VSL sodba I Cp 2916/2011

Jedro

Toženec v pritožbi ne more uspešno grajati zavrnitev dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Tožeča stranka je predlagala dokaze za dokazovanje obstoja dejstev, ki jih je zatrjevala ona, ne pa za dokazovanje toženčevih trditev.

V okviru določila 12. člena ZPP je sodišče dolžno stranko opozoriti, da mora za svoje trditve predlagati dokaze, sodišče pa ni dolžno stranke opozoriti, katere konkretne dokaze mora predlagati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 23660/2008 z dne 08. 05. 2008, s katerim je naloženo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 6.288,63 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti 50,00 EUR izvršilnih stroškov. Toženi stranki je naloženo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 42,04 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo toženec. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je:

- sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Razlogi so nejasni, med sabo v nasprotju. Podana je absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP;

- ni res, da je bil obseg škode nesporen. Toženec je nasprotoval vzročni zvezi, nastanku in obsegu škodnih posledic;

- sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Ni obrazloženo, zakaj teh dokazov ni izvedlo;

- tožeča stranka ni izkazala ne temelja in ne višine tožbenega zahtevka;

- toženec ni bil procesno neaktiven. Na prvi narok je prišel ob koncu naroka, sodišče naroka ni hotelo ponovno odpreti. Na procesne pravice toženec ni bil opozorjen. Sodišče je ravnalo v nasprotju z 12. členom ZPP. Toženec ni vedel, da mora predlagati svoje zaslišanje in postavitev izvedenca, na kar bi ga sodišče moralo opozoriti. Predloženo izvedeniško mnenje V. K. bi sodišče moralo šteti kot navedbe tožene stranke;

- nepravilno je ugotovljeno, da toženec ni ugovarjal po temelju in po višini;

- ni podana vzročna zveza za celotno nastalo škodo. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je močno prepričano, da je prometno nezgodo povzročil toženec. Ni se kritično opredelilo do vseh dokazov, da so imeli vsi vozniki, razen R., prekratko varnostno razdaljo, da nihče ni vklopil vseh smernih kazalcev. Če bi jih, do prometne nezgode ne bi prišlo. Na fotografiji so vidne sledi zaviranje voznice Clia, zaradi česar je zelo verjetno, da se je ta zaletela v transporter pred njo, prej preden se je toženec zaletel vanjo. Priča R. B. je izpovedala, da je voznica Clia vozila prehitro in ni mogla zaustaviti vozila, prišlo je do trčenja, takoj zatem pa do ponovnega trka, zaradi trčenja voznika Opel Vectre v Clio, Clia pa v njeno vozilo;

- dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sklicuje se na sodbo Pa 4134/2005 z dne 21. 12. 2005, izdano v postopku prekrškov;

- alkoholiziranost toženca ni v vzročni zvezi z nastalo škodo;

- ni obrazloženo, kdaj in na podlagi česa je tožeča stranka izplačala škodo. Višina škode za R.B. bi se morala izkazati z izvedencem medicinske stroke. Za poškodbo vratu je bila odškodnina neutemeljeno izplačana. Tudi stroški zastopanja v znesku 2.227,51 EUR so ji bili neupravičeno izplačani.

3. Pritožbeno sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo in na njej ponovilo dokaz z zaslišanjem priče N. D..

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- da se je 15. 03. 2005 na avtocesti na razcepu Kozarje v Ljubljani zgodilo verižno trčenje osebnih vozil, v katerem so bili udeleženi kot vozniki: tožnik z vozilom Opel Vectra, N. D. z Renault Clio, R. B.z Volkswagen Transporter in F. R. z Renault Meganom;

- da je prometno nezgodo povzročil toženec, ki se je s svojim vozilom zaletel v vozilo N.D. in jo ob tem porinil v vozilo R. B., ta pa naprej v vozilo F. R.;

- ni štelo za dokazano, da se je N. D. prej, preden se je toženec zaletel vanjo, že zaletela v vozilo R. B.;

- da toženec ni ugovarjal, da je bil v času nezgode pod vplivom alkohola in da toženec ni trdil, da med njegovo alkoholiziranostjo in nastalo prometno nezgodo ni vzročne zveze;

- da je tožeča stranka izkazala izplačilo odškodnine oškodovancem iz obravnavane prometne nezgode, katere povrnitve zahteva s to tožbo (seznam nakazil -A-4).

6. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec izgubil zavarovalne pravice in sicer na podlagi 2. in 3. točke 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti - AO 04 in na podlagi 7. točke tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu. Pravilno je zato zaključilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti izplačano odškodnino, skupaj z revalorizacijskimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila odškodnine dalje.

7. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja niti pomislekov v pravilnost uporabe materialnega prava. V tem delu se, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe.

8. Na pritožbeno navedbe je odgovoriti:

- razlogi v obrazložitvi izpodbijane sodbe so popolni, jasni in med sabo niso v nasprotju (da je toženec izključni povzročitelj prometne nezgode, da je bil vinjen, da je iz tega razloga izgubil zavarovalne pravice in da je dolžan tožeči stranki povrniti izplačano odškodnino). Očitana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana;

- toženec je ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 04. 06. 2008 in v vlogi z dne 01. 12. 2008 uveljavljal, da se je zaletel v vozilo N.D., ko je bila ta že zaletena v pred njo stoječe vozilo R. B.. Toženec v vlogah ni prerekal višine izplačane odškodnine, ki jo je izplačala tožeča stranka oškodovancem iz obravnavane prometne nezgode, niti ni ugovarjal in dokazoval, da njegova vinjenost ni v vzročni zvezi z nastalo prometno nezgodo. Drugačne pritožbene navedbe nimajo podlage v spisu in jim zato pritožbeno sodišče ne more slediti;

- toženec v pritožbi ne more uspešno grajati zavrnitev dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Tožeča stranka je predlagala dokaze za dokazovanje obstoja dejstev, ki jih je zatrjevala ona, ne pa za dokazovanje toženčevih trditev;

- pritožba neutemeljeno graja materialnoprocesno vodenje in da toženec ni bil poučen o svojih procesnih pravicah. Toženca je sodišče poučilo o obstoju službe za brezplačno pravno pomoč in da lahko pri njej poišče ustrezen pravni nasvet glede zamude naroka. Iz obeh vlog toženca izhaja, da je toženec razumel predmet tožbe in da je svoje procesne pravice uveljavljal: zatrjeval je dejstvo o nastanku prometne nezgode, da se je zaletel v že zaleteno vozilo N. D., predlagal dokaze in na obravnavi zaslišanim pričam postavljal vprašanja. Tožencu ni bila kršena njegova pravica do izjave niti ga ni bilo potrebno posebej opozoriti, da mora za svoje trditve predlagati dokaze (na to je bil opozorjen že v vabilu na prvi narok). Ni slediti pritožbeni navedbi, da toženec ni vedel in ni mogel vedeti, da mora dokaze izrecno predlagati (svoje zaslišanje, izvedenca cestnoprometne stroke). V okviru določila 12. člena ZPP je sodišče dolžno stranko opozoriti, da mora za svoje trditve predlagati dokaze, sodišče pa ni dolžno stranke opozoriti, katere konkretne dokaze mora predlagati. Na podlagi določila 12. člena ZPP mora sodišče stranko, ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po zakonu, opozoriti na pravdna dejanja, ki jih lahko opravi. Pravdno dejanje je dolžnost predlaganje dokazov za zatrjevano dejstvo, ne pa opozorilo na konkretne dokaze, ki jih stranka lahko predlaga za zatrjevanje svojih dejstev;

- neutemeljen je pritožbeni očitek, da je zmotno ugotovljeno, da je toženec izključni povzročitelj prometne nezgode (verižnega trčenja).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedi zaslišanih prič in vpogledanih listinskih dokazov, ko je ugotovilo, da se je tožnik zaletel v vozilo N. D., ko se je ta že ustavila v koloni pred vozilom R. B.. Do trka med vozilom N. D. in R. B. je prišlo šele potem, ko se je toženec zaletel v vozilo N. D. in jo porinil v vozilo R. B., vozilo R. B. pa v vozilo F. R.. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta priči R. B. in F. R. izpovedali le o trkih med avtomobili, ne pa o tem, da se je toženec zaletel v že zaleteno vozilo. Sodišče prve stopnje je verjelo N. D., da se je pred vozilom R. B. ustavila in da je do trka med njenim vozilom in vozilom R.B. prišlo šele potem, ko se je vanjo zaletel toženec. V verodostojnost izpovedi N. D. se je prepričalo tudi pritožbeno sodišče, ki jo je neposredno zaslišalo.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da ni vezano na obsodilno sodbo, izdano v postopku za prekrške, ki je ugotovilo drugačno dejansko stanje. Dokaz z zaslišanjem prič N. D., R. B. in F. R. je sodišče prve stopnje izvedlo neposredno in je tako njihovo verodostojnost tudi samo ocenilo. Njihove izpovedi v postopku so bile podlaga za izdajo odločbe v postopku za prekrške, v tem postopku pa je podlaga izpoved prič, ki so jih dali v tem pravdnem postopku. Kakor že rečeno pa sta R. B. in F. R. izpovedovala o trkih, nihče pa ni potrdil trditve toženca, da se je zaletel v že zaleteno vozilo N. D.. Ali se je prej, preden se je toženec zaletel v vozilo N. D. ta že zaletela v vozilo R.B., lahko najbolj verodostojno izpove ravno N. D.. V njeno izpoved, da se je v vozilo R. B. zaletelo šele potem, ko se je vanjo zaletel toženec in jo porinil v vozilo R. B., pritožbeno sodišče ne dvomi. Na glavni obravnavi pred pritožbenim sodiščem je verodostojnost priče N. D. tožena stranka preizkušala z različnimi vprašanji in s predočitvijo izpovedi prič R. B. in F. R.. N. D. je bila z vsakim odgovorom na postavljeno vprašanje prepričljivejša, da se je ustavila za vozilom R. B. in da je do trka z vozilom R. B. prišlo šele potem, ko se je toženec vanjo zaletel in jo porinil v vozilo R. B.. Da sta R. B. in F. R. ob verižnem trčenju čutila več trkov, v danem primeru ni dokaz, da se je toženec zaletel v že zaleteno vozilo N. D..

11. Ker toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal konkretni višini izplačane odškodnine oškodovancem v obravnavani prometni nezgodi in ker ni konkretno ugovarjal, da njegova vinjenost ni v vzročni zvezi z nastalo prometno nezgodo (ugovarjal je, da ni odgovoren za celotno škodo, in to iz razloga, ker se je zaletel v že zaleteno vozilo) sodišču prve stopnje ni bilo potrebno podrobneje obrazlagati ti dve pravnorelevantni dejstvi, kot je to storilo (glede višine izplačane odškodnine je štelo, da je ta dokazana z listinskim dokazom A4, iz katerega izhaja, katerim oškodovancem, kdaj in kakšna odškodnina je bila izplačana; glede vzročne zveze med alkoholiziranostjo toženca in nastalo nezgodo pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da toženec ni ugovarjal, da ni bil pod vplivom alkohola in da ni trdil, da njegova zmožnost reagiranja iz tega razloga ni bila zmanjšana).

12. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 154/2001
• VSL sklep I Cp 3649/2008
• VSL sklep III Cp 1628/99