VSL sodba I Cp 2730/2011

Jedro

Nujen je ukrep, ki ne trpi odlašanja; nujen mora biti ne le v interesu posameznega solastnika, temveč v interesu skupnosti.

Prepovedi ni mogoče upoštevati, če je ta zoper dobre običaje, če je posel nujen ali koristen ali če zakon prepovedi ne dopušča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek sedaj v celoti glasi:

„1. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati zakonske zamudne obresti od zneska 3.163,42 EUR od 17. 03. 2010 do 31. 08. 2010 in plačati znesek 150,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 03. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

2. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

3. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v 15 dneh nerazdelno plačati stroške pravdnega postopka v znesku 232,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati zakonske zamudne obresti od zneska 3.163,42 EUR od 01. 09. 2009 dalje do plačila in plačati znesek 150,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 06. 11. 2009 dalje do plačila, vse v 15 dneh (1. točka izreka izpodbijane sodbe) in zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več (2. točka izreka sodbe). Nadalje je odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki v 15 dneh nerazdelno plačati stroške pravdnega postopka v znesku 232,59 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (3. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženi stranki iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.163,42 EUR od 01. 09. 2009 dalje do plačila in zneska 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 11. 2009 dalje do plačila, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa tožečima strankama naloži plačilo pritožbenih stroškov toženih strank. V pritožbi navajata, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb toženih strank, ki se nanašajo na dogovor o poračunu stroškov menjave električne in vodovodne inštalacije s stroški menjave strehe. V obrazložitvi je upoštevalo zgolj navedbe tožečih strank ter svojo odločitev utemeljilo izključno s tem, da sta se toženi stranki pri izpolnjevanju svojega dela dogovora premalo angažirali in sta posledično prišli v zamudo s plačilom stroškov zamenjave strehe. S tem je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, kar je vplivalo na nezakonitost in nepravilnost odločitve. Kršeno je načelo kontradiktornosti, poleg tega je obrazložitev izpodbijane sodbe nepopolna (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče v nasprotju s svojo ugotovitvijo o predloženih predračunih neutemeljeno zaključi, da toženi stranki nista predložili treh zahtevanih predračunov. Izpodbijana sodba tako vsebuje dejstva, ki so v nasprotju sama s seboj in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče se v ničemer ni opredelilo do navedb toženih strank, zakaj do izvedbe del na elektro in vodovodnih inštalacijah ni prišlo, zaradi česar izpodbijana sodba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma razlogi sodbe nasprotujejo navedbam strank (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Toženi stranki tako nista prišli v zamudo s plačilom stroškov strehe, saj bi se slednji poračunali s stroški elektro in vodovodnih inštalacij. Toženi stranki sta tožeči stranki večkrat pozivali na predložitev računa za zamenjavo strehe, saj bi se le na ta način lahko seznanili s točnim zneskom, katerega bi v polovičnem znesku kot solastnici tudi plačali. Predmetni račun sta toženi stranki prejeli šele ob vročitvi tožbe dne 16. 03. 2010, predhodno pa sta toženi stranki s strani tožečih strank prejeli zgolj predračun za opravljena dela. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je predračun sovpadal z računom, je neutemeljena, saj predračun ne predstavlja podlage za plačilo dolžnika. Zakonske zamudne obresti od glavnice bi tako lahko začele teči šele s seznanitvijo toženih strank z računom, torej od 16. 03. 2010 dalje. Znesek glavnice je bil plačan 31. 08. 2010 in je izrek sodbe v delu, kjer določa tek zakonskih zamudnih obresti od 01. 09. 2009 dalje do plačila, nezakonit. Kljub zatrjevanju toženih strank, da je bil predmetni račun že plačan, se prvostopenjsko sodišče do tega vprašanja ni opredelilo. Posledično ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe, in med navedbami toženih strank tekom postopka. Toženi stranki tudi opozarjata, da je bil račun za plačilo zamenjave strehe izdan 25. 08. 2009, z rokom plačila 15 dni. Rok plačila se je iztekel 09. 09. 2009, zamuda s plačilom pa je nastopila z naslednjim dnem, torej 10. 09. 2009. Toženi stranki nista prišli v zamudo pred potekom 15 dnevnega roka, kot to nepravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Pritožba nadalje navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni bilo doseženo soglasje glede zamenjave strehe. Toženi stranki sta ves čas postopka jasno izražali, da je bilo njuno strinjanje z zamenjavo strehe ves čas podano, in bi se prvostopenjsko sodišče do teh navedb moralo opredeliti. Postavitev izvedenca ni bila potrebna, temveč je izraz samovolje tožečih strank. Obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi, ki jih navaja izpodbijana sodba, in navedbami ter dokazi, podanimi in predloženimi v predmetnem postopku, glede določenih dejstev, ki so pomembna za samo odločitev glede plačila stroškov izvedenca, pa je obrazložitev pomanjkljiva (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Toženi stranki sta za obstoj izvedenskega mnenja izvedeli šele, ko jima je bila vročena predmetna tožba, torej 16. 03. 2010 in ne z dnem, ko je bila predmetna tožba vložena na sodišče, kakor to zaključuje prvostopenjsko sodišče.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb toženih strank, ki se nanašajo na dogovor o poračunu stroškov menjave električne in vodovodne inštalacije s stroški menjave strehe. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo (tretji, četrti in peti odstavek na strani 5. izpodbijane sodbe). Prav tako glede predloženih predračunov za elektro inštalacije in za vodovodne inštalacije ne drži pritožbena navedba, da izpodbijana sodba vsebuje dejstva, ki so v nasprotju sama s seboj. Sodišče prve stopnje namreč obrazloži, da je bilo glede na namen pridobivanja predračunov različnih izvajalcev med pravdnima strankama gotovo mišljeno, da se pridobijo po trije predračuni za vsako področje, saj bi šele to omogočilo preveritev cene, ne pa trije predračuni skupno. Temu pritožba ne oporeka. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Ni pa nujno, da bi bil odgovor na navedbe stranke vselej izrecen. Sodišče prve stopnje se ni izrecno opredelilo do navedb toženih strank, zakaj do izvedbe del na elektro in vodovodnih inštalacijah ni prišlo. Vendar je razvidno iz obrazložitve, da je štelo sklicevanje na ustni dogovor, kot izhaja iz priloge A10, kot brezpredmeten. Iz tega izhaja, da za odločitev po mnenju sodišča prve stopnje ni relevantno dejstvo, zakaj do izvedbe navedenih del ni prišlo. Zaradi tega ne drži pritožbena trditev, da izpodbijana sodba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je v konkretnem primeru razlog, zakaj toženi stranki še nista izpolnili svojega dela dogovora, pravno neodločilen. V predmetni zadevi je potrebno uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o poslovodstvu brez naročila. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je potrebno uporabiti določbe o neupravičeni obogatitvi. Tožeči stranki sta namreč plačali ceno za zamenjavo strehe tudi za toženi stranki, čeprav sta vedeli, da tega nista dolžni, zaradi česar v skladu s 191. členom OZ od toženih strank ne bi bili upravičeni terjati zneska pridobljene koristi. Dejanski stan kondikcije tako ni podan. Sodišče prve stopnje je uporabilo tudi določbe o poslovodstvu brez naročila, vendar ne v celoti. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila obnova strehe nujno potrebna in da gre v obravnavanem primeru za nujno gestijo. Nujen je ukrep, ki ne trpi odlašanja; nujen mora biti ne le v interesu posameznega solastnika, temveč v interesu skupnosti. Zamenjava 40 let stare azbestne kritine je bil ukrep v interesu vseh solastnikov in temu pritrjujeta tudi toženi stranki, ki izrecno izjavljata, da je bila zamenjava strehe potrebna. Toženi stranki sta sprva izrazili nesoglasje s prekrivanjem strehe, vendar sta zamenjavo strehe kasneje odobrili, kar dominus lahko stori tako v primeru dopustne kot nedopustne gestije. Sicer gre v predmetni zadevi za dopustno gestijo, saj prepoved posla s strani toženih strank ni pravno upoštevna. Prepovedi ni mogoče upoštevati, če je ta zoper dobre običaje, če je posel nujen ali koristen ali če zakon prepovedi ne dopušča (prim. VSS II Ips 803/94). V predmetni zadevi gre tako za dopustno nujno gestijo, kar pomeni, da mora gestor po končanem poslu v skladu z 2. odstavkom 200. člena OZ dominusu dati račun. Toženi stranki sta tudi pozivali tožeči stranki na predložitev računa (dopisa z dne 29. 09. 2009 in 16. 02. 2010). Ta obveznost tožečih strank kot poslovodij brez naročila je bila izpolnjena šele z vročitvijo tožbe toženim strankam (ko sta se toženi stranki seznanili z računom) in ne že s predložitvijo predračuna. Ker v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti določb o neupravičeni obogatitvi, je tako napačno stališče sodišča prve stopnje, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 3.163,42 EUR že od 01. 09. 2009 dalje, pač pa tečejo skladno z 2. odstavkom 299. člena OZ od naslednjega dne po seznanitvi s točnim zneskom zamenjave strehe po računu o opravljenih delih št. 52-VIII/2009 z dne 25. 08. 2009, se pravi od 17. 03. 2010. Pritožba opozarja, da je bil znesek glavnice s strani toženih strank že plačan in sicer 31. 08. 2010, za kar priloži tudi dokazilo o plačilu. S tem dnem so torej zakonske zamudne obresti nehale teči. Od zneska 3.163,42 EUR sta tako toženi stranki dolžni tožečima strankama plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 17. 03. 2010 do 31. 08. 2010.

6. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb toženih strank glede njunega vseskozi podanega strinjanja z zamenjavo strehe. Sodišče prve stopnje jasno obrazloži, da načelno strinjanje toženih strank, da je zamenjava strehe potrebna, ni zadosti. Iz priloge pod B8 je razvidno, da je za tožene stranke menjava strehe ena od neurejenih zadev, ki je glede kriterija potrebe po ureditvi zanju na zadnjem mestu. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je bila pridobitev izvedenskega mnenja potrebna, saj med pravdnima strankama ni bilo doseženo soglasje, da je streho potrebno zamenjati takoj oziroma nemudoma. Pritožbeno sodišče prav tako sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje, da sta z naročilom izvedenskega mnenja tožeči stranki ravnali kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, sledeč določbi 2. odstavka 201. člena OZ. S tem sta se tožeči stranki objektivno prepričali, da je menjava strehe potrebna. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nato pravilno uporabilo 1. odstavek 202. člena OZ ter štelo strošek za izvedensko mnenje kot potreben in koristen izdatek, ki ga morata (v delu, ki odpade nanju kot solastnika, torej do ene polovice) toženi stranki povrniti tožečima strankama. Toženi stranki morata torej povrniti tožečima strankama 150,00 EUR, kar predstavlja polovico stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja. Pritožba pa ima prav v tem, da sta toženi stranki izvedeli za izvedensko mnenje šele z vročitvijo tožbe in ne že z vložitvijo tožbe. Iz tega razloga zakonske zamudne obresti od zneska 150,00 EUR skladno z 2. odstavkom 299. člena OZ tečejo od naslednjega dne po seznanitvi z izvedenskim mnenjem in stroškom njegove izdelave, se pravi od 17. 03. 2010.

7. Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z 358. členom ZPP spremenilo izpodbijano sodbo, kot to izhaja iz izreka. Sicer je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

8. Pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o pravdnih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Delna ugoditev pritožbi namreč na to odločitev ni vplivala. Tožena stranka, ki je s pritožbo delno uspela le v obrestnem delu zahtevka, s spremembo odločbe glede stranske terjatve pa niso nastali posebni stroški, mora sama nositi tudi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni v ničemer pripomogel k reševanju zadeve in je bil kot tak nepotreben (155. člen ZPP), zato te stroške krije tožeča stranka sama.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 852/2020
• Sodba II Ips 627/2006
• VSL sodba I Cp 1720/99