlje in imisije), prav tako ne drži, da naj bi se pot po varianti 1 uporabljala od leta 1970 (temveč šele od leta 1995 izključno s strani družine O. in Z. zgolj v smislu prekarija). Zgodovinsko dejstvo, da je pot po varianti 1 nekdaj že obstajala, je (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje) pravno nerelevantno, saj je potrebno upoštevati stanje od vložitve predloga. V primeru izbire drugih variantnih poti bi bilo breme za parcele mnogo nižje (stroški predlagatelja pa višji, a to ne more biti pravno relevantno). Z upoštevanjem teh argumentov za izbiro variante 1 je sodišče prve stopnje zagrešilo procesno kršitev iz 341. člena ZPP, pri čemer je ostalo dejansko stanje potrebno za oceno obremenjenosti tuje nepremičnine iz drugega odstavka 89. člena SPZ nepopolno ugotovljeno. Varianta 4 pomeni neposreden stik z javno cesto (tuja nepremičnina v tem primeru ne bi bila obremenjena, pot, ki je v naravi ni, pa bi bilo moč ob današnji tehnoloških danosti brez dvoma vzpostaviti), varianta 3 pa nedvomno nižjo obremenitev lastnika tuje nepremičnine (ker gre za pot, ki se je v preteklosti že uporabljala, pomeni za predlagatelja manjši strošek od variante 4, čeprav je manj udobna od sporne variante 1, kar pa je tudi prav). Tudi pri variantah 2 in 5 gre za poti, ki sta se že uporabljali, sta utrjeni in primerni (varianta 2 je najmanj obremenjujoča za služeča zemljišča, je pa za predlagatelja manj udobna in bi moral v postopek vključiti še več strank, kar pa je njegov problem). Sodišče prve stopnje kot pravno relevantnega uporablja pojem interesa predlagatelja (zadnja vrsta na tretji strani obrazložitve), ki pa ga SPZ ne pozna, zaradi česar (sledenje interesu predlagatelja) predstavlja napačno uporabo materialnega prava. Za potrebe normalne uporabe nepremičnin predlagatelja tudi ni potrebna nujna pot za vozila z nosilnostjo 20 ton. Takšno breme je pretirano, prav tako zanj zemljišča niso primerna. Sodišče prve stopnje tudi ni odmerilo stroškov, čeprav bi jih na podlagi določb ZPP moralo.

3. Zoper sklep sta se po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tudi nasprotna udeleženca R. G. in Š. O., ki pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi poudarjata, da jima (pa tudi ostalim nasprotnim udeležencem) sodišče prve stopnje ni dalo možnost obravnavanja pred sodiščem (s čimer je bistveno kršilo določbe postopka v smislu drugega odstavka 339. člena ZPP). Pooblaščenec drugega udeleženca je namreč glede izvedenskega mnenja A. B. Dne 01. 09. 2011 podal pripombe in predloge za dopolnitev, ki pa jih sodišče prve stopnje, kot je to razvidno, ni obravnavalo oziroma jih je ignoriralo. Pooblaščencu drugega udeleženca izvedenčev odgovor ni bil vročen. Ker iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje tako ravnalo, je bistveno kršilo določbe postopka (in sicer 2. odstavek 287. člena ZPP, zaradi česar odločitve ni moč preizkusiti, kar nasprotna udeleženca nista mogla prej uveljavljati, saj sodišče prve stopnje po vložitvi predloga za dopolnitev oziroma pripomb ni opravilo nobenega naroka več). Zaradi te opustitve je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ga ni moč preizkusiti. Prav tako je podana kršitev v smislu 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče izpodbijani sklep izdalo brez naroka (zadnji narok je opravilo dne 03. 06. 2011, torej še preden je prejelo izvedenski mnenji in ju vročilo strankam), čeprav bi moralo o predlagateljevem zahtevku odločiti na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena in prvega odstavka 5. člena ZPP oziroma 142. in 145. člena ZNP). Nadalje naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijanega sklepa navaja o izpovedi in pisnem mnenju izvedenke geodetske stroke M.B., in njeno izpovedjo oziroma mnenjem samim. V petem odstavku na strani 3 izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje izrecno navaja (v zvezi s trditvijo nasprotnih udeležencev), da naj bi iz mnenja in skice izvedenke M. B. izhajalo, da predlagateljeva parcela št. 397/1 nima povezave z javno cesto (češ da so vmes parcele št. 396/1 in 397/2), kar pa ne drži. Iz skice M. B., ki je priloga njenemu mnenju z dne 15. 07. 2011, izhaja, da je izvedenka javno pot vrisala do meje med parc. št. 144/4 in 396/1, od te točke dalje pa je presledek v dolžini vsaj polovice parcele št. 396/1, kjer sploh ni prikazan potek omenjene javne ceste, nadaljuje pa se šele od druge polovice parc. št. 396/1. Jasno je, da navedena skica ne prikazuje resničnega stanja na terenu in da jo je izvedenka naredila tako, kot je to zahtevalo sodišče (ki naj pove, kje poteka javna pot, ki po skici izvedenke izgine na meji med parc. št. 134/1 in 396/1). Pritožbeno sodišče se bo lahko z vpogledom satelitskega posnetka (oziroma evidenco GURS) za predmetne parcele samo prepričalo, da javna pot poteka ob predlagateljevi parceli št. 397/1 oziroma da jo v manjšem delu celo seka na dva dela. Upoštevaje, da je sodišče prve stopnje iz samo njemu znanih razlogov izvedenki preprečilo, da zariše in prikaže na skici dejanski potek javne ceste glede na položaj predlagateljeve parcele št. 397/1, je jasno, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sklicevanje sodišča prve stopnje na to, da bi bili stroški za natančno ugotovitev položaja – poteka javne poti previsoki, ne predstavljajo resne utemeljitve izpodbijane odločbe. Razumljivih razlogov v smislu prvega in drugega odstavka 89. člena SPZ v zvezi s čim manjšo obremenitvijo tuje nepremičnine ne samo da izpodbijani sklep nima, ampak je sodišče prve stopnje s tem, ko je zasledovalo cilj, da predlagatelju zagotovi zanj najugodnejšo in najcenejšo nujno pot (ne glede na obremenitev tuje nepremičnine) uporabilo povsem nedopusten kriterij (vse dokaze, ki so bili v nasprotju s tem prizadevanjem, pa je ignoriralo) višine stroškov ureditve nujne poti (in ne kriterija čim manjše obremenitve tuje nepremičnine, kot bi to moralo), s čimer je skrbelo predvsem za interese predlagatelja. Na to kaže tudi okoliščina, da je sodišče prve stopnje ob ogledu na naroku dne 03. 06. 2011 samo ugotovilo, da poteka trasa (variantne) poti po parcelah 395/3, 397/2 in 397/1 po obstoječi makadamski poti, v obrazložitvi svojega sklepa pa je v zvezi s tem, zakaj varianta št. 3 ni primerna, samo mimo grede dodalo, da je iz zapisnika z omenjenega naroka razvidno, da je srednji del zelo strm (pri tem je že sama ugotovitev v nasprotju z vsebino zapisnika, zaradi česar je podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožniku tudi ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje v obrazložitev svoje odločbe dodalo nekaj, kar sploh ne obstaja. Omenjeno je v nasprotju z zahtevano nepristranskostjo sodišča. Sodišče je zaradi domnevno visokih geodetskih stroškov opustilo ugotavljanje, ali ima predlagatelj dostop do svojih nepremičnin po javni poti, ni ugotavljalo, ali bi bila takšna povezava pogojevana z nesorazmernimi stroški in pri tem ni odgovorilo na osnovno vprašanje, ali je predlagatelj upravičen zahtevati ustanovitev nujne poti (o tem ni podanih nobenih razumnih razlogov). Ker na to ni odgovorilo, je vsako nadaljnje razglabljanje o tem, po kateri poti bi bilo najsmotrneje dovoliti nujno pot za predlagateljeve nepremičnine, brez smisla. Ker je sledilo svojemu zgrešenemu materialnopravnemu naziranju, je sprejelo odločitev izvedenca, ki pa v svojem mnenju z nobeno besedo ne pove, zakaj bi bila ravno nujna pot po varianti, ki jo je izbralo sodišče, najmanj obremenjujoča za tuje nepremičnine. S popolnim ignoriranjem predlogov nasprotnih udeležencev za dopolnitev izvedenskega mnenja, pa je preprečilo, da bi se ugotovile vse okoliščine potrebne za odgovor na navedeno vprašanje.

4. Pritožbi sta bili poslani v odgovor predlagatelju in ostalim nasprotnim udeležencem, ki pa le-tega niso podali.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Ne držijo pritožbene navedbe nasprotnih udeležencev R. G. in Š. O., češ da jima (kakor tudi nasprotnim udeležencem) sodišče prve stopnje ni dalo možnost obravnavanja oziroma da je ignoriralo njune pripombe (predloge), ki sta jih podala na izvedensko mnenje A. B.. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku na strani 5 izpodbijanega sklepa natančno (in prepričljivo) obrazložilo, zakaj glede tega ni izvedlo dopolnitve izvedenskega mnenja. Iz dne 02. 09. 2011 podane pripravljalne vloge R. G. je razvidno polemiziranje oziroma pravilneje nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca A. B.. V zvezi s predlogom po zaslišanju izvedenca, ki ga je podal v nadaljevanju (drugi odstavek na l. št. 167), pa je povsem pavšalno obrazložil, da naj bi mu bilo potrebno postaviti številna vprašanja zaradi domnevnih nejasnosti oziroma nepodanih odgovorov. Upoštevajoč, da je mnenje izvedenca B. jasno, da je ugotovil za odločitev relevantne dejanske okoliščine ter da je bil s strani pritožnika podan premalo opredeljen predlog, glede katerih dejanskih okoliščin naj bi bilo potrebno izvedenca zaslišati (zgolj nestrinjanje z ugotovitvami ali polemiziranje z njimi pa ni zadosten razlog za dopolnitev - zaslišanje), sodišče prve stopnje takšnemu predlogu utemeljeno ni sledilo (in to tudi ustrezno obrazložilo, zaradi česar seveda ne drži, da se izpodbijanega sklepa iz tega razloga ne bi dalo preizkusiti). Prav tako ni podana kršitev v smislu 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (oziroma kršitev zaradi morebitnega neupoštevanja določb prvega odstavka 4. člena in prvega odstavka 5. člena ZPP oziroma 142. in 145. člena ZNP). Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi zaradi obravnavanja predmetnega predloga opravilo narok (dne 03. 06. 2011). Dejstvo, da po prejemu mnenj obeh postavljenih sodnih izvedencev (ki ju je poslalo v izjavo vsem udeležencem), ni razpisalo in opravilo nadaljnjega naroka, pa ne predstavlja kršitev procesnih določb, ki veljajo za predmetni nepravdni postopek (obravnavanje izvedenskih mnenj na naroku v postopku kot je ta namreč ni obligatorno). Ne drži, da naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijanega sklepa navaja o izpovedi in pisnem mnenju izvedenke geodetske stroke M. B., in njeno izpovedjo oziroma mnenjem samim. Sodišče prve stopnje se v 5. odstavku na tretji strani izpodbijanega sklepa sklicuje (tudi) na skico omenjene izvedenke (l. št. 159), iz katere dejansko izhaja, da med predlagateljevo parcelo (št. 397/1) in javno cesto (parc. št. 787 k.o. X) ni povezave. Res je izvedenka v mnenju z dne 15. 07. 2011 (v zvezi z varianto št. 4) jasno navedla (podobno tudi izvedenec A. B.), da v omenjenem delu zemljiško-knjižno stanje ni usklajeno z evidencami zemljiškega katastra (te ugotovitve na strani 5 izpodbijanega sklepa omenja tudi sodišče prve stopnje). Vendar pa okoliščina, ali javna pot (parc. št. 787 k.o. X) meji oziroma seka predlagateljevo parcelo (št. 397/1), v predmetni zadevi (kot to zmotno meni pritožba) ni ključna oziroma »predhodna« za ugotovitev, ali je predlog za ustanovitev nujne poti utemeljen (zato so neutemeljeni tudi vsi očitki v zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem). V skladu z določbo 88. člena ZNP je moč ustanovitev nujne poti dovoliti tudi v primeru, ko lastnik lahko zgradi povezavo z javno cesto prek lastnih parcel, a bi bila izgradnja takšne poti zvezana z nesorazmernimi stroški (ti bi bili nesorazmerno visoki glede na obseg posega zaradi uporabe poti v tujo nepremičnino). Prav to pa velja tudi za konkretni primer. V zvezi s tem se sodišče prve stopnje prepričljivo sklicuje tako na lastne ugotovitve, do katerih je prišlo ob ogledu, kot na ugotovitve izvedenke geodetske stroke M. B. in izvedenca gradbene stroke A. B., in sicer da tehnična ureditev trase (po varianti št. 4) ni možna brez večjih geodetskih del na terenu (potrebno bi bilo izvesti obsežnejše geodetske meritve z detajlnim posnetkom terena med objekti in javno cesto ter izdelati projekt poteka nove poti, saj v naravi objekti niso izmerjeni in vrisani v uradne evidence zemljiškega katastra), oziroma na (najmanj) enako pomembno okoliščino, da naj bi bil zaradi dokajšnje strmosti konfiguracije terena (sodišče prve stopnje je ob ogledu samo ugotovilo, da ni obstoječe poti oziroma je vse zaraščeno, ob robu javne ceste pa je nasutje zaradi odvodnjavanja) priključek na javno pot težko izvedljiv. Ker naj bi bila vzpostavitev poti nesmotrna tako v tehničnem kot ekonomskem pogledu, izvedenec A. B. tudi ni ocenil višine stroškov za njeno vzpostavitev. Sodišče prve stopnje je upoštevalo (in to tudi obrazložilo) vse kriterije, ki jih za ustanovitev nujne poti predvidevata 88. in 89. člen ZNP, zaradi česar ne drži, da naj bi upoštevalo (zgolj in samo) višino stroškov ureditve poti, ne pa tudi kriterija čim manjše obremenitve tuje nepremičnine. V izpodbijanem sklepu je ugotovilo (in ustrezno obrazložilo) tako, zakaj s strani nasprotnih udeležencev predlagane alternativne variante (to velja tudi za varianto št. 3) za ustanovitev nujne poti niso primerne (ker ne ustrezajo potrebam redne rabe predlagateljevih parcel ali pa bi bila njihova ustanovitev povezana z nesorazmernimi stroški) oziroma zakaj je primerna (s strani predlagatelja) predlagana varianta, kateri je bilo (v končni fazi tudi) ugodeno. Prav tako je (stran 4) z vidika sorazmernosti presojalo (tehtalo) obseg takšnega posega in prizadetost interesov lastnikov služečih nepremičnin, torej obremenitve teh parcel (pri tem je ugotovilo in obrazložilo, da je s strani predlagatelja predlagana nujna pot ustrezna tudi z vidika opisane sorazmernosti). Zato ne drži, da je »skrbelo« predvsem za predlagateljeve interese, interese oziroma dokaze (kateri naj bi to bili, pritožba ne navede) nasprotnih udeležencev pa ignoriralo. Očitki o pristranskosti nikakor ne držijo.

7. Izpodbijani sklep v drugi točki (v skladu z drugim odstavkom 145. člena ZNP) jasno opredeljuje, katerega skica (ki se nahaja v spisu) je njegov sestavni del, zaradi česar okoliščina, da ta ni pripeta sklepu, seveda ne predstavlja nobene procesne kršitve in v tej smeri podani pritožbeni očitki prve nasprotne udeleženke nikakor niso utemeljeni. Že ob obravnavi pritožbenih navedb nasprotnih udeležencev R.G. in Š. O. v zvezi z varianto št. 4 je bilo (v prejšnji točki) poudarjeno, da je moč v skladu z določbo 88. člena ZNP ustanovitev nujne poti dovoliti tudi v primeru, ko lastnik sicer lahko zgradi povezavo z javno cesto prek lastnih parcel, vendar pa bi bila izgradnja takšne poti zvezana z nesorazmernimi stroški, in da prav to velja za konkretni primer. Zato v predmetnem postopku ni bilo prav nobene potrebe po postavitvi novega izvedenca (ki naj bi ugotavljal, ali obstaja stik med predlagateljevo parcelo št. 397/1 in javno potjo oziroma parcelo št. 787 k.o. X). Prav tako je že bilo omenjeno, da je sodišče prve stopnje ne samo ugotovilo in obrazložilo, zakaj so ostale alternativne variante neprimerne, ampak je upravičenost predlagateljeve variante presojalo tudi z vidika sorazmernosti oziroma obremenitve služečih parcel. Ker je tudi v zvezi s tem podalo prepričljive razloge, pritožbene navedbe prve nasprotne udeleženke o tem, da se sklepa ne da preizkusiti, ne držijo. Argument, da si je predlagatelj »sam kriv«, ker je zavestno kupil parcelo brez urejenega dostopa (in da zato posledično zaraščenost in stroški, ki bi bili potrebni za ureditev poti po drugih trasah, ne morejo biti pravno relevantni za odločitev sodišča), je neprepričljiv, saj bi priveden do skrajnosti pomenil izničenje instituta nujne poti. Stroški, ki so potrebni za ureditev poti, so vsekakor eden od relevantnih kriterijev. Da širina izbrane poti ne predstavlja ¼ celotne parcele prve nasprotne udeleženke (št. 392/4 k.o. X), je več kot jasno razvidno že iz skice (ki je sestavni del izpodbijanega sklepa) z dne 03. 06. 2011 (prav tako iz nje ni razvidno, da bi pot parcelo sekala po polovici; da predmetna pot po parceli št. 392/4 k.o. X poteka ob robu brežine, ki meji na parcelo št. 393 k.o. X, je sodišče prve stopnje samo ugotovilo ob ogledu na naroku dne 03. 06. 2011). Ob tem, da je pritožbena trditev, da naj bi se v primeru izdelave izbrane poti vsa meteorna voda s predlagateljeve parcele (ki naj bi bila višje) stekala ravno na parcelo prve nasprotne udeleženke in povzročala spiranje zemlje in imisije, novota (v zvezi s katero ni pojasnjeno, zakaj ni bila podana že v postopku na prvi stopnji), je bilo v predhodni točki tudi že poudarjeno, da je v izpodbijanem sklepu prepričljivo obrazloženo, zakaj s strani nasprotnih udeležencev predlagane alternativne variante za ustanovitev nujne poti niso primerne (pri čemer, kot je bilo poudarjeno, uporaba argumenta, češ da si je predlagatelj »sam kriv«, ni ustrezna). Zakon v zvezi s pogoji za ustanovitev nujne poti nikjer ne uporablja izraza interes (predlagatelja). Vendar pa v tej smeri postavljeni pritožbeni očitki ne presegajo okvirov (zgolj) semantične razprave, saj je povsem jasno, da sodišče pri vsebinski presoji obstoja zakonskih predpostavk (za ustanovitev nujne poti) upošteva pravno relevantne interese oziroma jih vrednoti (in sicer tako interese predlagatelja kot interese nasprotnih udeležencev).

8. Pritožbeni očitki pa so utemeljeni glede dovolitve ustanovitve nujne poti za občasne prevoze s tovornjaki nosilnosti do 20 ton. Zakaj naj bi bila (za redno uporabo predlagateljevih parcel) potrebna ustanovitev služnosti (nujne poti) tudi v tem za služeča zemljišča bistveno bolj obremenjujoči obliki (od ostalih), predlagatelj ni ne konkretno pojasnil niti izkazal. Pritožbama je bilo zato potrebno v tem delu ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka delno spremeniti tako, da se glede občasnih prevozov s tovornjaki nosilnosti do 20 ton predlog zavrne (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Glede prve nasprotne udeleženke pa je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti tudi v 5. točki izreka (torej glede odločitve o stroških prvostopenjskega postopka), saj je v pritožbi upravičeno opozorila, da sodišče prve stopnje, kljub temu da jih je tekom postopka priglašala, ni odmerilo njenih stroškov (pa bi jih upoštevaje 163. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP moralo). V tem obsegu se zadeva vrača v odločitev sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker v preostalem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pritožniki so s pritožbami uspeli le v relativno majhnem delu, zaradi česar sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP ter 37. členom ZNP).

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1572/2019
• VSL sklep II Cp 3600/2009
• Sklep II Ips 165/2012