VSL sklep I Cp 689/2012

Jedro

Stališče, da je v tožbi za ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada določena stvar, vključena tudi ugotovitev, da nobena druga stvar ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank, je očitno neutemeljeno. Ena od predpostavk za obstoj litispendence je istovetnost tožbenega zahtevka, ta pa v primeru, ko se glasi na ugotovitev, da določena stvar sodi v skupno premoženje, že po predlogu ni istoveten zahtevku, da v skupno premoženje sodi druga določena stvar.

Četudi bi tožnica lahko dosegla tako varstvo z zaznambo spora, ji to ne odvzema pravice, da ob obstoju zakonskih predpostavk doseže varstvo s predlagano začasno odredbo. ZIZ namreč ne daje nobene podlage za sklep o subsidiarnosti pravnega varstva, ki ga je izbrala tožnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo toženčevemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 21. 06. 2010 in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine parc. št. 900/53 k.o. X do deleža 23/100.

2. V pritožbi zoper navedeni sklep toženec uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je zavrnitev ugovora litispendence neutemeljena. Predmet obravnavane pravde in pravde, ki se pri istem sodišču vodi pod opr. št. I P 445/2010, je namreč ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem. S trditvijo, da nepremičnina sodi v skupno premoženje, to hkrati pomeni, da predmet skupnega premoženja ni nič drugega kot ta nepremičnina. V nasprotnem primeru bi bilo možno za vsako žlico vložiti ločeno tožbo, strankam pa ne bi bila zagotovljena ustrezna pravna varnost. Stališče sodišče o verjetni izkazanosti dejstva, da solastninski delež sporne nepremičnine v višini 46/100 predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, je nerazumljivo in pomanjkljivo. Skupno premoženje je tisto, ki je v času trajanja zakonske zveze pridobljeno z delom, ugotovitve v tej smeri pa izpodbijani sklep ne vsebuje. Na drugi strani je dokaz z zaslišanjem toženca, predlagan za potrditev njegove navedbe, da gre za posebno premoženje, prezrlo. Nerazumljivo je tudi stališče o obstoju nevarnosti, da bi toženec z odtujitvijo svojega solastninskega deleža onemogočil uveljavitev tožbenega zahtevka. Sklep o izdaji začasne odredbe se ne sklicuje na sms sporočilo, ki ga omenja izpodbijani sklep. Ker je bila tožencu tožba s predlogom za izdajo začasne odredbe in prilogami vročena šele v petek 09. 07. 2010, toženec pa zaradi službenih obveznosti teh prilog do 13. 07. 2010 ni mogel dostaviti svojemu pooblaščencu, se v ugovoru – rok za njegovo vložitev se je iztekel 12. 07. 2010 – ni mogel izreči glede sms sporočila. Ker ni imel možnosti, da bi se izrekel o prilogah predloga za izdajo začasne odredbe in ker se je sodišče na sms sporočilo sklicevalo šele v izpodbijanem sklepu, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sms sporočilo niti ni bilo poslano s toženčevega, marveč s tožničinega telefona. Poleg tega listina – na njej so natipkani telefonska številka, datum, ura in neko besedilo – niti ne dokazuje, da je bilo sploh poslano kakršnokoli sporočilo. Sodišče se ni opredelilo do navedb, (1) da se varovanje pred tretjimi dobrovernimi osebami doseže z zaznambo spora in ne z začasno odredbo, (2) da toženec ne more izigrati tožnice, ker ima tožnica predkupno pravico, (3) da tožnica ni dala dokazov o domnevni nameri odtujevanja, (4) da se je toženec strinjal s tožničino pobudo, da skupaj prodata nepremičnino, (5) da je 600 m2 velika enodružinska hiša v X tržno popolnoma nezanimiva, (6) da toženec nima interesa, da bi trdo prisluženo premoženje odtujeval pod ceno, (7) da so pavšalne in nedokazane tožničine trditve, da toženec ne bo utrpel hujših neugodnih posledic, kot bi jih tožnica v primeru neizdaje začasne odredbe, (8) da tožnica ne živi v sporni nepremičnini, temveč z novim partnerjem v Y, tožnik pa živi s hčerkama v sporni nepremičnini, (9) da se prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine ne more enačiti s pojmom škode, ki je neznatna. Toženec prilaga zapisnik Centra za socialno delo z dne 28. 07. 2010, iz katerega izhaja, da sta obe pravdni stranki izjavili in podpisali, da njuni hčerki v času šolanja živita v sporni nepremičnini in da večino skrbi zanju prevzame toženec. Navedeno utemeljuje, da toženec živi v sporni nepremičnini in je ne namerava odtujiti. Dodaja, da mu ni jasno, kako bi bilo mogoče še dodatno obremeniti nepremičnino, ki sta jo pravdni stranki že obremenili s hipoteko do maksimalnega zneska 800.000 EUR. Toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitki o kršitvah procesnih določb niso utemeljeni. Na trditve o obstoju litispendence je pravilno odgovorjeno že v izpodbijanem sklepu. Stališče, da je v tožbi za ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada določena stvar, vključena tudi ugotovitev, da nobena druga stvar ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank, je očitno neutemeljeno. Ena od predpostavk za obstoj litispendence je istovetnost tožbenega zahtevka, ta pa v primeru, ko se glasi na ugotovitev, da določena stvar sodi v skupno premoženje, že po predlogu ni istoveten zahtevku, da v skupno premoženje sodi druga določena stvar. Argument pravne varnosti, na katerega se sklicuje pritožnik, ne more utemeljevati nasprotnega stališča. Za odpravo (utemeljene) negotovosti v svojem pravnem položaju ima možnost postaviti (nasprotni) tožbeni zahtevek za ugotovitev, da določena stvar ne sodi v skupno premoženje. Poleg tega ugovor litispendence niti ni bil sklepčen, saj niti v ugovoru niti v pritožbi ni zatrjeval, da je bila tožba v zadevi I P 445/2010 vročena prej kot v obravnavani zadevi.

6. Iz navedb, s katerimi pritožnik utemeljuje očitke o nerazumljivosti in nepopolnosti izpodbijanega sklepa, izhaja, da se ne strinja z materialnopravnim glediščem izpodbijanega sklepa, ne pa, da zaradi tega sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti, kar je bistveni element zakonskega dejanskega stanu pri kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek zato že iz navedenega razloga ni utemeljen.

7. Neutemeljeni so tudi očitki, naslovljeni na stališče izpodbijanega sklepa o obstoju predpostavk za izdajo začasne odredbe.

8. Po prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. V skladu z drugim odstavkom istega člena mora nadalje upnik za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, (2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, ki se na podlagi tretjega odstavka 272. člena ZIZ uporablja tudi v postopku odločanja o začasni odredbi v zavarovanje nedenarne terjatve, upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

9. Pritožbeni ugovor, da obstoj zahtevka ni verjetno izkazan, in da je sodišče prezrlo v zvezi s tem podan dokaz z zaslišanjem toženca, ni utemeljen. S primarnim zahtevkom tožnica zahteva ugotovitev, da nepremičnina parc. št. 900/53 k.o. X sodi v skupno premoženje pravdnih strank in da sta pravdni stranki solastnika te nepremičnine vsak do ½. S podrejenim zahtevkom ugotovitev, da gre za skupno premoženje, omejuje na 46/100 solastninski delež navedene nepremičnine. V utemeljitvi zahtevka, da nepremičnina sodi v skupno premoženje, je navedla, da sta pravdni stranki kupili nepremičnino v času trajanja zakonske zveze ter da je bila ves čas zakonske zveze zaposlena in je prispevala k dohodkom družine. Toženec je v ugovoru navedel le, da je bil solastninski del kupljen z njegovim posebnim premoženjem, te trditve pa ni z ničimer obrazložil.

10. Izpodbijani sklep zavzema pravilno stališče, da je obstoj zahtevka – predmet odločanja je le presoja o obstoju zahtevka v višini 23/100 solastninskega deleža glede sporne nepremičnine – verjetno izkazan. Tožnica je zatrjevala dejstva, ki utemeljujejo sklep, da je bila sporna nepremičnina pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze. Toženec se je na drugi strani omejil na navedbo pravnega pojma, ne da bi navedel dejstva, ki bi utemeljevala tak pravni sklep. Dokaza z njegovim zaslišanjem že iz tega razloga ni bilo treba izvesti.

11. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi s stališčem izpodbijanega sklepa, da je podana tudi druga predpostavka za izdajo začasne odredbe, tj. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Izpodbijani sklep zavzema stališče, da bi tožnica v primeru dobroverne pridobitve lastninske pravice glede deleža, ki je predmet izdane začasne odredbe, izgubila možnost, da v delitvi skupnega premoženja pridobi ta delež, na drugi strani pa je toženec sam navedel, da nepremičnine ne namerava odtujiti in da namerava v njej živeti s svojima hčerama. Toženec v pritožbi vztraja pri teh navedbah.

12. Navedeno stališče upošteva vse relevantne okoliščine in jih pravilno ovrednoti. Pritožbeno stališče, da lahko tožnica zoper dobroverne tretje doseže varstvo z zaznambo spora, ne more omajati navedene ugotovitve. Četudi bi tožnica lahko dosegla tako varstvo z zaznambo spora, ji to ne odvzema pravice, da ob obstoju zakonskih predpostavk doseže varstvo s predlagano začasno odredbo. ZIZ namreč ne daje nobene podlage za sklep o subsidiarnosti pravnega varstva, ki ga je izbrala tožnica (Prim. sklep VSL II Cp 1587/2009 z dne 06. 05. 2009). Solastnikova predkupna pravica ne preprečuje odtujitve deleža drugega solastnika, ampak mu daje le možnost, da v primeru nameravane prodaje kupi delež po ponujeni ceni. Glede na to, da toženec ne le ne nasprotuje ugotovitvam, da nepremičnine ne namerava odtujiti in da namerava v njej še naprej živeti s svojima hčerama, ampak še v pritožbi izrecno pri njih vztraja, je utemeljen sklep, da so posledice izdane začasne odredbe zanj manjše v primerjavi s tem, da bi tožnica v primeru odtujitve zahtevanega solastninskega deleža dobrovernemu pridobitelju izgubila možnost njegove pridobitve v tej pravdi.

13. Ker za izdajo začasne odredbe zadostuje, da je podana ena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ni potreben odgovor na pritožbene očitke, naslovljene na stališče izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, in da izdana začasna odredba ne predstavlja neznatne škode.

14. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške tega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2021/2009
• VSL Sklep I Cp 172/2021
• VSL sklep I Cpg 1088/2015