VSL sklep I Cp 2974/2011

Jedro

Če oseba, ki je navedena kot stranka, že ob vložitvi tožbe ni več obstajala, pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka ni mogoče odpraviti. Sodišče bi moralo tožbo v delu, ki se nanaša na umrla solastnika, zato zavreči.

Toženka uveljavlja pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem. Narava pravice, ki jo uveljavlja tožnica, solastnikov spornih nepremičnin ne postavlja v tako razmerje, ki bi terjalo njihovo enotno obravnavanje. Narava pravnega razmerja tudi ne preprečuje različne odločitve za posamezne solastnike. Odločitev o tožbenem zahtevku v razmerju do vsakega od toženih solastnikov in njihovih deležev tako ne bi posegla v upravičenja solastnikov, ki niso toženi. Glede na navedeno ni razloga po zahtevi udeležbe vseh solastnikov v pravdi v okviru enotnega sosporništva.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da se ne dopusti subjektivna sprememba tožbe (točka I/2 izreka) in o stroških postopka (točka II/2, II/3, II/4 izreka), se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba (točka II/2 izreka) se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi umika tožbe ustavi postopek zoper tretjo in četrto toženo stranko in da se subjektivna sprememba tožbe, s katero je tožnica razširila tožbo na JUŠ, AM in SM, ne dopusti. S sodbo pa je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica parc. št. 456/1, parc. št. 457, parc. št. 458, parc. 459 in parc. št. 45/1, ki so vpisane v vl. št. 129 k.o. X. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti pravdne stroške tretje tožnici v znesku 674,17 EUR, peti toženki 337,08 EUR, JUŠ, AM in SM pa 458,03 EUR.

2. Tožnica je vložila pravočasno pritožbo, s katero izpodbija sklep, da se ne dopusti subjektivna sprememba tožbe, sodbo in stroškovni del ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče s tem, ko ni dovolilo subjektivne spremembe tožbe, ravnalo napačno in je zmotno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče se v razlogih izpodbijane odločitve napačno sklicuje na 187. člen ZPP. Namen omenjene določbe je v tem, da varuje položaj nove tožene stranke, ki mora prevzeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo, kar pa v konkretnem primeru ni smiselno, saj se vsebinsko odločanje v pravdi še ni začelo. Tožnica je vložila tožbo zoper osebe, ki so bile takrat zemljiškoknjižne lastnice in ker jo varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ), zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Sodišče je tudi napačno interpretiralo določbo 190. člena ZPP. Poudarja, da se je zemljiškoknjižno stanje glede spornih nepremičnin spremenilo po vložitvi tožbe, zato ni pravne podlage, ki bi velevala, da je za razširitev tožbe potrebno soglasje novih zemljiškoknjižnih lastnikov. Sodišče bi pri svoji odločitvi moralo upoštevati 81. člen ZPP, ki pa nikjer ne predvideva soglasja novi toženih strank. Sodišče v nobenem primeru ni ravnalo prav, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Če so bile pomanjkljivosti take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo, bi moralo sodišče tožbo zavreči, ne zavrniti. Zaradi sklepa, ki temelji na napačni uporabi in interpretaciji določb ZPP, je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, ne da bi se spustilo v ugotavljanje dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba proti sodbi je utemeljena, pritožba proti sklepu pa ni utemeljena.

4. Tožnica je vložila tožbo na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah, proti njihovim petim solastnikom. Dva od njih sta umrla že pred vložitvijo tožbe. Če oseba, ki je navedena kot stranka, že ob vložitvi tožbe ni več obstajala, pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka ni mogoče odpraviti. Sodišče bi moralo tožbo v delu, ki se nanaša na umrla solastnika, zato zavreči (peti odstavek 81. člena ZPP). Pri tem okoliščina, ki jo tožnica izpostavlja v pritožbi, da sta bila umrla toženca vpisana v zemljiško knjigo kot solastnika spornih nepremičnin, ne more vplivati na zaključek o pomanjkanju procesne predpostavke sposobnosti biti stranka. Tožnica pa je še pred takšno odločitvijo sodišča tožbo spremenila tako, da je kot toženki navedlo dedinji obeh umrlih solastnikov. Tekom pravde je njuna (so)lastninska pravica prešla na JUŠ, AM in SM. Čeprav subjektivna sprememba tožbe v takšnem primeru ni potrebna (190. člen ZPP), je tožnica umaknila tožbo zoper omenjeni dedinji in namesto njiju tožila nove pridobitelje njunih solastnih deležev. Pogoj za takšno subjektivno spremembo tožbe je soglasje novih tožencev (drugi odstavek 187. člena ZPP), ki pa privolitve niso dali. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da se subjektivna sprememba tožbe ne dopusti. Iz navedenih razlogov je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških (tej odločitvi tožnica zgolj pavšalno nasprotuje) omenjenih dedinj, zoper kateri je bila tožba umaknjena in zato postopek ustavljen ter novih tožencev, ki niso dali soglasja za subjektivno spremembo tožbe.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije preostalih treh toženih solastnic. Po mnenju sodišča bi lahko na pasivni strani nastopali le vsi solastniki, saj gre za enotne in nujne sospornike. Takšno stališče je materialnopravno napačno. Nujno sosporništvo je podano le v primeru, kadar so upravičenci glede sporne materialne pravice v takšnem razmerju, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravico, v katero posega tožba. Toženka v tem sporu uveljavlja pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem. Narava pravice, ki jo uveljavlja tožnica, solastnikov spornih nepremičnin ne postavlja v tako razmerje, ki bi terjalo njihovo enotno obravnavanje. Narava pravnega razmerja tudi ne preprečuje različne odločitve za posamezne solastnike. Odločitev o tožbenem zahtevku v razmerju do vsakega od toženih solastnikov in njihovih deležev tako ne bi posegla v upravičenja solastnikov, ki niso toženi. Glede na navedeno ni razloga po zahtevi udeležbe vseh solastnikov v pravdi v okviru enotnega sosporništva. Ker pogoj iz 196. člena ZPP ni izpolnjen, ni ovire za pravdo zoper solastnice FC, AŠ in MZ. Iz navedenega razloga in na podlagi določila 355. člena ZPP je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1471/2002
• Sodba in sklep II Ips 52/99
• VSL sklep I Cp 1067/2000