VSL sodba I Cp 570/2012

Jedro

Določbe 286. člena ZPP o prekluzijah se nanašajo na nova dejstva in dokaze ter izjave o navedbah nasprotne stranke, ne veljajo pa za druge institute.

Neuspešnih ugovorov pravdnih strank ni dopustno sankcionirati na način, da bi se nasprotni stranki priznali t.i. separatni stroški. Neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje.

Pritožbeno sodišče ne more prvič samo ugotavljati pravnorelevantnih dejstev, čeprav izhajajo iz predloženega mu gradiva, ker bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 6.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04. 03. 2005 dalje do plačila (I. izreka) ter 129,88 EUR pravdnih stroškov (III. izreka), v presežku, to je za plačilo 6.700,00 EUR s pripadki in za zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska za čas od 14. 04. 2004 do 03. 03. 2005 pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper II. in III. izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP in predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne v novo sojenje. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je premalo kritično ocenilo izpovedbo toženca in premalo upoštevalo izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke. Predvsem pa so zmotni zaključki, da S. nista bila zainteresirana za prodajo, ker nista tožila toženca. Tak zaključek je neživljenjski. Tudi izpovedbe Z. S. sodišče ni dovolj kritično presodilo. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da sta imela prodajalca možnost, da se izselita iz hiše. Razlog za nesklenitev pogodbe je, da toženec ni plačal kupnine, evidentno je, da si je premislil in da ni ravnal pošteno. Ne strinja se z razlogovanjem sodišča, da tožena stranka ni bila prekludirana glede ugovora zastaranja dela zamudnih obresti, stranke ne morejo postavljati novih ugovorov v nedogled. Nekritično je bilo sodišče pri priznanju pravdnih stroškov tožencu. Dokaz z izvedencem grafološke stroke in en narok za glavno obravnavo sta se izvajala le zaradi neutemeljenega ugovora toženca, da ni podpisal posredniške pogodbe. Zaradi izkazane laži toženca dodatno nastalih stroškov sodišče ne bi smelo pobotati z ostalimi pravdnimi stroški. Ob pravilni uporabi določb 155. in 156. člena ZPP tožencu ne bi smeli biti priznani stroški z izvedencem in z glavno obravnavo z dne 22. 02. 2010, pač pa bi morali biti tožeči stranki priznani separatni stroški v zvezi s to obravnavo in pripravljalno vlogo z dne 21. 01. 2010. Sicer pa bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi in posledično tožencu naložiti vse stroške postopka.

3. Toženec se pritožuje zoper I. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe, uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP ter kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS) in predlaga, da drugostopenjsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj sodbo sodišče prve stopnje razveljavi in vrne v nov postopek. Meni, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo pravilo iz prvega odstavka 7. člena ZPP o trditveni podlagi. Tožeča stranka je ves čas zahtevala odškodnino zaradi odstopa od pogodbe zaradi nepoštenega ravnanja toženca. Da je bila sklenjena predpogodba, ni trdila, prav tako ne, da je bil toženec dolžan plačati za posredovanje in ni zatrjevala dogovora, da je bil dolžan plačati že ob sklenjeni predpogodbi. Ker je prisodilo 2% provizijo, čeprav tožeča stranka trdi, da je toženec s konkludentnimi dejanji odstopil od pogodbe, je zmotno uporabilo materialno pravo. Napačno je uporabilo tudi 362. člen ZPP: sodišče prve stopnje je tisto, ki mora opraviti dokazne zaključke, pri odločanju je povsem samostojno ne glede na stališče pritožbenega sodišča. Če bi bila trditvena podlaga zadostna, bi že višje sodišče samo spremenilo prejšnjo sodbo prvostopenjskega sodišča. Ker ni zaslišalo uslužbenca tožeče stranke, ki je sodeloval pri ogledih in poslu, je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Če predlagani dokaz ni bil substanciran, bi ga moralo sodišče pozvati, da to stori (285. člen ZPP). Z zaslišanjem uslužbenca bi se ugotovilo ali je bila pogodba o posredovanju podpisana pred podpisom aneksa k njej, ali jo je imel uslužbenec pri sebi na ogledih, kako je prišlo do podpisa aneksa, itd. Zmotna je ugotovitev, da je 06. 10. 2003 podpisal pogodbo o posredovanju. Izvedenec tega ni mogel ugotoviti z gotovostjo, drugih dokazov pa sodišče sploh ni upoštevalo. Zapisnik z dne 06. 04. 2004 ni predpogodba, ker ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila ali vsaj zaveze prodajalca, da bo na kupca prenesel lastninsko pravico (zmotna uporaba materialnega prava). Sicer pa je dogovor, da bi posredniku pripadala provizija že za sklenitev predpogodbe, v nasprotju z Zakonom o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr) in načelom vestnosti in poštenja. Predpogodba zanj nima nobenega pomena in tožeča stranka na podlagi nje ne more biti upravičena do plačila.

4. Na toženčevo pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Meni, da pritožba ni utemeljena, saj je odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, s katerim je tožbenemu zahtevku ugodilo, pravilna, prav tako razlogi zanjo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Glede na trditveno in dokazno podlago je prvo sodišče ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva, in to pravilno ter glede na ta sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Dokazno oceno je opravilo skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP – celovito, pritožbeno sodišče ji v celoti pritrjuje. Tudi očitanih procesnih kršitev ni zagrešilo, niti ne tistih, na katere je dolžno pritožbeno sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge prvostopenjskega sodišča, ki so jasni in popolni. V nadaljevanju bo zato odgovorilo le še na posamezne sklope pritožbenih očitkov obeh pravdnih strank (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

7. Kot že rečeno drugostopenjsko sodišče pritrjuje življenjsko logični in 8. členu ZPP skladni dokazni oceni prvega sodišča. Glede na izpovedbo Z. S. in toženca je razumno zaključilo, da zakonca S., čeprav sta 06. 04. 2004 podpisala zapisnik o prodaji svoje nepremičnine, dejansko za prodajo nista bila zelo zainteresirana in sta se takoj po podpisu zapisnika začela premišljati. Glede na tako situacijo je razumljivo, da toženec 14. 04. 2004 ni bil pripravljen izročiti kupnine, in je očitek pritožbe o neupoštevanju izpovedbe P. O. o tem, neutemeljen. Glede na starost prodajalcev in njuno navezanost na dom ter dejstvo, da drugega svojega stanovanja nista imela, je logično, da nista imela želje, da bi se preselila, čeprav sta morda (to izhaja le iz izpovedbe P. O.) imela možnost najeti stanovanje ali se preseliti k sinu. In povsem utemeljen je tudi zaključek, da bi zakonca S., če bi svoje nepremičnine res želela prodati, lahko to dosegla z ustrezno tožbo. Starost ni opravičljiv razlog, da v primeru zainteresiranosti nekdo ne izrabi pravnih sredstev. Vsi postopki na sodiščih se vendarle ne vlečejo dolgo. Glede na hipotetično navajanje pritožbe o dolgem pravdanju, pritožbeno sodišče opozarja tudi na možnost rešitve zadeve v postopku mediacije, možnost, da toženec na tožbo ne bi odgovoril, da bi tožbeni zahtevek pripoznal,… Ne gre prezreti dejstva, da S. nepremičnin potem nista več prodajala (toženec pa je drugo nepremičnino kupil že januarja 2005) in da tudi njuna hčerka, s katero sta živela skupaj, ni bila navdušena nad prodajo in še vedno živi tam. Zatrjevanje, da sta zakonca S. nepremičnine prodajala, da bi finančno pomagala sinu, dokazne ocene ne omaje. Prodajati sta jo namreč začela že leta 1996, po aprilu leta 2004 pa je nista več prodajala, iz česar je logično sklepati, da sinu s pomočjo prodaje svojih nepremičnin nista pomagala.

8. Določbe 286. člena ZPP o prekluzijah se nanašajo na nova dejstva in dokaze ter izjave o navedbah nasprotne stranke, ne veljajo pa za druge institute. Tako lahko stranke ves čas postopka podajajo svoja materialnopravna naziranja in tudi ugovore materialnega prava, sodišče pa mora, razen če bi se zaradi tega neupravičeno podaljšal postopek, kar pa se v obravnavani zadevi ni, o podanem materialnopravnem ugovoru odločiti. Če pravnorelevantna dejstva za razsojo o določenem materialnopravnem ugovoru niso navajana glede na 286. člen ZPP pravočasno, sodišče ugovor zavrne. Postopek se zaradi ugovora delnega zastaranja zamudnih obresti, ki ga je tožena stranka podala šele v ponovljenem postopku, ni podaljšal: noben narok ni bil preložen, ni bil opravljen dodaten narok, ni bila vložena nobena dodatna vloga strank ali izvedben kakšen dodaten dokaz. O tem se je že večkrat izrekla sodna praksa (citiralo jo je že prvostopenjsko sodišče).

9. Temeljno pravilo pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov je kriterij uspeha. Kriterij krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP pride v poštev le, ko je eni od strank mogoče utemeljeno očitati zlorabo, katere namen je zavlačevanje postopka. Tega pa tožencu, ki se je že v odgovoru na tožbo branil, da pogodbe o posredovanju ni podpisal, in v dokaz teh trditev predlagal izvedbo dokaza z izvedencem grafologom, ni mogoče očitati. Stranke v pravdnem postopku imajo pravico podati ugovore zoper trditve nasprotne stranke in dolžnost za svoje navedbe in ugovore predlagati izvedbo ustreznih dokazov (7. in 212. člen ZPP). Nedopustno bi bilo stranki prepovedati braniti se. Neuspešnih ugovorov pravdnih strank zato ni dopustno sankcionirati na način, da bi se nasprotni stranki priznali t.i. separatni stroški. Neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje. Posledica neuspelih trditev stranke je, da sodišče ne bo odločilo v njeno korist. In ker je temeljno pravilo pri povrnitvi pravdnih stroškov kriterij uspeha v pravdi (154. člen ZPP), jo bodo zadele tudi ustrezne stroškovne posledice. Tako je tudi v obravnavanem primeru. Če bi toženec uspel z ugovorom, da ni podpisal posredniške pogodbe, bi bil zavrnjen celoten tožbeni zahtevek in bi vse stroške postopka nosila tožeča stranka. Razen tega mora biti zahteva za povrnitev pravdnih stroškov določena in podana do konca glavne obravnave (163. člen ZPP). Temu ustrezne zahteve za priznanje separatnih stroškov pa tožeča stranka ni podala, zato jih prvostopenjsko sodišče, tudi če bi ugotovilo krivdno ravnanje toženca, ki bi ga bilo moč subsumirati pod prvi odstavek 156. člena ZPP, ne bi moglo priznati.

O pritožbi tožene stranke:

10. Sodišče je vezano na trditveno podlago strank o dejstvih, ne pa na materialnopravno podlago spora, ki jo navede tožeča stranka oziroma materialnopravna stališča strank v postopku. Že v razveljavitvenem sklepu I Cp 2329/2010 je pritožbeno sodišče obrazložilo, da trditvena podlaga tožeče stranke zadošča za odločanje o pravici do plačila za opravljeno posredovanje, prvostopenjsko sodišče pa je v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno konkretiziralo kaj v tožbi predstavlja to trditveno podlago. Skladno s 25. členom ZNPosr, ki je veljal v času, ko sta imeli pravdni stranki sklenjeno pogodbo o posredovanju, je tožeči stranki, ob ustreznem dogovoru (zapisan je v 4. in 5. členu posredniške pogodbe – gl. nadaljevanje te točke obrazložitve), šla 2% provizija za opravljeno delo že ob podpisu predpogodbe. Tožeča stranka sicer v svojih trditvah ni uporabljala izraza predpogodba, je pa zatrjevala, da so podpisali zapisnik o prodaji točno določene nepremičnine za 80.000.000,00 SIT kupnine, ki bo plačana ob podpisu prodajne pogodbe, vendar najkasneje 14. 04. 2004. Iz zapisnika tako izhaja dogovor o predmetu in ceni prodajne pogodbe ter kdaj bo sklenjena. Po določilih 33. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 15. členom OZ je dogovor, da bo sklenjena prodajna pogodba, ki vsebuje bistvene elemente prodajne pogodbe, to pa sta stvar, ki se bo prodala, in kupnina, predpogodba. Zemljiškoknjižno dovolilo je potrebno za vknjižbo, to je razpolagalni pravni posel, ni pa bistvena sestavina zavezovalnega pravnega posla – prodajne pogodbe. Sicer pa zapisa v zapisniku o prodaji, da bosta prodajalca nepremičnino tožencu izročila do določenega datuma, ni mogoče razumeti drugače, kot da bosta nanj prenesla lastninsko pravico. Torej zapisnik o prodaji z dne 06. 04. 2004 vsebuje vse bistvene sestavine prodajne pogodbe in ga je ob pravilni uporabi materialnega prava šteti za predpogodbo. Ker sklenjena pogodba o posredovanju predstavlja materialno pravo za razsojo v tej pravdi, se upoštevajo vsa določila pogodbe in je sodišče pravilno upoštevalo tudi v 4. in 5. členu pogodbe zapisan dogovor o dolžnosti plačila za posredovanje že ob podpisu zapisnika – predpogodbe.

11. Tožeča stranka je zatrjevala, da mora toženec zaradi nepoštenega ravnanja po 7. členu pogodbe o posredovanju plačati tudi 2% provizijo, ki bi jo, če bi bila sklenjena prodajna pogodba, morala plačati prodajalca. Iz teh trditev vsebinsko izhaja, da je toženec itak bil dolžan plačati 2% provizijo, še dodatna 2% pa zaradi nepoštenega ravnanja. Torej trditve tožeče stranke vsebujejo tudi trditve o dolžnosti plačila 2% provizije toženca. Stališče tožeče stranke, da je toženec s tem, ko naj bi nepošteno odstopil od sklenitve prodajne pogodbe, odstopil tudi od pogodbe o posredovanju, je materialnopravno zmotno. Je pa ta zatrjevanja pravilno presodilo prvostopenjsko sodišče: pogodba o posredovanju ni bila razdrta in toženec skladno z njo tožeči stranki dolguje plačilo za opravljeno delo (posredovanje). Pogodba se namreč lahko razdre le s soglasjem pogodbenih strank, ali na podlagi tožbe, če sodišče ugotovi obstoj katerega od zakonskih razlogov za izpodbojnost pogodbe. Če bi tožeči stranki uspelo dokazati tudi, da do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo zaradi nepoštenega ravnanja toženca (840. člen OZ), pa bi bil, skladno s 7. členom pogodbe o posredovanju, dolžan plačati še dodatno 2% provizijo.

12. Tudi določbe prvega odstavka 362. člena ZPP prvo sodišče ni napačno razumelo. Samo je namreč naredilo dokazne zaključke o pravnorelevantnih dejstvih, kar mu je bilo naloženo v razveljavitvenem sklepu. Pravnorelevantna dejstva so že ob prvem odločanju višjega sodišča sicer izhajala iz trditvene podlage in podatkov spisa, ker pa niso bila ugotovljena v prvi prvostopenjski sodbi, je pritožbeno sodišče ni moglo spremeniti. Pritožbeno sodišče namreč ne more prvič samo ugotavljati pravnorelevantnih dejstev, čeprav izhajajo iz predloženega mu gradiva, ker bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen URS).

13. Materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) ima meje. Sodišče ni dolžno stranke pozivati, naj dejstvo, v dokaz katerega je predlagala ustrezno dokazno sredstvo, dokazuje še z drugimi dokazi. Za dokazovanje ali se je toženec podpisal na pogodbo o posredovanju, je bil predlagan dokaz z izvedencem grafološke stroke. Dokaz z zaslišanjem uslužbenca tožeče stranke je bil sicer na koncu tožbe naveden, vendar iz tožbenih navedb ne izhaja jasno, o čem naj bi pričal, vsekakor pa ne, da o okoliščinah v zvezi s podpisom pogodbe o posredovanju in aneksa k njej. Da bi uslužbenec izpovedoval o tem, je tožena stranka prvič navedla šele v pritožbi. Na poziv tožeče stranke na naroku 22. 02. 2010 naj tožena stranka navede, katera relevantna dejstva želi dokazati z zaslišanjem referentov, sploh ni odgovorila. Ob vsem navedenem prvostopenjskemu sodišču pritožba neutemeljeno očita pomanjkanje materialnega procesnega vodstva in nepravilno zavrnitev dokaza za zaslišanje uslužbenca tožeče stranke.

14. Da sodišče pri ugotavljanju, ali je toženec podpisal pogodbo o posredovanju, ni upoštevalo drugih dokazov, razen izvedeniškega mnenja, enostavno ne drži. V točkah 6. in 7. obrazložitve se je osredotočilo na mnenje izvedenca grafološke stroke B. P., v 8. točki pa je ocenilo tudi ostala relevantna dejstva (da je toženec prvi vzpostavil stik s tožečo stranko, se udeležil vodenih ogledov nepremičnin na dan podpisa pogodbe, posredniške storitve tožeče stranke pa koristil tudi nekaj mesecev kasneje, toženec priznava podpis aneksa, kjer je izrecno navedeno, da gre za aneks k osnovni pogodbi o posredovanju pri nakupu), na podlagi katerih je, ob upoštevanju izvedenskega mnenja, edino logičen sklep, da je toženec podpisal tudi pogodbo o posredovanju.

15. Določila o predpogodbi po prepričanju drugostopenjskega sodišča niso v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in posledično tudi ne določila v času obravnavanih pravnih poslov veljavnega ZNPosr o možnosti dogovora, da se provizija posredniku plača že, ko je sklenjena predpogodba. Predpogodba je pogodba, ki zavezuje tako kot vsaka druga pogodba, zato tudi za toženca ni bila brez pomena. Lahko bi, če prodajalca po njegovem vztrajanju, da sklenejo glavno pogodbo pod pogoji, določenimi v predpogodbi, tega ne bi želela, iztožil sklenitev glavne pogodbe. Če bi jasno pokazal, da vztraja pri dogovorjenem, bi bilo plačilo 2% provizije dolžnost prodajalca.

16. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Posledično je v izreku o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP) odločilo, da nosita vsaka svoje stroške pritožb (prvi odstavek 154.člena ZPP). Tožeča stranka pa sama nosi tudi stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni v ničemer pripomogla k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1000/99
• VSL sklep I Cpg 1315/2003
• VSL sklep I Cpg 1303/99