VSL sodba I Cp 2616/2011

Jedro

Tožbo je torej treba vložiti v roku enega leta po notifikaciji napake ne glede na to, ali gre za zahtevek iz pogodbeno dogovorjene garancije ali za jamčevalni zahtevek na podlagi zakona. ZOR glede sodnega uveljavljanja pravic med jamčevalnimi in garancijskimi zahtevki ne razlikuje. Določilo 507. čl. ZOR določa, da pravice kupca nasproti prodajalcu iz garancije ugasnejo po enem letu od zahteve za odpravo napak, 1. odst. 616. ZOR pa določa, da naročnik, ki je prevzemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu ne more več sodno uveljavljati svoje pravice. Namen takšne ureditve je, da prodajalec, podjemnik ali izvajalec gradbenih del ni v negotovosti glede dokončne ureditve razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženec je dolžan tožnikom vrniti znesek 1.973.272,40 SIT z obrestmi od vložitve tožbe in plačati znesek 925.000,00 SIT z obrestmi od vložitve tožbe, vse v 15 dneh“.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.428,33 EUR v 15 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je podana izključna odgovornost tožene stranke za napake pri sanaciji fasade stopnišča v letu 2001 na stanovanjskem objektu …., odločitev glede zneska primarnega zahtevka in stroškov postopka pa je pridržalo za (končno) sodbo.

Zoper tako odločitev se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožniki so bili večkrat opozorjeni, da bo brez izvedbe sidranja preko armirne mrežice prišlo do pokanja fasade. Ker so vztrajali, da se sanacija izvede brez sidranja, je bil sklenjen aneks k pogodbi, sidranje fasade preko armirne mrežice tako ni bilo predmet pogodbe, zato izvedba del in poznejše pokanje fasade ne predstavlja napake. Delu ustreza cena, ta pa sidranja ne vsebuje. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je sanacija fasade kot pogodbeni predmet obsegala tudi sidranje fasade z armirno mrežico, je s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje, taka ugotovitev pa je tudi v nasprotju s pogodbenimi listinami in pomeni bistveno kršitev postopka iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določb 3. odst. 606. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in 2. odst. 644. čl. ZOR. Ker je v zadevi bistveno, ali je bilo opozorilo o pokanju fasade dano, do tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, je storjena kršitev 14. tč. 339. čl. ZPP. Toženec je predlagal zaslišanje prič, ki bi to potrdile, pa sodišče temu ni sledilo. Ugotovitev sodišča, da tožniki uveljavljajo zahtevek iz naslova jamčevanja/garancije je nejasna in neutemeljena, posledično pa to pomeni bistveno kršitev postopka iz 14. in 15. tč. 339. čl. ZPP. Tožniki uveljavljajo tožbeni zahtevek iz naslova odprave napak oz. zaradi nesolidnosti stavbe iz 644. čl. ZOR, kar je jamčevalni zahtevek. Ker se ne uveljavlja garancija, zahtevki in opozorila tožnikov iz leta 2002 in 2005 niso pravočasni. Tožba je bila vložena 6. 12. 2006, kar je po poteku enoletnega roka iz 616. čl. ZOR ali podrejeno 2. odst. 645. čl ZOR. Stališče sodišča prve stopnje, da iz sodne prakse izhaja, da uveljavitev jamčevalnih zahtevkov ni prepozna, če je izvajalec začel z odpravljanjem napak, v tem primeru ni uporabljivo, saj toženec ni odpravljal tega, kar sodišče prve stopnje in tožniki štejejo za napako. Toženec je namreč dve leti potem, ko je naredil fasado, decembra 2003, fasado na zahtevo tožnikov popravil (zagladil razpoke) in jih pri tem ponovno opozoril, da bo fasada brez sidranja z armirno mrežico popokala. Tožniki so torej vedeli, da toženec ne bo odpravil tega, kar je izpostavljeno kot napaka. Določilo 618. čl. ZOR, ki ga je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo, naročniku ne daje pravice, da zahteva povrnitev stroškov od izvajalca, temveč lahko zahtevo odpravo napak, povračilo škode, znižanje plačila ali razdrtje pogodbe. Dodatni znesek 925.000 SIT, ki ga je sodišče priznalo, pa predstavlja le znesek, ki bi ga morali tožniki plačati tožencu, če bi se odločili za sidranje fasade z armirno mrežico.

Tožniki so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev in opredelili svoje pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da je tožba vložena pravočasno. Tožbo je torej treba vložiti v roku enega leta po notifikaciji napake ne glede na to, ali gre za zahtevek iz pogodbeno dogovorjene garancije ali za jamčevalni zahtevek na podlagi zakona. ZOR glede sodnega uveljavljanja pravic med jamčevalnimi in garancijskimi zahtevki ne razlikuje. Določilo 507. čl. ZOR določa, da pravice kupca nasproti prodajalcu iz garancije ugasnejo po enem letu od zahteve za odpravo napak, 1. odst. 616. ZOR pa določa, da naročnik, ki je prevzemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu ne more več sodno uveljavljati svoje pravice.(1) Namen takšne ureditve je, da prodajalec, podjemnik ali izvajalec gradbenih del ni v negotovosti glede dokončne ureditve razmerja.(2)

Pri tem ni pomembno, ali pridejo za presojo pravnega posla med pravdnimi strankami sicer v poštev pravila o gradbeni pogodbi, saj se glede odgovornosti za napake v skladu z 641. čl. ZOR v vsakem primeru uporabljajo pravila pogodbe o delu.

V skladu z določbo 1. odst. 616. čl. ZOR začne teči enoletni rok za sodno uveljavljanje napak od dne, ko je naročnik podjemnika o napaki obvestil. Ta rok pa ni zastaralni rok, temveč prekluzivni rok, in sicer prekluzivni rok materialnega prava

.

Kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženec prejel pozive tožnikov k odpravi napak 15. 4. 2002, 11. 9. 2002, 8. 10. 2002, 17. 11. 2002 in 28. 9. 2005, tožba pa je bila vložena 6. 12. 2006. Tožba je bila vložena več kot eno leto po zadnjem pozivu, zato je (v vsakem primeru) prepozna. Ker gre, kot poudarjeno, za prekluzivni rok materialnega prava, je treba tožbeni zahtevek zavrniti (in ne zavreči tožbe, saj ne gre za položaj iz 274. čl. ZPP).(3)

Tožniki ne bi bili prekludirani kvečjemu ob pogojih iz 617. čl. ZOR, po katerem se podjemnik ne more sklicevati na določbo 1. odst. 616. čl. ZOR, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku. Vendar vsi navedeni pogoji po določbi 617. čl. ZOR niso izpolnjeni, ker je ugotovljeno, da je toženec tožnike z napakami seznanil, kar pomeni, da ne drži, da jih naročniku ni sporočil. Pritožbeno sodišče namreč v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženec tožnikom pojasnil, kaj se bo zgodilo, če za sidranje ne uporabi armirne mrežice. Tožniki so torej svoje pravice zaradi napak izgubili, ker jih niso pravočasno sodno uveljavljali.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek (5. al. 358. čl. ZPP).

Ker je toženec s pritožbo uspel, so mu tožniki solidarno (3. odst. 161. čl. ZPP) dolžni povrniti njegove pravdne stroške (2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnikov, Odvetniške tarife (OT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer je vrednost točke, ki znaša 0,459 EUR, obračunalo skladno z določbo 15. čl. OT. Za postopek na prvi stopnji je tožencu priznalo nagrado za odgovor na tožbo v višini 500 točk (tar. št. 19 v zvezi s tar. št. 18), za zastopanje na prvem naroku dne 3. 4. 2008 v višini 500 točk (1. tč. tar. št. 20), za zastopanja na naslednjih narokih 14. 10. 2008, 20. 1. 2009, 20. 1. 2010 in 1. 3. 2011, vsakič v višini 250 točk (2. tč. tar. št. 20), kar skupaj znaša, upoštevaje 2 % materialne stroške (3. odst. 13. čl. OT) in 20 % DDV (glede na to, da je pooblaščenec toženca zavezanec za plačilo navedene davščine), 2.440 točk oziroma 1.195,60 EUR. Nadalje je pritožbeno sodišče priznalo priglašene stroške za sestavo vsake pritožbe v višini 286,88 EUR, povečano za 20 % DDV, kar skupaj znaša za obe pritožbi 688,50 EUR in plačane sodne takse za odgovor na tožbo v višini 60,47 EUR, in plačane sodne takse za obe pritožbi, vsakič po 241,88 EUR, kar skupaj znaša 626,33 EUR. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, saj niso prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Tudi po 2. odst. 645. čl. ZOR pravica naročnika ali drugega pridobitelja nasproti izvajalcu oziroma projektantu iz njune odgovornosti za napake preneha v enem letu od dneva, ko je o napaki obvestil projektanta oziroma izvajalca.

(2) Prim. tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 592/2004 z dne 6. 10. 2005 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4242/2009 z dne 3. 2. 2009.

(3) Tako tudi Galič A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2005, str. 453.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 110/2011
• VSL sodba I Cpg 1451/2015
• Sklep II Ips 296/2006