VSL sodba I Cp 557/2011

Jedro

Toženkina trditev, da tožniki niso uspeli „dovolj prepričljivo dokazati, da je miš prišla v čokolado v proizvodni liniji“, je brezpredmetna, saj je bilo v tem pogledu dokazno breme (da miš ni prišla v izdelek, predno ga je toženka dala v promet) na strani toženke. Potrošnik je v tem pogledu dolžan dokazati le obstoj napake izdelka, kar je tožnikom uspelo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka I. K. d.d., dolžna plačati drugemu tožniku M. M. namesto zneska 1.000,00 EUR odškodnino v višini 500,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu (preostali del 1. točke in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožnikom odškodnino, in sicer prvi tožnici 1.250,00 EUR, drugemu tožniku 1.000,00 EUR, tretjemu tožniku 1.150,00 EUR in četrti tožnici 950,00 EUR, vsakemu tožniku tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 03. 2006 do prenehanja obveznosti. Višji tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo. Tožnikom je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 376,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti oziroma v pretežnem delu, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče vzelo za podlago svoje odločitve, da se toženka ni uspela ekskulpirati glede svoje objektivne odgovornosti, poleg izvedenskih mnenj A. J. in A. P. tudi izpoved drugega tožnika, ki pa je zelo subjektivne narave. Njegova izpoved ni podprta z mnenji izvedencev. Če bi pri toženi stranki obstajale res take nepravilnosti, kot jih navaja drugi tožnik, bi izvedenca to zagotovo ugotovila. Izpoved drugega tožnika je v večjem delu nepotrjena. Prvo sodišče je priznalo temelj tožbenega zahtevka že na podlagi majhne verjetnosti oziroma teoretične možnosti, kar pa ne zadošča. Potrebno je, da je dejstvo potrjeno z verjetnostjo. Izvedenca ugotavljata, da obstaja zgolj majhna verjetnost oziroma zgolj teoretična možnost, da bi miš prišla v čokolado v proizvodni liniji. Ta možnost je le v tem, da bi bila miš odlita, oziroma odtisnjena v čokolado, saj je edino možno, da bi miš prišla v čokolado v tistem delu proizvodne linije, kjer je čokolada še tekoča oziroma ko tekoča čokolada zalije doziran riž. Dokazni postopek je pokazal, da se je miš nahajala med spodnjim delom čokolade in kartonom, pri čemer miš ni bila odlita ali odtisnjena v čokolado ali riž. Izvedenec A. J. dopušča zelo majhno verjetnost, da bi miš lahko prišla v čokolado pred zavijanjem in termičnim lepljenjem plastičnega ovoja. Delavka bi morala čokolado skupaj s pod njo ležečo mišjo prenesti na karton, kar je mogoče zgolj pod predpostavko, da je bilo telo miši prilepljeno na čokolado. To pa je izključeno, kar se je izkazalo tekom postopka. Tako je izključena tudi majhna verjetnost oziroma teoretična možnost, da je miš prišla v čokolado v proizvodni liniji in je vzrok za to iskati povsem drugje. Ovržena je tudi varianta, da bi bila miš del polnila, riža ali čokolade, saj bi miš v takšnem primeru ne izgledala tako kot na fotografiji. Izvedenec A. J. je izključil tudi možnost, da bi miš prišla v izdelek med skladiščenjem izdelkov v tovarni ali med distribucijo izdelkov po trgovinah. Tožnikom zato ni uspelo dovolj prepričljivo dokazati, da je miš prišla v čokolado v proizvodnji liniji, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen že po temelju. Pri odločanju o višini odškodnine sodišče ni upoštevalo niti izvedenskega mnenja A. K. niti izpovedb tožnikov. V konkretnem primeru ne gre za pravno priznano škodo, saj nelagodje, gnus in slabost ne predstavljajo pravno priznanih postavk za odškodnino za nepremoženjsko škodo. Prisojena odškodnina močno odstopa od izoblikovane sodne prakse. Odškodnina v višini 1.000,00 EUR se določa npr. za zlom nosu brez premika ali za izbitje enega zoba. Sodišče je spregledalo, da je tretji tožnik obiskal zdravnika šele četrti dan po zaužitju čokolade, vzrok za ta obisk pa je bil tujek v nogi, ne pa zaužita čokolada. Sodišče je obrazložitev sodbe glede višine odškodnine oprlo delno na mnenje izvedenca S. V., delno pa na mnenje izvedenca A. K., pri tem pa je iz vsakega mnenja povzelo tisto, kar mu je ustrezalo za utemeljitev odločitve. Izvedensko mnenje izvedenca V. je bilo subjektivno. Prva dva tožnika sta izpovedala, da nista trpela telesnih bolečin, izvedenec V. pa navaja, da sta oba trpela te bolečine. Iz mnenja izvedenca K. izhaja, da tretji tožnik ni obiskal tožnika zaradi zaužite čokolade. To je povedal tudi tretji tožnik. Mnenje izvedenca V. zato ni strokovno in ne more biti podlaga za odločitev sodišča. Izvedenec V. pretirava glede hudih telesnih bolečin tožnikov in njihovega hudega primarnega strahu. Mnenje izvedenca K. je narejeno objektivno in je lahko zgolj to mnenje podlaga sodni odločitvi. Neutemeljen je celoten zahtevek prvih dveh tožnikov glede telesnih bolečin in strahu, saj slednjih nista trpela, kot sta izpovedala, enako pa je razvidno tudi iz mnenja izvedenca K.. Druga tožnica je izpovedala, da je imela občutek gnusa, prvi tožnik pa je povedal, da mu je bilo slabo na ta način, da je bila slabost povezana z okusom v ustih. Slednje pa ne povzroča telesnih bolečin. Drugi tožnik je izpovedal, da ga ni bilo strah. Pri starših je šlo zgolj za zaskrbljenost za otroke, kar pa ni pravno priznana škoda. Tožniki niso utrpeli objektivno izkazanih posledic po zaužitju sporne čokolade. Izvedenec je za tretjega tožnika izključil obisk pri pediatru zaradi zaužitja čokolade. Pri tožnikih ni prišlo do zastrupitve. Prva dva tožnika sta trpela zgolj kratkotrajni občutek nelagodja. Tretji tožnik je zaradi bruhanja in napenjanja imel občutek slabosti in zato nelagodje, vendar je te težave povzročila viroza, ne pa zaužitje čokolade. Le četrta tožnica je trpela telesne bolečine, pri čemer pa gre samo za subjektivne navedbe, in sicer gre za kakšno uro trajajoče lažje bolečine v trebuhu. Tudi takšne telesne bolečine glede na intenzivnost in trajanje ne opravičujejo odškodnine, saj ne gre za pravno priznano škodo. Strah sta utrpela le tretji tožnik in četrta tožnica, oba pa pod vplivom reakcije staršev. Njun strah je bil lažje do srednje stopnje, povzročila pa sta ga starša s svojim neprimernim ravnanjem. Strah otrok zato ne izvira iz škodnega dogodka. Prva dva tožnika sta trpela le kratkotrajni občutek zaskrbljenosti v lažji obliki, zaradi bojazni pred zastrupitvijo. Zato je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi za odškodnino za strah. Sodišče je napačno štelo, da gnev in stresna situacija z odzivom telesa spadata pod telesne bolečine. Prvo sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, saj so razlogi sodbe v nasprotju z izpovedbami tožnikov. Tožniki so izpovedali, da niso trpeli telesnih bolečin in strahu, ampak so čutili zgolj gnus, nelagodje in slabost, sodišče pa je mimo teh izpovedb odločilo ravno obratno. Podrejeno toženka meni, da je prisojena odškodnina pretirana. Prvo sodišče je tudi napačno odmerilo pravdne stroške. Sodišče je štelo, da je toženka uspela v pravdi z 39,63 %, izračun toženke pa kaže, da je njen uspeh 79,25 %.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno presodilo, da je bilo pristojno za sojenje, za odločanje v zadevi pa je utemeljeno uporabilo pravo Republike Slovenije (prvi odstavek 30. in prvi odstavek 55. člena ZMZPP). Ugotovilo je, da se je v izdelku (čokoladi) toženke nahajala miš, ko so tožniki doma odstranili ovitek toženkinega proizvoda, zato je štelo, da so tožniki dokazali obstoj napake izdelka. Te ugotovitve toženka v pritožbi ne izpodbija, graja pa ugotovitev sodišča, da je miš prišla v toženkin izdelek v fazi proizvodnega procesa toženke. Njena trditev, da tožniki niso uspeli „dovolj prepričljivo dokazati, da je miš prišla v čokolado v proizvodni liniji“, je brezpredmetna, saj je bilo v tem pogledu dokazno breme (da miš ni prišla v izdelek, predno ga je toženka dala v promet) na strani toženke. Potrošnik je v tem pogledu dolžan dokazati le obstoj napake izdelka (7. člen ZVPot), kar je tožnikom uspelo.

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da se toženka, ki je bila dolžna dokazati obstoj zatrjevanega ekskulpacijskega razloga iz 2. alineje 10. člena ZVPot, ni uspela razbremeniti svoje objektivne odgovornosti za proizvod z napako oziroma, da toženka ni dokazala, da do napake njenega izdelka ni moglo priti v fazi proizvodnje (v času, ko je dala izdelek v promet). Pritožbeno sodišče soglaša s to ugotovitvijo. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so pravilni in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. Svojo ugotovitev je prvo sodišče oprlo na mnenji izvedencev A. P. in A. J., ne pa na izpoved drugega tožnika. Oba izvedenca sta ugotovila, da obstaja možnost, da miš pride v proizvodni proces (v stroj na proizvodni liniji) in s tem v toženkin izdelek (čokolado). Čim ta možnost obstaja (nepomembno je, če je malo verjetna), pa obstoj napake izdelka v fazi proizvodnega procesa ne more biti izključen. Toženka bi morala s strožjim dokaznim standardom oziroma z gotovostjo dokazati, da do napake na izdelku ni moglo priti, predno je bil izdelek dan v promet, zato ni pomembno, kolikšna je možnost, da pride do napake (ob dejstvu, da ta možnost obstaja). Neresnična je pritožbena trditev, da je dokazni postopek pokazal, da miš ni bila prilepljena na čokolado, saj iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča to ne izhaja, izvedenca pa sta dopustila možnost, da je bilo telo miši prilepljeno na čokolado.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da so tožniki trpeli telesne bolečine, ki so bile (gledano v celoti) sicer kratkotrajne in manjše intenzivnosti, vendar so kljub temu dosegle potrebni nivo pravno priznane nematerialne škode, ki je tožnike upravičeval do denarne odškodnine. Pri tožnikih niso prevladovale telesne bolečine v klasični oziroma običajni obliki (te so bile prisotne krajši čas neposredno po dogodku), ampak je šlo predvsem za njihove fizične težave, ki so se odražale v obliki daljših občutenj slabosti s siljenjem na bruhanje, nelagodja in gnusa, kar je vodilo do stresne situacije oziroma stresnega odgovora teles oškodovancev. Tudi takšne fizične težave sodijo v okvir pojma telesnih bolečin in nevšečnosti kot nematerialne škode. Prvo sodišče je glede posameznih odločilnih dejstev res upoštevalo tako mnenje izvedenca S. V. kot mnenje izvedenca A. K., vendar pa ju je presodilo kritično, na podlagi primerjalne in analitično sintetične metode ter v povezavi z izpovedbami tožnikov (dokazna ocena v smislu 8. člena ZPP), ne pa tako, kot mu neutemeljeno očita pritožba (da je iz vsakega mnenja upoštevalo le tisto, kar je ustrezalo utemeljitvi izpodbijane odločitve). Prvo sodišče je ugotovilo, da tretji tožnik ni obiskal zdravnika zaradi obravnavanega škodnega dogodka, zato tega obiska ni upoštevalo v okviru pravno pomembnih dejstev. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti je na zgornji meji odškodnin za podobne primere v sodni praksi, a glede na vse okoliščine primera (prvi odstavek 179. člena OZ) ni pretirana in predstavlja pravično denarno odškodnino za to obliko nematerialne škode tožnikov.

8. Prvo sodišče je ugotovilo, da so tožniki utrpeli sicer kratkotrajen a intenziven strah za zdravje, ki jim je določen čas pustil tudi posledice (v njihovem notranjem ravnovesju). Pritožbeno sodišče soglaša s to ugotovitvijo, razen v delu, ki se nanaša na drugega tožnika (kot je obrazloženo v nadaljevanju). Glede ugotovljenega strahu ostalih treh tožnikov (nihče od njih ni izpovedal, da ga ni bilo strah, kot protispisno trdi pritožba) se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe. S kakšnim neprimernim ravnanjem naj bi prva dva tožnika povzročila strah pri tretjem tožniku in četrti tožnici, pritožba ne pojasni, zato toženkine trditve v tem delu ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Prva tožnica je po ugotovitvah izvedencev trpela strah pred okvaro zdravja (zaradi morebitne zastrupitve), zato pri njej ni šlo le za občutek zaskrbljenosti. Tudi odškodnina za strah tožnikov (razen za drugega tožnika) je na zgornji meji odškodnin za podobne primere v sodni praksi, vendar pa glede na vse okoliščine primera (prvi odstavek 179. člena OZ) ni pretirana in predstavlja pravično denarno odškodnino tudi za to obliko škode.

9. Glede drugega tožnika pritožba utemeljeno opozarja, da je izpovedal, da ga ni bilo strah. Izpovedal je še, da ga je bilo strah, ker je sin dobil temperaturo. Prvo sodišče je sicer zavzelo pravilno stališče, da strah za drugega (za otroka) ni pravno priznana škoda, vendar je v tem pogledu materialnopravno napačno presodilo pomen izpovedbe drugega tožnika. Ker je drugi tožnik izrecno zanikal, da bi ga bilo strah, se je njegovo doživljanje strahu nanašalo zgolj na sinovo zdravje. Ker ni trpel lastnega strahu, mu za to obliko nematerialne škode odškodnina ne pripada.

10. Prvo sodišče je pri stroškovni odločitvi pravilno ugotavljalo uspeh v sporu tako po temelju kot po višini in nato upoštevalo aritmetično sredino obeh rezultatov. Po spremembi sodbe na pritožbeni stopnji je uspeh toženke sicer nekoliko višji (40,77 % namesto 39,63 %), vendar bi bila toženka še vedno dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške postopka na prvi stopnji (v znesku 204,98 EUR namesto 376,67 EUR). Ker je prvo sodišče o pravdnih stroških napačno odločilo v korist toženke (po pobotu pravdnih stroškov bi moralo preostali znesek 376,67 EUR naložiti v plačilo toženki, ne pa tožnikom), tožeča stranka pa se zoper sodbo ni pritožila, pritožbeno sodišče ni spreminjalo stroškovne odločitve prvega sodišča (359. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov delno ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo prvega sodišča tako, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvega sodišča v nespremenjenem delu (353. in 358. člen ZPP).

12. Toženka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (nič po temelju in 11,5 % po višini, skupno pa 5,75 %), nastali stroški pritožbenega postopka pa so povezani predvsem z zavrnilno odločitvijo pritožbenega sodišča. Toženka zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 206/2019
• VSK Sodba PRp 658/2022
• VSC Sklep PRp 121/2018