VSL sklep I Cpg 1286/2011

Jedro

Med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, mora obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovor tožeče stranke z dne 27. 09. 2011 proti plačilnemu nalogu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 3642/2011 z dne 20. 09. 2011, zavrne.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Zatrjevala je protiustavnost ureditve obveznosti plačila sodnih taks po Zakonu o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 97/2010, v nadaljevanju ZST-1).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka sodišču prve stopnje vsebinsko ne očita nepravilne uporabe zakona (ZST-1), niti ne očita nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ali kakšne kršitve postopka. V pritožbi izpostavlja protiustavnost ureditve obveznosti plačila sodne takse, ki da krši pravico strank po 2., 14., 22. in 23. členu Ustave RS. Navaja, da za povečanje sodnih taks v ZST-1 v primerjavi z ureditvijo po prej veljavnem Zakonu o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1/90 in naslednji, v nadaljevanju ZST) ni razumnih razlogov ter da sedanja ureditev plačila sodnih taks strankam predstavlja oviro pri uveljavljanju pravice do sodnega varstva.

5. Pravico do sodnega varstva v 23. členu določa Ustava RS. Slednjo mora zagotavljati država, ki s tem izvršuje tudi sodno oblast. Država lahko dostop do sodišč pogojuje s plačilom sodnih taks, podlago za to ima v 146. členu Ustave RS. Upoštevati je potrebno, da 23. člen Ustave RS ne zahteva, da država zagotovi brezplačno sodno varstvo. Namen sodne takse je tako kritje stroškov, ki nastanejo z delom sodišča, pri čemer sodi določanje višine obvezne dajatve v polje presoje zakonodajalca. Praviloma je treba upoštevati, da mora med sodno takso in storitvijo, za katero se ta plačuje, obstajati neko razumno razmerje, vendar so sodne takse specifične do te mere, da se posamezne storitve, t.j. sodni postopki, tako razlikujejo, da je primerjava možna samo na ravni nekega povprečja, ki je rezultat tega, da so v posameznih postopkih možna odstopanja v obe smeri. Tudi zato je polje zakonodajalčeve presoje pri določitvi višine sodnih taks dokaj široko (1).

6. Ustavno sodišče je že opozorilo, da morata med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje (odločba U-I-213/03 z dne 12. 01. 2006). Plačilo nesorazmerno visokih taks lahko res, kot opozarja tudi pritožba, predstavlja kršitev pravice do sodnega varstva, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča v zadevnem primeru tehtanje posega v pravico do sodnega varstva z legitimnim ciljem financiranja delovanja sodne oblasti in težnje po zmanjševanju sodnih zaostankov pokaže, da ne gre za nesorazmeren poseg. Upoštevati je potrebno, da novi zakon takse zvišuje zgolj pri sporih z visokimi vrednostmi spornega predmeta, pri katerih je mogoče utemeljeno domnevati, da stranke razpolagajo z zadostnimi sredstvi za plačilo višjih sodnih taks. Nadalje je mogoče izračunati, da znaša taksa v obravnavani zadevi le 3,08%, kar ni mogoče opredeliti kot nesorazmerno razmerje. Poleg tega so strankam, ki sodne takse ne zmorejo plačati, na voljo instituti oprostitve, odloga in obročnega odplačila sodne takse po 11. členu ZST-1, na kar je ob presoji ugovornih razlogov tožeče stranke pravilno opozorilo tudi sodišče prve stopnje (2).

7. Možnost oprostitve sodnih taks je tako predpisana prav z namenom zagotavljanja učinkovitosti pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) ne glede na ovire premoženjske narave. Ustavni zahtevi po socialni državi (2. člen Ustave RS) in enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) namreč terjata, da država tudi revnim strankam omogoči varstvo njihovih pravic tako, da ni prizadet njihov eksistenčni minimum. Pri tem je potrebno upoštevati, da pravna narava pravice do sodnega varstva nujno zahteva, da zakon določi način njenega izvrševanja (3). ZST-1 je kot pogoj za priznanje pravice do oprostitve plačila sodnih taks v 1. in 3. odstavku 11. člena predpisal občutno zmanjšanje sredstev zaradi plačila sodnih taks, v posledici katerega pravna oseba nima sredstev za plačilo in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Razumljivo je, da je zakonodajalec pri opredelitvi pogojev taksne oprostitve ni opredelil vseh možnih situacij plačilne nesposobnosti ter se je „zadovoljil“ s pravnim standardom občutnega zmanjšanja sredstev. Pri tem ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na možno arbitrarnost pri odločanju o taksni oprostitvi. Pravni standard, četudi bolj pomensko odprt, namreč sodišču omogoča, da njegovo vsebino zapolni ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, stranko pa pred arbitrarnim odločanjem varuje zahteva po obrazloženosti odločitve, ki hkrati tudi omogoča pritožbeni preizkus slednje. Poleg tega zakon (4. odstavek 11. člena ZST-1) vzpostavlja kriterije pri odločanju o obstoju pogojev za oprostitev plačila sodnih taks, in sicer sodišče napotuje na presojo premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke.

8. Pritožbeno sodišče tudi ne sledi pritožbenemu razlogovanju glede neenakega obravnavanja strank (kršitev 14. člena Ustave RS). Pravilno je, da stroške postopka načeloma vnaprej plača stranka, ki predlaga uvedbo postopka in ima interes, da sodišče v njem odloči. O utemeljenosti zahtevka tožeče stranke odloči sodišče s končno odločbo, ki breme plačila stroškov postopka razdeli glede na ureditev po posebnem procesnem zakonu (praviloma po uspehu strank v postopku). Tudi ni v predmetnem primeru uporabljiva argumentacija iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-268/99 z dne 07. 11. 2002, na katero se sklicuje pritožba. Slednja namreč obravnava izrazito nesorazmerje med taksno obveznostjo upnika in dolžnika v smislu različnih kombinacij pristopov za odmero sodne takse, kar pa ni predmet presoje v zadevnem primeru. Upoštevati je še potrebno, da je zakonodajalca pri določitvi enkratnega plačila taks za postopek na posamezni stopnji v ZST-1 vodila težnja po zmanjšanju števila postopkov plačevanja in preverjanja plačanih taks ter s tem pospešitev postopka, pa tudi spodbuda k racionalnejšemu sprožanju postopkov (4), ki po mnenju pritožbenega sodišča predstavljajo dopusten razlog za različno obravnavanje strank v zvezi z obveznostjo plačila sodnih taks, ki ne predstavlja kršitve načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.

9. Ker upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče meni, da sporne določbe ZST-1 niso v neskladju z Ustavo RS, ni vložilo zahteve za presojo ustavnosti.

10. Pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

11. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločanje o njih odpadlo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-112/98 z dne 17. 06. 1998.

(2) Primerjaj tudi VSL sklep I Cpg 358/2010 z dne17. 03. 2010.

(3) Tako tudi A. Galič v Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 88.

(4) Tako Poročevalec k ZST-1, 00720-31/2007/12, str. 1.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1177/2014
• VSL sklep II Cpg 1783/2014.
• VSL sklep IV Cp 1303/2014