VSL sklep I Cp 3039/2011

Jedro

Viličar je po stališčih sodne prakse nevarna stvar.

V sodni praksi je bilo zavzeto stališče, da dvigovanje, prenašanje oziroma pretovarjanje velikih in težkih granitnih plošč z viličarja predstavlja nevarno dejavnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 133.935,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 04. 2009 naprej in pravdne stroške iz škodnega dogodka z dne 30. 05. 2006 ob 15.00 uri, ko naj bi se tožnik hudo telesno poškodoval pri prvi toženi stranki, zavarovanki druge tožene stranke po zavarovalni pogodbi o zavarovanju splošne civilne odgovornosti. Odločilo je še o pravdnih stroških tožene stranke in jih naložilo v plačilo tožeči stranki v odmerjeni višini 2.997,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču pred drugim sodnikom in priglaša pritožbene stroške kot nadaljnje pravdne stroške. Graja dokazno oceno prvega sodišča, ki temelji na izpovedbah zakonitega zastopnika prve tožene stranke ter priče B. E. K. in J. P.. Slednji sta neresnični. Zato je pritožnik podal zoper njiju kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja krive izpovedbe. Škodni dogodek se je nesporno zgodil 30. 05. 2006 ob 15.00 uri. Tožeča stranka je z uradnimi podatki delodajalcu obeh prič (izpisi registratorjev delovnega časa) dokazovala, da sta bili obe v času škodnega dogodka še na delovnih mestih in torej nista mogli biti navzoči ob tožnikovi poškodbi. Gre za javne listine po prvem odstavku 224. člena ZPP, ki dokazujeta resničnost tistega, kar se v njih potrjuje. Sodišče je nanje vezano. Dokaza sta bila predlagana pravočasno oziroma skladno s četrtim odstavkom 286. člena ZPP. Zaslišanju prič je tožnik pravočasno nasprotoval, predlagal pridobitev podatkov o evidenci njunega delovnega časa pri njunih delodajalcih, ter pravočasno predložil sodišču navedene dokaze. Opravičuje, zakaj jih ni mogel predložiti prej. Sodišče jih je neutemeljeno zavrnilo, zavrnilo predlog, da se končana glavna obravnava znova začne in se neupravičeno naslonilo na neresnične izjave obeh prič. V dokazni oceni ni upoštevalo skladnih izpovedb prič S. J. in P. P., da ob njunem prihodu na kraj škodnega dogodka ni bilo drugih oseb. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, podane so absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter relativna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 224. člena istega zakona, ker niso bile upoštevane javne listine. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo glede objektivne odgovornosti. Napačna je ugotovitev, da je škoda nastala tožniku zaradi padca granitne plošče in da ta ni nevarna stvar ter da prodaja in skladiščenje granitnih plošč ni nevarna dejavnost. Ugotovljeno je bilo, da je prišlo do poškodbe zaradi padca granitne plošče z viličarja med obratovanjem. Viličar je nevarna stvar. Dviganje, prenašanje in nalaganje tovora – granitne plošče dimenzij 290 x 180 x 3 cm, težke 450 kg, je nevarna dejavnost, še zlasti v dežju, kar nevarnost opravljanja dejavnosti še poveča. Po členu 149 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) velja domneva vzročnosti. Viličar in prodajno skladišče, kjer se je opravljala dejavnost, sta bila last prve tožene stranke. Podana je njena objektivna odgovornost za tožnikovo škodo. Zakoniti zastopnik prve tožene stranke iz ključavnice viličarja ni vzel ključa za zagon delovnega stroja in tožniku ni naročil, da mora stran od viličarja. Zato se v nobenem primeru ne more ekskulpirati svoje objektivne odgovornosti, tudi če bi viličarja res upravljala tretja oseba. Iz navedenih razlogov je nepravilno odločeno o krivdni odgovornosti. Podana je popolna odškodninska odgovornost prve tožene stranke, na podlagi 965. člena OZ tudi nerazdelna odškodninska odgovornost druge tožene stranke. Dejavnosti prve tožene stranke zaradi velike teže granitnih plošč ni mogoče izvajati brez uporabe viličarja. Določilo zavarovalnih pogojev (v zvezi z zavarovalno pogodbo) o izključitvi zahtevkov glede navedenih škod je nično po prvem odstavku 121. člena OZ. Sicer pa dvigovanje granitnih plošč z viličarjem sodi tudi med uporabo osebnih in tovornih dvigal, česar zavarovalna pogodba ne izključuje. Predlog za sojenje pred drugim sodnikom utemeljuje s prepričanjem, da je bilo v prvem sojenju vodenje postopka očitno pristransko, tožnik pa prikrajšan za možnost obravnavanja pred sodiščem.

3.Toženi stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz trditvene in dokazne podlage strank in ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je bil tožnik hudo telesno poškodovan kot kupec v prodajnem skladišču granitnih plošč prve tožene stranke, ko je 30. 05. 2006 ob 15.00 uri pri natovarjanju z viličarjem z njega padla granitna plošča velikosti 290 x 180 x 3 cm, težka 450 kg, in je pri tem tožnik utrpel hude poškodbe po obeh nogah. Ni bilo sporno, da je bil viličar last prve tožene stranke, da se je ta ukvarjala s prodajo in skladiščenjem granitnih plošč na prostem in da je imela civilno odgovornost za opravljanje te dejavnosti zavarovano pri drugi toženi stranki po pogodbi o zavarovanju civilne odgovornosti.

6. Tožeča stranka je svoj odškodninski zahtevek utemeljevala z objektivno odgovornostjo prve tožene stranke, ker je do škode prišlo pri izvajanju nevarne dejavnosti in pri obratovanju nevarne stvari. Sklicevala se je tudi na krivdno odgovornost, češ da je zakoniti zastopnik prve tožene stranke, ki naj bi upravljal z viličarjem, škodo povzročil zaradi nepravilnega obratovanja viličarja med dežjem. Prva tožena stranka se je branila z ugovorom, da je do škode prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika samega oziroma njegovega spremljevalca kot tretje osebe, ki je nepooblaščeno sama skušala naložiti granitno ploščo na tovornjak. Druga tožena stranka pa se je branila z ugovorom, da so iz zavarovanja po sklenjeni zavarovalni pogodbi med drugim izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki jih povzročijo samovozni stroji (viličar).

7. Prvo sodišče je ugotovilo, da se je nezgoda sicer zgodila pri opravljanju dejavnosti, s katero se je ukvarjala prva tožena stranka. Vendar je po njegovi oceni ni povzročil viličar, pač pa granitna plošča, ki je padla (z njega) na tožnikove noge. Ocenilo je, da niti dejavnost sama niti granitna plošča nista nevarni, ne glede na ugotovljeno težo in velikost granitne plošče (290 x 180 x 3 cm, teža okoli 450 kg). Pri svoji oceni o tem se je oprlo tudi na izpovedbo obeh pravdnih strank, češ da do takih nesreč (še) ni prihajalo. Pritožbi je treba pritrditi, da je tako naziranje zmotno. Prav tako je zmotna tudi sprejeta dokazna ocena in je v nasprotju s samo izpovedbo zakonitega zastopnika prve tožene stranke.

8. Za ugotovitev, da je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke, zadošča že na prvi stopnji neprerekana trditev tožeče stranke, da je do nesreče prišlo pri uporabi delujočega viličarja in pri opravljanju dejavnosti, s katero se je v okviru skladiščenja in prodaje granitnih plošč ukvarjala prva tožena stranka. Ugotovitev prvega sodišča, da je škodo povzročila (zgolj) granitna plošča, je torej protispisna in glede na konkretne ugotovljene okoliščine nezgode preozka. Viličar je po stališčih sodne prakse nevarna stvar (primerjaj II Ips 1100/2008 z dne 29. 09. 2011). Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi 450 kg težka granitna plošča velikih dimenzij že sama po sebi nevarna. Povečana nevarnost izhaja iz njene velike teže, torej iz njene narave. To pa je kriterij, ki ga sodna praksa upošteva pri napolnjevanju pravnega standarda o nevarni stvari (primerjaj II Ips 78/2008), za katero se po 149. členu OZ domneva, da škoda, ki nastane, izvira iz nje (oziroma iz nevarne dejavnosti), če se ne dokaže, da ta ni bila vzrok. V obravnavanem primeru pa je treba poleg tega upoštevati še okoliščine dogodka: da se je nezgoda zgodila pri pretovarjanju oziroma nalaganju granitnih plošč z viličarjem iz skladiščnega prostora na tožnikov tovornjak. Tudi dejavnost s povečano nevarnostjo je pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Po njenih stališčih mora nevarnost, da postane nevarna, vsebovati elemente, ki predstavljajo povečano nevarnost za nastanek škode. Kriterij za presojo takih elementov je splošno življenjsko izkustvo v povezavi z delovnim izkustvom in uveljavljenimi kriteriji za varno delo (primerjaj II Ips 453/2003 z dne 26. 08. 2004). V sodni praksi so že bili obravnavani podobni primeri nezgod. Zavzeto je bilo stališče, da dvigovanje, prenašanje oziroma pretovarjanje velikih in težkih granitnih plošč z viličarja predstavlja nevarno dejavnost (primerjaj npr. VSL I Cp 4149/2010 z dne 06. 04. 2011). Tako se izkaže, da ne gre za osamljen primer, kot zmotno in v nasprotju z izvedenimi dokazi ocenjuje prvo sodišče. Pri sprejemu odločitve, da ne gre za nevarno dejavnost namreč ni ocenilo vseh izvedenih dokazov glede možnosti, da tudi iz nezakrivljenih razlogov in ob spoštovanju vseh varnostnih predpisov lahko pride do škode. Prezrlo je namreč tisti del izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, ki opisuje prav nevarnost opravljanja nalaganja granitnih plošč z viličarjem, še zlasti v dežju (primerjaj list. št. 57). Razlogi so v tem delu v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma ti niso popolno ocenjeni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje pa je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično je napačna ali vsaj preuranjena tudi ugotovitev, da v obravnavanem primeru objektivne odgovornosti ni.

9. Po 153. členu OZ je imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Vsi ugovori zoper tožnikov zahtevek spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme. Kot že rečeno, se je tožena stranka branila z ugovorom o izključitvi odgovornosti zaradi dejanja tožnika oziroma njegovega spremljevalca, ki naj bi se nepooblaščeno lotil upravljanja viličarja. Sodišče je podani ugovor razsojalo le v okviru krivdne odgovornosti prve tožene stranke. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ker je menilo, da objektivne odgovornosti ni, pa je ostalo dejansko stanje v smeri zatrjevanega ekskulpacijskega razloga iz drugega odstavka 153. člena OZ neraziskano. Sodba nima ne ugotovitev ne razlogov o tem, ali je tožena stranka mogla pričakovati dejanje oškodovanca oziroma tretje osebe in se njegovim posledicam mogla izogniti ali jih odstraniti. Gre za odločilna dejstva. Zato je sodba tudi v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Prav od ugotovitev o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka, je odvisna odločitev o temelju zahtevka, tako glede zatrjevane objektivne odgovornosti (ter uveljavljanih ekskulpacijskih razlogov odgovorne osebe) kot za krivdno odgovornost in nasprotne ugovore, da je škoda nastala brez krivde tožene stranke. V obeh primerih se mora odgovornosti razbremeniti tožena stranka. Ocena in ugotovitev sodišča, da ji je to uspelo, je najmanj preuranjena.

11. Pritožbi je treba pritrditi, da je ostalo dejansko stanje o tem, kdo je upravljal viličarja v času škodnega dogodka, nepopolno ugotovljeno. Sledilo je sicer v določenih delih zelo skladnim izpovedbam zakonitega zastopnika prvotožene stranke in prič B. E. K. ter J. P.. Vsi trije so tožnikovega spremljevalca skladno opisali. A po drugi strani nihče ni znal pojasniti, kdaj in kako naj bi po dogodku zapustil prizorišče, česar sodišče ni ocenilo. Tožeča stranka pa je izpodbijala verodostojnost navedenih prič s potrdili njunih delodajalcev oziroma izpisi iz evidenc delovnega časa. Dokazovala je, da v času škodnega dogodka fizično nista mogli biti na kraju nezgode, ker sta bili tedaj v službi. Tega dokaza za pričo P. ni izvedlo oz. ni dopustilo ponovne obravnave po členu 292 ZPP, čeprav je tožnik tak predlog podal in ga opravičil (prim. list. št. 73). Dokaza za pričo E. K. ni ocenilo, dokazni predlog, da samo pridobi uradne podatke o njuni prisotnosti na delovnem mestu v času škodnega dogodka, pa neutemeljeno zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno. Ob dejstvu, da gre za uradni izpis iz evidenc, ki jih vodi delodajalec, ni mogoče sprejeti njegove obrazložitve, da izpisek iz elektronskega sistema delovnega časa ne odraža dejanskega stanja o prisotnosti osebe na delovnem mestu. S takim ravnanjem je kršilo načelo kontradiktornosti. Tožeči stranki je odvzelo možnost, da dokaže svoje trditve oziroma zavrne nasprotne trditve tožene stranke. Podana je uveljavljena absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je terjala razveljavitev sodbe.

12. Tudi v tem delu je sodba obremenjena še z uveljavljenima absolutnima bistvenima kršitvama pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V njej ni ugotovitev niti razlogov o možnosti prisotnosti prič B. E. K. in J. P. na kraju dogodka glede na krajevno in časovno oddaljenost njunih delovnih mest od kraja škodnega dogodka. Listine v spisu, ki izkazujejo čas škodnega dogodka (prijava zavarovanca, poročilo o reševalnem prevozu), niso ocenjene. Prav tako nista ocenjeni izpovedbi prič S. J. in P. P.. Razlogi, da gre za posredna dokaza, so nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, ob (sicer pravilni) nadaljnji ugotovitvi, da sta obe priči neposredno slišali pogovor pravdnih strank o relevantnih dejstvih glede poteka škodnega dogodka oziroma osebe, ki je upravljala z viličarjem.

13. Opisane procesne kršitve so po svoji naravi take, da jih pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Zato in zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč, zaradi katerih niso ugotovljena vsa pravnorelevantna dejstva o zatrjevani objektivni odgovornosti z ekskulpacijskimi razlogi tožene stranke in tudi ne o krivdni odgovornosti o tožene stranke, je bilo treba pritožbi ugoditi in zadevo vrniti v novo sojenje prvemu sodišču (354. in 355. člen ZPP).

14. Predlogu za ponovljeno sojenje pred drugim sodnikom pritožbeno sodišče ni sledilo. Napačna dokazna ocena, pravna presoja in ugotovljene procesne kršitve same po sebi ne vzbujajo dvoma o nepristranskosti razpravljujoče sodnice. Drugih razlogov, ki bi potrjevale pritožbene navedbe v tej smeri, pa pritožnik ni ponudil.

15. V ponovljenem postopku naj prvo sodišče odpravi navedene kršitve. Izvede naj še ponujene listinske dokaze o evidenci delovnega časa priče P.. Ponovno naj zasliši priči E. K. in P., jima predoči posredovane evidence delovnega časa za kritični dan ter oceni, kakšne časovne in krajevne možnosti sta imeli, da bi bili v času tožnikove poškodbe na kraju škodnega dogodka. Njuni izpovedbi naj ponovno oceni skupaj z drugimi dokazi – listinami in izpovedbami prič, ki jih je predlagal tožnik. Če bo ponovno ugotovilo, da je z viličarjem upravljala neznana tretja oseba, bo moralo ugotavljati in raziskati tudi, ali je toženi stranki uspelo dokazati zatrjevan ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ. Pri tem bo moralo upoštevati, da je bilo na njej trditveno in dokazno breme, torej, da mora dokazati, da ravnanja oškodovanca oziroma tretje osebe ni mogla niti pričakovati niti se njegovim posledicam ne izogniti.

16. Če bo ponovno ugotovilo, da objektivne odgovornosti ni, bo moralo ponovno odločati tudi o zatrjevani krivdni odgovornosti. Tudi v zvezi z njo bo moralo upoštevati, da je dokazno breme, da je škoda nastala brez krivde tožene stranke, na njej.

17. V primeru, da bo ugotovilo, da je podana (vsaj delna) odgovornost prve tožene stranke, bo moralo ponovno odločiti tudi o odgovornosti drugotožene stranke in svojo odločitev v vseh primerih ustrezno obrazložiti.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2510/2011
• VSL sklep II Cp 2705/2009
• VSM sodba I Cp 441/2010