VSL sodba I Cp 3246/2011

Jedro

Tako za nastanek, kot tudi za prenehanje stvarne služnosti je odločilen obstoj koristi za gospodujoče zemljišče in nikakor ne javnopravni položaj tega zemljišča. Če koristi ni več, lahko stvarna služnost preneha. Na prenehanje koristi bistveno vplivajo spremenjene okoliščine.

Uporabno dovoljenje za gospodarsko poslopje in sprememba namembnosti zemljišča temeljita na upravnih aktih. Ti sami po sebi nimajo nobenega vpliva niti na nastanek, niti na prenehanje služnosti. Odločilno so povsem zasebnopravni vidiki.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na ukinitev služnostne pravice hoje in voženj z vsemi vozil za potrebe gospodujočega zemljišča, parc. št. 414/1, k.o. X, ki je obstajala v breme zemljišča s parc. št. 414/3, k.o. X. Ugodilo je tudi zahtevku za izbris vknjižbe služnostne pravice.

2. Zoper sodbo sta bili vloženi pritožbi pooblaščencev tožene stranke in tožene stranke same. Pritožba pooblaščencev predlaga spremembo prvostopenjske sodbe. Pritožba tožene stranke predlaga poleg tega razveljavitev sodbe, če bi pritožbeno sodišče sodbe ne spremenilo.

3. Pritožba pooblaščencev tožene stranke meni, da ne drži temeljni razlog, na katerem temelji odločitev prvostopenjskega sodišča. Ta pa je, da so zaradi delovanja družbe F. nastale spremenjene odločilne okoliščine. Služnosti nista zahtevali niti družba F., niti tožena stranka. Za objekte, ki stojijo na parceli 414/1, in sicer za gospodarsko poslopje, drvarnico in svinjak in tudi za parcelo kot takšno (razen za vzhodni del) pa prihaja v poštev edina pot po trasi služnostne poti. Poleg tega je bilo izdano za gospodarsko poslopje uporabno dovoljenje, parcela s parc. št. 414/1 pa je sedaj na območju stavbnih zemljišč in zato potrebuje ustrezen dostop. Tožeča stranka se je z izjavo z dne 19. 03. 1985 zavezala, da tožencu ne bo ovirala dostopa do njegovega gospodarskega poslopja, in da bo naredila novo pot. O morebitni ukinitvi služnosti je bilo že odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 388/94 z dne 14. 03. 1995 (potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 658/95 z dne 20. 06. 1995). V izpodbijani sodbi tudi ni razlogov o tem, zakaj za obstoječa gospodarska poslopja na parc. št. 414/1 tožena stranka ne bi več imela služnosti poti.

4. Tožena stranka v pritožbi predvsem navaja različna nova dejstva in dokaze. Pritožuje se tudi zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških.

5. Pritožbi sta neutemeljeni.

6. Pooblaščenci tožene stranke v pritožbi zaidejo v nasprotje: na njenem začetku povzamejo bistvene razloge prvostopenjske sodbe, na koncu pritožbe ji očitajo, da je brez razlogov. Takšen pritožbeni razlog seveda ne more voditi do uspeha, saj ni podan. Drži pa trditev, da je bilo o morebitni ukinitvi služnosti že razpravljano in odločeno v letu 1995 (sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 288/94 z dne 14. 03. 1995 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 658/95 z dne 20. 06. 1995). Sodbi sta ugotovili, da se je zmanjšala obremenitev služečega zemljišča, ker je bilo toženi stranki odvzetega precej kmetijskega zemljišča. Služnost takrat ni bila ukinjena zato, ker ni bilo ugotovljeno, da je bil namen uporabe gospodujočega zemljišča drugačen od tistega v času ustanovitve služnosti. To pa nikakor ne pomeni, da je o prenehanju služnosti odločeno enkrat za vselej. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev v zadevi, je bilo pač takšno, kot je obstajalo na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo v letu 1995. Ponovno se torej ne more razpravljati o tem, ali bi bilo mogoče ukiniti služnost glede na stanje v letu 1995 (319. člen ZPP). Nobene ovire pa ni, da se ne bi razpravljalo o ukinitvi služnosti glede na na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo ugotovljeno dejansko stanje, to pa je v tej zadevi prav dan izdaje prvostopenjske sodbe (20. 05. 2011). Če se je bilo od leta 1995 do 2011 dejansko stanje spremenilo, potem je mogoče služnost odpraviti. V tej zadevi pa je, po tudi v pritožbi neizpodbijanih ugotovitvah sodišča, dejansko stanje spremenjeno v več ozirih. Najbolj očitno je, da je tožeča stranka kmetovanje opustila, na delu gospodujočega zemljišča pa se sedaj trguje z osebnimi vozili (glej ugotovitve prvostopenjske sodbe, oš. 9 in nasl.).

7. Pritožba tudi ne more uspeti s trditvijo, da se je tožeča stranka z izjavo v letu 1985 zavezala, da bo toženi stranki napravila drugo pot. Pri tem pritožbenemu sodišču niti ni treba raziskovati, ali ni nemara tožena stranka tega dejstva sploh prvič navedla šele v pritožbi. Obstoječa služnost obstaja tako, kot je bilo odločeno v obeh sodnih odločbah (odločba Temeljnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 9/89 z dne 31. 08. 1993 in Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2163/93 z dne 31. 05. 1994) in ta služnost ni bila vezana na kakršnokoli domnevno obljubo tožeče stranke. Le o odpravi takšne služnosti se sploh lahko odloča v tem pritožbenem postopku.

8. Tako za nastanek, kot tudi za prenehanje stvarne služnosti je odločilen obstoj koristi za gospodujoče zemljišče (1. odstavek 222. člena Stvarnopravnega zakonika; Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju: SPZ) in nikakor ne njegov javnopravni položaj. Če koristi ni več, lahko stvarna služnost preneha. Na prenehanje koristi bistveno vplivajo spremenjene okoliščine.

9. Uporabno dovoljenje za gospodarsko poslopje in sprememba namembnosti zemljišča temeljita na upravnih aktih. Ti sami po sebi nimajo nobenega vpliva niti na nastanek, niti na prenehanje služnosti. Odločilni so povsem zasebnopravni vidiki. Kateri so, je bilo obrazloženo v prejšnjem odstavku.

10. Enako kot prvostopenjsko sodišče meni pritožbeno sodišče, da so se razmere v resnici spremenile v takšni meri, da služnost za toženo stranko ni več koristna (1. odstavek 222. člena SPZ). To je tudi izhodišče odločbe VS RS, opr. št. II Ips 254/85, na katero se sklicuje pritožba (objavljena v Frantar, Stvarno pravo, Ljubljana 1993, str. 252 in nasl.). Ta odločba se nanaša na pogodbeno ustanovljene služnosti in na vprašanje obstoja koristi v času ustanovitve služnosti in potem kasneje. Odločilno pa je stališče te odločbe, da so „tedaj lastniki služnih in gospodujočega zemljišča šteli (služnost poti) za objektivno koristno in gospodarsko potrebno, in če kasneje ni prišlo ... do nobenih sprememb, je utemeljenost zahtevka lastnika služne stvari ... močno vprašljiva.“ Tudi pri pogodbeno ustanovljenih služnostih je torej odločilna koristnost. Če je ni več, lahko služnost preneha.

11. Na služnostno traso toženec ne more stopiti. Del gospodujočega zemljišča na začetku služnostne trase je namreč sedaj ograjen, ker je toženec tam napravil vrtiček (prvostopenjska sodba, oš. 11). Pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja, namreč da obstaja na gospodujočem zemljišču vrtiček, ne more biti uspešno. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča temelji namreč na izpovedi same tožene stranke (obravnava z dne 20. 05. 2011). Nobenega razloga ni, da bi se ji ne verjelo, in takšnega razloga ne navaja niti pritožba sama.

12. Služnost je bila ustanovljena za potrebe kmetijske dejavnosti. Gospodarska poslopja so po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča nekoč služila za shranjevanje drv, orodja, koruze in rejo kokoši. Teh potreb sedaj ni več. Tisti del gospodarskega poslopja, ki ga ne uporablja F., ne služi kmetovanju, saj je kmetijska dejavnost povsem opuščena, tudi drva so shranjena drugje. Del gospodarskih poslopij (listnica in kozolec) ne obstaja več. Celo povezava med zahodnim in vzhodnim delom parcele ne obstaja več, ker jo je z ograjo zaprl sin tožene stranke, in je pustil le še odprtino za vrata, ki pa jih zaklepa. Nastala je celo višinska razlika med obema deloma zemljišča, to je med zahodnim in vzhodnim (na zadnjem se opravlja trgovina z vozili). Gospodarsko poslopje se uporablja le še kot priročno skladišče, delavnice v njem ni več (oš. 8). Prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo ne le, da se ne opravlja več kmetijska dejavnost (vključno s shranjevanjem orodja), temveč da se stvarna služnost doslej ni izkoriščala niti za vzdrževanje objektov. Da se na gospodujoči parceli ne kmetuje več, je tožena stranka celo sama potrdila.

13. Ovira za uporabo služnosti pa ni le ograjeni vrtiček, ki ga je postavila tožena stranka sama. Obstaja še druga ograja, in ta stoji med gospodujočim in služečim zemljiščem. Tam stoji že leta. Postavila jo je tožeča stranka. Z njo je bila služeča pot zaprta. Takšna ograja je bila postavljena že v času izdaje sodbe o ugotovitvi služnosti P 9/89 in se že vsaj od tedaj služnost ni več izvajala. Pritožbeno sodišče se glede ugotovljenih dejstev izrecno sklicuje na izčrpne ugotovitve prvostopenjskega sodišča.

14. Prej opisane spremenjene okoliščine kažejo na to, da stvarna služnost ni več toliko koristna za služeče zemljišče, da bi še lahko obstajala. Za potrebe morebitne obnove lahko tožena stranka prinese potrebni material tudi skozi vrata v ograji, ki ločuje zahodni in vzhodni del gospodujoče parcele. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato pravilna.

15. Prav ima pritožba v delu, v katerem navaja, da tožena stranka kot razlog za ohranitev služnosti ni trdila, da je služnost potrebna zaradi dejavnosti družbe F. in da bi se tožena stranka lahko razširitvi služnosti uprla. Vendar pa je odločitev prvostopenjskega sodišča, iz prej podanih razlogov vseeno pravilna. Odločilna spremenjena okoliščina je opustitev kmetovanja.

16. Pritožba tožene stranke same gradi na vrsti novih navedb o dejstvih in predložitvi novih dokazov. Ti so zlasti: da je na vzhodnem delu gospodujoče parcele celodnevno varovano parkirišče, darilna pogodba z dne 26. 3. 1999 in o domnevnih nasilnih dejanjih tožnika. Tožena stranka bi morala izkazati, zakaj navedb in dokazov ni podala že prej. Ker tega ni storila, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

17. Tožena stranka je tudi vložila pritožbo zoper sklep o stroških. Odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških je pravilna. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotniku poravnati njegove stroške (1. odstavek 154. člena ZPP).

18. Pritožba je torej neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na temelju 1. odstavka 351. in na temelju 353. člena ZPP.

19. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

20. Zahteva se lahko le povrnitev za pravdo potrebnih stroškov (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožeča stranka je na obe pritožbi odgovorila. Vsebina odgovora pa ni bila takšna, da bi lahko vplivala na odločitev v zadevi. Stroški za odgovor na pritožbo torej niso bili potrebni in jih bo morala nositi tožeča stranka sama.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1490/2005
• VSM sodba I Cp 811/2005
• VSL sodba II Cp 138/2003