VSL sodba I Cp 3195/2011

Jedro

Nevarna je lahko le tista stvar, ki je kljub veliki skrbnosti ni mogoče vselej in zanesljivo nadzirati. Navadna veriga to zanesljivo ni.

V tem konkretnem primeru posebna opozorila na nevarnost, ki naj bi jo povzročala veriga, niso bila potrebna. Vsakdo, kdor je želel varno priti do za verigo parkiranih vozil, je to lahko storil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja različne okoliščine, zaradi katerih naj bi bila nevarna stvar tista veriga, zaradi katere se je spotaknila in padla. Trdi tudi, da tožena stranka v konkretnem primeru delovnega mesta ni opremila z znaki za nevarnost in navodili za varno delo. Napačno naj bi bilo tudi sklepanje sodišča, da je tožeča stranka imela na dan, ko se je pripetil škodni dogodek, dostop do ključev verige. Čeprav je tožeča stranka izpovedala, da za ključe ni zaprosila, ker naj bi bila takšna praksa, se sodišče ni prepričalo o tem, kakšna praksa je obstajala. Prvostopenjsko sodišče naj bi bilo tudi bistveno kršilo določbe postopka, ker je na zadnjem naroku zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke brez obrazložitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je odločalo o dogodku, ki se je pripetil 25. 11. 2003. Tožeča stranka je 25. 11. 2003 želela priti do avtomobila, ki je bil parkiran na z verigo zavarovanem parkirišču. Prestopila je železno verigo, ki je bila med napeta med dvema količkoma. Veriga ni bila napeta na isti višini, temveč se je povesila, tako da je bila na višini od 25 do 45 centimetrov. Tožeča stranka je pri prestopu verige padla in se poškodovala, padec se je dogodil ob 8 uri zjutraj. Tožeča stranka je bila z obstojem verige dobro seznanjena. Tožeča stranka je izpovedala, da je bila veriga nameščena na parkirišču zanesljivo vsaj 15 let, v vsem tem času je bila tožeča stranka tudi zaposlena pri prvi toženki. Do z verigo zavarovanega parkirišča je že pred padcem dostopila velikokrat in je pri tem tudi verigo varno prestopila.

5. Verigo je bilo mogoče tudi spustiti, vendar je bilo zato treba odkleniti ključavnico, ki je držala verigo. Tožeča stranka za ključe od verige vratarja ni zaprosila. Teh ugotovitev tožeča stranka v pritožbi ni napadala. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da veriga ni nevarna stvar, in zato ni razloga za odgovornost na temelju 2. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 40/2007; v nadaljevanju: OZ) v povezavi s 151. členom OZ in naslednjimi OZ. Ker pa naj bi ne bilo ravnanje 1. toženke protipravno, naj bi ne obstajala tudi odgovornost na temelju 1. odstavka 131. člena OZ. Posledično tudi zavarovalnica (2. toženka) ni dolžna poravnati nastale škode.

6. Takšna sodba je pravilna. Predpostavka za nastanek odgovornosti ne glede na krivdo je, da je škodo povzročila stvar, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odstavek 131. člena OZ). Kot je prvostopenjska sodba že pravilno menila, je nevarna lahko le tista stvar, ki je kljub veliki skrbnosti ni mogoče vselej in zanesljivo nadzirati. Navadna veriga to zanesljivo ni. Gre za običajen predmet v dnevni rabi, dobro poznan povprečnemu človeku, ki ob pravilni uporabi ne more nepričakovano povzročiti škodnih posledic. Povzročiti jih ne more celo niti, če bi bil napet na neobičajni višini, kar pa konkretna veriga ni bila. Iz opisanih razlogov bi kvečjemu prišla v poštev odgovornost na temelju krivdnega ravnanja prve toženke (1. odstavek 131. člena OZ), če bi bila povzročena škoda zaradi napačne uporabe verige. Iz teh razlogov pritožnik tudi ne more uspeti s trditvijo, da je bila veriga napeta na neobičajni višini. Tudi če bi bila, bi to ne pripeljalo do odgovornosti na temelju 2. odstavka 131. člena OZ, temveč kvečjemu na temelju prvega odstavka istega člena.

7. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in nasl., v nadaljevanju: ZVZD) je v 1. stavku 1. odstavka 5. člena nalagal delodajalcu (1. toženki), da poskrbi za zdravje svojih delavcev pri delu. V tem konkretnem primeru posebna opozorila na nevarnost, ki naj bi jo povzročala veriga, niso bila potrebna. Vsakdo, kdor je želel varno priti do za verigo parkiranih vozil, je to lahko storil. Storil je tako, da je pridobil ključ od verige, in verigo spustil. Delodajalec ni bil dolžan opozarjati na nevarnost, ki se ji je ob pravilnem ravnanju delavec izognil. Pritožbeno sodišče pripominja le, da je nevarnost tožeči stranki v vseh letih ni mogla ostati neznana, saj je verigo pred padcem prestopila velikokrat. Predvsem pa bi bila tožeča stranka lahko zahtevala ključ od vratarja, spustila verigo in tako preprečila škodo. Zaprositi za ključ ni bilo prepovedano. Tožeča stranka ni tako ravnala. Tožeča stranka torej ni dostopala do avtomobila na parkirišču na varen način, čeprav je bil mogoč. Pritožbeno sodišče verjame, da je prav lahko obstajala praksa, da se ne zaprosi za dovolilnico, če se želi zgolj na hitro kaj vzeti iz avtomobila, pri čemer je avto ostal še naprej na parkirišču. Takšna ali drugačna praksa v ničemer ne zmanjša očitka tožeči stranki, da če bi bila spustila verigo, škoda sploh ne bi bila nastala. Iz tega razloga je bila prav tožeča stranka tista, ki je povzročila škodo.

8. Brez pomena je očitek tožeče stranke v pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo napačno, ker ni preizkusilo, ali bi ji vratar ključev od verige ne bi bil izročil, če bi tožeča stranke ne bila imela dovolilnice za izhod. Temeljno vprašanje, ki se pri takšnem hipotetičnem vprašanju zastavlja je, zakaj bi tožeči stranki vratar moral izročiti ključe, če bi ne bila predložila dovolilnice. Če bi tožeča stranka hotela priti do ključa med službenim časom, in bi njeni nadrejeni presodili, da dovolilnice ne bodo izdali, potem bi tožeča stranka tako ali tako ne smela dostopiti do vozila, ki je stalo za verigo. Vratar bi ji ključev v takšnem primeru ne smel izročiti. Če bi se bila kljub temu poškodovala pri padcu čez verigo, bi morala v takšnem primeru v vsakem primeru nositi škodo sama.

9. V tem oziru ni niti odločilno, da je tudi ZVZD zavezoval delavca k preprečevanju nastanka škode. 2. odstavek 9. člena ZVZD je namreč nalagal delavcu, da opravlja delo s takšno pazljivostjo, da varuje svoje zdravje. Če je tožeča stranka že prestopala verigo, je to počenjala na svoj riziko. Če pa je že prestopala verigo, potem bi to lahko bila storila tako pazljivo, da ne bi bila padla. Če ji je to uspelo velikokrat prej, potem ni nobenega razloga, da bi ji to ne bi bilo uspelo tudi 25. 11. 2003. Višina verige na najnižji točki (25 cm nad tlemi) je sicer bila višja, kot je višina stopnice, vendar pa očitno ne tako visoka, da je ne bi bilo mogoče prestopiti brez padca. Po neizpodbijanih ugotovitvah je namreč tožeča stranka očitno uspela velikokrat prestopiti verigo, pri tem pa se ni dogodila nobena nezgoda. Ali jo je pa prestopala vsakodnevno ali zgolj velikokrat, vendar pa ne vsakodnevno, je za odločitev v tej zadevi nepomembno.

10. Delno utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke brez obrazložitve. Vseh dokaznih predlogov ni zavrnilo, saj je dopustilo vpogled v listine in njihovo prebranje (priloge tožeče stranke od A1 do A30). Za odločitev v tej zadevi pa je bilo nepomembno, ali so pred tožečo stranko že padle nekatere druge delavke tožene stranke, saj to v ničemer ne spremeni odločitve v tej zadevi sami. Njihovo zaslišanje in zaslišanje vratarja zato ni bilo potrebno. Prav tako ni bilo potrebno zaslišanje oseb, ki bi lahko izpovedale o tem, da je tožeča stranka padla, saj je to dejstvo sodišče lahko ugotovilo tudi brez zaslišanja prič. Izvajanja dokazov o nastali škodi pa tudi ni bilo potrebno, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da tožena stranka za nastanek škode sploh ni odgovorna. Prvostopenjsko sodišče je kršilo 2. odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP). Kršitev pa ni bila bistvena zato, ker je očitno, da ni niti mogla vplivati na izid njegovega odločanja.

11. Pritožba je torej neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na temelju 1. odstavka 351. in na temelju 353. člena ZPP.

12. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 131/2017
• VSL sklep II Cp 915/2011
• Sodba VIII Ips 38/97