VSL sodba I Cp 2477/2011

Jedro

Oškodovancu, ki je bil v prometni nesreči zelo hudo telesno poškodovan in ima zaradi posttravmatske stresne motnje sedaj psihične težave, zaradi katerih se je njegova življenjska zmožnost zmanjšala za 50% je bila prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 62.000 EUR, kar predstavlja približno 63 povprečnih plač v času sojenja.

Izrek

I. Pritožbi prvo tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka tako spremeni, da se v celoti glasi:

"1. Tožena stranka A. d.d. je dolžna v 15 dneh tožeči stranki R. P. plačati 15.499,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 3.714.180,30 SIT od 13. 08. 2004 do 31. 12. 2006, od zneska 15.499,00 EUR pa od 01. 01. 2007 do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba prvo tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 3. točki izreka tako spremeni, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka A. d.d., dolžna plačati tožeči stranki K.P. odškodnino v znesku 5.000,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa plačati zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka do plačila; v 5. točki izreka pa se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka A. d.d., dolžna plačati tožeči stranki V. P. odškodnino v znesku 1.000,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških prvo tožeče stranke in tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati prvemu tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5.102,57 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek prvega tožnika glede odškodnine za nepremoženjsko škodo (do 55.691,29 EUR) je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati drugi tožnici odškodnino v znesku 5.000,00 EUR, v primeru zamude pa plačati zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka do plačila (3. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek druge tožnice na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (do 8.345,85 EUR) je zavrnilo (4. točka izreka). Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku tretjega tožnika, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 1.000,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (5. točka izreka), višji tožbeni zahtevek tretjega tožnika (do 4.172,93 EUR) pa je zavrnilo (6. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da bo o njihovem povračilu odločilo s sodbo glede odškodnine za premoženjsko škodo (7. točka izreka).

2. Zoper 1. in 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je vložil pritožbo prvi tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku prvega tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini odškodnine oprlo tudi na izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. M.. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da prvi tožnik to izvedensko mnenje sprejema, je protispisno, saj je prvi tožnik nanj dne 20. 03. 2008 podal pravočasne pisne pripombe, v katerih je opozoril, da v izvedenskem mnenju izvedenec ni zajel vseh poškodb prvega tožnika (stanje po zaprti poškodbi glave, kognitivna disfunkcija organskega tipa, restriktivne motnje ventilacije kot posledica poškodbe prsnega koša in pljuč, stanje po kontuziji srca – asinergija anteriornega prekatnega pretina in dela sprednje proste stene, zmerna sistolična disfunkcija desnega prekata, stanje po udarnini desne rame in razpočna rana na zatilju). Izvedenec dr. C. je bistveno nižje kot izvedenec W., ki je ocenjeval prvega tožnika pred pravdo, ocenil skupno invalidnost tožnika in naj se ne bi pravilno opredelil do trajanja bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje se do pripomb na izvedensko mnenje v razlogih sodbe ni opredelilo, sodnega izvedenca ni pozvalo k dopolnitvi izvedenskega mnenja in ga v zvezi s pripombami tudi ni zaslišalo. S tem je prekršilo pravila pravdnega postopka, kar je vplivalo na odločitev glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

3. Sodišče prve stopnje je prisodilo prenizko odškodnino. Pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni dovolj upoštevalo teže poškodb, trajanja in narave zdravljenja (konkretno dolgotrajne hospitalizacije, intenzivnega operacijskega posega, številnih pregledov, dolgotrajnega jemanja analgetikov in antibiotikov), dejstva, da je potreboval psihološko in psihiatrično pomoč, ter da še sedaj vsakodnevno prestaja bolečine in jih bo prestajal tudi v bodoče, v času nesreče pa je bil star šele 29 let. Prometna nesreča je privedla do posttravmatske stresne motnje in osebnostne spremenjenosti. Tožnik trpi zaradi psihotičnih fenomenov kot so blodnje in halucinacije, depresivno in slabše obvladano čustvovanje, motnje pozornosti in koncentracije. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje premalo ovrednotilo, da so se tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšale za najmanj polovico, tako da sedaj opravlja bistveno lažje delo s polovičnim delovnim časom. Zaradi bolezenske nezaupljivosti, ki občasno preraste v psihotično paranoidnost, se bistveno težje prilagaja okolici, zato ne more opravljati del, kot jih je opravljal pred nesrečo. Le v obsegu 50% je zmožen za samostojno življenje. Izvedenec psihiater je potrdil, da trpi prvi tožnik zaradi svojih težav hude duševne bolečine. Bistveno bolj kot telesna prizadetost, zaradi katere je prvi tožnik sposoben le za sprehode, plavanje in obzirno kolesarjenje ter ima težave z desno roko, je pri prvemu tožniku izražena psihična prizadetost. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. M. izhaja, da je tožnikova celotna fizična sposobnost zmanjšana za 60%, iz izvedenskega mnenja komisije za fakultetna izvedenska mnenja pa izhaja, da je njegova splošna življenjska sposobnost zmanjšana za najmanj 50%. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel 20% zmanjšanje funkcionalne sposobnosti je v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca dr. M., saj je ta ocenil, da je zaradi poškodbe utrpel 20% zmanjšano funkcionalno sposobnost pljuč, kar ne gre enačiti z odstotkom zmanjšanja splošne fizične sposobnosti, niti z odstotkom zmanjšanja splošne življenjske sposobnosti. Prisojena odškodnina v višini 53 povprečnih neto plač odstopa od sodne prakse. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na primere iz sodne prakse, ki z obravnavanim niso primerljivi, saj je v tistih primerih šlo za bistveno nižjo stopnjo zmanjšanja življenjskih aktivnosti (med 25 in 45%), pa tudi sicer je bila v primeru 35% zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena odškodnina v višini 54 povprečnih plač, pri 43% zmanjšanju življenjskih aktivnosti pa odškodnina v višini 70 plač. Tudi glede na druge postavke primerov iz sodne prakse, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje (obseg poškodb in zdravljenja, telesne bolečine in strah), je prisojena odškodnina prenizka. Sodna praksa v podobnih primerih prisoja odškodnine v razponu od 65 povprečnih plač do 143 povprečnih plač (primer VS001288, VS001323, VS000911, VS001022).

4. Po mnenju prvega tožnika je odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti je materialnopravno napačna in v nasprotju s sodno prakso (primerjaj sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2880/2010, sodba Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1217/2009). Pri izplačilu odškodnine na podlagi obveznega zavarovanja lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, pri katerem lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice na podlagi zakona, je treba uporabiti splošne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o dolžniški zamudi. V skladu z drugim odstavkom 229. člena OZ pride dolžnik v zamudo s plačilom obveznosti, ko upnik dolžniku postavi zahtevek za plačilo. Med pravdnima strankama ni sporno, da je prvi tožnik dne 29. 07. 2004 vložil zahtevek za plačilo nepremoženjske škode, v katerem je postavil 15 dnevni rok za plačilo, zato je toženka prišla v zamudo s potekom 15 dnevnega roka od prejema odškodninskega zahtevka, to je dne 13. 08. 2004. Glede na navedeno pripadajo prvemu tožniku zamudne obresti od 13. 08. 2004 dalje.

5. Zoper 3. in 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Materialnopravno zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podana posebno težka invalidnost prvega tožnika kot pogoj za odškodnino po 180. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pravni standard posebno težke invalidnosti je v skladu s sodno prakso, ki posebno težko invalidnost restriktivno presoja, izpolnjen v primerih, ki pomenijo v bistvu uničenje poškodovančeve osebnosti, ko prizadeti izgubi bistvene življenjske funkcije v telesni in duševni sferi in je v celoti ali v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugim. Tako sodna praksa priznava odškodnino zaradi posebno težke invalidnosti ob spastični ohromelosti vseh štirih okončin, zoglenitvi roke in noge, hudi duševni zaostalosti in popolni osebnostni spremenjenosti ter odvisnosti od pomoči drugih (primerjaj II Ips 334/2001). Telesno in duševno stanje prvega tožnika, ki je kljub spremenjenemu psihičnemu odnosu še vedno delovno sposoben in samostojen pri vseh osebnih in življenjskih opravilih, je boljše od stanja poškodovanih iz opisanih primerov sodne prakse, zato druga tožnica in tretji tožnik nista upravičena do odškodnine po drugem odstavku 180. člena OZ. Tretji tožnik tudi ne sodi v krog posrednih oškodovancev, ker se je rodil tri leta po škodnem dogodku in je bilo njegovo rojstvo zavestna odločitev njegovih staršev. Takšna odškodnina po sodni praksi pripada le zarodku, če je rojen živ.

6. Pritožba prvega tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

O pritožbi prvega tožnika:

7. Sodišče prve stopnje je o poškodbah, ki jih je prvi tožnik utrpel v škodnem dogodku, trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin, nevšečnostih med zdravljenjem ter intenzivnosti in trajanju strahu, sklepalo tudi na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dr. M., pri čemer je pojasnilo, da ga prvi tožnik sprejema. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je takšno pojasnilo sodišča prve stopnje protispisno. Prvi tožnik je po prejemu izvedenskega mnenja dr. M. sicer dal pravočasne pripombe na izvedensko mnenje, vendar je pozneje, na naroku za glavno obravnavo z dne 25. 01. 2011 izjavil, da izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. M. sprejema. Glede na navedeno niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje prekršilo določila pravdnega postopka, ker se v razlogih sodbe do pripomb na izvedensko mnenje ni opredelilo in sodnega izvedenca v zvezi s pripombami ni pozvalo k dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma ga ni zaslišalo.

8. Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo prvega tožnika sta 179. in 182. člen OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (prvi odstavek 179. člena OZ). Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode in pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ). Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ).

9. Glede na zgornja pojasnila v zvezi z izvedenskim mnenjem dr. M. pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o poškodbah, ki jih je tožnik utrpel v škodnem dogodku, o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter o nevšečnostih med zdravljenjem, kot te izhajajo iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje in bodo v bistvenem povzete v nadaljevanju. Prvi tožnik je v prometni nesreči utrpel hudo telesno poškodbo - zlom prvega in drugega rebra na desni strani, zlom prvega, devetega in desetega rebra na levi strani, poškodbo hrustanca od drugega do petega rebra na desni strani, zlom nosne kosti, udarnino trebuha, udarnino pljuč, udarnino srca, udarninsko raztrganinsko rano na nosu, udarnino in izvin desne rame, udarninsko raztrganinsko rano na glavi in odlomek glavice osnovne prsne kosti desnega sredinca. Kot posledico teh telesnih poškodb pa je utrpel skrčenje spodnjega dela pljuč levo in desno, vnetje osrčnika, brazgotinjenje v predelu sklepne ovojnice desne rame, zarastlin pri udarnini trebuha in motnje črevesne pasaže, izliv krvi v prsno votlino na obeh straneh, naselitev z rezistentnim stafilokokom – MRSA in popoškodbeno stresno motnjo.

10. Prvi tožnik je 14 dni imel stalne intenzivne telesne bolečine, teden dni je imel občasne intenzivne in stalne zmerne telesne bolečine, pol leta je imel nato še stalne zmerne telesne bolečine, občasne blage do zmerne bolečine pa trpi še sedaj in jih bo trpel tudi v bodoče. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, je imel prvi tožnik med zdravljenjem številne nevšečnosti. Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in ob upoštevanju nevšečnosti med zdravljenjem, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v znesku 18.000,00 EUR, ki jo je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo sodišče prve stopnje, pravična denarna odškodnina. Zaradi intenzivnosti in dolgotrajnosti zdravljenja, ki je med drugim vključevalo dolgotrajno hospitalizacijo, operacijski poseg, številne preglede, jemanje antibiotikov in analgetikov in psihiatrično pomoč, ter zaradi dejstva, da je bil prvi tožnik, v času nesreče star šele 29 let, občasne lahke do zmerne telesne bolečine bo trpel tudi v bodočnosti, prisojene odškodnine po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče zvišati, kot to neutemeljeno meni pritožba. Višja denarna odškodnina iz tega naslova ne bi bila v skladu s 179. členom OZ, zlasti ne z načelom objektivne pogojenosti odškodnine.

11. Upoštevajoč dejanske ugotovitve glede pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu je materialnopravno pravilna tudi odmera odškodnine iz naslova strahu v znesku 4.000,00 EUR.

12. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca dr. M. ugotovilo le 20% zmanjšanje funkcionalne sposobnosti prvega tožnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca dr. M. pravilno ugotovilo, da prvi tožnik zaradi manjše gibljivosti desnega ramenskega sklepa in desnega sredinca srednje stopnje, 20% zmanjšane funkcionalne sposobnosti pljuč in 60% zmanjšane celotne fizične sposobnosti zaradi poškodbe srca ni več sposoben za intenzivne športne aktivnosti in aktivne športe kot so tenis, košarka, odbojka in podobno (lahko pa se sprehaja, plava, obzirno kolesari ali izvaja obziren fitnes) ter ima težave pri težjih delih z desno roko, sicer pa je sposoben za normalno življenje. Prvi tožnik pa ima zaradi posttravmatske stresne motnje tudi psihične težave (blodnje in halucinacije, depresivno in slabše obvladano čustvovanje, motnje pozornosti in koncentracije) in je osebnostno spremenjen, zaradi česar so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane za 50%. Zmanjšane so tako njegove aktivnosti v vsakdanjem življenju in aktivnosti v zvezi z varstvom in vzgojo sina, kot tudi njegove delovne aktivnosti. Le ob nenehnem psihiatričnem zdravljenju je sposoben lažjih opravil. Kot invalid III. kategorije dela s polovičnim delovnim časom, pri čemer je sedaj razporejen na manj zahtevna dela, to je razvrščanje pošte. Glede na obseg omejitev prvega tožnika, predvsem znatnih omejitev, ki so posledica njegovih psihičnih težav, in upoštevajoč tudi starost prvega tožnika, je po mnenju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 30.000,00 EUR prenizka in ni primerljiva z odškodninami, ki so v sodni praksi prisojene v podobnih primerih. Pravično denarno odškodnino iz tega naslova predstavlja 40.000,00 EUR. Do višje odškodnine od 40.000,00 EUR prvi tožnik ni upravičen, saj fizične posledice poškodb, ki jih prav tako izpostavlja pritožba, prvega tožnika bistveno ne omejujejo v vsakdanjem življenju, kljub psihičnim težavam pa tudi ni v celoti nesposoben za delo ali za samostojno življenje.

13. Po odločitvi pritožbenega sodišča znaša skupaj odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 62.000,00 EUR. Tak znesek predstavlja približno 63 povprečnih neto plač v času sojenja, s čimer se prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo uvršča ob bok primerljivim primerom iz sodne prakse. Primeri iz sodne prakse s prisojenimi odškodninami v razponu od 65 do 143 povprečnih neto plač v času sojenja (VS001288, VS001323, VS000911, VS001022, VS001618), ki jih prvi tožnik v pritožbi posebej izpostavlja, niso primerljivi z obravnavanim. Gre za hujše primere z bodisi znatno daljšim obdobjem trajanja hudih bolečin, daljšo hospitalizacijo in večjim obsegom drugih nevšečnosti pri zdravljenju, bodisi oziroma hkrati pa tudi z večjim obsegom omejitev oškodovancev v vsakdanjem življenju že pri osnovnih opravilih.

14. Ob materialnopravnem preizkusu valorizacije delnega plačila toženke, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je delno plačilo toženke na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo z dne 23. 09. 2004 v znesku 9.500.00,00 SIT napačno valorizirano na dan 25. 01. 2011. Pritožbeno sodišče je dne 23. 09. 2004 plačan znesek v višini 9.500.000,00 SIT valoriziralo s količniki gibanja cen življenjskih potrebščin, kar je splošno priznano merilo inflacije oziroma rasti cen in je objektiven odraz sprememb cen v valorizacijskem obdobju. Dne 23. 09. 2004 plačan znesek 9.500.000,00 SIT, valoriziran na dan 25. 01. 2011, pa tudi valoriziran na dan 03. 03. 2011 (to je dan izdaje sodbe, na katerega je treba ob pravilni uporabi materialnega prava valorizirati delno plačilo), znaša 46.501,00 EUR (vir: podatki Statističnega urada Republike Slovenije o kazalnikih in dinamičnem preračunu kazalnikov) in ne 46.897,43 EUR. Znesek 46.501,00 EUR je treba odšteti od ugotovljene pravične denarne odškodnine v znesku 62.000,00 EUR. Upoštevajoč navedeno mora toženka plačati tožniku še znesek 15.499,00 EUR. V skladu s tem je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je s strani sodišča prve stopnje prisojeni znesek 5.102,57 EUR zvišalo na 15.499,00 EUR.

15. Prvi tožnik se utemeljeno pritožuje glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo od izteka paricijskega roka dalje do plačila z utemeljitvijo, da je znesek izplačane odškodnine valoriziralo na januar 2011. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da sta tek zakonskih zamudnih obresti in valorizacija delnega plačila obveznosti med seboj povezana. Zamudne obresti od nepremoženjske škode pripadajo tožeči stranki od dne, za katerega dokaže, da je tožena stranka z izpolnitvijo obveznosti prišla v zamudo, to pa je v primeru na podlagi zakona vzpostavljenega odškodninskega razmerja med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca takrat, ko tožeča stranka zahteva izpolnitev obveznosti (299. člen OZ). Prvi tožnik je zahteval zakonske zamudne obresti od poteka petnajstdnevnega roka od vložitve odškodninskega zahtevka pri toženki, to je od 13. 08. 2004 dalje. Temu toženka ni nasprotovala in prav tako ni ugovarjala trditvi prvega tožnika, da je vložil odškodninski zahtevek pri toženki dne 29. 07. 2004. Glede na navedeno je prvi tožnik nedvomno upravičen do zahtevanega povračila zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine od 13. 08. 2004 dalje. V skladu s tem je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo.

O pritožbi toženke:

16. Iz naslova odškodnine zaradi posebno težke invalidnosti je sodišče prve stopnje drugi tožnici (ženi prvega tožnika) prisodilo 5.000,00 EUR, tretjemu tožniku (sinu prvega tožnika) pa 1.000,00 EUR. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da druga tožnica in tretji tožnik do odškodnine zaradi posebno težke invalidnosti prvega tožnika nista upravičena. Po presoji pritožbenega sodišča škoda, ki jo je utrpel prvi tožnik, ne predstavlja posebno težke invalidnost iz drugega odstavka 180. člena OZ. Posebno težka invalidnost, ki je predpostavka za pravno priznanje nepremoženjske škode drugi tožnici in tretjemu tožniku kot posrednima oškodovancema, je pravni standard, ki terja restriktivni pristop. Sodna praksa je v to kategorijo uvrščala le izjemne primere invalidnosti kot so primeri iz odločitev Vrhovnega sodišča II Ips 323/94 (tetraplegija), II Ips 784/94 (odstranitev dveh okončin s hudo reaktivno depresijo), II Ips 378/95 (nesamostojnost in nesposobnost opravljati osnovne življenjske aktivnosti), II Ips 55/2002 (prej nadpovprečno intelektualno in telesno sposoben mlad človek je ostal na meji med nizkim povprečjem in podpovprečjem, z izrazitimi slabimi telesnimi sposobnostmi), II Ips 418/2006 (povsem uničena intelektualna sfera oškodovančeve osebnosti, ki je bil prej perspektiven znanstvenik, sedaj pa le s težavo poskrbi za svoje osnovne življenjske potrebe). Posebno težka invalidnost je v skladu s sodno prakso torej lahko podana tudi v duševni sferi, vendar mora vselej pomeniti izgubo bistvene življenjske funkcije, ki ima za posledico nesposobnost za samostojno življenje in odvisnost od oskrbe in pomoči drugih. Kljub temu, da je prvi tožnik osebnostno spremenjen in je njegovo psihično stanje bistveno drugačno kot pred nesrečo, zaradi česar so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane za 50%, je še vedno samostojen pri vseh osebnih in življenjskih opravilih, vozi avto, je delno delovno sposoben (za polovični delovni čas lahko opravlja lažja dela), po prometni nesreči pa je osnoval tudi družino. Glede na navedeno primer prvega tožnika ne sodi v kategorijo posebno težke invalidnosti, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Ker je že iz tega razloga tožbeni zahtevek druge tožnice in tretjega tožnika za plačilo odškodnine zaradi posebne težke invalidnosti neutemeljen, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na preostale pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija odškodnino, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tretjemu tožniku.

17. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi prvega tožnika delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu tako spremenilo, kot to izhaja iz izreka predmetne sodbe (355. člen ZPP in 5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu jo je zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbi toženke je ugodilo in v izpodbijanem delu (3. in 5. točki izreka) sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbena zahtevka druge tožnice in tretjega tožnika v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

18. Ker je bila odločitev o stroških postopka pridržana za končno odločbo, je enako odločitev sprejelo drugostopenjsko sodišče tudi za pritožbene stroške prvega tožnika in toženke (164. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 767/2009
• Sodba II Ips 451/99
• Sodba I Ips 231/2000