VSL sodba in sklep II Cp 3528/2011

Jedro

Novejša sodna praksa ne odstopa od stališča, da se od graditelja zahteva dobra vera, da gradi na svojem zemljišču, da torej ni vedel, da gradi na tujem svetu. Trditve tožeče stranke, da je pravni prednik gradil z dovoljenjem matere že same po sebi onemogočajo sklep, da je bil kot graditelj v dobri veri.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke glede odločitve o objektivni spremembi tožbe z dne 24. 06. 2010 (1. točka izreka) se zavrže, v ostalem (zoper 5. točko izreka) pa se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu (3. točka izreka) tako spremeni, da glasi:

Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi:

„Tožeča stranka L. G., sedaj njegovi pravni nasledniki D. L., Ž. G. in L. B., je lastnik nepremičnin parc. št. 31/2 – garaža 28 m2, dvorišče 42 m2 ter parc. št. 32/4 – porušen objekt 60 m2, dvorišče 90 m2, vse k.o. X (1670); elaborat geodetske storitve, ki ga je izdelal E. d.o.o. z dne 08. 03. 2011 in potrdil odgovorni geodet U. A. z dne 22. 03. 2011 s priloženo skico terenske izmere, digitalnim katastrskim prikazom s spremembami, izračunom površin parcel in seznamom ZK točk je sestavni del te sodbe, „

se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti v 15 dneh toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 271,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se ne dopusti objektivna sprememba tožbe z dne 24. 06. 2010 v delu, kolikor tožeča stranka zahteva ugotovitev obstoja stvarne služnosti v korist parc. št. 31/2 in 32/4 k.o. X (1670) in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis teh služnosti v zemljiško knjigo (1. točka izreka) ter da se dopusti objektivna sprememba tožbe z dne 15. 04. 2011 (2. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka lastnik nepremičnin parc. št. 31/2 – garaža 28 m2, dvorišče 42 m2 ter parc. št. 32/4 – porušen objekt 60 m2, dvorišče 90 m2, vse k.o. X (1670) ter da je sestavni del sodbe elaborat Geodetske storitve, ki ga je izdelal E., d.o.o. z dne 08. 03. 2011 in potrdil odgovorni geodet U. A. z dne 22. 03. 2011 s priloženo skico terenske izmere, digitalnim katastrskim prikazom s spremembami, izračunom površin parcel in seznamom ZK točk (3. točka izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, v kolikor tožeče stranke zahtevajo, da jim je tožena stranka dolžna izstaviti listino, s katero se bo lahko tožeča stranka pri nepremičninah parc. št. 31/2 in parc. št. 32/4 vknjižila kot lastnica celote (4. točka izreka). Odločilo je, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka (5. točka izreka).

2. Proti sodbi se pritožujejo prva tožnica ter drugi tožnik ter toženka. Tožnika izpodbijata 1. in 5. točko izreka sodbe. Ne soglašata z obrazložitvijo, da sodišče spremembi tožbe glede vknjižbe služnosti ni dopustilo, ker je to v nasprotju s sodbo Višjega sodišča III Cp 1446/2004. Zaradi tega tožeča stranka postavljenega zahtevka glede ustanovitve služnosti nikoli ni preklicala. Sodišče ni dopustilo, da bi se na ta način dokončno rešila vsa sporna razmerja med pravdnimi strankami. Izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče zmotno in nepravilno presodilo uspeh pravdnih strank. Dejansko so v pravdi tožeče stranke v celoti uspele. Sodišče je prezrlo, da je tožeča stranka plačala stroške za številne sodne izvedence.

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter navaja, da objekt „žaga“ sploh ne obstaja, ker gre za ruševino in ni možno določiti funkcionalnega zemljišča. Tožnik je samovoljno postavil garažo na materinem zemljišču in je v ta namen posekal sadno drevje in podrl nekdanjo garažo, material pa je porabil za gradnjo garaže. Tudi funkcionalno zemljišče k garaži je napačno odmerjeno, saj garaža ne potrebuje toliko prostora. Sodba onemogoča toženki dostop na svoje zemljišče. Ravno tako ni možno določiti funkcionalnega zemljišča porušenemu objektu, ki ne obstaja več. Toženka je izgubila možnost izvoza na javno pot po parceli št. 31, glede delitve parcele 32/2, sedaj 32/4, pa delitev ni primerna, saj bi toženka izgubila celotni vrt ob hiši.

4. Pritožba tožeče stranke deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

5. Pritožba je nedovoljena med ostalim v primeru, če pritožnik nima pravnega interesa zanjo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Tožeča stranka je z vlogo z dne 24. 06. 2010 spremenila tožbeni zahtevek, o tej objektivni spremembi tožbe je sodišče sklepalo na glavni obravnavi dne 23. 11. 2010 in je glede dela zahtevka ni dopustilo. Vendar je tožeča stranka kasneje tožbeni zahtevek z vlogo z dne 15. 04. 2011 ponovno modificirala, in sicer tako, da je z novim tožbenim zahtevkom, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo, nadomestilo prejšnjega (glej zapisnik o glavni obravnavi 07. 06. 2011). Zato zoper odločitev sodišča v 1. točki izreka sklepa tožnika nimata interesa za pritožbo in je pritožbeno sodišče v tem delu njuno pritožbo zavrglo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo potek tega postopka, v katerem je tožeča stranka večkrat spreminjala zahtevke ter njihovo dejansko in pravno podlago. S prvotno tožbo je zahtevala nujni dedni delež po pokojni A.G. ter hkrati izločala del njene zapuščine kot svoje posebno premoženje in sicer na podlagi vlaganj v hišo, gradnjo garaže in krožne žage. Tekom postopka je s spremembo tožbe zahtevala ugotovitev lastninske pravice na garaži in krožni žagi na originalen način z gradnjo na tujem svetu. Tožeča stranka je tudi v zvezi s tem zahtevkom trditveno podlago tožbe spreminjala, najprej, da je mati podarila nepremičnine pravnemu predniku tožnikov, da je na njih sezidal žago in garažo, kasneje pa se je tožeča stranka sklicevala le na dovoljenje matere za gradnjo. Sodišče prve stopnje je obsodilni del sodbe oprlo na ugotovitev, da si je pokojni tožnik na domači zemlji postavil garažo in žago, torej objekte, ki služijo njemu in jih tudi le on sam koristi, in sicer zidano garažo na parc. št. 31 k.o. X v letih 1956 do 1958, krožno žago na parc. št. 32 iste k.o. pa v letih 1966 do 1967. Mati pravdnih strank kot tedanja lastnica zemljišča je gradnjo pokojnemu tožniku dovolila in jo odobravala, po svojih skromnih močeh celo sama pomagala. Tako garaža kot tudi krožna žaga predstavljata gradbena objekta, ki jima je mogoče določiti funkcionalno zemljišče oziroma gradbeno parcelo.

7. Originarno pridobitev lastninske pravice z gradnjo na zemljišču, na katerem je imel lastninsko pravico nekdo drug in ne graditelj, so urejala v času gradnje spornih objektov pravna pravila ODZ, ki so se uporabljala do uveljavitve Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR 01. 09. 1980. Na podlagi zakona o neveljavnosti pravnih predpisov, izdanih pred 06. 04. 1941 in med sovražnikovo okupacijo, pa je morala sodna praksa ugotavljati in presojati, koliko so pravna pravila ODZ v skladu s tedanjo socialistično družbeno ureditvijo in njenim pravnim redom. Kot je že bilo poudarjeno v predhodni odločbi pritožbenega sodišča, so pravna pravila ODZ v paragrafu 417 do 419 v skladu z načelom superficies solo cedit favorizirala lastnika zemljišča, ki mu je praviloma pripadlo vse, kar se je na zemljišču zgradilo. Vendar je v določenih primerih sodna praksa tudi v tem obdobju ožila uporabo načela superficies solo cedit, na primer pri zahtevkih lastnikov zemljišč za odstranitev oziroma porušenje gradbenega objekta v primeru nedobrovernega graditelja. Pravno pravilo paragrafa 418 ODZ je v tem smislu izjema in ureja situacijo, ko je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal poštenemu graditelju. To pa terja poleg ugotovitve, ali sploh gre za gradnjo oziroma gradbeni objekt, kar je doslej predstavljalo sporno dejansko vprašanje, tudi presojo pogojev za pridobitev lastninske pravice na tej podlagi, in sicer, da je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je ni prepovedal poštenemu, torej dobrovernemu graditelju. Starejša sodna praksa je bila v nekaterih primerih nedosledna in je skušala omiliti položaj nedobrovernih graditeljev na tujem svetu (1). To se odraža tudi v tej pravdni zadevi (pravnomočna sodba I P 561/80 ter predhodni razveljavitveni sklepi pritožbenega sodišča). Novejša sodna praksa pa ne odstopa od stališča, da se od graditelja zahteva dobra vera, da gradi na svojem zemljišču, da torej ni vedel, da gradi na tujem svetu (2). Trditve tožeče stranke, da je pravni prednik gradil z dovoljenjem matere že same po sebi onemogočajo sklep, da je bil kot graditelj v dobri veri. Zato ni mogoče slediti zaključku sodišča, da je pravni prednik tožnikov gradil oba objekta v dobri veri, ker je mati kot tedanja lastnica zemljišča za gradnjo vedela in je ni prepovedala. To pa pomeni, da je šlo pri pravnem predniku tožnikov za nedobrovernega graditelja, ki z gradnjo na tujem svetu, ne glede na vednost in ravnanje njegove pokojne matere kot lastnice zemljišča, ni mogel pridobiti lastninske pravice na stvarnopravni podlagi. Pritožbeno sodišče je zato zaradi napačne uporabe materialnega prava ugodilo pritožbi toženke in sodbo spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice zavrnilo.

8. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ni posegalo v izrek v pravdnih stroških, ker ocenjuje, da je ob upoštevanju vseh okoliščin primera pravilna odločitev, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka ni uspela s tožbenim zahtevkom, tožena stranka pa ni uspela z nasprotnim tožbenim zahtevkom. Res so bili zahtevki tožnice povezani z večjimi stroški za izvedence, ki pa jih je sama krila. Obe pravdni stranki sta bili zastopani po pooblaščencih. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, pritožba tožnice v tej smeri pa ni utemeljena.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sprejeta v skladu z določbo 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, ji mora tožeča stranka povrniti pritožbene stroške, ki so odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1357/2013
• VSC Sodba Cp 328/2021
• Sodba II Ips 617/2009