VSL sklep II Cp 3100/2011

Jedro

V motenjskem sporu ni pasivno legitimiran zgolj tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši (ali ga naroči), pač pa tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali če je dejanje opravljeno v njegovo korist. V nasprotnem primeru bi bilo tožnikom uveljavljanje sodnega varstva posesti precej oteženo, če ne celo onemogočeno, saj bi se vedno lahko našla tretja oseba, ki bi motilno dejanje priznala kot svoje in s tem izključila pasivno legitimacijo konkretnega toženca. Zato je treba vsakič presoditi vlogo tistih, ki pri motilnem dejanju sicer niso nujno neposredno aktivno sodelovali, pa so od njega imeli korist in se od samovoljnega ravnanja tudi niso ogradili, distancirali.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki spremeni tako, da se glasi:

„1. Tožena stranka K. Z. je v roku 8 dni dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje na parc. št. 572/1 s tem, da na parc. št. 572/1 ob severni meji te parcele, s parcelo št. 572/6, namesti ter zabetonira vseh šest samovoljno odstranjenih in/ali odžaganih kovinskih stebričkov (6x) ter da vzpostavi stanje, kot je bilo pred, s strani toženca ali njegovih izpolnitvenih pomočnikov, izvedenima samovoljnima posegoma v obdobju od 17. 4. 2010 do 23. 4. 2010, da ne bo izvršbe.

2. Tožencu se prepoveduje v bodoče na tak ali podoben način posegati v soposest tožnice na parc. št. 572/1, vse da ne bo izvršbe.“

II. Sicer se pritožba v preostalem delu zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (2. točka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške vključno z njenimi pritožbenimi stroški v skupnem znesku

678,25 EUR

v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka K. Z. dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje na parc. št. 572/1 k. o. x. s tem, da na parc. št. 572/1 ob severni meji te parcele, s parcelo št. 572/6, namesti ter zabetonira, vseh šest samovoljno odstranjenih in/ali odžaganih kovinskih stebričkov (6 x) ter da vzpostavi stanje, kot je bilo pred, s strani toženca ali njegovih izpolnitvenih pomočnikov, izvedenima samovoljnima posegoma v obdobju od 17. 4. 2010 do 23. 4. 2010 (1. tč.). Zavrglo je zahtevek, da se na parc. št. 572/1 vzpostavi stanje na način, da se bodo vožnje na parc. št. 572/6 izvrševale le po trasi, po kateri je ustanovljena služnostna pravica hoje in vožnje v korist parc. št. 572/6 k. o. x. s tem, da je toženec dolžan opustiti vse vožnje po parc. št. 572/1 izven trase služnostne poti za dostop na parc. št. 572/6 k. o. x. (2. tč.). V posledici je zavrnilo tudi zahtevek, da se tožencu prepoveduje v bodoče na tak ali podoben način posegati v soposest tožnice na parc. št. 572/1 (3. tč.). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.680,72 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema prvostopnega sklepa, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. tč.).

Zoper tak sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov (338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Meni, da je zmoten temeljni zaključek prvostopnega sodišča, in sicer da naj tožena stranka ne bi storila motitvenega dejanja, ker naj bi tega storil neodvisno le toženčev oče A. Z., ki je izpovedal, da je to storil on sam in se za to tudi sam odločil. Zaključek sodišča prve stopnje, češ da toženčevo ravnanje, namreč njegova verbalna grožnja v zvezi z odstranjenimi kovinskimi stebrički, ne predstavlja motitvenega dejanja, je napačen in iztrgan iz celotnega konteksta dogajanj v obdobju od 17. do 23. aprila 2010, ki so bili temelj za tožničino zahtevo po sodnem varstvu. Pritožba zato meni, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer glede toženčeve izrečene grožnje kot tudi glede njegove koristi od motitvenega ravnanja. Nadalje pritožba graja, da je sodišče s tem, ko je kot nepotrebne zavrnilo vse preostale predlagane dokaze tožnice, kršilo njeno pravico do sodelovanja v postopku, pri čemer meri predvsem na zaslišanje predlagane priče policista T., kot tudi izvedbe dokaza s SMS sporočili s tožničinega mobilnega telefona, ter tudi zaslišanja priče V. P., ker bi z izvedbo teh dokazov lahko prišlo do povsem drugačne in nedvomno pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče ni ugotavljalo, kdaj in pod kašnimi pogoji predstavlja izrečena grožnja motitveno ravnanje. Izpodbija tudi navedbo, da bi bila priča V. P. sploh zaslišana, saj ni bila. Meni tudi, da prvostenjsko sodišče ni pravilno povzelo tožbenih trditev, ker tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bil J. Z. solastnik do l/4 parcele št. 572/1. Nazadnje pritožba uveljavlja kršitev 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP glede zahtevka, ki je bil zavržen, saj se sklepa na tem mestu ne da preizkusiti. Tožeča strnka pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v celotnem obsegu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, v obeh primerih pa stroške pritožbenega postopka naloži toženi stranki.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sklep sodišča prve stopnje ima dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je mogoče preizkusiti njegovo pravilnost in zakonitost, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana, kot tudi ne kršitev po 15. tč. 2. odst. istega določila, saj gre pri navedbi, da je bilo med izvedenimi dokazi tudi zaslišanje priče Podjed, za očitno (in neškodljivo) napako.

Tudi dejansko stanje je pravilno in glede na tožničine trditve v zadostnem obsegu ugotovljeno. Očitki napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v resnici merijo na drugačno pravno presojo odločilnih dejstev, kar pa je utemeljeno in bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pritožba namreč utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Presojo motitvenega ravnanja v konkretnem primeru si je sodišče prve stopnje zastavilo nekoliko preozko. Ker je v celoti verjelo izpovedbi toženčevega očeta A. Z., da se je sam odločil in požagal ter odstranil sporne količke, je ocenilo, da toženec ni pasivno legitimiran, kar pa ni pravilno.

Stališče sodne prakse in teorije namreč je, da v motenjskem sporu ni pasivno legitimiran zgolj tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši (ali ga naroči), pač pa tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali če je dejanje opravljeno v njegovo korist.(1) To pravilo izhaja iz varstvenega namena določbe (ratio legis) o sodnem varstvu posesti (33. čl. SPZ). V nasprotnem primeru bi bilo tožnikom uveljavljanje sodnega varstva posesti precej oteženo, če ne celo onemogočeno, saj bi se vedno lahko našla tretja oseba, ki bi motilno dejanje priznala kot svoje in s tem izključila pasivno legitimacijo konkretnega toženca. Zato je treba vsakič presoditi vlogo tistih, ki pri motilnem dejanju sicer niso nujno neposredno aktivno sodelovali, pa so od njega imeli korist in se od samovoljnega ravnanja tudi niso ogradili, distancirali. Bistvo sodnega varstva posesti je namreč varstvo pred zasebnim in samovoljnim uveljavljanjem pravic.

Zato se v tej zadevi izkaže kot ključna presoja ugotovljene toženčeve grožnje o samovoljnem ravnanju, ki se je kasneje tudi uresničilo in ki jo je treba obravnavati v smislu napovedi motenja (in ne kot motenje sâmo, kot to napačno razume tudi tožnica) ter to presojati še v povezavi s tem, komu vse je motilno dejanje koristilo.

Sodišče prve stopnje je torej (pravilno) ugotovilo, da je toženec z odstranitvijo količkov pred motitvenim dejanjem (23. 4. 2010) grozil, in sicer je izrecno zagrozil, da bo porezal kovinske količke povezane z verigo, glede na to, da ga ovirajo pri dostopu do hiše, ki stoji na parc. št. 572/6. Ni odločilno, ali je toženec sam kasneje količke tudi neposredno odstranil. Glede na izrečeno grožnjo in glede na to, da se je ta kasneje uresničila, od česar je imel toženec korist in se od tega tudi ni ogradil, ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni pasivno legitimiran v tej tožbi. V podkrepitev tega govori tudi ugotovitev, da je vsaj enega od količkov odstranil neposredno toženec, in sicer ob poseku drevesa, kar je prvo sodišče kot ločen dogodek sicer ocenilo kot zanemarljivo nepomemben poseg v obstoječe posestno stanje. Na podlagi vseh navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče zaključuje, da je (tudi) toženec pasivno legitimiran v tem posestnem sporu.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 5. alinejo 358. čl. ZPP v povezavi s 3. tč. 365. čl. ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava sklep sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem obsegu ugodilo.

Zavrženje zahtevka v 2. tč. izreka sicer ni pravilno, vendar tožnica na napačno ravnanje sodišča prve stopnje v zvezi s tem ni pravočasno opozorila, pa bi lahko. Po določbah 426. čl. ZPP se v sporih zaradi motenja posesti ugotavljanje in dokazovanje dejstev omeji na zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Iz tožbenih navedb gre razbrati, da je tožnica z zahtevkom v 2. točki uveljavljala negatorno varstvo solastnine v skladu z 99. čl. SPZ. Sodišče bi moralo ta del tožbe izločiti in obravnavati v drugem pravdnem postopku, ne v postopku zaradi motenja posesti (3. odst. 300. čl. ZPP). Nato bi šele, če je menilo, da je treba tožbo v tem delu dopolniti, ker je nerazumljiva oziroma nepopolna, tožnico v skladu z 2. odst. 108. čl. ZPP pozvalo na popravo oziroma dopolnitev in ji za to dodelilo tudi primeren rok. Tega sodišče ni storilo, saj je tožnico na naroku takoj pozvalo k popravi, češ da je njena tožba v tem delu nesklepčna, za popravo pa ji tudi ni dalo nobenega roka in je zato kršilo določbe ZPP. Na to kršitev postopka pa tožnica ni reagirala, kar bi v skladu s 286.b čl. ZPP morala storiti takoj. Na naroku je navedla le, da trenutno tožbe ne more popraviti, kasneje pa celo, da pravzaprav ne vztraja pri zahtevi za negatorno varstvo, pač pa le pri zahtevi za posestno varstvo. Zato pritožbeno sodišče pritožbenih očitkov glede tega dela odločitve ne more upoštevati in je v skladu z 2. tč. 365. čl. ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v 2. tč. potrdilo.

Spremenjena odločitev o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Tožnica je s tožbo uveljavljala dva zahtevka o glavni stvari: sodno varstvo motenja posesti in negatorni zahtevek. Tožnica je z negatornim zahtevkom v celoti propadla, z preostalim zahtevkom pa v celoti uspela. Tožnica je zato v skladu z uspehom upravičena do 50% svojih potrebnih pravdnih stroškov (2. odst. 154., 155. in 2. odst. 165. čl. ZPP). Stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika, v skladu z Zakonom o sodnih taksah – ZST-1 in Zakonom o odvetniški tarifi – ZOdvT. Pri tem znašajo stroški odvetniškega zastopanja 1154,70 EUR, ki obsegajo nagrado za postopek (tar. št. 3100) v višini 347,10 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102) v višini 320,40 EUR, nagrado za postopek s pritožbo 427,20 EUR (tar. št. 3210), materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, in potne stroške trikratnega prihoda pooblaščenca na relaciji Ljubljana – Kamnik – Ljubljana v višini 40,00 EUR. Sodišče je tožnici priznalo še sodno takso za tožbo 321,00 EUR (tar. št. 1111), sodno takso za poslovanje sodnika ali sodnega delavca zunaj sodišča 8,00 EUR (tar. št. 10420) in sodno takso za pritožbo 150,00 EUR (tar. št. 1121). V skladu z njenim uspehom se zato tožnici priznajo stroški v višini 678,25 EUR. Tožena stranke je dolžna ta znesek plačati tožnici v roku 15 dni od prejema tega sklepa, sicer pa z obrestmi, kot je to zahtevano v tožbi.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Prim. Frantar T., Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 306, glej tudi odločbe VSL II Cp 4172/2009 in VSK I Cp 66/2005.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3327/2014
• VSL sklep II Cp 504/2009
• VSC Sklep Cp 289/2020