VSL sklep I Cpg 1142/2011

Jedro

Navedb v prid utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče dopolnjevati po izdaji sklepa o začasni odredbi. Takšno razlago zahteva tolmačenje 270. člena ZIZ, ki predpisuje pogoje, ki jih mora upnik verjetno izkazati že v predlogu za izdajo začasne odredbe.

„Sodni preudarek“ ni dokazno sredstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zahtevka pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Uvod

1. Iz naslova spregleda pravne osebnosti tožnik od toženca zahteva plačilo zneska 107.174,10 EUR (z vlogo z dne 18. 08. 2011, list. št. 39 je tožbeni zahtevek zvišan na 110.918,35 EUR). V tožbi med drugim navaja, da je toženec kot predsednik upravnega odbora in večinski lastnik družbe S. d.d. netransparentno prenašal in odtujeval premoženje te družbe oziroma njenih podrejenih družb, s čemer je oškodoval upnike družbe S. d.d. med katerimi je tudi tožeča stranka (III. točka navedb, list. št. 4).

2. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi tri predloge za izdajo začasne odredbe. S sklepom z dne 23. 08. 2011 je sodišče prve stopnje izdalo sledeče tri začasne odredbe (razvidne iz I. - III. točke – v nadaljevanju),

„I. Banki tožene stranke I.Z. se prepove s TRR tožene stranke izplačati denarni znesek v višini 107.174,10 EUR, in sicer v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke D.M., in sicer:

- pri N. d.d. na TRR: ...

- pri P. d.d. na TRR: ...

- pri A. d.d. na TRR: I.Z.

II. Toženi stranki I.Z. se prepove odtujitev in obremenitev njemu solastnega deleža do ½ nepremičnine parc. št. 2134/10 k.o. X, kar se zaznamuje v ZK Okrajnega sodišča v Ljubljani.

III. Toženi stranki I.Z. se prepove odtujitev in obremenitev ali razpolaganje z njemu solastnimi poslovnimi deleži v družbi S. H. d.o.o., in sicer v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke D.M. v višini 107.174,10 EUR.

IV. Začasna odredba velja do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi“.

Izpodbijani sklep

3. Sodišče prve stopnje je ugovoroma (red. št. 16 in red. št. 20) ugodilo in iz zgornje točke razvidne začasne odredbe razveljavilo. Razveljavilo je tudi vsa izvršilna dejanja in hkrati odločilo:

„II. Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani se naloži, da se izbriše prepoved odtujitve in obremenitve toženi stranki I.Z. na njemu solastnem deležu do ½ nepremičnine parc. št. 2134 /10 k.o. X.

III. Sodnemu registru Okrožnega sodišča v Ljubljani se naloži, da se izbriše prepoved odtujitve in obremenitve ali razpolaganja z lastnimi poslovnimi deleži I.Z. v družbi S. H. d.o.o., in sicer v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke D.M. v višini 107.174,10 EUR.“

Pritožba

4. Proti temu sklepu se je tožnik pravočasno pritožil „iz vseh pritožbenih razlogov bistvene kršitve postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.“ Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa sebi v prid in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. V odgovoru na pritožbo pa toženec predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Tudi on zahteva povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V predlogu za izdajo začasne odredbe, ki naj jo sodišče izda v zavarovanje denarne terjatve, mora predlagatelj konkretizirati tiste okoliščine, ki kažejo na verjetnost, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Prav tako mora konkretno utemeljiti navedbe, iz katerih izhaja nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Če mu to ne uspe, bodisi glede prvega ali pa drugega pogoja, predlog za izdajo začasne odredbe ni sklepčen. Oba pogoja morata biti namreč kumulativno izkazana.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da tožnik ni konkretiziral toženčevega ravnanja, torej konkretnega toženčevega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, to je dejanj, ki bi kazala na možnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. V prid obstoja te nevarnosti je tožnik na 14. in 15. strani svojega predloga za izdajo začasne odredbe (V. točka) le splošno navedel, da „je tožeča stranka prepričana, da si je tožena stranka v letih vodenja družbe S. nabrala premoženje velike vrednosti, vendarle tega skriva, saj se zaveda, da bodo nanj lahko posegli opeharjeni upniki družbe S. d.d.“. Poleg tega je navedel, da „je tudi verjetno, da tožena stranka svojega premoženja, na katerega bi upniki lahko posegli z izvršbo, odtujuje oziroma pretvarja v druge oblike premoženja (npr. denar na računih v tujini), na katere upniki ne bodo mogli poseči z izvršbo, takšno ravnanje pa izhaja iz dejstva, da ni znano, kam se stekajo finančna sredstva, pridobljena z razpolaganji s premoženjem družbe S.“ in „da obstaja velika verjetnost, da tožena stranka ta sredstva preliva na svoje osebne račune v tujini“.

9. Upoštevajoč zgoraj povzete navedbe pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da drugega pogoja (iz drugega odstavka 270. člena ZIZ), tožeča stranka ni izkazala, saj ga ni konkretizirala.

10. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da je k predlogu za izdajo začasne odredbe kot dokaz tožnik predlagal: (1) poizvedbe pri AJPES glede številke transakcijskega računa tožene stranke, (2) „kot doslej“ in (3) „sodni preudarek“.

Ad.1. Tožeča stranka ni pojasnila, kako naj bi na podlagi ugotovljene številke transakcijskega računa tožene stranke sodišče prve stopnje lahko sklepalo, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke otežkočena.

Ad.2. V predmetni zadevi je tožnik predlog za izdajo začasne odredbe vložil hkrati s tožbo. V tej isti vlogi je predlagal izvedbo cele vrste dokazov, od vpogleda v posamezne javne knjige, listine, plačilne naloge, račune itd., tja do zaslišanja strank. Ker pa je stranka tista, ki mora predlagati izvedbo dokaza za ugotovitev posameznih odločilnih dejstev (primerjaj 213. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), dokaz „kot doslej“ sodišča ne zavezuje k izvedbi nobenega dokaza, saj ni navedeno, katero odločilno pravno dejstvo naj bi se dokazovalo z izvedbo posameznega dokaza.

Ad.3. „Sodni preudarek“ ni dokazno sredstvo.

11. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo toženca, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženca tožnik predlagal za zaslišanje k (konkretnim) navedbam iz 1. točke tožbene naracije, ne pa k predlogu z izdajo začasne odredbe.

12. Res je, da je sodišče prve stopnje najprej izdalo začasno odredbo, na ugovor, da je obstoj drugega pogoja le pavšalno zatrjevan, pa jo je z izpodbijanim sklepom razveljavilo (ravnalo bi pravilno, če bi hkrati predlog tudi zavrnilo). Pravilno bi torej ravnalo, če bi še pred vročitvijo predloga v odgovor presodilo, da so navedbe o nevarnosti premalo konkretizirane za presojo, da je predlog za izdajo začasne odredbe sklepčen. Vendar pa s tem ni zagrešilo nobene take postopkovne kršitve, ki bi od pritožbenega sodišča terjala drugačno odločitev. Pritožbeno ogorčenje nad prvostopenjsko odločitvijo je torej neupravičeno že zato, ker je tožnik tisti, ki ni zadostil trditvenemu bremenu. Kot je pojasnjeno v 10. točki pa tudi dokaznemu bremenu ne.

13. Tožnik je šele v kasnejših vlogah konkretno utemeljeval nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tako je npr. šele v odgovoru na ugovor navedel vse konkretne okoliščine v zvezi s trditvijo, da je toženec ustanovil zemljiški dolg na svojih parcelah. Vendar sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker se ni ukvarjalo z navedbami tožeče stranke iz odgovora na ugovor. Ugovor je pravno sredstvo proti že izdanemu sklepu o začasni odredbi. Navedb v prid utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, namreč ni mogoče dopolnjevati po izdaji sklepa o začasni odredbi. Takšno razlago zahteva tolmačenje 270. člena ZIZ, ki predpisuje pogoje, ki jih mora upnik verjetno izkazati že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Zato se pritožbeno sodišče s pritožbenimi očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do številnih ravnanj, iz katerih izhaja toženčeva težnja po skrivanju in odtujevanju premoženja pred upniki (tožečo stranko), ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Zmanjševanje premoženja S. d.d. (ne pa toženčevega premoženja) na škodo upnikov in kazenski postopki proti tožencu iz tega naslova ne pomenijo, da je podana nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.

15. Morda drži pritožbena navedba, da obstoji „več kot dovolj dokazov za to, da tožena stranka svoje premoženje odtujuje in skriva z namenom preprečiti oziroma otežiti uveljavitev terjatve tožeči stranki“. Vendar nobenega od dokazov sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti. Ne le zato, ker z izvajanjem dokazov ni dopustno nadomeščati manjkajočih navedb, ampak tudi zato, ker iz tožnikovega predloga ni mogoče razbrati, kako naj bi se sodišče prve stopnje z izvedbo edinega konkretnega predlaganega dokaza, to je z poizvedbami pri AJPES, dokopalo do dejstev o izkazani nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ (glede ostalih dokaznih predlogov prim. 10. točko te obrazložitve).

16. S sklicevanjem na splošno znana dejstva in na to, da mediji vsakodnevno prinašajo nove in nove dokaze o nedopustnih ravnanjih toženca, pa ne bi bilo mogoče doseči drugačne odločitve niti v primeru, če bi te navedbe tožnik podal pravočasno. Tudi s temi navedbami ni utemeljil nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.

17. Po določilu tretjega odstavka 270. člena ZIZ upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. V prid izdaje začasne odredbe na tej točki je tožnik navedel, da z izdajo začasne odredbe dolžnik ne bo utrpel nobene škode zato, ker bo lahko še naprej nemoteno razpolagal s sredstvi na računu nad 107.174,10 EUR. Prav tako bo kljub prepovedi odtujitve in obremenitve toženčevega solastniškega deleža na svoji nepremičnini v k.o. X še vedno lahko naprej nemoteno posedoval in užival. K tretji začasni odredbi (na prepoved razpolaganja z deleži v družbi S. H. d.d.) pa je navedel, da bo toženec še naprej lahko opravljal svojo poslovno dejavnost in da ni izkazal nikakršne želje po odprodaji poslovnega deleža. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe na tej točki zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožnik le pavšalno zatrjeval, da bi dolžniku s predlaganimi začasnimi odredbami nastala le neznatna škoda. Tej presoji pritožnik ni oporekal. S pritožbeno navedbo, da je splošno znano, da je toženec eden najbogatejših Slovencev, njegovo premoženje pa je ocenjeno na 46,3 mio EUR, zato z začasno odredbo, s katero mu bo prepovedano razpolaganje s premoženjem v vrednosti manj kot 0,5 mio EUR, ne bi utrpel nobene škode, pa je pritožnik le dopolnjeval predlog za izdajo začasne odredbe. Zato s to pritožbeno navedbo ne more doseči razveljavitve izpodbijanega sklepa (prim. tudi 13. točko te obrazložitve). Pritožbena navedba, da je „vsakršna zahteva sodišča po predložitvi dodatnih dokazov o nenastanku škode toženi stranki do tožeče stranke pretirano stroga, neživljenjska ...“, pa je neupoštevna, saj sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe na tej točki ni zavrnilo zaradi pomanjkanja dokazov.

18. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določila prvega odstavka 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 974/2011
• VSL sklep I Cp 196/2015
• VSL Sklep I Cp 2087/2017