VSL sodba I Cp 3127/2011

Jedro

Podjemnik se ne more razbremeniti odgovornosti za stvarne napake, ker vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere, če je opustil obveznost obvestiti naročnika o napakah materiala.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2003/01367 z dne 04. 02. 2003 v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne (točka 1) in tožniku naložilo, da je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v višini 1.778,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku petnajst dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka 2).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je bil dogovor med pravdnima strankama, da tožnik izstavi račun, toženec pa na svojo odgovornost izbere polagalca ploščic, plača pa ga tožnik iz zneska, ki ga prejme od toženca. Toženec je izbral izvajalca I.K. Tožnik je izstavil račun, ker I.K. ni smel izstavljati računov, s tem pa ni prevzel odgovornosti za delo podizvajalca. I.K. ni bil podizvajalec tožnika. Z računom se ni vzpostavilo pogodbeno razmerje in tožnik ni prevzel odgovornosti za napake opravljenega dela. Toženec bi lahko ugovarjal slabo opravljeno delo le od I.K., pri katerem je tudi grajal napake. I.K. je delal za toženca in je nastopal kot samostojni izvajalec. Tožnik je kamnosek, ki prodaja in dobavlja svoje izdelke, ni izvajalec del in nima podizvajalcev, saj se z gradbeništvom ne ukvarja. Med tožnikom in I.K. je obstajal le dogovor sprejet s soglasjem s tožencem, da tožeča stranka izstavi tožencu račun. Celotno delo je bilo pravilno izvršeno, kar ugotavlja izvedenec, zato je toženec neupravičeno obogaten, opravljeno delo po sanaciji pa ima vrednost kot je zaračunano in ga je tožnik plačal I.K. Prvo sodišče je brez opore v dokazih ugotovilo, da bi moral I.K. opozoriti toženca na pomanjkljivosti naklona. Prvo sodišče nima strokovnega znanja, da bi ocenilo enakovredno odgovornost toženca in I.K. Prvo sodišče ni ugotovilo, koliko je stalo delo in koliko material, s katerim ni bilo nič narobe, pri tem pa samo razdeli račun na polovico, čeprav je le 10 % zneska znašalo delo, ostalo pa je bil material. Sodba je v tem delu presenečenje za tožnika, saj bi moralo sodišče prve stopnje razčistiti, kakšna je vrednost dela in kakšna je vrednost materiala.

3. Toženec vlaga pritožbo zoper stroškovni del, ker sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov tožencu ni upoštevalo plačila takse za ugovor.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja pravdnih strank in priče I.K. ugotovilo, da je toženec zahteval račun za material in opravljeno storitev zaradi garancije, da bo delo opravljeno v skladu s pravili stroke. Tožnik in I.K. (še danes) poslovno sodelujeta, priča pa je tožencu že pred sporno položitvijo ploščic opravila posamezna dela na hiši, za katera je tožnik izstavil račun. Tožnik celo v pritožbi navede I.K. kot podizvajalca, tako kot je to navajal v odgovoru na ugovor toženca (2), kjer je zatrjeval, da je njegov podizvajalec I.K. v skladu s pravili stroke opravil polaganje ploščic. Iz navedenih razlogov je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil I.K. podizvajalec tožnika in da je z izstavitvijo računa tudi tožnik prevzel odgovornost za izvedbo dela podizvajalca brez napak (630. člen Obligacijskega zakonika (3)).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec pravočasno grajal skrite napake, kar pritožba opredeljeno tudi ne izpodbija, v izogib ponavljanju pa se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, kot so navedeni v sodbi (4).

8. Tožnik in I.Z. sta pri izvedbi pogodbenega dogovora pri delu uporabila kvalitetni material in I.K. ni moč očitati nobenih napak zaradi nekvalitetno opravljenega dela pri položitvi ploščic. Odgovornost nosilcev izvedbe posla je v opustitvi pojasnjevalne dolžnosti, kar je razlog, da je tožencu nastala škoda (prvi odstavek 625. člena OZ). Vzrok za zamakanje je v nekvalitetni izdelavi osnovne plošče, ki nima ustreznega naklona, pri izdelavi katere tožnik in I.K. nista sodelovala. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je zaradi opustitve naklona pri osnovni betonski plošči, ni mogoče preprečiti zamakanje z namestitvijo hidroizolacije in ploščic, ki ima ustrezni naklon, saj na ta način uspešna sanacija ni mogoča. Napako v opustitvi naklona v osnovni plošči je mogoče odpraviti le na način, da se dvignejo vsi sloji, kar pa znatno podraži izvedbo dela. Z naklonom hidroizolacije in ploščic po mnenju izvedenca ni bilo moč po strokovnih kriterijih pričakovati, da do zamakanja ne bo prihajalo. I.K. kot strokovnjak bi moral zato toženca opozoriti na navedene napake in škodo, ki mu bo nastajala, saj je bilo mogoče navedene posledice predvideti, zaradi nekvalitetne izdelave osnovne plošče. Podjemnik se namreč ne more razbremeniti odgovornosti za stvarne napake, ker vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere, če je opustil obveznost obvestiti naročnika o napakah materiala.

9. Škodo, ki je tožencu nastala, je treba presojati po pravilih za stvarne napake. Tožnik ni izrecno oporekal trditvam toženca iz pripravljalnih vlog z dne 19. 02. 2008 in pripravljalne vloge z dne 16. 03. 2010, da je vrednost materiala 430.000,00 SIT oziroma manj kot 500.000,00 SIT, ne glede na navedeno, pa je imelo sodišče prve stopnje, že na podlagi ravnanj udeležencev spornega posla (5), na razpolago dovolj relevantnih dejstev, da je ocenilo prikrajšanje interesa toženca za sprejem opravljene storitve z napakami, ker napake s strani tožnika in I. K. niso bile tožencu notificirane. Posebej glede na sanacijo, ki bo sedaj potrebna za odpravo napak, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je razmejitev odgovornosti v obsegu, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, glede na celotno vrednost opravljenega dela z materialom, pravilna.

10. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da tožena stranka ni plačala takse za ugovor v vrednosti 63,42 EUR, vendar je odločitev o višini priznanih stroškov tožencu pravilna, saj je prvo sodišče neutemeljeno priznalo 50 točk za pregled odgovora upnika na ugovor in za pregled izvedeniškega mnenja v višini 100 točk, saj sta navedeni storitvi bili že zajeti v priznanju stroškov za pripravljalne vloge, ki pa vse, glede na število in predvsem vsebino, tudi niso bile potrebne. Ker tožnik s pritožbo ne napada odločitve v stroškovnem delu, pritožbeno sodišče ni poseglo v ta del odločitve sodišča prve stopnje.

11. Pritožbeni razlogi pravdnih strank niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato morata kriti sami stroške pritožbenega postopka. S tem, ko sta bili zavrnjeni njuni pritožbi, sta bila hkrati zavrnjena tudi njuna predloga za povrnitev pritožbenih stroškov.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Glej pripravljalno vlogo tožnika z dne 11. 08. 2003, stran 16 sodnega spisa.

(3) V nadaljevanju OZ.

(4) Glej sodbo stran 12-13.

(5) Ki jih je deloma že povzelo pritožbeno sodišče, podrobneje pa se je do njih opredelilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 542/2000
• VSL sodba I Cpg 608/2012
• VSL sodba I Cpg 16/2012